VSL sodba IV Cp 697/2010

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

mladoletnega J., rojenega xxxx, zaupalo v varstvo in vzgojo očetu–tožencu,

tožnici naložilo, da mora od 21.3.2008 za njegovo preživljanje plačevati po 114,75 EUR mesečno,

določilo stike med tožnico in mladoletnim J.,

zavrnilo drugačne zahtevke in

odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper odločitev o dodelitvi mladoletnega J. očetu in predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je sodišče v ponovljenem postopku sicer postavilo novo izvedenko, ki pa ni odgovorila na vsa vprašanja, ki jih je izpostavilo višje sodišče v sklepu IV Cp 2439/2008 z dne 27.8.2008. Izvedenka bi se morala povezati s psihologinjo, ki jo J. obiskuje, oziroma z njegovim razrednikom in ugotoviti, kakšna je čustvena povezanost J. s toženčevo materjo.

Tožnica meni, da je bila izvedenka proti njej nastrojena, da jo je pretirano kritizirala in neprimerno poučevala o materinskih dolžnostih, zato dvomi v njeno nepristranost, strokovnost in profesionalnost. Izvedenka zgolj posplošeno ugotavlja, da imata oba od staršev in njuni družini negativen vpliv na oba otroka, morala bi konkretneje opredeliti, kakšna so pričakovanja družin in kolikšna je stopnja tolerance. J. je nedvomno v večji čustveni stiski ravno zaradi hudih pritiskov očeta. Izvedenka in tudi sodišče prve stopnje bi morala pridobiti realne ocene o tem, ali gre pri J. navezanosti na toženčevo mater za kaj patološkega. Tega ni mogoče, ne da bi z njo opravili razgovor. Tožnica ob tem opozarja, da ni nikoli zatrjevala, da toženčeva mater ni dobra babica, izpostavljala je le njen močan vpliv in J. nastrojenost do nje. Tožnica se ne more strinjati z odločitvijo sodišča, da se J. zaupa očetu, ker je tudi sam izrazil takšno željo. Poudarja, da je J. v popolni odvisnosti od očeta in njegove matere ter se zato bolj identificira z njunimi stališči kot z lastnimi potrebami in čustvi - željo po bližini matere in brata G.

Pritožnica poudarja, da J. v T. obiskuje zadnji razred osnovne šole, nato bo začel obiskovati srednjo šolo. Ker te v T. ni, se bo moral voziti v šolo v K., kjer sicer živita njegova mama in brat. Bolj nesmiselne situacije, kot je opisana, si ni mogoče zamišljati.

Toženec se pritožuje le zoper odločitev o pravdnih stroških in meni, da jih je povzročila tožnica, ki naj zato krije vse stroške.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Toženec je na tožničino pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

S sodbo opr. št. II P 870/2006-44 z dne 21.3.2008 je bil mladoletni sin pravdnih strank G., rojen xxxx, zaupan v varstvo in vzgojo tožnici. Višje sodišče pa je sodbo v delu, v katerem je bil prvorojenec pravdnih strank J. zaupan v varstvo in vzgojo očetu, razveljavilo, ker je bila sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, do katere je prišlo v dokaznem postopku – dokaz z izvedenko ni bil pravilno in popolno izveden, ker je izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologinje tudi po ustnem podajanju ostalo nepopolno.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku postavilo novo izvedenko za klinično psihologijo in poskrbelo za popolno izvedbo dokaza.

Zahtevo za izločitev sodne izvedenke je sodišče prve stopnje zavrglo, tožnica pa se zoper takšno odločitev ne pritožuje. Pritožbeni razlogi o izvedenkini pristranskosti zato niso več upoštevni. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da to, kar o izvedenskem mnenju navaja pritožba, tudi ne drži – pritožbeno sodišče v izvedenskem mnenju ne zazna nikakršne pristranskosti, nastrojenosti zoper tožnico, pa tudi ne neprimernega poučevanja o njenih materinskih dolžnostih. Izvedensko mnenje je jasno, v njem ni nasprotij ali pomanjkljivosti. Višje sodišče pa soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ni nikakršnega dvoma v pravilnost podanega mnenja.

Vprašanje je torej le še, ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je J. v skladu z njegovo večkrat izraženo željo(1) dodelilo v varstvo in vzgojo očetu. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je bil J. ob izdaji izpodbijane sodbe star dobrih 14 let in da bi moralo imeti sodišče pri tej starosti zelo močne razloge, ki bi utemeljevali odločitev, da otrokove želje ne upošteva. Takšnih razlogov v obravnavani zadevi ni. Nasprotno - sodišče prve stopnje je na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja ugotovilo, da je za J. sedaj, ko se pravzaprav izvaja podoben način varstva in vzgoje, kot bi bila dodelitev očetu, odlično poskrbljeno, da se je J. umiril, da je bolj zadovoljen in uspešnejši v šoli ter družabnem življenju in nasploh ter tudi bolj fizično zdrav. Izvedenka je odgovorila na vsa vprašanja in razjasnila vse dvome, tako da pritožbeno sodišče ne more pritrditi prav nobenemu od pritožbenih očitkov – ne o vprašanju popolnosti izvedenskega mnenja, ne o vprašanju njegove pravilnosti oziroma pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih je naredilo na podlagi mnenja.

Ob tem, ko pritožnica poudarja, da je toženčeva mater dobra babica, skrbi jo le, da ni J. odnos do nje patološki, popolnoma zadošča to, kar je naredila izvedenka, torej pregledala J. in ugotovila, da v njegovem odnosu do babice ni ničesar patološkega.

J. psihologinje ne obiskuje, kot je bilo tožnici že večkrat pojasnjeno, zato se izvedenka z njo pač ni mogla povezati. Kaj bi k zaključkom in ugotovitvam pripomoglo to, da bi se izvedenka povezala z J. razrednikom, pritožba niti ne pove. Prav tako bi bilo mogoče izvedenki nalagati, da mora opravljati razgovore in se povezovati z vsemi ljudmi, s katerimi družinski člani prihajajo v stik, kar pa je nesmiselno in pretirano.

Ponovljeni dokazni postopek je torej pokazal, da je J. želji, da želi biti v vzgojo in varstvo dodeljen očetu, treba zaupati, torej, da se z njegovo željo sklada tudi mladostnikova največja korist. Tak zaključek je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilen.

Zaradi opisanega je višje sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (2) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

O pritožbi tožene stranke:

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo, določitvi preživnine in stikov. Postopek je bil v celoti v korist obeh pravdnih strank in predvsem mladoletnih otrok. Ni mogoče trditi, da bi ga katera od pravnih strank krivdno povzročila, prav tako ne kakšnega od stroškov, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, popolnoma pravilna. Pooblastilo za takšno odločitev je v določbi 413. člena ZPP. Višje sodišče je zato tudi toženčevo pritožbo zavrnilo in sklep o stroških potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških:

Po prostem preudarku, ki ga dovoljuje 413. člen ZPP, je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka krije tudi svoje stroške pritožbenega postopka. Stranki s pritožbama nista uspeli, v toženčevem odgovoru na tožničino pritožbo pa ni nič takega, kar bi vplivalo na odločitev o pritožbi.

- - -- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Prim. zadnji stavek 3. odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004).

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP.