VSRS Sodba II Ips 235/2012

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženima strankama v petnajstih dneh od vročitve te odločbe povrniti 2.307,52 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnik je v tej pravdi zahteval: naj se ugotovi, da v zapuščino po 29. 7. 2007 umrli A. A., nazadnje stanujoči G. ulici ..., ne spada ½ nepremičnin stanovanja št. 10 v II. nadstropju na naslovu G. ulica ..., v izmeri 41,34 m² z oznako nepremičnine 26.E vpisane v vl. št. ... k. o. ... in ½ garaže v izmeri 14,00 m² stoječe na parc. št. ..., vpisane v vl. št. ..., k. o. ....; naj se ugotovi, da je tožnik zakoniti dedič po dne 29. 7. 2007 umrli A. A., nazadnje stanujoči G. ulica ...; da sta toženca dolžna kot zemljiškoknjižna lastnika navedenega stanovanja in navedene garaže ter garaže v izmeri 17,00 m², stoječe na parc. št. ..., vpisane v vl. št. ..., k. o. ..., vsak do ½, izdati zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice na teh nepremičninah in sicer pri prvo navedenih nepremičninah do 2/3 napram celotnemu vložku, pri tretje navedeni nepremičnini pa do 1/3 napram celotnemu vložku na tožnika - do celote, vse v roku petnajst dni, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Sodišče prve stopnje je vse navedene tožbene zahtevke zavrnilo. Ugotovilo je, da med tožnikom in pokojno ni obstajala zunajzakonska skupnost. Stanovanje na G. u. je leta 1992 odkupil tožnik kot imetnik stanovanjske pravice, z aneksom h kupoprodajni pogodbi z dne 26. 1. 1995 pa se je tožnik odpovedal pravici do odkupa stanovanja v korist pokojne. Z darilno pogodbo z dne 24. 1. 1995 je pokojni podaril garažo, stoječo na parc. Štev. ... V omenjenem aneksu je sicer navedeno, da je pokojna ožji družinski član tožnika, v darilni pogodbi pa, da pogodbeni stranki živita v zunajzakonski skupnosti in je bilo zato darilo oproščeno plačila davka. V potrdilu o stalnem prebivališču z dne 25. 1. 1995 pa je zapisano, da je pokojna prijavljena v gospodinjski skupnosti s tožnikom. Kljub temu pa sodišče ne verjame tožniku, ki je zaslišan kot stranka izpovedal, da sta se s pokojno spoznala leta 1993 in da naj bi od tedaj naprej živela 15 let skupaj kot mož in žena na G. ulici ... Verjame tožencema, ki sta izpovedovala, da sta sicer tožnik in pokojna prijateljevala, da se je sicer pokojna prijavila na naslovu tožnika na G. u. vendar zgolj zato, da je lahko odkupila stanovanje po „Jazbinškovem“ zakonu. Tožnik ji je dal možnost odkupa, ker namreč sam ni imel denarja, nikogar od svojih, na katerega bi se obrnil, občasno jo je kdaj poklical; ko je bil bolehen, mu je prinesla kuhano hrano in je pozneje tudi včasih prespala, ker se je bal biti sam zaradi zdravstvenih težav. Sicer je živela na P. ulici, po razvezi njenega sina po letu 2002 pa na C. ulici. Podaril ji je sicer garažo, ker ni imel nikogar, ki bi zanj skrbel in ga obiskoval in tudi ni želel, da bi kdo drug dobil karkoli njegovega. Izpovedbe tožencev je potrdila tudi nepristranska priča V. F., soseda pokojne na P. ulici, ki je povedala, da je do sinove razveze pokojna ves čas živela na P. ulici odselila pa se je po sinovi razvezi skupaj z njim v stanovanje na C. Ulici. Tudi priča B. B. - snaha pokojne je izpovedala, da je pokojna najprej živela na P. ulici, po razvezi pa se je preselila na C. ulico k sinu, snaha pa se je preselila na P. ulico, in se torej pokojna ni preselila na G. ulico k tožniku oziroma ni pri njem živela. Tudi iz izpovedi sestre pokojne A. A. D. G. izhaja, da je pokojna vedno bila na C. ulici, če jo je ta klicala na stacionarni telefon. Ugotavlja, da med njima tudi ni bilo medsebojnega zaupanja in pomoči, kakršno je značilno za zunajzakonske partnerje, na primer tožnik sploh ni vedel, kje ima pokojna osebno in zdravstveno izkaznico ter tudi ni vedel, na koga od tožencev naj se obrne, če do česar pride.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo. Enako kot sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med tožnikom in pokojno A. A. ni bila vzpostavljena zunajzakonska skupnost iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR. Dejstvo, da je imela pokojna svoje stalno prebivališče v upravnopravnem smislu prijavljeno pri tožniku, ocenjuje kot indic za obstoj zunajzakonske skupnosti, vendar pa je močnejši indic resnično bivališče, to je kraj, na katerem ima neka oseba težišče svojih življenjskih aktivnosti; le to pa lahko kaže na voljo oblikovati življenjsko skupnost z drugo osebo. Mogoče si je sicer predstavljati zunajzakonsko skupnost brez skupnega bivališča, toda za to morajo obstajati posebni razlogi in posebna volja strank, živeti v zunajzakonski skupnosti, česar pa tožnik ni niti zatrjeval. V konkretnem primeru je bilo odločilno skupno bivališče, česar pa tožnik in pokojna nista imela. Pokojna je sicer tožniku kuhala in včasih pri njem prespala, praviloma pa je spala ali na P. ulici ali na C. ulici. Motiv za prijavo skupnega prebivališča je bil nakup stanovanja po Stanovanjskem zakonu iz leta 1991. Pritrjuje dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da medsebojno razmerje tožnika in pokojnice ne izkazuje medsebojnega spoštovanja, zaupanja in pomoči, kar bi moralo biti značilno za zunajzakonsko skupnost. Okoliščina, da sta bila vzajemno pooblaščena za opravljanje bančnih poslov kaže na določeno stopnjo medsebojnega zaupanja in pripravljenosti na pomoč. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča za obstoj zunajzakonske skupnosti.

3Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se reviziji ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se pritožbi ugodi, sodba razveljavi in zadeva odstopi sodišču prve stopnje oziroma druge stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP najde v nerazumljivosti sodbe, ki se je ne da preizkusiti, saj ni obrazložena oziroma se ni opredelila do bistvenih dokazov v postopku in sicer kupoprodajne pogodbe za stanovanje, darilne pogodbe za garažo in potrdilo o stalnem prebivališču ter do neprerekanih navedb tožnika, da je ta še pred prenosom kupne pogodbe na pokojno že plačal približno 1/3 kupnine stanovanja. Iz listin jasno izhaja, da je priznan obstoj zunajzakonske skupnosti s strani pokojne in da ima kot ožji družinski član - zakonec sploh pravico do odkupa stanovanja. Treba bi bilo dati prednost listinam pred izjavami prič, ki niso vedele nič, saj so le občasno videvale pokojno, ko je ta obiskovala sina in snaho, kar pa ne predstavlja dokaza, da med partnerjema skupnost ni obstajala. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožnika v zvezi z zahtevkom za ugotovitev skupnega premoženja zakoncev in posledično do zahtevka v zvezi s pravico do dedovanja. Zato je sodba ostala neobrazložena in nerazumljiva. Prav tako je v sodbi nepravilno ugotovljeno, da nista imela skupnega bivališča, sicer pa 12. člen ZZZDR ne določa, da je potrebno stalno skupno bivanje za nastanek in trajanje zunajzakonske skupnosti. Nepravilno se je torej ugotavljalo le njuno stalno skupno bivanje. Pomembna je želja in namen partnerjev živeti skupaj in uživati ugodnosti in posledice enake tistim iz zakonske zveze. Iz dokaznega postopka izhaja, da sta bila partnerja medsebojno močno navezana, česar ni nihče zanikal, med njima je vladala ljubezen in sta živela kot mož in žena, saj sta skupaj spala in drug drugemu nudila polno pomoč in spoštovanje. Logično je, da je pokojna zaradi potreb svojega sina gospodinjila pri njemu po razvezi od žene, saj vsaka mama po svojih močeh pomaga svojim otrokom. To pa ne pomeni, da bi bila skupnost partnerjev kakorkoli ogrožena. Treba bi bilo tudi upoštevati, da sta bila vzajemno pooblaščena na svojih bančnih računih, da je tožnik na pokojno prenesel pravico odkupa na stanovanju, da je bilo v pogodbah in na potrdilu o skupnem bivališču navedeno, da gre za gospodinjsko oziroma zunajzakonsko skupnost, da je šlo za medsebojno ljubezen, kar sicer priznavata tudi toženca. Pokojna je bila tudi ves čas prijavljena na naslovu skupnega bivališča. Obstoj zunajzakonske skupnosti izkazuje tudi darilo - garaža. Zato je zmotno uporabljeno določilo 12. člena ZZZDR.

4Toženca sta odgovorila na revizijo. Poudarjata, da je tožnik utemeljeval tožbene zahtevke predvsem s skupnim bivališčem in je šele v pritožbenem in revizijskem postopku pričel poudarjati željo po skupnosti, katere pa ni dokazal. Enostranska izjava, da imaš nekoga rad in ga spoštuješ, ne predstavlja želje obeh po skupnosti. Ni dokazal zunanjih znakov skupnosti, pomoči in spoštovanja, nasprotno sploh ni vedel, da je kdaj bivala na G. ulici. Pokojna je tožniku le občasno, ko je bil bolan, nudila določene gospodinjske usluge in pomoč. Revizijska trditev, da je pokojna po sinovi razvezi stanovala na C. ulici le zato, ker sin ni bil sposoben obvladovati gospodinjstva, je bila prvič uveljavljana šele v pritožbi. Ta trditev je tudi v nasprotju z njegovimi navedbami, da je pokojna od leta 1995 bivala pri njem na G. ulici. Izjave v aktih o obstoju izvenzakonske skupnosti so ob dejstvu, da je pokojna prijavila stalno bivališče le nekaj dni pred podpisom pogodb za pridobitev nepremičnin, brezpredmetne. Vse pogodbe iz januarja 1995 omenjajo le zavarovanje vloženih sredstev, za tožnika pa rešitev stanovanjskega vprašanja. Sodišči se nista bili dolžni opredeljevati do vsebine in veljavnosti posameznih pogodb, saj to ni predmet spora. Ker zunajzakonska skupnost ni bila dokazana, je nepotrebno razpravljanje o vsebini pogodb in morebitnim delnim odplačilom stanovanja s strani tožnika. Opredelitev do višine skupnega premoženja ni potrebna, ker le-to ob neobstoju zunajzakonske skupnosti ni nastajalo. Do vseh dokaznih predlogov tožnika se je opredelilo že prvostopenjsko sodišče, do pritožbenih navedb pritožnika glede teh dejstev pa v zadostni meri tudi drugostopenjsko sodišče.

5Revizija ni utemeljena.

6Dejanskih okoliščin, ugotovljenih pred sodiščema prve in druge stopnje, z revizijo ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). Revidentove navedbe, da sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno ugotovili, da partnerja dejansko nista živela skupaj, pa pomeni prav takšen nedopusten revizijski očitek v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za revidentove trditve, da sta se s pokojno medsebojno spoštovala, imela ljubezensko razmerje in spolne odnose ter „živela kot mož in žena“, da je nadalje pokojna nekaj časa živela na C. ulici le zato, ker je morala skrbeti oziroma gospodinjiti svojemu sinu po razvezi (ta trditev celo predstavlja v pritožbi prvič navedeno okoliščino, glede katere je bil tožnik upoštevaje določbo 337. člena ZPP celo prekludiran, saj niti ni pojasnil razlogov, zakaj je ni navedel že v prvostopnem postopku), kot tudi za revidentovo prepričanje, da bi morali sodišči dati prednost objektivnim listinskim dokazom, ki potrjujejo obstoj zunajzakonske skupnosti pred dokazno šibkejšimi izpovedbami prič, ki so pokojno le občasno videvale in zato pravno odločilnih okoliščin v tej pravdi niti niso mogle zaznavati.

7Večino drugih revizijskih navedb je mogoče strniti v očitek o bistvenih kršitvah iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje oziroma nerazumljivost razlogov o pravno odločilnih dejstvih, ki onemogočajo preizkus sodb sodišča prve in druge stopnje). Te pa v izpodbijani sodbi niso storjene. Tako ni utemeljen revidentov očitek, da naj bi sodišči razen skupnega bivanja ne ugotavljali ostalih elementov zunajzakonske skupnosti (torej morebitnega obstoja predvsem skupnega življenja, medsebojne pomoči in ekonomske skupnosti, medsebojne čustvene in duhovne povezanosti). Iz zadostnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, namreč izhaja, da se med tožnikom in pokojno ni razvila takšna zveza, ki bi temeljila na spoštovanju, medsebojnem zaupanju ter medsebojni čustveni povezanosti. Nista živela skupaj v istem stanovanju, temveč vsak v svojem. Pokojna je za tožnika sicer skrbela, upoštevaje njegovo zdravstveno stanje, vendar ji je tožnik za opravljeno pomoč kot povračilo omogočil pridobitev lastninske pravice na garaži, nanjo pa je prenesel tudi pravico do odkupa v skladu s tedaj veljavnim Stanovanjskim zakonom zato, ker sam ni bil finančno sposoben dokončno odkupiti stanovanja. Obe sodišči sta se nadalje v zadostni meri tudi opredelili do tožnikovih trditev in dokaznih predlogov v zvezi z listinami (kupoprodajne pogodbe za stanovanje, darilne pogodbe za garažo in potrdila o skupnem stalnem prebivališču) in ovrednotili dejanski pomen zapisov o obstoju ožje družinskega članstva, zunajzakonske skupnosti oziroma gospodinjske skupnosti na njih.

8Ker predstavlja obstoj zunajzakonske skupnosti v tej pravdi predhodno vprašanje za utemeljenost vseh revidentovih tožbenih zahtevkov,(1) pa se sodišči ob ugotovitvi neobstoja dalj časa trajajoče življenjske skupnosti iz 12. člena Zakona o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) pravilno nista ukvarjali z ugotavljanjem skupnega premoženja, kot to še očita tožnik v reviziji; vse svoje tožbene zahtevke pa je tožnik utemeljeval prav z obstojem takšne skupnosti, ki bi mu šele omogočila pridobitev uveljavljanih pravic tako na podlagi v takšnem primeru posledično vzpostavljenega dednega razmerja z zapustnico kot tudi na podlagi v takšni skupnosti pridobljenem skupnem premoženju. Na procesno pravilnost izpodbijanih sodb tudi ne more vplivati v reviziji nadalje izpostavljeni očitek, da se sodišči nista opredelili do neprerekanih tožnikovih navedb, da je ta še „pred prenosom kupne pogodbe na A. A.“ že plačal približno 1/3 kupnine stanovanja. Upoštevaje druge – že zgoraj nanizane – v sodbah sodišč ugotovljene okoliščine gre za pravno nepomembno dejstvo, ki ne more izpodbiti pravilnih pravnih zaključkov obeh sodišč glede obstoja elementov pravnega standarda dalj časa trajajoče življenjske skupnosti.

9Izpodbijana drugostopna sodba torej vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, kar v celoti omogoča njen preizkus.

10Očitek protispisnosti (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je zatrjevan le formalno - s sklicevanjem na navedeno procesno določilo, ne pa tudi dejansko, saj revident sploh ne zatrjuje konstitutivnega elementa te procesne kršitve - nasprotja med tem, kar je zapisano v listinah in njihovimi povzetki v razlogih sodb sodišča prve in druge stopnje. Zato tudi ta procesna kršitev ni podana.

11Tudi ni utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Revident pravno zmotno meni, da je upoštevaje določbo 12. člena ZZZDR nepotrebno ugotavljanje stalnega skupnega bivanja za nastanek in trajanje zunajzakonske skupnosti. V sodni praksi je uveljavljeno prav nasprotno stališče, da je razen v izjemnih primerih prav dejansko skupno bivanje zunajzakonskih partnerjev njen nujni pogoj in da torej niti ne zadostuje zgolj želja skupnega bivanja, kot še poskuša prikazati revident(2). Za obstoj zunajzakonske skupnosti se zahtevajo celo strožji standardi kot pri zakonski zvezi, ki predstavlja formalizirano skupnost.(3) Med tožnikom in pokojno pa so bili ob odsotnosti skupnega bivanja - upoštevaje omenjene dejanske ugotovitve obeh sodišč - vzpostavljeni odnosi, ki so temeljili predvsem na nekaterih posamičnih osebnih in premoženjskih interesih vsakega od njiju in razmerjih, podobnih poslovnim oziroma pogodbenim razmerjem (na primer - daritev garaže za nudeno gospodinjsko oskrbo, pri čemer tudi revident izpostavlja prav finančni interes davčnih ugodnosti v korist pokojne), in torej niti ne na obojestranski ter pristni čustveni in duhovni povezanosti. Takšna skupnost pa ne izpolnjuje pogojev za obstoj pravnega standarda zunajzakonske skupnosti, kljub nekaterim posamičnim za takšno skupnost sicer lahko značilnim, in v izpodbijanih sodbah ugotovljenim elementom, izpostavljenim tudi še v reviziji (določena stopnja medsebojnega zaupanja, gospodinjska pomoč pokojne tožniku, medsebojna pooblastitev na bančnih računih). Omenjena materialnopravna določba je bila na zgoraj povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč torej pravilno uporabljena.

12Ker torej tožnikova revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožencema so v skladu z Odvetniško tarifo priznani stroški po tar. št. 3300 v višini 1.472,00 EUR, po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse skupaj povečano s faktorjem 0,3 na podlagi tar. št. 1200, vse skupaj povečano za 20 % DDV, kar vse skupaj znese 2.307,52 EUR (1.472,00 EUR + 447,60 EUR + 378,92 EUR).

---.---

Op. št. (1): Glej na primer v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: Sodba II Ips 834/2005 z dne 29. 3. 2006.

Op. št. (2): Glej na primer: sodba II Ips 148/2009 z dne 7. 5. 2009, sodba II Ips 391/2003 z dne 2. 9. 2004, sodba II Ips 373/2003 z dne 14. 7. 2004, sodba II Ips 360/1996 z dne 12. 11. 1997; iz navedenih odločb izhaja, da je dejansko skupno bivanje eden od konstitutivnih elementov zunajzakonske skupnosti, razen, če ne obstajajo za to objektivne okoliščine, ki preprečujejo skupno bivanje, kar pa v konkretnem primeru s sodbama sodišč prve in druge stopnje ni ugotovljeno.

Op. št. (3): Glej na primer: Sodba II Ips 40/2004 z dne 13. 7. 2005.