VSM sodba I Cp 30/2010

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi:

„Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni prvotožeči stranki in drugotožeči stranki plačati vsaki znesek v višini 5.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 5.800,00 EUR od 16. 11. 2006 do 21. 5. 2008, od zneska 5.900 EUR pa od 22. 5. 2008 dalje do plačila, tretjetožeči stranki pa znesek v višini 5.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 5.424,80 EUR od 16. 11. 2006 od 21. 5. 2008, od zneska 5.900,00 EUR pa od 22. 5. 2008 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevki tožečih strank ter presežek vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, zavrnejo.

Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti pravdne stroške v višini 4.477,74 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.“

II. V presežku se pritožbi zavrneta in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške postopka s pritožbo.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni prvotožeči, drugotožeči in tretjetožeči stranki plačati vsakemu znesek v višini 5.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2006 dalje do plačila ter jim v istem roku povrniti pravdne stroške v višini 3.145,25 EUR, v primeru zamude pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbene zahtevke tožečih strank in zahtevek za povrnitev zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka zavrnilo.

Tožeče stranke v predmetnem postopku uveljavljajo odškodnino za nematerialno škodo zaradi okrnitve osebnostnih pravic v posledici prekomernih imisij hrupa, katerim so izpostavljene ob glavni cesti G1-3. Prvotožeča in drugotožeča stranka sta ob vložitvi tožbe zahtevali odškodnino v višini 5.800,00 EUR, tretjetožeča stranka pa v višini 5.424,80 EUR, po prejemu izvedenskega mnenja pa so s pripravljalno vlogo z dne 22. 5. 2008 tožbeni zahtevek modificirale tako, da je vsaka od njih zahtevala odškodnino v višini 6.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2006 dalje do plačila. Z ozirom na to, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 15. 10. 2009 priznala temelj odškodninske obveznosti, je sodišče presojalo le še utemeljenost tožbenih zahtevkov po višini in po izvedenem dokaznem postopku odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki in se ustrezno zavzemata za znižanje oziroma zvišanje prisojenih zneskov odškodnine, obe pa grajata tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev.

Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici tega pa meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je glede na ugotovljeno jakost hrupa, čas izpostavljenosti temu hrupu ter ob subjektivnih izpovedbah tožečih strank, le-tem prisodilo previsoke odškodnine. Priznani zneski so tudi pretirani v primerjavi s pravnomočno razsojenimi zadevami v podobnih primerih. Z vidika individualizacije in objektivizacije so odškodnine torej pretirano visoke, sodišče prve stopnje pa tudi ni v zadostni meri upoštevalo, da živimo v času, ko se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo, kar še posebej velja za tiste, ki ležijo ob tranzitnih poteh ali industrijskih središčih. Pritožba izpostavlja, da so tožeče stranke navajale bistveno manj nevšečnosti kot oškodovanci v podobnih primerih, poleg tega bi bilo potrebno v večji meri upoštevati prepoved vožnje po Uredbi o omejitvi prometa na cestah v RS. Tožena stranka tudi meni, da je sodišče prve stopnje tožnikom neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od celotnega zneska odškodnine v višini 5.900,00 EUR, saj so tožniki s prvotno postavljenim tožbenih zahtevkom zahtevali nižje odškodnine, kot so jim bile sedaj prisojene. Šele s pripravljalno vlogo z dne 22. 5. 2008 so svoje zahtevke za vsakega od tožečih strank zvišali na 6.800,00 EUR. V zvezi s stroškovno odločitvijo tožena stranka meni, da nekateri tožečim strankam priznani pravdni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za pravdo niso bili potrebni. Zraven tožbe so bile za uveljavitev tožbenega zahtevka potrebne le še prva pripravljalna vloga, s katero so tožeče stranke odgovorile na odgovor na tožbo tožene stranke, ter vlogi, s katerimi so se opredelile do izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve. V preostalih vlogah pa so tožeče stranke zgolj ponavljale že povedano in razpravljale o za pravdo nebistvenih vprašanjih. Nadalje pa bi moralo sodišče prve stopnje za narok dne 29. 8. 2007 pooblaščencu tožečih strank priznati nagrado le po tretjem odstavku tar. št. 20 Odvetniške tarife (OT). Glede na predstavljeno tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, ter izpodbijano sodbo spremeni v skladu z zgornjimi pritožbenimi izvajanji, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka s pritožbo, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka se glede na ugotovljeno dejansko stanje zavzema za zvišanje prisojenih zneskov odškodnin, izpostavlja, da so vse tožeče stranke v celotnem obravnavanem obdobju živele v degradiranem okolju, kjer škodljivi vplivi nastanejo že ob kratkotrajnejši izpostavljenosti hrupu, umik v mirnejše okolje pa tožečim strankam ni bil mogoč. V kritičnem obdobju je bilo življenje tožečih strank spremenjeno, posledice pa bodo čutili še nekaj časa, zato so upravičeni do odškodnine v vtoževani višini. Tožeča stranka graja tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev in za obdobje pred združitvijo tožb v skupno obravnavanje zahteva, da se v vsaki od tožečih strank priznajo celotni stroški zastopanja po pooblaščencu, saj v predmetni zadevi ne gre za nujno sosporništvo in vsaka od tožečih strank individualno uresničuje pravico do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno tožeči stranki ni priznalo stroškov za peto in šesto pripravljalno vlogo. S četo pripravljalno vlogo je tožeča stranka namreč odgovorila na navedbe tožeče stranke v njeni tretji pripravljalni vlogi, v šesti pripravljalni vlogi pa se je morala izjaviti o neustreznem predlogu tožeče stranke po postavitvi novega izvedenca, ki ga je tožena stranka tudi imenovala. Če se tožeča stranka do navedb tožene stranke ne bi opredelila, bi to lahko bilo pojmovano, kot da se z njimi strinja. Tudi za sedmo pripravljalno vlogo bi sodišče prve stopnje moralo priznati priglašenih 300 točk in ne le 20 točk za obrazložen dopis, saj se je tožeča stranka v tej pripravljalni vlogi izjavila o prejetem dopolnilnem izvedenskem mnenju. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni skladno s pritožbenimi izvajanji, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

4Pritožbi sta delno utemeljeni.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in je sprejeta odločitev tudi sicer materialnopravno pravilna, razen glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov ter v zvezi s stroški postopka, ki so nastali pred združitvijo tožb posamezne tožeče stranke v skupno obravnavanje, kar je narekovalo spremembo prvostopenjske odločitve v tem obsegu. Glede na odločitve o glavni stvari pa se pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ne more uveljaviti.

6Po pregledu zadeve se odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari v dejanskem in materialnopravnem pogledu izkaže kot pravilna, sodišče prve stopnje je vsa za odločitev pravno pomembna dejstva v zadostni meri in pravilno raziskalo ter tožečim strankam višino odškodnine odmerilo tako, da je ustrezno upoštevalo temeljni načeli odškodninskega prava, izraženi v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to je načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine, v posledici česar pritožbenim prizadevanjem po znižanju oziroma zvišanju prisojenih zneskov odškodnin ni mogoče slediti.

7Obremenjenost življenjskega okolja tožečih strank zaradi emisij, ki izvirajo iz ceste G 1-3, je sodišče prve stopnje ugotavljalo na osnovi izvedenskega mnenja Inštituta za varstvo okolja Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor in njegove dopolnitve. Sledilo je izvedenskemu mnenju, ki tudi v dopolnitvi vztraja pri stališču, da gre pri cesti G 1-3 za cesto z izrazito visoko emisijo, ki tako odstopa od običajnih razmer na primerljivih cestah, enako pa je v obravnavanem obdobju izrazito visok tudi porast emisije hrupa in tudi ta odstopa od običajnih razmer na primerljivih cestah, kar pripelje do konkluzije v izvedenskem mnenju, da v slovenskem prostoru niso znani primeri, kjer bi šlo hkrati za takšno emisijo in rast emisije. Iz izvedenskega mnenja izhajajo mejne in kritične vrednosti hrupa, ki so za obravnavano obdobje ugotovljene na osnovi vsakokrat veljavnih predpisov (Uredba o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (Ur. list RS št. 121/04 za obdobje 2004-2005 ter Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Ur. list RS št. 105/05 za obdobje od leta 2006 dalje), na osnovi teh pa sodišče prve stopnje, glede na že zgoraj predstavljene navedbe v izvedenskem mnenju, kot merilo, kdaj so presežene običajne meje obremenjenosti okolja s hrupom, povsem pravilno zaključuje, da je kot merilo, če že ne mejnih vrednosti, vsekakor potrebno upoštevati kritične vrednosti. V zvezi s temi, izhajajoč iz izvedenskega mnenja, ugotavlja, da so v letih 2004 in 2005 že bile presežene kritične vrednosti nočnega hrupa, v letih 2006-2008 pa so bile presežene tudi kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč ter nočnega hrupa, kar vse natančneje izhaja iz tretjega in četrtega odstavka na strani 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na navedeno je torej zanesljiv zaključek, da je temelj odškodninske obveznosti tožene stranke podan, preseganje mejnih in kritičnih vrednosti pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi pri odmeri višine odškodnine. Meritvam, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja tudi, da so pri tem upoštevane vse relevantne naravne danosti okolja, pravdne stranke niso nasprotovale. Tožeče stranke so izvedensko mnenje, vključno z dopolnitvijo, povzele v celoti, medtem ko je tožena stranka strokovnim stališčem, pri katerih so izvedenci vztrajali tudi po dopolnitvi mnenja, sicer nasprotovala, vendar je nato na (zadnji) glavni obravnavi dne 15. 10. 2009 temelj tožbenega zahtevka priznala kot nesporen, prav tako pa ni več vztrajala pri pritegnitvi novega izvedenca ali ponovni dopolnitvi obstoječega mnenja z neposrednim zaslišanjem izvedencev. Glede na podano procesno situacijo je sodišče prve stopnje tako moralo odločati le še o utemeljenosti tožbenih zahtevkov po višini, razprava o temelju odškodninske obveznosti tožene stranke pa po priznanju tega več niti ni bila potrebna in tudi več ne more biti pritožbeno sporna. Iz tega razloga se pritožbena zatrjevanja tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da živimo v času, ko se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo, kar še posebej velja za tiste, ki ležijo ob tranzitnih poteh ali industrijskih središčih, ne izkažejo kot relevantna, saj temelja tožbenega zahtevka več ni dopustno presojati, glede na že zgoraj predstavljena stališča izvedenskega mnenja pa so tudi nanašajoč se na temelj tožbenega zahtevka neutemeljena.

8Pri odmeri višine denarnih odškodnin je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse objektivne danosti primera. V bistvenem so te že zajete oziroma upoštevane pri opravljenih meritvah jakosti hrupa v obdobju, za katerega je potrebno prisoditi odškodnino, vrednostim, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja, pa pravdne stranke v postopku na prvi stopnji niso več nasprotovale. Izvedenci so namreč pri meritvah hrupa upoštevali vse specifičnosti na cesti in v okolju za vsak stanovanjski objekt posebej (vozni režim, stanje cestišča, rondoji, križišča, prehodi za pešce, oddaljenost od ceste, ipd.), kakor je to podrobneje obrazloženo na strani 9 in 10 mnenja. Sodišče prve stopnje obravnava tudi pasivne protihrupne ukrepe, kot so zamenjava oken v prizadetih bivalnih okoljih, ti z vidika izvedenskega mnenja sicer zmanjšujejo hrup v varovanih prostorih, vendar niso zagotovili odprave čezmerne obremenitve življenjskega okolja tožečih strank, ki je še vedno degenerativno. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so predstavljeni rezultati pridobljeni na podlagi meritev, izvedenih skladno s predpisi. Po Uredbi o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju se rezultati v prilogi 2.1 izvedenskega mnenja namreč nanašajo na najbolj obremenjeno zunanjo fasado stavbe tožeče stranke na višini 4 metre od tal, pri čemer je upoštevan le vpadni zvok, ne pa tudi odboj zvoka od lastne fasade, kot izhaja že iz zgornje obrazložitve pa metoda izračuna, in na osnovi te dobljene vrednosti, niso več pritožbeno sporne, že sodišče prve stopnje pa ugotavlja, da tožena stranka stališču izvedencev v zvezi z vplivom izvedenih pasivnih protihrupnih ukrepov ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo tudi prepoved vožnje po Odredbi o omejitvi prometa na javnih cestah v Republiki Sloveniji - v nadaljevanju Odredba (Ur. list RS št. 29/2004, z veljavnostjo od 1. 4. 2004 do 16. 6. 2006, in Ur. list RS št. 63/2006 z veljavnostjo od 17. 6. 2006). Ob tem, ko sicer ugotavlja, da je bil promet zaradi prepovedi po Odredbi načeloma zmanjšan čez vikende, pa kot protiutež temu vidi povečevanje frekvence prometa na sporni cesti v celotnem spornem obdobju, kar je skladno tudi z ugotovitvami izvedenskega mnenja o izrazito visokem porastu emisije hrupa v tem obdobju. Zraven tega pa je ugotoviti, da je Odredba z veljavnostjo od 17. 6. 2006 pri prepovedih prometa „težkih“ vozil, natančneje opredeljenih v 1. členu Odredbe, v primerjavi z Odredbo iz leta 2004, manj restriktivna, kar pokaže primerjava 2. člena vsakokrat veljavnih Odredb.

9Pri odmeri višine odškodnine je ustrezno upoštevana tudi jakost oziroma porast jakosti hrupa v okviru obdobja, za katerega tožeče stranke, ob uveljavljenemu zastaranju, upravičeno uveljavljajo odškodnino (od 18. 1. 2004 do 30. 10. 2008). Sodišče prve stopnje je pravilni pomen pripisalo dejstvu, da so bile že v letu 2004 in 2005 presežene kritične vrednosti hrupa v nočnem času, v letu 2006 in vse do 30. 10. 2008, pa so bile presežene kritične vrednosti pri vseh, skladno s predpisi relevantnih parametrih (hrup dan-večer-noč ter nočni hrup). Višina odmerjene odškodnine ustrezno odraža tudi objektivne okoliščine na strani tožečih strank, ki so bile dnevno od doma zaradi službenih oziroma šolskih ter kasneje študijskih obveznosti odsotne okoli 8 ur, sicer pa niso imele možnosti za umik v mirnejše okolje.

10Prisojeni zneski odškodnin tožečim strankam pravilno odražajo tudi subjektivno prizadetost teh zaradi življenja v degenerativnem okolju. Trditve o nevšečnostih, ki so jih v obravnavanem obdobju doživljale, so povsem primerljive s težavami kot jih navajajo oziroma opisujejo tožeče stranke v enakih pravdah. Trditve o negativnih posledicah, ki so se odražale v vsakdanjem življenju tožečih strank, pa so tudi ob logičnem sklepanju docela življenjsko sprejemljive in pritožbeno sodišče meni, da v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno vzročno posledično razmerje opravičuje odškodnino za posamezno tožečo stranko v prisojeni višini. Tožniki so v predmetni zadevi namreč zatrjevali obstoj predvidljivih negativnih posledic, saj je še na osnovi logičnega izkustva mogoče zaključiti, da so težave kot so nekvaliteten spanec in v posledici tega težave zbranosti pri izpolnjevanju službenih oziroma šolskih/študijskih obveznosti, v zvezi s tem pa tudi večja razpoloženjska in čustvena občutljivost, kar se je negativno odražalo tudi v stikih v družbenem okolju, predvsem na delovnem mestu, kot tudi omejitve v samem bivanjskem okolju, ko se tožeče stranke zaradi prekomernega hrupa niso zadrževale na balkonu, okrnjeni so bili tudi obiski, oken niso mogli odpirati, zaradi jakosti hrupa je bilo težje pogovorno sporazumevanje, težje pa so zaznali tudi zvočne signale kot na primer zvonjenje telefona, jakost glasu televizije ali radia je bila privita, da se je kaj slišalo, lahko posledica prekomerne obremenitve življenjskega okolja, ki je posledica emisije hrupa ceste G 1-3. Glede na prestavljeno že zgoraj povzete nevšečnosti, upoštevaje, da je bilo izpostavljenost negativnim dejavnikom potrebno upoštevati v obdobju skoraj pet let (tožnikom pripada odškodnina za obdobje od 18. 1. 2004 do 30. 10. 2008), tožeče stranke opravičujejo do odškodnine, kot jim je bila prisojena s predmetno sodbo, saj odškodnino v višini 5.900,00 EUR, kolikor je priznano vsaki od tožečih strank, tudi pritožbeno sodišče dojema kot pravično in primerno denarno zadoščenje, ki naj na premoženjskem področju izravna negativne posledice, ki so jih tožeče stranke v obliki duševnih bolečin trpele zaradi prizadetosti njihovih ustavno varovanih osebnostnih pravic.

11Trditvam tožečih strank o načinu in kvaliteti življenja v s hrupom prekomerno obremenjenim okoljem tožena stranka ni nasprotovala, pritožbeno sodišče pa ji ne pritrjuje, da je sodišče prve stopnje, ob tem ko že iz zgornje obrazložitve izhaja, da je uravnoteženo upoštevalo objektivna in subjektivna merila za odmero odškodnine, odškodnine tožečim strankam prisodilo v previsokem znesku. Odstopanja od odškodnin prisojenih v primerljivih zadevah pritožbeno sodišče namreč ne zazna, ob tem pa pojasnjuje, da medsebojna primerjava absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoča, saj ima vsak konkreten primer določene specifike, ki lahko narekujejo diferencirano obravnavo pri odmeri višine odškodnine tudi v primerih, ki se načeloma zdijo objektivno primerljivi. V danem primeru so službene oziroma šolske/študijske obveznosti od tožečih strank v času, ko so bili z doma odsotni, terjale določeno intelektualno aktivnost. V danem primeru so bile tožeče stranke sicer dejansko od doma odsotne okoli 8 ur dnevno, vendar so se posledice vpliva degenerativnega okolja nanje, ki so se kazale tudi v obliki slabšega (manj kvalitetnega) spanca, izražale tudi pri izpolnjevanju poklicnih oziroma šolskih ter kasneje študijskih obveznosti, tako da je bil za doseganje želenih rezultatov potreben povečan napor. Tako prvotožeča kot drugotožeča stranka sta izpovedali, da v službi opravljata intelektualno zahtevno delo in sta obe imeli težave z zbranostjo, kar se je v negativnem smislu odražalo tudi v odnosih s sodelavci. Tretjetožeča stranka je vso kritično obdobje obiskovala srednjo šolo, v letu 2007/2008 pa je pričela s študijem na fakulteti, kar vse zahteva miselno pripravljenost, zraven tega pa je bilo zaradi prekomernega hrupa oteženo tudi učenje doma.

12Z oziroma na vse do sedaj predstavljeno, je potrebno zaključiti, da je sodišče vse za odmero odškodnine pravno pomembne dejanske okoliščine ustrezno ovrednotilo in na tej osnovi sprejelo pravilne pravne zaključke, kar se odraža v odmeri pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so jo trpele tožeče stranke, tako da pritožbena prizadevanja tožene stranke po znižanju prisojenih zneskov odškodnin oziroma tožečih strank po njihovem zvišanju, s tem pa pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ne morejo biti uspešna.

13Utemeljeno pa pritožba tožene stranke graja prvostopenjsko odločitev v obrestnem delu. Sodišče prve stopnje je namreč neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov odškodnin že vse od 16. 22. 2006 dalje, saj so bili, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka, tožbeni zahtevki od prvotno zahtevanih 5.842,10 EUR za prvotožečo in drugotožečo stranko ter 5.424,80 EUR za tretjetožečo stranko, zvišani šele s pripravljalno vlogo z dne 22. 5. 2008, s katero je vsaka tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v višini 6.800,00 EUR. Pravilna poraba materialnega prava je zato narekovala spremembo prvostopenjske odločitve tako, da se zakonske zamudne obresti od 16. 11. 2006 do 21. 5. 2008 priznajo od prvotno vtoževanih zneskov odškodnin, od modifikacije tožbenih zahtevkov dalje, to je od 22. 5. 2008, pa od prisojenih zneskov odškodnin, kakor to vse natančneje izhaja iz izreka te sodbe. V nasprotnem primeru bi bili namreč tožbeni zahtevki v obrestnem delu prekoračeni.

14Obe pravdni stranki grajata tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev. Tožeča stranka utemeljeno uveljavlja, da je za vsako od tožečih strank posebej in v celoti potrebno priznati stroške, nastale pred združitvijo zadev v skupno obravnavanje, torej stroške za predpravdne odškodninske zahtevke, za tožbo ter prvo pripravljalno vlogo, pritožbeno sodišče namreč sprejema stališče, da tožeče stranke, ob tem ko te niso v takšnem materialnopravnem razmerju, da bi le vse skupaj predstavljale pravdno stranko, lahko individualno uresničujejo pravico do sodnega varstva. Upoštevaje pravkar izraženo stališče je pritožbeno sodišče prvostopenjsko stroškovno odločitev ustrezno spremenilo, medtem ko pa se pritožbena graja tožeče stranke v preostalem, kot tudi pritožbena graja tožene stranke, ne izkaže kot utemeljena, saj je prvostopenjska odločitev o stroških postopka v siceršnjem obsegu materialnopravno pravilna, glede na to, da je sodišče prve stopnje pravdnima strankama v luči prvega odstavka 155. člena ZPP priznalo le tiste od priglašenih stroškov, ki so bili za pravdo potrebni.

15Sodišče prve stopnje je tožeči stranki pravilno priznalo 600 točk v skladu s prvim odstavkom tar. št. 20 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v zvezi s prvim odstavkom tar. št. 18 OT za prvi narok za glavno obravnavo dne 29. 8. 2007, saj iz zapisnika na list. št. 17 - 19 izhaja, da je bil narok opravljen. Pravdne stranke so vztrajale pri navedbah v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ter pri dosedanjih navedbah, podani pa so bili tudi dokazni predlogi, kar zadošča za zaključek, da je na tem naroku glavna stvar bila obravnavana. Tožeči stranki je pravilno priznanih tudi 450 točk za njeno drugo pripravljalno vlogo z dne 31. 8. 2007, saj gre za obrazloženo vlogo, s katero je tožeča stranka odgovorila na ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, tudi sicer pa je obširno obravnavala prekomerne obremenitve okolja zaradi emisij, tako z vidika temelja tožbenega zahtevka kot tudi njegove višine. Pravilno pa sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov za peto in šesto pripravljalno vlogo. V zvezi s peto pripravljalno vlogo z dne 9. 9. 2008 tožeča stranka pojasnjuje, da je z njo odgovorila na navedbe tožene stranke v njeni tretji pripravljalno vlogi z dne 15. 4. 2008, v kateri ta obrazloži, zakaj pridobljenega izvedenskega mnenja ne sprejema, vendar pa iz sodnega spisa izhaja, da je bila tretja pripravljalna vloga tožene stranke tožeči stranki vročena že 18. 4. 2008 in bi torej na navedbe v tej vlogi lahko odgovorila že v svoji četrti pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2008, s katero je, z ozirom na zaključke v izvedenskem mnenju, zvišala prvotno postavljene tožbene zahtevke. V zvezi s šesto pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 23. 9. 2008 pa je ugotoviti, da je predlogu tožene stranke za postavitev novega izvedenca tožeča stranka nasprotovala že v svoji peti pripravljalni vlogi, postaviti po toženi stranki v njeni četrti pripravljalni vlogi z dne 11. 6. 2008 poimensko predlagani izvedenki pa bi tožeča stranka lahko pravočasno nasprotovala še tudi v primeru, ko bi sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke ugodilo in predlagano izvedenko tudi dejansko pritegnilo. Pravilno je sodišče prve stopnje tožeči stranki za njeno sedmo pripravljalno vlogo z dne 12. 2. 2009 priznalo le 20 točk za obrazložen dopis v skladu s 3. točko tar. št. 39 OT, saj v tej vlogi tožeča stranka komentira dopolnitev izvedenskega mnenja in povzema stališča, s katerimi pa je tožeča stranka, z oziroma na to, da izvedenci tudi v dopolnitvi vztrajajo pri stališčih iz izvedenskega mnenja, soglašala in jih obsežno obravnavala že v svoji tretji pripravljali vlogi z dne 6. 3. 2008, ko se je izjasnila o izvedenskem mnenju.

16Izhajajoč iz zgornje obrazložitve je tožeči stranki potrebno v prvi fazi postopka, do modifikacije tožbenega zahtevka dne 22. 5. 2008, priznati sledeče pravdne stroške:

Stroške pooblaščenca v skladu z OT, in sicer:

- 3x po 400 točk za predpravdne odškodninske zahtevke z dne 15. 11. 2006 po prvem odstavku tar. št. 38 OT,

- 3x po 400 točk za vložitev tožb z dne 18. 1. 2007 po prvem odstavku tar. št. 18 OT,

- 3x po 400 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 16. 3. 2007 po prvem odstavku tar. št. 19 OT v zvezi s prvim odstavkom po tar. št. 18 OT,

- 600 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 29. 8. 2007 po prvem odstavku tar. št. 20 OT v zvezi s prvim odstavkom tar. št. 18 OT,

- 450 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 30. 8. 2007 po drugem odstavku tar. št. 19 OT v zvezi s prvim odstavkom tar. št. 18 OT,

- 50 točk za sprejem, pregled in študij izvedenskega mnenja po 2. točki tar. št. 39 OT,

- 300 točk za tretjo pripravljalno vlogo z dne 6. 3. 2008 po tretjem odstavku tar. št. 19 OT v zvezi s prvim odstavkom tar. št. 18 OT,

- 20 % povišanje zaradi zastopanja več strank po 9. členu OT, kar znaša 1000 točk (20 % od 5000 točk),

- 20 % DDV na opravljene storitve (skupaj 6000 točka), kar znaša 1200 točk ter

- materialne stroške v višini 2 % do vrednosti 1000 točk, kar znaša 20 točk ter 1 % od presežka nad 1000 točk (1 % od 5000 točk), kar znaša 50 točk, skupaj torej 70 točk v skladu s tretjim odstavkom 13. člena OT.

Stroški pooblaščenca tožeče stranke torej znašajo skupaj 7270 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 3.336,93 EUR. V tej fazi postopka je tožečim strankam potrebno priznati še stroške izvedenca v višini 330,00 EUR ter 3x 71,36 EUR (skupaj 214,08 EUR) za sodne takse za tožbo, tako da njeni stroški znašajo skupaj 3.881,01 EUR. Glede na 100 % uspeh tožečih strank v tej fazi postopka pa tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, ki so ji nastali v tej fazi.

V drugi fazi postopka, po modifikaciji tožbenih zahtevkov dne 22. 5. 2008, je tožeči stranki potrebno priznati naslednje stroške postopka:

Stroške pooblaščenca v skladu z OT, in sicer:

- 300 točk za četrto pripravljalno vlogo z dne 22. 5. 2008 po tretjem odstavku tar. št. 19 OT v zvezi s prvim odstavkom tar. št. 18 OT,

- 50 točk za sprejem dopolnitve izvedenskega mnenja in pregled le tega po 2. točki tar. št. 39 OT,

- 300 točk za zastopanje na glavni obravnavi dne 15. 10. 2009 po drugem odstavku tar. št. 20 OT v zvezi s prvim odstavkom tar. št. 18 OT ter 50 točk urnine v skladu s prvim odstavkom 7. člena OT,

- 50 točk za prejem sodbe, pregled te in obvestilo stranki v skladu z 2. točko tar. št. 39 OT,

- 20 % povišanje zaradi zastopanja več strank po 9. členu OT, kar znaša 150 točk (20 % od 750 točk),

- 20 % DDV na opravljene storitve (900 točk), kar znaša 180 točk ter

- materialni stroški v pavšalnem znesku 2 % od 900 točk po tretjem odstavku 13. člena OT, kar znaša točk 18.

Stroški pooblaščenca tožeče stranke v tej fazi torej znašajo skupaj 1098 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 503,98 EUR. V tej fazi postopka je tožečim strankam potrebno priznati še sodno takso za sodbo v višini 3 x 73,89 EUR (skupaj 221,67 EUR), tako da pravdni stroški znašajo skupaj 725,65 EUR. Glede na 87 % uspeh v tej fazi postopka je tožeča stranka upravičena do povrnitve 631,32 EUR.

Stroški tožene stranke v tem delu postopka znašajo, kar tožena stranka v pritožbi ne graja, 551 točk v skladu z OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 252,90 EUR, prizna pa se ji še kilometrina v višini 13,20 EUR, tako da njeni pravdni stroški v drugi fazi postopka znašajo 266,00 EUR. Glede na njen 13 % uspeh v tej fazi, pa je upravičena do povrnitve zneska v višini 34,59 EUR.

Celotni stroški tožeče stranke glede na uspeh v posameznih fazah postopka tako znašajo skupaj 4.512,33 EUR, stroški tožene stranke pa 34,59 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini . 4.477,74 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17Vse do sedaj obrazloženo je narekovalo odločitev pritožbenega sodišča, ki je v skladu s 5. točko 358. člena ZPP pritožbama delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu ter glede prisojenih pravdnih stroškov spremenilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe, v presežku pa je pritožbi v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

18Odločitev o stroških postopka s pritožbo, ki sta jih priglasili obe pravdni stranki, temelji na določilih prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Glede na to, da niti tožeča stranka niti tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari nista bili uspešni, ob tem ko sprememba odločitve o stranskih terjatvah ter glede stroškov postopka na uspeh dosežen z glavnim zahtevkom nima vpliva, je pritožbeno sodišče odločilo, da tako tožeča kot tožena stranka sami krijeta svoje stroške postopka s pritožbo.