VSL sklep Cst 494/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo izdajo soglasja k izvedbi pobota med priznano pogojno terjatvijo upnika B d. o. o. Ljubljana v znesku 3.218.313,90 EUR do stečajnega dolžnika z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do upnika iz naslova kredita v znesku 3.204.704,88 EUR s pogodbenimi obrestmi.

2Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja le, da v obrazložitvi pobota ni nikjer omenjen Dogovor z dne 5.12.2008, ki sta ga sklenili CG d. d. (prej A. N.) in upnik, ta dogovor pa v zadnjem odstavku opredeljuje, da upnik nima nikakršnih obveznosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Če je terjatev upnika do stečajnega dolžnika povezana s pogojem, se pobot medsebojnih terjatev izvede, če upnik zahteva, da se izvede pobot, in če da sodišče soglasje k izvedbi pobota (1. odstavek 262. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP).

5Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da sodišče prve stopnje soglasja ni dalo, ker zaradi likvidacije F. b., katere delnice je upnik zastavil za plačilo dolžnikove terjatve, kar je podlaga upnikovi pogojno priznani terjatvi, ni verjetno, da se bo odložni pogoj izpolnil, zato tudi ni verjetno, da bo do pobota sploh kdaj lahko prišlo. Upnikova edina pritožbena navedba teh razlogov ne napada. Razlogi, ki jih navaja, se nanašajo na obstoj dolžnikove terjatve do upnika, o tem pa ne more presojati sodišče v stečajnem postopku in niso predmet presoje pri odločanju o soglasju za pobot po 262. členu ZFPPIPP. Zato ti razlogi tudi niso upoštevni razlogi pritožbenega preizkusa takega sklepa. Ob tem višje sodišče še opozarja, da je v primeru neobstoja dolžnikove terjatve, kar upnik smiselno zatrjuje, terjatvi tako ali tako nemogoče pobotati, če ena od njih ne obstaja (311. člen Obligacijskega zakonika).

6Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, višje sodišče se strinja z razlogi, ki jih je za zavrnitev izdaje soglasja navedlo sodišče prve stopnje, tako da je pri odločitvi pravilno upoštevalo 262. člen ZFPPIPP. Zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).