VSL sodba II Cp 853/2010

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik solastnik do 1/3 nepremičnine parc. št. 207/2, k.o B., pri kateri sta v zemljiški knjigi kot lastnika vpisana toženca, vsak do 1/6. Tožencema je naložilo tudi nerazdelno povračilo stroškov pravdnega postopka v višini 5.481,76 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožena stranka. Uveljavlja relativno bistveno kršitev pravdnega postopka, saj je sodišče zaslišalo priči, ki ju je tožeča stranka predlagala prepozno. Meni, da je tožba nesklepčna, saj ni dajatvenega zahtevka in bi jo moralo sodišče zavreči, opozarja tudi na 2. odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), da priposestvovanje ne more iti na škodo tretji dobroverni osebi, ki pa ga sodišče ni upoštevalo. Opozarja, da ne tožnik, ne U., ne T. niso bili dobroverni, saj niso zaupali javnim knjigam, tožnik je izrecno podpisal, da je seznanjen z zemljiškoknjižnim stanjem, ni ničesar preverjal in prebral, zato stališče sodišča, da so dobroverni, ker so že priposestvovali, ne more držati. Direktor T., ki je sklepal posle, je sam kupil stanovanje v tej nepremičnini, zato je zagotovo bil nedobroveren, saj je lastninsko pravico na stanovanju vpisal v zemljiško knjigo. Nasprotuje tudi veljavnosti predloženih pogodb. Meni, da je J.O. odsvojil le 1/6 nepremičnine, 1/6 pa M.Z., stališče, da sodišče morebitnih napak pri opredelitvi solastniških deležev ne bo upoštevalo in da je bil prodan ravno tisti del, ki pripada pravnemu predniku tožencev, ni sprejemljivo. Opozarja na zaslišanje F. P., da je bila nepremičnina nacionalizirana, kar narekuje tudi duh tedanjega časa in na to, da priposestvovanje na družbeni lastnini ni bilo mogoče. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje, priglaša pa tudi stroške pritožbe.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik zatrjuje, da je na podlagi priposestvovanja (so)lastnik do 1/3 nepremičnine parc. št. 207/2 k.o. B. (v nadaljevanju sporna nepremičnina).

Glede na zatrjevanje tožnika in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, od kdaj je tožnik oziroma od kdaj so njegovi pravni predniki imeli sporno nepremičnino v posesti (že od leta 1969 oz. del od leta 1972), pravno podlago odločitve predstavljajo določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o priposestvovanju, saj se je 20- oziroma 10-letna priposestvovalna doba iztekla že pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) leta 2003.

ZTLR, podobno pa tudi ODZ, pri čemer je bila 30-letna priposestvovalna doba iz ODZ skrajšana na 20 let že po načelnem mnenju razširjene seje ZVS št. 30/86 dne 4. 4. 1960 (Poročilo VS SL št. 1/1960, stran 9-12), je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v 2. in 4. odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico po preteku 10-ih let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20-ih let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Ob tem je sodna praksa upoštevala, da je dobroverni ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last, nedobrovernosti pa ni utemeljevala zgolj z okoliščino, da tožnik v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik. Dobrovernosti ni le, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu (prim. M. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 263 – 265 in dr. Alojzij Finžgar, Stvarno pravo, 1972, stran 112).

Sporno nepremičnino je od leta 1969 (deloma od leta 1972) uporabljalo T., po statusnem preoblikovanju del poslovnega sistema M., ki je leta 1997 zanjo sklenil prodajno pogodbo z družbo U. d.o.o, ta pa leta 2001 s tožnikom. Nihče od navedenih ni bil vpisan v zemljiško knjigo.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem pritožbe, da ni mogoče pritrditi, da bi posest T. in kasneje M. v celoti temeljila na veljavnem pravnem naslovu – da bi torej izpolnjevala kriterij zakonitosti po zahtevi 1. odstavka 72. člena ZTLR oz. paragrafa 316 ODZ. Temu kriteriju pa v celoti zadostuje glede 1/6, ki je bila zajeta s prodajno pogodbo iz leta 1969 med pokojnim J.O. (očetom tožencev), tedanjim solastnikom do 1/3 sporne nepremičnine in T. (A6). Resda pogodba ni bila predložena v originalu, kar pa še ne izpodbije njene verodostojnosti. Toženca razen z golimi navedbami, da je ponarejena in svojim zapažanjem nenavadnih okoliščin pri njenem sklepanju, tovrstne trditve nista dokazala. Tudi če vpis v zemljiško knjigo na podlagi takšne pogodbe ni (več) mogoč, zaradi tega pogodba še ni neveljavna. Resda je v njej navedeno, da je J.O. zastopan po A.Z., čeprav je bil že polnoleten. Na njej pa je kot prodajalec naveden J.O., na pogodbi je njegov podpis, ki je bil tudi overjen. Da bi bila pogodba kdaj razveljavljena zaradi sile, prevare, prekomernega prikrajšanja ali morebiti kakšnega drugega vzroka, pa toženca nista niti zatrjevala. Nedvomno je bila posest (do 1/6), temelječa na prodajni pogodbi pravnih prednikov tožnika s pravnimi predniki tožencev, zakonita. Poudariti pa velja še, da je bila s to prodajno pogodbo do 1/6 na T. prenesena pravica uporabe, za katero ni bila predvidena konstitutivnost vpisa v zemljiško knjigo. S tem pa je T. in kasneje M. z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pridobilo tudi lastninsko pravico, s katero je lahko prosto razpolagalo.

Pogoji za izredno, zgolj dobroverno priposestovanje so torej potrebni le še za preostalo 1/6, za katero zakonite posesti ni. Drži namreč, da prodajna pogodba za to 1/6 nepremičnine, sklenjena med M.Z. in T. iz leta 1969 in pogodba med istima sopogodbenikoma za prizidek iz leta 1972, ne moreta biti podlaga zakonite posesti na delu nepremičnine, ki sicer med pravdnima strankama nesporno tudi predstavlja poslovni prostor s prizidkom v pritličju te nepremičnine s pripadajočo kletjo, četudi del tega v naravi predstavlja solastninski delež tožencev do 1/3 in je sedaj v uporabi tožnika, pred njim pa je bilo v uporabi njegovih pravnih prednikov. To pa avtomatično še ne izključuje priposestvovanja, saj je ZTLR omogočal tudi zgolj dobroverno priposestvovanje po preteku 20-ih let.

Ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodiščih pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila posest sporne nepremičnine T. (kasneje M.) dobroverna. Dobroverna posest se domneva tako po paragrafu 328 ODZ kot po 72. členu ZTLR. Dokazno breme, da ta domneva ni resnična, je na tožencih, ki pa sodišča nista uspela prepričati. Pravni prednik tožnika (njegovi organi in druge osebe, za katere je glede na njihovo delovno področje to pomembno) je resda poznal zemljiškoknjižno stanje, oziroma se zavedal, da v zemljiški knjigi pravna oseba ni bila vpisana kot lastnik oz. imetnik tedanje pravice uporabe, kot to zatrjujeta toženca in je tudi nosilni razlog pritožbe, vendar pa zgolj ta okoliščina ne dokazuje njegove nedobrovernosti. Pritožbeno sodišče kot bistveno ocenjuje, da pravni prednik tožencev (po katerem sta sporno nepremičnino toženca podedovala) posesti pravnih prednikov tožnika ni nikoli osporaval, svoje lastninske pravice niti zatrjeval oz. zanjo povedal tožencema, čemur pritožba ne nasprotuje. Tudi v kolikor drži stališče pritožbe, da je bila s takšno prodajno pogodbo sporna nepremičnina nacionalizirana in glede na duh tedanjega časa nasprotovanja njun pravni prednik ni mogel izraziti, to še ne odreka lastninske pravice tožniku oz. njegovim pravnim prednikom, toženca pa bi se lahko poslužila drugih ustreznih postopkov.

Ob tem velja poudariti, da je bilo priposestvovanje na stvari, ki je družbena lastnina, resda onemogočeno (29. člen ZTLR), kar pa ne pride v poštev v konkretnem primeru, ko je bila družbena lastnina tista, v korist katere je bilo priposestvovano in ne v njeno breme.

Glede na navedene okoliščine je sklepati, da je bil pravni prednik tožnika do 1/6 zakoniti posestnik, saj je njegova posest temeljila na veljavni kupoprodajni pogodbi s pokojnim J.O. oz. je glede na nekonstitutivnost vpisa družbene lastnine v zemljiško knjigo postal tudi njen solastnik. Njegovo posest pa je v celoti (tudi glede preostale 1/6) oceniti tudi kot dobroverno, upoštevaje bistveno okoliščino, da J.O., ki je bil v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik do 1/3, ni nikoli zahteval varstva svoje lastninske pravice, niti posesti pravnih prednikov tožnika ni osporaval, čeprav je zanjo vedel. Slednje velja tudi za toženca, ki sta na podlagi dedovanja postala solastnika sporne nepremičnine vsak do 1/6. Ravno dejstvo, da sta toženca sporno nepremičnino pridobila z dedovanjem, pa izključuje uporabo 2. odstavka 44. člena SPZ, pred tem pa paragrafa 1500 ODZ, da pravica pridobljena s priposestvovanjem ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Gre za določbo, ki jo je potrebno razlagati v povezavi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Iz navedenega določila jasno izhaja, da se to nanaša na varstvo dobrovernega tretjega, ki je nepremičnino dobil v posest na podlagi pravnega posla, saj se z načelom zaupanja v zemljiško knjigo skuša doseči varovanje zaupanja v pravni promet. V obravnavani zadevi pa ne gre za pridobitev lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi, pač pa na podlagi dedovanja, ko s trenutkom smrti zapustnika dedič stopi v njegov pravni položaj.

Ker je pravni prednik tožnika od leta 1969 oz. deloma od leta 1972 (za prizidek) dalje sporno nepremičnino upravičeno užival v prepričanju, da je njegova in je že leta 1992 pretekla tako 10-letna priposestvovalna doba, določena za redno priposestvovanje, kot tudi 20-letna priposestvovalna doba, določena za izredno priposestvovanje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice pravnega prednika tožnika. Ker so bile te izpolnjene že pred časom, ko je bila sporna nepremičnina zajeta v prodajni pogodbi z družbo U. d.o.o (leta 1997) in prodajni pogodbi s tožnikom (leta 2001), se pritožbeno sodišče do njune dobrovernosti ni opredeljevalo, saj za odločitev nista bistvenega pomena.

Drži sicer, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev pravdnega postopka, ko je izvedlo prepozno navedene dokazne predloge tožeče stranke (zaslišalo priči K. in Č.), kljub pravočasnemu grajanju tožene stranke pa niti obrazložilo, zakaj jih šteje za pravočasne. Glede na to, da pa priči nista izpovedovali o bistvenih okoliščinah – priča K. je (bil) predstavnik družbe U. d.o.o., katere dobra vera ni odločilna, priča Č. pa je izpovedovala o (nameravani) prodaji nepremičnine B.Z., prodaji družbi U. do.o. in tožniku, kar prav tako za odločitev niso bistvene okoliščine – pa takšna kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Ne drži pa, da bi tožnik moral zahtevati tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem predstavlja originarno pridobitev lastninske pravice, zato vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v tem primeru ni konstitutivne, pač pa le deklaratorne narave. V takšnih primerih dajatveni zahtevek po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila ni potreben, stranka pa predlaga vknjižbo lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj pravice, katere vknjižba se predlaga.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).