UPRS sodba U 1504/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnikovega delodajalca A. d.o.o., za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujcu iz razloga zaposlitve in dela po 32. členu Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 64/2009 – uradno prečiščeno besedilo) na podlagi 1. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 64. člena ZTuj-1v povezavi s 6. odstavkom 148. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/2011) po ugotovitvi, da je bil tožnik večkrat obravnavan zaradi prekrškov in tudi zaradi hujših kaznivih dejanj, kar je bilo zabeleženo v evidenci FIO, ki jo uradoma vodi policija, in sicer za prekrške dne 20. 8. 2010, 21. 7. 2009, 5.5.2010, 21. 8. 2010 ter za kazniva dejanja dne 9. 5. 2009, 24. 5. 2008, 1. 7. 2007, 9. 2. 2006, 24. 5. 2008 in 2. 5. 2007, o katerih so bili dokumenti o slednjih posredovani na Okrožno državno tožilstvo (v nadaljevanju: ODT) v B. Dne 26. 10. 2011 je ODT z dopisom opr. št. Ktr 3247/2011-KM posredovalo toženi stranki obvestilo, da zoper tožnika vodi postopek zaradi dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) in kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ ter da je bil dne 10. 7. 2008 na Okrajno sodišče v B. vložen obtožni predlog po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih. Nadalje še ugotavlja, da je ODT dne 30. 6. 2011 po opravljeni preiskavi odstopilo od pregona zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 1. odstavku 172. člena KZ-1 v zadevi, vodeni pod št. KT 5947/2009. Ugotavlja še, da iz obvestila Ministrstva za notranje zadeve, Policijske uprave B., št. 0212-448/2012/2 (3E692-18) z dne 12. 6. 2012 izhaja, da je tožnik dne 20. 8. 2010 kršil določilo 2. odstavka 13. člena ZTuj-2 ter storil prekršek po 3. točki 1. odstavka 96. člena ZTuj-2, iz dopisa Policijske uprave B. z dne 7. 6. 2012 pa izhaja, da je bil tožnik dne 20. 8. 2010 preko mejnega prehoda C. odstranjen iz Republike Slovenije ter da je bil dne 5. 5. 2010 v postopku obravnave Postaje mejne policije Č. Iz navedenega obvestila tudi izhaja, da je tožnik na ozemlju Republike Slovenije v okviru šestmesečnega obdobja bival več, kot je to dovoljeno z zakonom, in sicer, ko je od dne 25. 7. 2009 do 5. 5. 2010 neprijavljen in brez predpisanih dovoljenj bival na območju Republike Slovenije, za kar mu je bila izrečena globa, ki jo je v polovičnem znesku poravnal preko plačilnega naloga. Z ugotovitvami v postopku je bil tožnik seznanjen v skladu z določili 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). Tako mu je bila dana možnost, da se izreče o relevantnih dejstvih in okoliščinah za izdajo zakonite odločbe ter predloži ustrezna dokazila, vendar te možnosti ni izrabil. Glede na navedena dejstva tožena stranka zaključuje, da obstaja razlog za zavrnitev dovoljenja na podlagi 5. alineje 1. odstavka 43. člena ZTuj-1, saj obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, zato je obravnavano prošnjo zavrnila.

V tožbi glede ugotovitve, da je bil zabeležen za prekrške javnega reda in miru dne 20. 8. 2010, 21. 7. 2009 in 5. 5. 2010 ter za kazniva dejanja dne 9. 5. 2009, 24. 5. 2008, 1. 7. 2007 in 9. 2. 2006, tožnik poudarja, da ni bilo upoštevano, da je bil v letu 2006 ustavljen še en kazenski postopek s sklepom II K-466/2006 dne 8. 7. 2008. Navaja še, da se je za vsa ostala kazniva dejanja vodil enoten kazenski postopek in da mu je bila s sodbo Višjega sodišča v B. I Kp-1342/2008 z dne 3. 10. 2008 izrečena enotna pogojna kazen 6 mesecev zapora v preizkusni dobi treh let. Ker se je ta doba že iztekla in ni bil v zaporu, to kaže, da v preizkusni dobi ni storil nobenega kaznivega dejanja, kar naj bi dokazovalo, da spoštuje pravni red in predpise Republike Slovenije. Navaja še, da v Republiki Sloveniji, kjer se je tudi izobraževal, živi pretežni del svojega življenja, ter poudarja, da ves čas spoštuje pravni red v Republiki Sloveniji in pravice drugih ter da so bili vsi postopki o prekrških povezani z njegovim neurejenim statusom bivanja v Sloveniji, kar pa naj ne bi bil utemeljen razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Meni, da je na ozemlju Republike Slovenije vedno bival zakonito, ker je vedno znova on sam ali pa njegov delodajalec vlagal vloge za bivanje, a je bil kljub temu obravnavan kot prekrškar, čeprav to ni bil njegov namen niti cilj, pač pa le, da bi opravljal delo in svobodno živel skladno s predpisi Republike Slovenije, kot je živel do leta 2009, ko naj bi se vse spremenilo zaradi krive ovadbe. Od tedaj dalje je nenehno v prekrških, ki naj bi se jih niti ne zavedal in so povezani tudi z nepravočasnim odločanjem tožene stranke. Tožnik meni, da ni nobenega utemeljenega razumnega in življenjskega razloga za domnevo, da se on ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ker da naj bi bil sam tožnik zainteresiran, da ima urejen status v Sloveniji. Tu ima prijatelje, znance in možnost zaposlitve, medtem ko na Hrvaškem nima nikogar več. Z izpodbijano odločbo naj bi se nesorazmerno posegalo v njegovo zasebno življenje, ki si ga je ustvaril v Sloveniji, ko je imel vse do leta 2009 urejeno bivanje ter si pridobil več kot 14 let delovne dobe, a že več kot tri leta ne more več delati, kljub pridobljenim delovnim dovoljenjem, ker nima urejenega bivanja. Tožnik dodaja, da ni nasilna oseba in si ne želi konfliktov, a je bolj ranljiv glede na svoj neurejen status. Dodaja še, da je bil od septembra 2011 dalje res velikokrat v Sloveniji, da bi osebno urgiral za odločitev o obravnavani prošnji, vendar meni, da s tem ni kršil predpisov o bivanju tujcev, ker se je vračal na Hrvaško. Dodaja še, da ni bil seznanjen z ugotovitvami tožene stranke v postopku, ki so mu bile posredovane šele s strani njegovega delodajalca septembra 2012 in da je svojo pisno izjavo v tej zvezi vložil takoj, ko je bil z ugotovitvami seznanjen dne 21. 9. 2012, a na njih ni bil naveden njegov naslov, temveč samo njegovo ime in priimek. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, ki jih tudi specificira.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetne upravne spise skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo za izdajo prvega dovoljenja tožniku, državljanu Republike Hrvaške, za prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 5. alineje 1. odstavka 43. člena ZTuj-1, ker je ocenila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V dejanskem pogledu pa se je pri odločitvi oprla na ugotovitev na podlagi podatkov uradne evidence FIO, da je bil tožnik večkrat obravnavan zaradi prekrškov, in sicer dne 20. 8. 2010, 21. 7. 2009, 5. 5. 2010 in 21. 8. 2010, pa tudi zaradi kaznivih dejanj, in sicer dne 9. 5. 2009, 24. 5. 2008, 1. 7. 2007, 9. 2. 2006, 24. 5. 2008 in 2. 5. 2007. Teh ugotovitev tožnik v tožbi ne izpodbija, pač pa le navaja, da se je za vsa navedena kazniva dejanja vodil zgolj en oziroma enoten kazenski postopek, ki pa je bil že pravnomočno končan s pogojno obsodbo tožnika, medtem ko so bili vsi navedeni prekrški zgolj posledica njegovega neurejenega statusa v Sloveniji.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v tožnikovem primeru podan navedeni razlog za zavrnitev zaprošenega dovoljenja, in v tej zvezi sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, saj njena obrazložitev glede na vsebino tožbe zadostuje za zavrnitev tožbe ter je celovita, jasna natančna in skladna s podatki v listinah predloženega upravnega spisa. Tako je po oceni sodišča v izpodbijani odločbi prepričljivo ugotovljen in obrazložen obstoj številnih razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije v smislu 5. alineje 1. odstavka 43. člena ZTuj-1, glede na med upravnim postopkom ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnik v tožbi ne izpodbija, saj niti ne trdi, da ugotovljena dejstva niso točna, medtem ko je dokazna ocena tožene stranke skladna s podatki iz uradnih evidenc in listin predloženega upravnega spisa, ki je tožnik ni uspel omajati s posplošenimi tožbenimi navedbami, češ da on spoštuje pravni red Republike Slovenije. Njegova dejanja, ki so jih po ugotovitvah tožene stranke obravnavali pristojni organi odkrivanja in pregona ter prekrškovni in sodni organi Republike Slovenije namreč govorijo sama zase, in sicer prav nasprotno njegovi trditvi o tožnikovem domnevnem spoštovanju pravnega reda Republike Slovenije. Glede na navedeno sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1, zato ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa natančno in celovito obrazložila že tožena stranka.

Sodišče glede na tožbene navedbe le še poudarja, da je tožena stranka v postopku med drugim pravilno ugotovila, da je bil tožnik v Republiki Sloveniji spoznan za krivega storitve več kaznivih dejanj (s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v B. št. I Kp-1342/2008 z dne 3. 10. 2008, s katero je bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen šestih mesecev, pogojno za dobo treh let), kar v tožbi, ki ji je priložil tudi citirano sodbo (tožbena priloga A4) potrjuje sam tožnik. Zato je po presoji sodišča tudi pravilno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik (tudi v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče ne more upoštevati tožbene navedbe, češ da ker je navedena triletna preizkusna doba iz izreka citirane pogojne obsodbe že potekla, ne da bi tožnik storil novo kaznivo dejanje, naj bi nastopila okoliščina, zaradi katere naj bi tožena stranka napačno razlagala določilo 5. alineje 2. odstavka 43. člena ZTuj-1 in naj bi zaradi tega nepravilno sklepala na obstoj razlogov, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Četudi Kazenski zakonik (KZ-1) sicer uvršča pogojno obsodbo med opozorilne sankcije z določili, ki so uvrščena v njegovo 5. poglavje, po katerih sme sodišče ob pogojih, ki so določeni z tem zakonikom izreči storilcu kaznivega dejanja pogojno obsodbo namesto kazni na podlagi 1. odstavka 57. člena KZ-1, vendar pri tem ni mogoče prezreti, da so tudi opozorilne sankcije uvrščene v sistem kazenskih sankcij, ki je podrobno opredeljen z določili 3. člena KZ-1, po katerem so kazenske sankcije tako kazni kot opozorilne sankcije in varnostni ukrepi, zato dejstvo, da je bila tožniku izrečena s citirano sodbo pogojna obsodba, ki ni kazen, temveč opozorilna sankcija, samo po sebi še ne pomeni, da tožena stranka v obravnavani sporni zadevi ni svoje odločitve pravilno oprla na 5. alinejo 2. odstavka 43. člena Ztuj-1.

Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki 2:

Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem nosi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru, kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne, kot tudi v primeru, če jo zavrže, zato tožnik v obravnavanem primeru zaradi zavrnitve tožbe ni upravičen do povrnitve stroškov postopka.