VSC sodba Cp 119/2012

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem delu spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 59689/2008 z dne 23. 9. 2008 v 1. in 4. točki izreka delno vzdrži v veljavi za znesek 2.624,71 EUR in izvršilne stroške v znesku 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2008 dalje do prenehanja obveznosti, razveljavi pa se še za znesek 14.446,75 EUR in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne, v stroškovnem delu pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 836,09 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe sodišča druge stopnje, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.
V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 951,98 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči z dnem nastanka zamude do plačila.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 59689/2008 z dne 23. 9. 2008 v 1. in 4. točki izreka delno vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 17.071,46 EUR in izvršilne stroške v znesku 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2008 dalje do prenehanja obveznosti (I. točka izreka), da se v presežku za nadalje zahtevano glavnico v višini zneska 139,82 EUR, citirani sklep o izvršbi v 1. in 4. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožencu tudi naložilo, da mora tožniku povrniti 1.462,92 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do prenehanja obveznosti (III. točka izreka).

Toženec v pravočasni pritožbi zoper I. in III. točko te sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v kateri sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje za presojo izbire prava, ki se naj v predmetnem pravdnem postopku uporabi, uporabilo napačno materialnopravno določilo 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ker bi moralo uporabiti 19. člen ZMZPP. Stranki v pogodbi sicer nista izrecno izbrali avstrijskega prava, vendar je bila takšna njuna volja, saj je pogodba sklenjena na formularjih v nemščini in se sklicuje na avstrijski Zakon o taksah, avstrijski Zakon o varstvu potrošnikov in Splošne pogoje avstrijskih kreditnih podjetij, poleg tega je bil kraj sklenitve pogodbe v Avstriji. Uporaba slovenskega prava je bila za toženca čisto presenečenje, ker dokazni postopek ni tekel v smislu nespornega soglasja strank o uporabi slovenskega prava, ampak avstrijskega prava. Sodišče prve stopnje je izvedenki finančne stroke v sklepu o postavitvi izvedenca izrecno naložilo naj izračuna obveznost toženke ob upoštevanju tri letnega zastaralnega roka po paragrafu 1480 ODZ. Toženec ni pričakoval, da sodišče prve stopnje ne bo uporabilo določila paragrafa 1480 ODZ, zato svojih navedb ni gradil na 372. členu ZOR. Zaradi tega je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni upoštevalo ugovor zastaranja, ker toženec ni dovolj podrobno navedel, da naj bi šlo za zastaranje anuitet, pri čemer ni izrecno trdil, da so obroki predstavljali anuitete, ki so bile vnaprej določene, zneskovno enake in so zajemale glavnico in obresti.

Nadalje navaja, da tudi če bi bilo za sporno pravno razmerje merodajno slovensko pravo, je toženec v zadostni meri pojasnil svoj pravočasni ugovor zastaranja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni dovolj jasno uveljavljal ugovor zastaranja anuitet predstavlja bistveno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (izpisek iz poslovnih knjig), zato toženec ni mogel že v ugovoru substanicirano navesti pravno odločilnih dejstev glede zastaranja. Tožnik je šele s prvo pripravljalno vlogo z dne 12. 11. 2009 navedel, da je bila toženčeva obveznost vračilo kredita sestavljena iz 60 enakih mesečnih obrokov po 2.858 ATS, kar je bilo v pravdi nesporno. Sporen pa je bil obračun pogodbenih in zamudnih obresti, ob upoštevanju delnih plačil, zato je bila angažirana izvedenka finančne stroke. Toženec je predlagal, da izvedenka ugotovi koliko so znašale mesečne anuitete po posojilni pogodbi, zastaranje vseh anuitete, ki so zapadle v plačilo pred več kot tremi leti, in izračun obresti od nezastaranih anuitet. Po izračunu izvedenke znaša dolg toženca do tožnika 2.624,71 EUR oziroma 2.210,00 EUR, kar je toženec opozoril tudi v pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2012.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni dovolj jasno uveljavljal ugovor zastaranja anuitet, ne prestavlja zatrjevane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je namreč napaka povsem tehnične narave – gre namreč za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu ne opredeljuje, ampak samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, in šele potem tako (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni dovolj jasno uveljavljal ugovor zastaranja, torej ne pomeni napake v povzemanju vsebine listinskega gradiva, ampak je rezultat sodnikovega sklepanja, kar pa ne predstavlja zatrjevane kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je za presojo predmetnega pravnega razmerja napačno uporabilo slovensko pravo. Ker imata pravdni stranki sedež oziroma prebivališče na območju različnih držav, gre za razmerje z mednarodnim elementom, glede katerega konkurirata dva pravna reda, t. j. pravni red R. A. (v nadaljevanju avstrijsko pravo) in pravni red R. S. (v nadaljevanju slovensko pravo). Sodišče prve stopnje je v skladu z 20. členom ZMZPP, ki določa, da če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano, uporabilo slovensko pravo (ZOR), z utemeljitvijo, da je bila pogodba v celoti realizirana v R. S. z izročitvijo posojila slovenskemu državljanu s stalnim prebivališčem v R. S., ki je tudi posojilo porabil v R. S.; da se je tožnik odločil, da bo izterjal vračilo posojila v R. S.; da se je tožnik skliceval na pravo R. S., toženec pa uporabi tega prava ni nasprotoval. V skladu s prvim in drugim odstavkom 19. člena ZMZPP se za pogodbo z mednarodnim elementom uporabi pravo, ki sta ga pogodbeni stranki izbrali, če ta zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače. Volja strank o izbranem pravu je lahko izrecno izražena ali pa mora nedvomno izhajati iz pogodbenih določil ali drugih okoliščin. Stranki volje, da se za kreditno pogodbo uporabi slovensko pravo, nista izrecno izrazili v sami pogodbi, sodišče prve stopnje pa nujne volje ni nedvoumno ugotovilo iz pogodbenih določil ali drugih okoliščin. Pri izbiri prava, ki naj se uporabi za pogodbo, ne zadostuje, da sodišče predpostavlja, da se stranki z uporabo določenega prava molče strinjata, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločilna je dejanska volja strank, ki sta jo pogodbeni stranki izrecno ali molče izrazili, in se ne predpostavlja neka hipotetična volja. Volja strank mora namreč biti vnaprej jasno izražena vsaj do trenutka, ko je potrebno sporno razmerje presojati, četudi pri sklepanju pogodbe stranki nista izbrali prava. Okoliščine, da je kreditna pogodba sestavljena na podlagi določb avstrijskega pravnega reda, da se sklicuje na avstrijske zakone (zakon o sodnih taksah, zakon o varstvu potrošnikov, splošne pogoje avstrijskih kreditnih podjetij), govori v prid, da volja strank o izbiri prava nedvomno izhaja iz pogodbenih določil (drugi odstavek 19. člena ZMZPP). Pa tudi, če volja pogodbenih strank ne bi nedvoumno izhajala iz pogodbenih določil kreditne pogodbe, bi bilo za sporno pravno razmerje merodajno avstrijsko pravo. Določilo 20. člena ZMZPP določa, da če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da gre pri posojilni pogodbi kot dvostranski pogodbi za dvoje značilnih izpolnitev, ena bremeni posojilodajalca, ki posojilo da, druga pa posojilojemalca, ki mora posojilo vrniti, ter da sta ti obveznosti enakovredni, kar posledično pomeni, da je kriterij značilne izpolnitve uravnotežen in sorazmerno porazdeljen med obe pogodbeni stranki in zato nobena od pogodbenih strank nima tesnejše zveze s svojim pravom od druge. Pri presoji najtesnejše povezanosti po 20. členu ZMZPP je v predmetnem pravnem razmerju odločilno, da sta stranki sklenili kreditno pogodbo kot posebno vrsto posojila. Kreditna pogodba je namreč tista pogodba, kjer kot posojilodajalec nastopa banka, njen predmet pa so denarna sredstva. Za slednjo pa značilno izpolnitev opravi dajalec kredita, ki daje kredite v okviru svoje dejavnosti. Zato se domneva, da ima razmerje iz kreditne pogodbe najtesneje povezavo z avstrijskim pravom, v kateri ima tožnik sedež.

Za presojo, ali je zahtevek tožnika iz kreditne pogodbe zastaral, je torej potrebno uporabiti avstrijsko pravo. Sodišče prve stopnje je kljub napačni uporabi slovenskega prava pravilno ugotovilo, da je za presojo zastaranja terjatve bistveno ugotoviti, ali gre za kredit, ki se vrača v obrokih, ali pa je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno odplačevanje kredita v mesečnih anuitetah, saj avstrijsko pravo pojem anuitet pojmuje enako kot slovensko pravo. Pri anuitetah gre za obročna odplačila glavnice in obresti, ki so vnaprej določena in zneskovno enaka. V primeru, da je bilo med strankama dogovorjeno obročno plačevanje kredita, je v skladu s paragrafom 1478 ABGB določen 30 letni zastaralni rok, ki začne teči, ko kredit oziroma zadnji obrok zapade v plačilo, če pa je bilo dogovorjeno odplačevanje kredita v anuitetah, pa vsaka posamezna anuiteta v skladu s paragrafom 1480 AGBG zastara v treh letih od njene zapadlosti. Toženec utemeljeno pritožbeno izpostavlja, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je bila toženčeva obveznost po kreditni pogodbi vračilo kredita sestavljena iz 60 enakih mesečnih obrokov po 2.858,00 ATS ter, da je bilo dogovorjeno plačilo letnih pogodbenih obresti v višini 8,875% in letnih zamudnih obresti v višini 5%. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2009 navedel, da mu je toženec dolžan vrniti kredit v 60 enakih mesečnih obrokih po 2.858,00 ATS, od 15. 5. 2001 do 15. 4. 2006 ter, da so bile dogovorjene 8,875 % letne pogodbene obresti in 5 % letne zamudne obresti. Toženec je v pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2010 priznal, da je bila njegova zaveza vrniti kredit v 60 zaporednih mesečnih obrokih po 2.885,00 ATS ter, da se je zavezal plačati 8,875 % letne pogodbene obresti in 5 % letne zamudne obresti. Nesporno je torej dejstvo, da je bila toženčeva obveznost po kreditni pogodbi vračilo kredita sestavljena iz 60 enakih mesečnih obrokov po 2.858,00 ATS, kar pomeni, da sta se pravdni stranki dogovorili za odplačevanje kredita v vnaprej določenih zneskovno enakih obrokih, ki zajemajo glavnico in obresti, torej v anuitetah. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo med strankama dogovorjeno odplačilo kredita v obrokih in ne v anuitetah. Toženec je pravočasno podal ugovor zastaranja terjatve, saj je v pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2010 navedel, da ugovarja zastaranje posamičnih mesečnih obrokov v roku treh let od zapadlosti posameznega obroka, ter pogodbenih in zamudnih obresti v roku 3 let od zapadlosti vsakokratnih mesečnih zneskov, torej je ugovarjal zastaranju anuitet. Za zastaranje anuitet velja v skladu s paragrafom 1480 ABGB tri letni zastaralni rok od zapadlosti vsake posamezne dajatve.

Tožnik je kot upnik v izvršilnem postopku vložil predlog za izvršbo dne 21. 8. 2008, zato ni upravičen do plačila anuitet, ki so zapadle v plačilo pred več kot tremi leti od vložitve izvršilnega predloga, torej anuitet, ki so zapadle, pred 21. 8. 2005. Izvedenka finančne stroke je v izvedenskemu mnenju, kateremu pravdni stranki nista nasprotovali, v 6. točki ugotovila stanje obveznosti posojilojemalca na dan izdelave izvedenskega mnenja 30. 4. 2011, ob upoštevanju obveznosti, ki so zapadle po 21. 8. 2005, ter plačila od tega datuma dalje, kar znaša v primeru obračuna obresti od kvartalno povečane glavnice za dotlej obračunane obresti 2.624,71 EUR in v primeru obračuna obresti brez pripisov obresti 2.210,18 EUR. Toženec pritožbeno izpostavlja oziroma priznava, da je njegova obveznost, ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka od zapadlosti vsake posamezne anuitete, 2.624,71 EUR, na kar je opozoril že v pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2011.

Zato je bilo potrebno ob ugoditvi pritožbi, sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi pete alineje 358. člena ZPP spremeniti tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 59689/2008 z dne 23. 9. 2008 v 1. in 4. točki izreka delno vzdrži v veljavi za znesek 2.624,71 EUR in izvršilne stroške v znesku 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2008 dalje do prenehanja obveznosti, razveljavi pa se še za znesek 14.446,75 EUR in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne, v stroškovnem delu pa spremeniti tako, da je tožnik dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v višini 836,09 EUR. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo ter v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Sodišče druge stopnje je stroške toženca za zastopanje po odvetniku odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Tožencu je kot potrebne za pravdo priznalo nagrado za redni postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v znesku 510,90 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v znesku 471,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20 EUR, 20% DDV v znesku 200,56 EUR in zahtevanih 72,89 EUR za predujem za izvedenca. Kar vse skupaj znaša 1.275,95 EUR. Pri odmeri pravdnih stroškov toženca je sodišče upoštevalo spremenjeno odločitev o glavni stvari. Temeljni kriterij za odmero pravdnih stroškov je končni uspeh v pravdi. Ob upoštevanju zahtevka tožnika v višini 17.211,28 EUR ter zneska, s katerim je toženec ob upoštevanju spremembe v pritožbenem postopku uspel (14.446,75 EUR), je njegov končni uspeh v pravdi na prvi stopnji 83,94 %. Tako je pritožbeno sodišče pravdne stroške toženca odmerilo v višini 1.071,03 EUR. Toženec odmere pravdnih stroškov tožnika na prvi stopnji v višini 1.462,92 EUR pritožbeno ni izpodbijal. Tudi glede pravdnih stroškov tožnika, je pritožbeno sodišče upoštevalo njegov uspeh v pravdi, ki znaša 16,06 %. Tako je pritožbeno sodišče pravdne stroške tožnika odmerilo v višini 234,94 EUR. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti tožencu 836,09 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (prvi dostavek 299. člena OZ v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetim na obči seji 13. 12. 2006).

Toženec je s pritožbo uspel, zato je v skladu s drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Toženec je s pritožbo uspel v 85 % (14.446,75 od pritožbeno spornih 17.071,46 EUR), zato je v sorazmerju s takšno višino pritožbenega uspeha upravičen do povrnitve svojih potrebnih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožencu kot potrebne za pravdo priznalo za nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 628,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20 EUR, 20% DDV v znesku 129,76 EUR in 341,42 EUR za sodno takso. 85 % potrebnih pritožbenih stroškov toženca znaša 951,98 EUR. Te pritožbene stroške je tožnik dolžan v roku

15 dni povrniti tožencu, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetim na obči seji 13. 12. 2006).