VSL sklep I Cp 2683/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, ker tožeča stranka v predlogu ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajala verjetnost obstoja terjatve, katero zavarovanje je predlagala z začasno odredbo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja, da ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da vložitev tožbe ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve. Vztraja, da je z vložitvijo sklepčne tožbe zadoščeno kriteriju verjetnega obstoja terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da vložena tožba še ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve. Iz razloga, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, katero zavarovanje zahteva, je njen predlog vsebinsko neutemeljen. Pravilno bi bilo zato, da bi ga sodišče prve stopnje zavrnilo, ne pa zavrglo. Ker z zavrženjem predloga stranka ni v slabšem položaju, kot bi bila z zavrnitvijo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Tožeča stranka zmotno trdi, da vložitev sklepčne tožbe zadošča kriteriju verjetnega obstoja terjatve, saj bi v nasprotnem primeru sodišče prejudicialno odločilo. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz navedb v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Pri tej presoji sklepčnosti se opravi samo gola primerjava navedb v tožbenem zahtevku s postavljenim tožbenim zahtevkom, brez ocenjevanja. Pri oceni verjetnosti obstoja terjatve pa se presoja, v kakšnem obsegu se tožbene navedbe štejejo za verjetne. Preizkus tožbenega zahtevka se torej opravi na višji ravni, na ravni verjetnosti, ne pa še na ravni prepričanja, ki se zahteva za izdajo sodbe. Pritožba torej nima prav, ko trdi, da bi se s preizkusom verjetnosti obstoja terjatve že prejudicialno odločalo.