VSL sklep II Cp 4458/2008

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin, vpisanih v vložni številki ... k.o. ..., kot gospodujočih nepremičninah, služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po nepremičninah s parc. št. 1603/3 in s parc. št. 1603/1 k.o. ... kot služečih zemljiščih in sicer po obstoječi poti, ki poteka po južnem delu nepremičnine s parc. št. 1603/1 in po južnem delu nepremičnine s parc. št. 1603/3 k.o. ..., ob meji z nepremičnino s parc. št. 1603/4 k.o. ..., kot potek izhaja iz vrisa poti v načrtu parcel, kot sestavnemu delu izpodbijane sodbe. Toženki je tudi naložilo, da tožnikoma izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bosta navedeno služnost lahko vknjižila v zemljiški knjigi, in da jima povrne stroške pravdnega postopka v višini 2.632,31 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodba neizvršljiva, saj ni jasno, kje služnostna pot poteka in je tudi ne bo mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Poleg tega ji skica poti, ki naj bi bila sestavni del sodbe, sploh ni bila vročena, iz sodbe pa niti ni razvidno, ali je sodišče ugotovilo služnost samo za povezovalno pot ali tudi za drugi del poti, to je Hribarjevo pot. Sodba mestoma ni razumljiva, na njeni 6. strani namreč manjka del obrazložitve, nejasna pa je tudi pravna podlaga izpodbijane sodbe. Če je ta priposestvovanje, iz razlogov sodbe ni razvidno, koliko časa naj bi tožnika pot uporabljala, če pa je podlaga dogovor o uporabi poti, potem bi moralo sodišče ugotavljati njegovo vsebino in upravičenost strank za sklepanje takšnega dogovora. Sodišče je tožnikoma priznalo služnost hoje in vožnje z vsemi vozili, pri čemer hoje sploh nista zatrjevala, vožnjo pa le v omejenem obsegu. Ugotovitve sodišča so arbitrarne, saj sodba ne vsebuje razlogov, ki so ključne za odločitev o tožbenem zahtevku. Tako sodišče ni pojasnilo, s čim je priča R. potrdil izpoved tožnikov, ni obrazložilo, zakaj verjame tožnikoma in ni ocenilo izpovedi vseh zaslišanih prič, prav tako pa ni najti razloga, da ne bi veljalo slediti pisni izjavi, ki jo je podal M. J.. Sodišče se ni opredelilo do ugovora toženke, da je J. J. Umrl, preden je bila izdelana nova pot, zato soglasja za uporabo novo vrezane poti ni mogel dati, prav tako pa se ni opredelilo do vprašanja prestavitve služnostne poti. Ne drži, da je toženka dovolila uporabo poti do leta 1995, prej namreč za nasprotovanje ni bilo potrebe, ker tožnika poti nista uporabljala. Pot se je namreč uporabljala 15 do 18 let nazaj za gradnjo ter za dovoz gnoja enkrat letno, vendar tožnika tega ne izvajata več. Potrebno je upoštevati, da sta tožnika živela v N. in sta v S. prihajala le dvakrat letno, zato poti niti nista mogla uporabljati. Sodišče se je v razlogih sodbe oprlo na pravnomočno sodbo glede prepovedi vznemirjanja, iz katere naj bi izhajalo, da sta tožnika uporabljala pot, vendar pa teh ugotovitev navedena odločba nima, saj je bil zahtevek toženke zavrnjen zato, ker ravnanje tožnikov ni predstavljalo protipravnega motenja. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov glede 2. točke izreka, torej zakaj bi morala toženka tožnikoma izstaviti intabulacijsko klavzulo za vknjižbo služnosti v zemljiško knjigo. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnika v odgovoru na pritožbo navajata, da so vse pritožbene navedbe neutemeljene, zaradi česar predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Tožnika svoj tožbeni zahtevek vtožujeta tako na stvarnopravni kot na obligacijski materialnopravni podlagi. Navajata, da za potrebe svojih nepremičnin že od leta 1971 uporabljata služnostno pot preko nepremičnine s parc. št. 1603/1 k.o. .... Sprva sta jo uporabljala zaradi gradnje stanovanjske hiše, po poti sta tako dovažala gradbeni material, kasneje pa za dovoze kurjave, zemlje, gnoja in drugega potrebnega materiala. Pot sta ves čas do motenjskega spora leta 1995 uporabljala v dobri veri, saj sta se za njeno uporabo dogovorila s tedanjim lastnikom služečega zemljišča J. J., ki jima je uporabo izrecno dovolil tudi kasneje, ko je bila vrezana nova trasa poti. V navedenem času sta služnost priposestvovala, dogovor z J. J. pa predstavlja tudi ustno pogodbo, ki je bila realizirana in je zato postala pravno veljavna. S primarno postavljenim tožbenim zahtevkom terjata ugotovitev obstoja stvarne služnosti in izstavitev zemljiškoknjižne listine, s podrednim pa ugotovitev obstoja služnosti in njeno vknjižbo v zemljiški knjigi na podlagi pravnomočne sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarno postavljenemu zahtevku, pri čemer materialne podlage za svojo presojo ni jasno opredelilo. V prvi vrsti je tako navedlo, da je o zahtevku odločilo na podlagi priposestvovanja po 54. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ki določa, da se služnost priposestvuje, če jo je lastnik gospodujoče nepremičnine dejansko izvrševal 20 let, lastnik gospodujoče stvari pa temu ni nasprotoval in po paragrafu 1470 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ). V nadaljevanju pa je sodišče še zaključilo, da sta tožnika glede uporabe poti sklenila tudi ustni dogovor, ki je bil v celoti realiziran, in mu tako ni mogoče odreči pravne veljavnosti. V tem delu je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo že iz tega razloga razveljaviti.

Pritožbene navedbe, da iz sodbe ni razvidno, ali je sodišče služnost priznalo zgolj za povezovalno pot ali tudi za zgornji krak oziroma tako imenovano Hribarjevo pot, sicer ne držijo, saj tako iz izreka sodbe v delu, kjer je opredeljen potek poti, kot iz razlogov sodbe (stran 6) izhaja, da je sodišče tožnikoma priznalo pot po celotni vtoževani dolžini, vendar pa pritožba pravilno opozarja na vprašanje izvršljivosti sodne odločbe. Za vknjižbo v zemljiško knjigo namreč ne zadošča zgolj opredelitev vrste pravice. Skladno z 19. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) je potrebno v primeru, ko je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri določitvi vsebine služnosti natančno opisati. Oba postavljena zahtevka pa tudi sicer nista skladna z materialnim pravom. Priposestvovanje namreč nastopi ex lege, torej po volji samega zakona, ko so zanj izpolnjeni vsi pogoji, zato se s sodbo ugotavlja le obstoj pravice, ki je bila tako pridobljena. Tožbeni zahtevek v takem primeru ne obsega tudi dajatvenega dela, s katerim bi se od druge pravdne stranke terjala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, niti ni potrebno, da bi izrek sodne odločbe vseboval odredbo o vknjižbi pridobljene pravice v zemljiško knjigo (217. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ, v zvezi s 3. točko 1. odstavka 40. člena ZZK-1). Obligacijski zahtevek pa po drugi strani obsega le dajatveni del, torej le zahtevo na izstavitev intabulacijske klavzule, ne pa tudi ugotovitve pravice, saj služnost v tem primeru nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo in ne že s pravnomočnostjo sodne odločbe (215. člen SPZ). V obeh primerih gre za vprašanje materialnega prava, glede katerega sodišče prve stopnje ni opravilo ustreznega materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) in s tem tožeči stranki ni omogočilo, da tožbo ustrezno popravi, tudi glede natančnega opisa poteka služnostne poti (širina, dolžina). Sodišče poleg tega ni podalo razlogov glede 2. točke izreka, s katero je toženki naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, pritožba pa utemeljeno opozarja tudi na delno nerazumljivost sodne odločbe, saj je na njeni 6. strani izpadel del obrazložitve. S tem je sodišče ponovno kršilo določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta tožnika vtoževano pot kontinuirano uporabljala tako za hojo kot vožnjo, pri čemer skladno z določbo 2. odstavka 49. člena ZTLR zadošča časovno omejena uporaba poti. Drži sicer pritožbena navedba, da tožnika hoje izrecno nista zatrjevala, vendar pa sta po eni strani splošno trdila, da sta pot uporabljala za potrebe gradnje in dovozov k stanovanjski hiši, zato je življenjsko logično, da sta po njej tudi hodila, po drugi strani pa uporaba poti za potrebe vožnje vselej implicira tudi hojo. Bistveno pri stvarnih služnostih je namreč vprašanje obremenitve služečega zemljišča. Ker vožnja terja širšo uporabo poti kot hoja, se zato s hojo nepremičnina ne bi dodatno obremenjevala oziroma do širjenja služnosti preko ugotovljenega obsega s tem ne bi prišlo. Prav tako ne držijo pritožbene trditve, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je verjelo tožnikoma, saj je prepričljivo pojasnilo, v čem sta njuni izpovedi skladni z izpovedmi zaslišanih prič. To velja tudi za pričo R., ki jo izpostavlja pritožba, za katerega je sodišče zaključilo, da je potrdil dogovor o uporabi poti, ki sta jo tožnika dogovorila s pokojnim J. J.. Ker je eno temeljnih načel pravdnega postopka tudi načelo neposrednosti (4. člen ZPP), je sodišče pravilno dalo prednost neposrednemu zaslišanju priče M. J. pred njegovo pisno izjavo. Pri zaključku o uporabi poti se je sodišče povsem upravičeno oprlo tudi na sodbo P ... Okrajnega sodišča v Litiji, s katerim je bilo odločeno o prepovedi vznemirjanja, saj je sodišče tožbeni zahtevek proti tožnikoma zavrnilo prav zato, ker je ugotovilo dobroverno in mirno več desetletno uporabo sporne poti. S tem je izpodbita tudi trditev toženke, da uporabi poti ni nasprotovala vse do leta 1995, ker je tožnika vse do tedaj nista uporabljala. Prav tako ne drži, da se sodišče ni opredelilo do ugovora toženke, da J. J. dovoljenja za uporabo prestavljene poti ni mogel dati, ker je bil tedaj že pokojen. Toženka namreč takih trditev ni podala, pač pa to izhaja iz njenega zaslišanja na glavni obravnavi, kar pa zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (7. člen in 212. člen ZPP) ne zadošča. Dokaz torej ne more nadomestiti ustreznih trditev pravdnih strank. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje prestavitve poti, pa so pritožbene novote in kot take po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP neupoštevne.

Sodišče prve stopnje se mora v novem postopku najprej opredeliti do vprašanja materialnopravne podlage tožbenega zahtevka, ki mora biti postavljen in preciziran tako, da ga bo mogoče zemljiškoknjižno izvesti. V kolikor bo zaključilo, da je to priposestvovanje, mora nadalje ugotoviti, ali so zanj izpolnjene vse zakonsko določene predpostavke. Če pa bi presodilo, da je tožbena podlaga dogovor, pa mora podati razloge v smeri temeljnih predpostavk za veljavnost pravnih poslov, torej tudi obličnostnih zahtev.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP, odločitev o stroških postopka pa na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.