VSK sklep II Kp 31955/2013

Pritožbama se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zoper obdolženi M.T. in E.D. (z osebnimi podatki, kot so navedeni zanju v izpodbijanem sklepu) uvede preiskava, ker je podan utemeljen sum, da sta pri opravljanju zdravniške dejavnosti v Zdravstvenem domu iz malomarnosti ravnali v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke ter tako na škodo M.Đ. Povzročili

M.T., kot njegova osebna zdravnica, da se mu je občutno poslabšalo zdravje, zaradi njenega ravnanja pa je umrl, s tem, da

- kljub temu, da je bila pacientu že 21.5.2001 ob hospitalizaciji postavljena diagnoza srčnega popuščanja, da je kardiolog dr. B. 4.10.2001 predlagal zdravljenje z ACE inhibitorjem, da je internistka dr. D.Bi. 2.10.2007 ponovno ugotovila znake srčnega popuščanja, dne 3.3.2008 pa znake hipertenzivne srčne bolezni in tudi ona predlagala jemanje ACE inhibitorja, se v nasprotju s pravili zdravniške stroke in priporočili specialistov, za terapijo z ACE inhibitorjem, kot zdravilom za zdravljenje bolnikov s srčnim popuščanjem, ni odločila vse do 3. novembra 2010, zaradi česar se je v vmesnem času M.Đ. zdravje občutno poslabšalo,

- dne 23.11.2010 okrog 11. ure, kljub izvidu kardiologa dr. B. z 22.11.2010, da je podana indikacija za nujno operacijo in nasvetom za napotitev na kardiološki oddelek in od tam pripravo za nujno operacijo, ter vedenju, da je že predhodnega dne moral iti v ordinacijo kardiologa ob spremstvu in fizični podpori dveh prijateljev, ker sam ni mogel hoditi, pacienta ni urgentno napotila v bolnišnico, čeprav bi se, upoštevajoč navedeno, mogla in morala zavedati, da neurgentno postopanje lahko pripelje do usodnih posledic ter mu tako bistveno zmanjšala možnosti preživetja, saj je okrog 13.05 doživel srčni zastoj in kmalu zatem umrl;

E.D., kot nadomestna urgentna zdravnica v ZD, da je zaradi njenega ravnanja umrl, s tem da je dne 23.11.2010:
- kljub temu, da je bila najkasneje ob 13.10 obveščena o nujni intervenciji, na mesto dogodka, ki je od ZD oddaljen maksimalno 2 minuti vožnje, z vodjo reševalcev M.B. prispela šele ob 13.26, kar je, upoštevajoč odzivni čas dveh minut, kar 12 minut prepozno,

- ob 13.26 na EKG posnetku na monitorju zaznala zgolj asistolijo, ne pa tudi idiovetrikularnega ritma, čeprav bi, kot izkustvena urgentna zdravnica to morala in mogla zaznati, ter posledično temeljnih postopkov oživljanja (umetno dihanje z dihalnim balonom in ročna masaža srca) ni razširila z dodatnimi postopki oživljanja (kisik, infuzija, aspiracija, intubiranje, nastavitev venske poti)

ter je tako, z neurgentnim prihodom na kraj in z nepravilnim oživljanjem M.Đ., ki je imel srčni zastoj, odvzela vsakršno možnost preživetja, zaradi česar je imenovani umrl,

s čimer naj bi storili kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 179. člena KZ-1.

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici KT 1 za uvedbo preiskave zoper M.T. in E.D. v smeri storitve kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 179. člena KZ-1.

Zoper takšen sklep sta pritožbo vložili okrožna državna tožilka in pooblaščenka oškodovane M.Đ., odvetnica K.M., obe iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 373. členom ZKP – zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, odvetnica K.M. pa tudi iz razlogov 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena – zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Obe predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in zoper osumljenki uvede preiskavo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP, se preiskava začne zoper določeno osebo, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 10349/2009-154 z dne 14. julija 2011 (točka 10 obrazložitve) gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanje, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Kakšna je verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Slednje pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljuje sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa presojati verodostojnosti in posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.

Ocena, ki jo je zgolj glede posameznih dokazov opravilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, s katerim je zavrnilo zahtevo za uvedbo preiskave, je stvar nadaljnjega preiskovalnega postopka in ne razlogov sklepa o preiskavi glede obstoja utemeljenega suma. Na obstoj utemeljenega suma pri uvedbi preiskave sodišče sklepa iz doslej znanih okoliščin, dokazov in podatkov, ki jih je predložil državni tožilec, ne more in ne sme pa posameznih dokazov v tej fazi kazenskega postopka ocenjevati in poglobljeno analizirati. Že iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je glede očitkov osumljeni M.T. razvidno (točka 5), da so tudi v priloženi zdravstveni dokumentaciji za obravnavani primer obremenjujoči zapisi o s strani specialistov dr. Bi. in dr. B. ugotovljenem srčnem popuščanju pri pokojnem in večkrat svetovani terapiji z ACE inhibitorji ter s strani slednjega dne 22. novembra 2010 indicirana nujna operacija ter svetovana napotitev na kardiološki oddelek. Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno opravilo z navedenimi obremenjujočimi zapisi sklicujoč se na zaključno stališče in mnenje komisije, v katerem ta navaja, da je bilo po pregledu zdravstvenega kartona z izvidi in pogovoru z osebno zdravnico ugotovljeno, da je bilo zdravljenje pokojnega M.Đ. glede težav s pljuči in srcem v zadnjih 20 letih ustrezno, in to kljub temu, da bi bil po mnenju komisije morda lahko predpisan ACE inhibitor že leta 2008, vendar pa da takrat ni bilo jasnih znakov srčnega popuščanja, da pa je zdravnica vsekakor ravnala ustrezno, ko mu je 3.11.2010 v terapijo dodala ACE inhibitor in mu napisala napotnico za kardiologa. Že sama takšna obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, glede na to, da je bilo srčno popuščanje pri pokojnem indicirano že v letu 2001 s strani specialistov, zato sodišče prve stopnje utemeljenosti suma ne more ovreči zgolj s sklicevanjem na zaključno stališče in mnenje komisije, pač pa bi bilo moč vzročno zvezo ovreči šele z ustreznim izvedenskim mnenjem (npr. ISM pri Medicinski fakulteti v L.), torej s pridobitvijo dokaza, ki ga je moč pridobiti v preiskavi. Osumljenka M.T. sicer v odgovoru na pritožbo oškodovanke M.Đ. navaja, da je bila z obdukcijo izključena kakršnakoli diagnoza o srčnem popuščanju, vendar tudi glede njenih navedb velja enako kot glede preuranjenih zaključkov zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje.

Tudi glede osumljene E.D. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sum v smeri očitanega kaznivega dejanja utemeljen. Sodišče prve stopnje je sicer v razlogih za svojo odločitev navedlo zaporedje dogodkov ter zaključilo, da v spisovnem gradivu ni najti opore sklepanju, da se je po obvestilu o nujnem primeru nepravočasno odzvala, njeno „neukrepanje“ ob prihodu na kraj pa je utemeljilo na njenem zagovoru, da se za postopek oživljanja ni odločila, saj pacient ni imel pulza, od zastoja srca pa je preteklo že več kot 20 minut in ni bilo poprejšnjega oživljanja s strani laikov, posledično pa po njeni oceni nadaljnje oživljanje ne bi bilo smiselno ali učinkovito. Zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje je svojo odločitev oprl še na zaključek odbora za strokovna medicinska vprašanja pri Zdravniški zbornici, ki je 13. septembra 2011 obravnaval zapisnik ekspertnega strokovnega nadzora.

Kot je ugotovila komisija, bi bilo glede na EKG posnetek z monitorja, na katerem je viden idioventrikularni ritem, smiselno, da bi rezervna ekipa, ko se je popolnila z zdravnico, razširila temeljne postopke oživljanja z dodatnimi postopki oživljanja, čeprav je od prenehanja dihanja in učinkovite srčne akcije minilo že več kot 10 minut, glede na podatek reševalcev, ki sta prva prišla na kraj dogodka, da je bila na monitorju asistolija. Nadomestna urgentna zdravnica dr. D. se za dodatne postopke oživljanja ni odločila, ker je sama na monitorju videla le asistolijo, izgleda pa, da ni videla posnetka z idioventrikularnim ritmom. Ni možno z gotovostjo trditi, da bi bil končni izid ugoden za pokojnega gospoda Đ., morda pa bi delo laika v kombinaciji z delom rezervne ekipe NRP in nadaljevalni postopki oživljanja ekipe z zdravnikom prispevali k drugačnemu razpletu (tako zapisnik ekspertnega strokovnega nadzora z mnenjem na strani 10). Ugotovitve komisije kažejo, da bi moralo biti ukrepanje zdravnice drugačno, če bi videla posnetek z idioventrikularnim ritmom, ali ga je videla ali ne pa komisija zgolj ugiba. Ob takšnih ugotovitvah komisije zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, prezgoden.

Glede na vse navedeno po presoji pritožbenega sodišča iz spisovnih podatkov izhaja utemeljen sum glede osumljenih M.T. in E.D. v smeri kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 179. člena KZ-1, zato je pritožbi ugodilo tako kot je razvidno iz izreka.

V preiskavi bo treba, tako kot je predlagala okrožna državna tožilka, glede očitkov osumljeni dr. T. kot priče zaslišati Đ.B., glede očitkov dr. D. pa vodjo reševalne službe M.B., reševalca S.M. in S.K., dispečarko J.K., Z.K., očividko dogajanja M.Z. in hčere pokojnega. Zaslišati bo potrebno tudi vse tri oškodovančeve hčere ter pridobiti izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke (ISM), ki naj po pregledu zdravstvene dokumentacije glede ravnanja osumljene dr. T. predvsem odgovori na vprašanja,

- ali je oškodovanca ustrezno zdravila ter ali se mu je, zaradi dejstva, da mu ni predpisala ACE inhibitorja, zdravje občutno poslabšalo,

- ali je ustrezno ravnala dne 23.11.2010, ko oškodovanca ni urgentno napotila v bolnišnico, in tudi ali mu je s tem bistveno zmanjšala možnost preživetja,

- kako bi morala pravilno ravnati tako glede očitka iz 1. in 2. alineje izreka in v kolikor je temu tako, katera pravila zdravniške znanosti in stroke je osumljenka kršila;

glede ravnanja dr. D. pa predvsem:

- ali je bil odzivni čas osumljene urgentne zdravnice, ob dejstvu, da je bila o nujni intervenciji obveščena najkasneje ob 13.10, primeren in njen prihod na kraj dogodka pravočasen,

- kakšne možnosti preživetja bi imel M.Đ., če bi osumljena urgentna zdravnica prišla na kraj ob 13.14 uri ali 13.15, ko sta tja prišla reševalca rezervne ekipe nujnih reševalnih prevozov (NRP), in bi tako popolnila ekipo ter takrat pričela s potrebnimi postopki oživljanja,

- kakšni bi bili potrebni postopki oživljanja ob 13.15 (glede na EKG posnetek) in kakšni ob 13.26, ko je dejansko prispela na kraj dogodka,

- ali se je možnost preživetja M.Đ. zaradi prepoznega prihoda na kraj in zaradi izvajanja zgolj temeljnega postopka oživljanja, in prezgodnjega zaključenega oživljanja, bistveno poslabšala (zmanjšala) oziroma je bila s tem onemogočena možnost preživetja, v kolikor je temu tako, katera pravila zdravniške znanosti in stroke je osumljena kršila.