VSL sodba I Cp 4816/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. In ... z dne ... razveljavi v točkah 1 in 4 izreka in tožbeni zahtevek zavrne.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo odločbo VS, opr. št. I Cp 6158/2005, pri čemer ni pregledalo in ocenilo celotno predloženo dokumentacijo, niti upoštevalo trditev tožeče stranke o načinu obračunavanja stroškov z delilnikom. Ostale postavke na izstavljenih računih za elektriko, vodo in komunalne storitve in ogrevanje temeljijo na verzijskem zahtevku, saj je tožeča stranka te stroške direktno nakazala dobaviteljem. Tožeča stranka ni brez razlage dejstev predložila dokaze, kot v sodbi napačno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti in se sme sodba sodišča prve stopnje izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev postopka iz člena 339 ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V konkretnem primeru tožeča stranka vtožuje delna neplačila stroškov za stanovanje v letu 2004, katerega lastnik je toženec, iz naslova stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka kljub pozivu sodišča ni specificirala, kaj predstavljajo vtoževani zneski po posameznih mesecih in iz katere listine izhaja višina posamezne terjatve. Pri tem bi tožeča stranka morala tudi navesti in dokazati, kaj sploh vtožuje od toženca, in ločeno, kaj predstavljajo stroški upravljanja in kaj obogatitveni zahtevek in opraviti obračun, glede na to, da je toženec ugovarjal tudi višini terjatve. Iz listin, ki jih je predložil toženec izhaja, da za obveznosti iz leta 2004 (opominsko pismo tožeče stranke, priloga B21) toženec dolguje povsem drug znesek, kot ga vtožuje od toženca tožeča stranka. Zgolj sklicevanje na predložene listine brez ustrezne trditvene podlage in obrazložitve višine posameznih vtoževanih zneskov, ne zadostuje za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot zmotno trdi tožeča stranka v pritožbi. Neutemeljene so zaradi tega pritožbene trditve, da je tožeča stranka dokazala višino vtoževane terjatve. Delno trdijo navedbe tožeče stranke, da je šlo v zadevi I Cp 6158/2005, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje za delno drugačno situacijo kot v tej zadevi, vendar to v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve v tej zadevi. Zgolj sklicevanje na ključ delitve stroškov na posamezno stanovanje brez ustreznih trditev in zgolj sklicevanje na vrsto predloženih listin, kot že omenjeno, ne zadostuje za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj sodišče ni računovodski servis, ki preverja pravilnost računov.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).