VSK sodba Cpg 221/2013

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba

- v točki I spremeni, tako da se sklep o izvršbi VL1 razveljavi tudi glede plačila zneska 622,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2008 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.
- v točki III v drugem odstavku spremeni, tako da mora vsaka stranka kriti svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Pritožba tožene stranke se v preostalem delu, pritožba tožeče pa v celoti, zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 88,33 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Z izpodbijano sodbo je okrožno sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo po računih, izdanih na podlagi pogodbe o opravljanju računovodskih storitev in sicer glede tistih računov, v zvezi s katerimi je toženec svojo obveznost priznal, ter glede računov št. 080145 in 080221. V preostalem delu je zahtevek zavrnilo, saj tožeča stranka glede teh računov ni zadostila niti trditvenemu bremenu, dokaze pa je predložila prepozno, delno pa se računi nanašajo na zamudne obresti, ki so bile priznane že po neplačanih računih za opravljene storitve. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor tožene stranke, saj v delu (glede izgube dokumentacije za avtomobil AudiA6) tožena stranka ni izkazala višine škode, v preostalem delu pa niti vzročne zveze niti višine.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča, da je prepozno predložila račune, saj se je glavna obravnava pred novim sodnikom začela na novo.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zoper ugodilni del sodbe ter zoper odločitev o pobotnem ugovoru in pravdnih stroških. V zvezi z računi, glede katerih je sicer priznala svojo obveznost, opozarja, da je med postopkom nasprotovala zapadlosti teh računov. Sodba glede teka zamudnih obresti nima razlogov. V zvezi z računom št. 080145 je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določbe 1. odstavka 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se obveznosti poravnavajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najkasneje ob izpolnitvi, če se stranki nista dogovorili drugače. Ker je toženec na plačilo izrecno navedel številko računa, tožeča stranka ni imela podlage, da bi s plačilom zapirala kakšne druge račune. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da bi bil med strankama kakšen dogovor. V zvezi z računom št. 080221 je sodba neobrazložena, saj je toženec zatrjeval, da mesečni pavšal nikoli ni bil dogovorjen in da gre torej za storitev, ki ni bila opravljena. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil pogodba s 1.1.2008 prekinjena, zato ni podan pravni temelj za račun 090022, ki se nanaša na storitve, opravljene po 10.2.2009. Toženec sestave statističnega poročila za Banko Slovenije nikoli ni naročil, poročilo mu je izdelal nov računovodja. Za presojo utemeljenosti računa je odločilen datum oprave storitve, ne pa leto, na katero se opravljena storitev nanaša. Glede plačil toženec iz razlogov, navedenih zgoraj, spodbija tudi odločitev o zamudnih obrestih. V zvezi s pobotnim ugovorom toženec pritrjuje z zaključkom sodišča, da je podan temelj odškodninske odgovornosti, ne more pa se strinjati, da ni bila izkazana višina škode. V nadaljevanju pritožba ponavlja trditve o višini škode, nato pa opozarja, da teh trditev tožeča stranka ni nikoli konkretizirano prerekala. Kljub temu je toženec prepričan, da je višino tudi dokazal. Napačna je ocena, da se predloženi računi nanašajo na uvoz avtomobila Audi A6 iz Nemčije v Slovenijo, sodišče ni upoštevalo izpiskov, ki dokazujejo, da so bila dejansko izvedena plačila. Tako iz izpiska z dne 9.7.2009 izhaja, da je toženec opravil plačilo DMV, ki ga nikoli ni dobila povrnjenega, enostavno je izračunati razliko v ceni avtomobila, ker je bil dejansko prodan kasneje. Vse navedeno je potrdil zakoniti zastopnik tožene stranke v svoji izpovedi, iz izpovedi K.A. pa izhaja, da je med naloge računovodskega servisa sodilo tudi urejanje zadev za vračilo davka. Nepravilna je dokazna ocena sodišča, da je tožeča stranka dostavila potrebno dokumentacijo. Sodišče ni upoštevalo in dokazno ocenilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, da je moral opraviti rekonstrukcijo poslovnih poročil za leta 2005, 2006 in 2007. Tudi priča J.J. je izpovedala, da je manjkalo poročilo za leto 2007, zato je morala otvoritveno bilanco izdelati na podlagi javno dostopnih podatkov. Da tožnik dokumentacije ni predložil, izhaja tudi iz dopisov tožene stranke v prilogah spisa. Višino pa je toženec izkazal z računi. Dejstvo, da so računi višji od zatrjevane škode, ne more vplivati na odločitev o pobotnem ugovoru. Napačna je tudi odločitev o stroških. Pobotni ugovor ni nasprotni tožbeni zahtevek, zato ga v skladu s sodno prakso (VSL II Cp 4435/2008) ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju uspeha.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče pa neutemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke

Kadar se v zadevi po tem, ko je bil prvi narok v smislu 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) že opravljen, zamenja razpravljajoči sodnik, to ne pomeni, da imajo stranke možnost brez opravičljivega razloga na novo podajati dejstva in predlagati dokaze. Tako možnost bi imele le, če bi novi sodnik v okviru materialnega procesnega vodstva stranke pozval k navajanju in predlaganju. V predmetni zadevi za kaj takega ni bilo potrebe, saj je bila tožeča stranka že prehodno s strani sodišča pozvana, da navede vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Odločitev sodišča prve stopnje, da prepozno predlaganih dokazov ni upoštevalo, je zato pravilna. Poleg tega pa tožeča stranka niti ni podala ustreznih navedb, zato zgolj predložitev dokazov, tudi če bi bila pravočasna, ne bi vodila k drugačni odločitvi, saj se z dokazi dokazujejo predhodno podane navedbe o dejstvih. Če teh ni bilo, tudi ni ničesar dokazovati. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke

Pritožbene trditve, da naj bi bil za toženo stranko sporen datum zapadlosti računov, ki jih je sicer priznala, nimajo podlage v spisovnem gradivu. V ugovoru zoper sklep o izvršbi in v pripravljalni vlogi z dne 18.2.2010 je izrecno priznala obveznost po posameznih računih, pri čemer je za vsakega navedla tudi datum zapadlosti, ki je enak datumu zapadlosti po sodbi. Sodišču prve stopnje se zato do teka zamudnih obresti ni bilo treba izrecno opredeljevati.

Prav tako pritožnik neutemeljeno izpodbija odločitev glede računa št. 080221. Ne drži namreč, da sodba glede tega računa ne bi bila obrazložena. Razlogi so navedeni v tretjem odstavku točke 6 izpodbijane sodbe, pri čemer je sodišče prve stopnje izhajalo iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je kot problematične izpostavil le račune, izstavljene v letu 2009.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno priznal račun, izdan sicer leta 2009, ki pa se je nanašal na leto 2008. Tožeča stranka je namreč nesporno opravljala računovodske storitve za toženo do 31.12.2008. Po 3. členu pogodbe v prilogi B2 je morala tožeča stranka ob koncu koledarskega leta pripraviti letna statistična poročila za AJPES, obračun davka in poročilo o naložbah nerezidentov. Ker se letno poročilo lahko izdela šele po zaključku leta, spadajo opravljene storitve po računu št. 090022, še v obveznost tožeče stranke po pogodbi o poslovnem sodelovanju. Pritožba s sklicevanjem le na odpoved pogodbe zato ne more uspeti.

Pritožnik tudi neutemeljeno napada odločitev o pobotnih ugovorih. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da bi temelj za odškodnino obstajal, da pa tožena stranka višine ni izkazala. S takim zaključkom se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Vse v spis vložene listine so se namreč nanašale na uvoz avtomobila iz Nemčije v Slovenijo v letu 2009, škoda pa naj bi nastala leta 2006 v postopku homologacije vozila (ko ga je bilo treba pripeljati iz Italije v Slovenijo, izvesti homologacijo in ponovno pridobiti dokumente, plačati dajatve in vozilo ponovno dostaviti v Italijo). Ne drži tudi pritožbena trditev, da naj višina škode za tožečo stranke ne bi bila sporna. Tožeča stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 20.1.2010 nasprotovala takemu načinu ugotavljanja škode in menila, da bi morala biti višina škode na ustrezen način ugotovljena v pravdi. Takih navedb ni mogoče razlagati drugače, kot da je višina škode za tožečo stranko sporna. Tožena stranka bi zato morala škodo izkazati po višini, kar pa ji glede na zgoraj povedano ni uspelo. Podobno velja za pobotni ugovor glede škode, ki naj bi jo tožena stranka imela, ker je morala rekonstruirati poslovna poročila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri izdelavi poročil za leto 2008 novi računovodja teh poročil ni potreboval. Tožena stranka zato ni izkazala vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo tožeče stranke (neizročitev poslovnih poročil za leta 2005, 2006 in 2007) in zatrjevano škodo. Obrazloženega zaključka pritožba s ponavljanjem svojih navedb ne more omajati.

Pritožba pa je utemeljena glede računa št. 080145. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem računom napačno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določbe 1. odstavka 287. člena OZ. Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle poravnati vse, zakon predvideva naslednje načine vrstnega reda vračunavanja: najprej sporazum med upnikom in dolžnikom, če tega ni, se upošteva vrstni red, ki ga najpozneje ob izpolnitvi določi dolžnik, če dolžnik vrstnega reda ne določi, pa se obveznosti vračunavajo po drugem do četrtem odstavku 287. člena OZ. Kot pravilno opozarja pritožba, tožeča stranka ni navajala, da bi med strankama obstajal sporazum o načinu pokrivanja obveznosti. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožena stranka ob plačilu na potrdilo o nakazilu zapisala „plačilo računa 080145". Nobenega dvoma torej ne more biti, da je dolžnik ob izpolnitvi določil, kaj izpolnjuje. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za uporabo določbe drugega odstavka 287. člena OZ. Ker je bil račun št. 080145 že plačan, je zahtevek za plačilo po tem računu neutemeljen in je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo pa glede zneska 622,20 EUR z zapadlostjo 16.7.2008 ustrezno spremeniti (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, pa ne spremenjenem delu potrdilo sodbo glede zahtevka na plačilo po računih (353.člen ZPP).

Pritožba je utemeljena tudi glede odločitve o stroških. Pobotni ugovor vpliva na uspeh nasprotne stranke v pravdi in le v tem smislu ga je mogoče upoštevati pri računanju uspeha strank v pravdi. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 12.223,62 EUR, v zvezi s spremembo iz prejšnje točke te sodbe pa ji je sodišče prisodilo 3.739,20 EUR. Njen uspeh bi torej po višini znašal 31%. Ker pa je bila tožba potrebna, saj je tožena stranka plačilu nasprotovala, oziroma očitno ni plačala niti nespornega dela, je glede na vse okoliščine primera pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev o stroških spremenilo, tako da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, njen uspeh znaša 15 %. Tožeča stranka ji zato mora povrniti 15 % pritožbenih stroškov. Celotni pritožbeni stroški znašajo 588,84 EUR (sodna taksa v višini 225 EUR, nagrada za zastopanje po tar.št. 3210 in 6002, povečano za DDV, v znesku 363,84 EUR), kar pomeni, da mora tožeča stranka toženi povrniti 88,33 EUR pritožbenih stroškov. Stroški odgovora na pritožbo pa glede na vsebino pritožbe niso bili potrebni stroški postopka in jih zato pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo.