VSL sodba I Cp 1538/2008

I.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:
1. Ugotovi se, da je delež tožnice na skupnem premoženju, pridobljenem v času trajanja zakonske zveze, 51/100, delež toženca pa 49/100.

2. Toženec mora v 15 dneh tožnici izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri njem solastni 1/2 nepremičnin parc. št. 22/2, 23/7, 424/2 in 425, vpisanih v vl. št. ... k.o. ... vpisala lastninska pravica na ime tožnice do 1/100, tako da bo skupaj z do sedaj sebi lastno 1/2 postala solastnica tega vložka do 51/100, pri njem solastni 1/6 nepremičnin parc. št. 23/8, vpisani v vl. št. k.o. ..., vknjižila solastninska pravica na ime tožnice do 1/300, tako da bo skupaj z do sedaj solastno 1/6 postala solastnica tega vložka do 51/300 in pri nepremičnini parc. št. 23/3, ki je pri vl. št. ... k.o. ... vknjižena kot skupno premoženje brez določenih deležev, vknjižila solastninska pravica na ime tožnice do 51/100, toženca pa do 49/100, sicer bo listino nadomestila sodba.

3. V presežku se tožbeni zahtevek po tožbi tožnice zavrne, tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi se zavrne.

4. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

II.

V preostalem se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnice zavrneta ter se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo zaradi preglednosti v obrazložitvi sodbe (tako kot v izreku) za tožnico in toženko po nasprotni tožbi uporabljalo izraz tožnica, za toženca in tožnika po nasprotni tožbi pa izraz toženec.

Odločitev sodišča prve stopnje

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožničin delež na skupnem premoženju znaša 3/4, toženčev pa 1/4, tožencu je naložilo izstavitev ustreznih listin, na podlagi katerih bi se tožnica lahko vpisala v zemljiško knjigo, ter mu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh povrniti 6.887,50 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in njenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Glede ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s parcelo št. 23/3 k. o. ... tožnica poudarja, da je denar, ki ga je prejela kot avans še pred razvezo zakonske zveze in z njim plačala parcelo, zaslužila šele kasneje oziroma je bilo kar 90 % kupnine pridobljene z delom po razpadu skupnosti in zato predstavlja njeno posebno premoženje.

Glede zneska 100.000,00 din, ki naj bi predstavljal posebno premoženje toženca, tožnica poudarja, da je sodišče upoštevalo “uradno potrdilo“ s 25.4.1997 o zaslužkih toženca za obdobje od 1.1.1981 do 30.6.1984. Takšna ocena sodišča prve stopnje pa ni pravilna. Pritožnica niza obsežne razloge za to.

Toženec pa se (v dveh ločenih vlogah) pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da sodišče ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter ni uporabilo pravil o dokaznem bremenu. To še posebej poudarja pri zatrjevano podarjeni gotovini 5.000,00 DEM, glede dokazne ocene v zvezi z najemnino za uporabo poltovornjaka za 48 mesecev, glede kurilnega olja, granita in parketa, poslovnih prispevkov in drugega. Pritožnik poudarja, da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, saj je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in v ničemer zahtevku toženca, čeprav v razlogih navaja, da mu je delno ugodilo.

Sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ali je tožnica vsa zatrjevana prejeta darila od svojih staršev res vložila v skupno premoženje. Toženec še poudarja, da sodišče ni pojasnilo, kaj je upoštevalo v celotni vrednosti posebnega premoženja in kaj v celotni vrednosti skupnega premoženja.

Ostalih pritožbenih navedb pravdnih strank pritožbeno sodišče ne povzema, saj glede na odločitev, ki bo opisana v nadaljevanju, niso odločilnega pomena.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, tožnica je odgovorila na toženčevo pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Toženčeva pritožba je utemeljena, tožničina pritožba pa ni utemeljena.

O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

Obe pravdni stranki sicer navajata, da se pritožujeta tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožničin očitek ostane nekonkretiziran. Pritožbene navedbe, ki jih toženec natančneje opredeli kot kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 8. členom ZPP, pa v resnici predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje in nestrinjanje z materialnopravnimi zaključki. Očitane bistvene kršitve že zato niso podane.

Res je sicer, kar trdi toženec v pritožbi, da je v zadnjem odstavku izreka izpodbijane sodbe zapisano, da se toženčev zahtevek po nasprotni tožbi zavrne v presežku (čeprav iz obrazložitve jasno izhaja, da mu sodišče ni ugodilo), vendar pa takšen zapis ne predstavlja bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre za očitno pisno pomoto, ki je posledica tega, da je sodišče odločalo o tožbi in o nasprotni tožbi ter (glede na naravo spora) oblikovalo enovit izrek o obeh zahtevkih pravdnih strank.

Pritožbeno sodišče je v tem delu opravilo še uradni preizkus izpodbijane sodbe in ugotovilo, da sodba ni obremenjena z nobeno od tistih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

O pravni podlagi

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je treba v tej zadevi izhajati iz določbe 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da je skupno premoženje tisto, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveza pa ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Za odločitev pa je bistvenega pomena tudi določba 1. odstavka 59. člena ZZZDR, po kateri se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

V sodni praksi je pogosto izpostavljeno stališče, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, spor o deležih zakoncev na skupnem premoženju pa ne obračunska pravda (3). Trdna materialna opora za izračun deležev na skupnem premoženju so pravzaprav le dohodki zakoncev. Vse druge oblike prispevkov (delo zakoncev samih, darila, posojila in pomoč svojcev ter prijateljev) niso denarno merljive. Pritožbeno sodišče zato najprej poudarja, da je pristop sodišča prve stopnje, ki je skušalo v denarju oceniti vsak prispevek staršev in sorodnikov pravdnih strank ter vsako njihovo pomoč (celo tako banalne kot je npr. barvanje fabijona, plačilo čistilke, nakup zemlje in rastlin) napačen.

O odločilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje

Nobena od pravdnih strank ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje na 30. do 32. strani sodbe, da sta obe pravdni stranki s svojim delom in ostalimi prispevki (ki jih natančneje opredeljuje 2. odstavek 59. člena ZZZDR) enakovredno prispevali k nastanku skupnega premoženja. Zaključki sodišče prve stopnje o teh vprašanjih so pravilni, jasni in popolni, so posledica dokazne ocene, ki zadosti zahtevam 8. člena ZPP in pritožbeno sodišče vanje ne dvomi.

O darilih in pomoči staršev in sorodnikov

Do razlike med deležema pravdnih strank na skupnem premoženju prihaja torej zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se pri pridobivanju premoženja pravdnih strank na različne načine angažirali tudi njuni (še posebej tožničini) starši, prispevke teh pa je, kot je obrazložilo na 6. strani sodbe, štelo kot darila staršev in sorodnikov vsakemu od zakoncev oziroma vsaki od pravdnih strank.

Takšno razlogovanje izhaja tudi iz obrazložitve sodišča prve stopnje pri večini posamičnih denarno ovrednotenih “daril“, na primer v prvem stavku zadnjega odstavka na 8. strani izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje pojasni, da “šteje, da je bil tožnici s strani njenih staršev kot darilo dan znesek 16.000,00 DEM“, v zadnjem odstavku na 12. strani sodbe, ko sodišče pojasni, da “je delo S. Z. pri elektroinstalacijskih delih v celoti pripisalo kot prispevek S.Z. tožnici“, v predzadnjem odstavku na 13. strani sodbe, ko sodišče pojasni, da stavbno pohištvo in notranjo opremo “šteje kot darilo staršev tožnici“. Sodišče prve stopnje ni z ničemer obrazložilo, zakaj je “štelo“ darila in “pripisalo“ pomoč staršev in sorodnikov vsakega od zakoncev kot darila in pomoč tistemu od zakoncev, katerega krvni sorodniki so darilo dali oz. nudili pomoč. Pritožbeno sodišče tako lahko zgolj ugiba, da je edini razlog v krvnem sorodstvu.

Opisano materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje pa je napačno. Pravilo je, da se darila svojcev in prijateljev upoštevajo kot prispevek obema zakoncema, če trditve strank (in izvedeni dokazi) tega pravila ne izključujejo (4). Darila sorodnikov in drugih zakoncema so torej praviloma dana obema zakoncema. Nobena od pravdnih strank v postopku ni zatrjevala (niti izpovedovala), da bi bili prispevki in darila staršev in drugih svojcev dana oziroma dani samo enemu od zakoncev (z izjemo nepremičnine, vpisane v vl. št. ... k. o. ..., o kateri več v nadaljevanju), celo nasprotno, zato bi sodišče prve stopnje moralo izhajati iz predpostavke, da so bili podarjeni obema.

Napačno je tudi apriorno stališče sodišča prve stopnje, da izročitev vsakega denarnega zneska, vsako plačilo dolga ene od pravdnih strank oziroma vsak nakup zanju (celo če bi ta predstavljal darilo enemu ali drugemu od zakoncev) avtomatično predstavlja prispevek posebnega premoženja tistega od zakoncev v skupno premoženje. Takšen zaključek je pravilen le takrat, kadar je eden od zakoncev svoje posebno premoženje investiral v skupno premoženje, to je na primer takrat, ko je denar, ki je bil njegovo posebno premoženje, porabil za nakup stvari, ki se je prelila v skupno premoženje ali ga vložil v že obstoječe skupno premoženje. Takšnega zaključka sodišče prve stopnje ni naredilo pri nobenem od obravnavanih premoženjskih sklopov, še več, takšnih trditev pravdni stranki nista postavili. Še posebej očitno to velja za podarjeni osebni avtomobil Golf, glede katerega je ugotovljeno, da je bil prodan, in ni jasno, kje v skupnem premoženju naj bi se njegova vrednost odražala, tovornjak Bedford, ki je bil kupljen v letu 1981 in prodan v letu 1983, glede gotovine 5.000,00 DEM, ki naj bi bila podarjena pred poroko pravdnih strank, glede plačil za kurilno olje, glede gotovinskih plačil za plače delavcev D., glede stroškov uporabe poltovornjaka, glede souporabe poslovnih prostorov v ..., glede dobička, ustvarjenega v času tožničinega porodniškega dopusta, glede nakupa poročnih oblek in tudi glede prispevka I. Z. k skupni obratovalnici pravdnih strank.

O posebnem premoženju pravdnih strank

Ob takšnem materialno pravilnem pristopu se pokaže, da sta edina premoženjska sklopa, ki v resnici predstavljata posebno premoženje ene ali druge od pravdnih strank, nepremičnina vl. št. ... k. o. ..., ki jo je zgolj tožnici podaril njen oče (kar izhaja tako iz tožničinih trditev kot iz dokaznega postopka, toženec pa ugotovitvam v tej smeri ne nasprotuje) ter znesek gotovine 100.000,00 din (2.900.520,00 SIT), ki ga je toženec sicer prejel po sklenitvi zakonske zveze, vendar za delo, ki ga je opravil pred tem.

Tožnica sicer (tudi še v pritožbi) meni, da nepremičnina parc. št. 23/3, vpisana v vl. št. ... k.o. ..., v celoti predstavlja njeno posebno premoženje, ker naj bi dela, za katera je plačilo (v obliki avansa) prejela že v letu 1992, opravila šele po razpadu zakonske skupnosti. Pritožbeno sodišče pa poudarja, da je odločilno, kdaj je bila nepremičnina kupljena, torej ekonomsko pridobljena. Dejstvo, da naj bi bila odplačana z delom v času po razpadu zakonske skupnosti, na lastniški položaj nepremičnine ne vpliva. Gre za podobno situacijo kot pri nakupu nepremičnine s posojilom, ki je bilo odplačevano po razvezi zakonske zveze (5).

Tožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je toženec od ... prejel 100.000,00 din kot plačilo za nazaj, torej za delo, opravljeno pred sklenitvijo zakonske zveze (ne pa za naprej, kot trdi tožnica). S pritožbenimi navedbami, ki v pretežnem delu pomenijo izpodbijanje “vsebinske verodostojnosti“ potrdila ... s 25.4.1997, tožnica dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti. Tožnico od vsega najbolj moti dejstvo, da se v potrdilu pojavlja prav znesek, ki naj bi se prvič pojavil v sodbi z 18.3.1997 (kar sicer ne drži, saj o tem znesku v odgovoru zoper nasprotno tožbo govori prav tožnica). Ta okoliščina pa potrdilu ne jemlje niti vsebinske niti formalne verodostojnosti. Še posebej pa pritožbeno sodišče poudarja, da ni jasno, čemu se tožnica tako obsežno ukvarja z izpodbijanjem “vsebinske verodostojnosti potrdila“, ko pa vendarle tudi sama trdi, da je toženec v letu 1982 prejel sporni znesek. Zakaj bi bilo odločilno, v kateri valuti je znesek izražen v potrdilu, ni jasno.

Sodišče prve stopnje je glede dejstva, kaj je sporno plačilo predstavljalo (oz. na katero obdobje se je nanašalo) verjelo tožnikovi izpovedi. Svojo dokazno oceno je preverljivo obrazložilo, se opredelilo do vsakega od (v zvezi s sporno okoliščino izvedenih) dokazov in do vseh dokazov skupaj, logično je tudi pojasnilo, da bolj verjame tožencu kot tožnici, ker je bil prvi gotovo mnogo bolj seznanjen s pogoji, pod katerimi je prejel denar. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da je tudi sicer v navadi, da se opravljeno delo plačuje za nazaj in ne za naprej, kar je splošno znano. Kaj naj bi o sporni okoliščini (torej, ali je sporni znesek predstavljal plačilo za nazaj ali za naprej) izhajalo iz časopisnih člankov, na katere se sklicuje pritožnica, pa sploh ni mogoče ugotoviti.

Vrednost celotnega skupnega premoženja pravdnih strank je sodišče prve stopnje ugotovilo na strani 29 izpodbijane sodbe. Sodišče je tudi dovolj jasno in natančno obrazložilo, kaj sodi v skupno premoženje pravdnih strank in kakšna je vrednost le-tega (94.466.234,00 SIT), tako da toženčeva nasprotna pritožbena trditev ni utemeljena. Omenjena sklopa posebnega premoženja (niti vrednosti posameznih sklopov skupnega niti obeh sklopov posebnega premoženja stranki pritožbeno ne izpodbijata) predstavljata:

tožničin približno 5 % od celotne vrednosti skupnega premoženja (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vrednost nepremičnine, ki predstavlja tožničino posebno premoženje 5.097.600,00 SIT),

toženčev pa približno 3 % od celotne vrednosti skupnega premoženja (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prejeto plačilo, ki predstavlja toženčevo posebno premoženje po cenah v letu 1998 predstavlja 2.907.250,00 SIT).

Pritožbeno sodišče je tako (po enaki metodi kot jo je uporabilo in na str. 30 sodbe obrazložilo tudi sodišče prve stopnje) izračunalo, da je delež tožnice na skupnem premoženju 51/100, delež toženca pa 49/100.

Vse ostale pritožbene navedbe obeh pravdnih strank pa so glede na to, da se nanašajo na tiste sklope zatrjevano posebnega premoženja, ki tega sploh ne predstavlja (iz materialnopravnih razlogov, ki so bili pojasnjeni zgoraj), brezpredmetne.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo

Zaradi vsega opisanega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničin zahtevek, da je njen delež na skupnem premoženju 100 %, zavrnilo, kolikor je presegal delež 51/100. V preostalem delu (torej glede 51/100 deleža tožnice) je sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in v tem delu sodbo potrdilo.

Tožničina pritožba pa ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in v tem delu sodbo potrdilo.

O stroških

Zaradi spremembe sodbe je moralo pritožbeno sodišče na novo odločiti o pravdnih stroških celotnega postopka. Po spremembi sodbe je uspeh pravdnih strank v celotnem postopku približno enak. Tožnica je s tožbenim zahtevkom uspela v minimalnem delu - trdila je, da je njen delež na skupnem premoženju 100 %, torej 50 % več od zakonske domneve, uspela pa z 1 % več od zakonske domneve. Toženec z nasprotnim tožbenim zahtevkom (trdil je, da je njegov delež na skupnem premoženju ¾, torej 25 % več od zakonske domneve) ni uspel. Zato je višje sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške celotnega (tudi pritožbenega) postopka.

---------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3), ki se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D), saj je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal.

(2) Ur. l. SRS, št.15/76 do Ur. l. RS, št.16/2004.

(3) Prim. npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 424/93, II Ips 399/99 in II Ips 174/2005.

(4) Prim. npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 63/94, II Ips 711/94, II Ips 623/2000 in II Ips 59/2008.

(5) Po ustaljeni sodni praksi (prim. II Ips 458/98, II Ips 135/2004, II Ips 100/2005, in II Ips 174/2005) okoliščina, da je eden od zakoncev po razvezi odplačeval posojilo, ne more spremeniti dejstva, da je bilo premoženje že pridobljeno kot skupno premoženje. Na njem obstajata deleža zakoncev, kakršna izhajata iz njunih prispevkov k nastanku skupnega premoženja v času pridobivanja le-tega.