VSL sodba I Cpg 984/2012

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 12.482,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2010, (II.) zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 900,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 12.482,93 EUR od 15.1.2008 do 7.12.2010 ter od zneska 900,00 EUR od 15.1.2008 do plačila ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 438,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Smiselno je predlagala, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter priglasila tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo z nosilnimi razlogi, da je bila obveznost dobave pisarniških stolov, s katero je bila tožeča stranka v zamudi, le del s pogodbo prevzetih obveznosti tožeče stranke. Pojasnilo je, da bila je v skladu z 10. členom pogodbe višina bančne garancije določena v višini 13.382,93 EUR, kar predstavlja 9% od celotne vrednosti pogodbenih del. Ker vrednost stolov znaša nespornih 10.000,00 EUR, je bila tožena stranka upravičena bančno garancijo unovčiti le v višini 900,00 EUR, kar predstavlja 9% od vrednosti neizpolnjene obveznosti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je še navedlo, da že iz same bančne garancije izhaja, da se lahko unovči v posameznih zneskih, zaradi česar tožena stranka ni bila upravičena, da jo zaradi zamude z delom pogodbe obveznosti, unovči v celotnem znesku.

6Višje sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, kot je obrazloženo v 10. točki izpodbijanega sodbe, in ki ne potrebuje dodatne obrazložitve. Ne glede na to, da v pogodbi in bančni garanciji ni bilo (posebej) dogovorjeno, da bi bila tožena stranka upravičena bančno garancijo unovčiti le v sorazmerju z vrednostjo neizpolnjenega dela pogodbe, višje sodišče v celoti pritrjuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, in sicer, da je takšno stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožena stranka, ne le v nasprotju s temeljnim načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ), pač pa tudi, da je unovčitev bančne garancije v celotni višini, glede na vrednost in pomen neizpolnjenega dela predmeta obveznosti, nesorazmerno visoka. Temu pravnega varstva ni mogoče nuditi, kot to zmotno meni tožena stranka. Nenazadnje pa iz bančne garancije izhaja, da se lahko unovči v posameznih zneskih, vse dokler višina vseh posameznih zneskov ne doseže celotne vrednosti bančne garancije v višini 13.392,93 EUR, kar dodatno kaže na to, da tožena stranka pravne podlage za (takojšnje) unovčenje bančne garancije v celotnem znesku ni imela, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

7Ker uveljavljenih pritožbenih razlogov ni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna, tožena stranka pa drugih pritožbenih razlogov ni uveljavljala.

8Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.