VSL sodba PRp 647/2013

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Brežicah obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 6. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu je na podlagi prvega odstavka 46. člena istega zakona izreklo globo 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Naložilo mu je še plačilo sodne takse kot stroškov postopka z navedbo, da bo višina sodne takse odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

V pravočasni pritožbi storilec navaja, da se pritožuje samo zaradi izrečenih sankcij, ki so po njegovem mnenju prehude, glede na okoliščine storitve prekrška. Peljal se je ven iz kraja B. in ker je že videl tablo za konec naselja, je pospešil. Cesta je ravna in pregledna (glede česar je predložil tri fotografije) in jo tudi sicer pozna. Fotografiji prikazujeta, da ne gre za strnjeno naselje, temveč sta ti dve hiši edini proti koncu naselja in drugih ni. Prikazal je še opremljenost ceste – na eni strani je varnostna ograja, na drugi pa pločnik. Nekje vzporedno s hišama je pričel pospeševati, saj je vedel, da je naseljenega področja konec. Policisti so mu izmerili hitrost vsega nekaj 10 m pred tablo za konec naselja, zato meni, da bi bil primeren ukrep opomin. Njegovo ravnanje ni bilo objestno, cesta pa je bila prazna in pregledna. Pri vožnji ni nikogar ogrožal, saj je tabla postavljena že izven dejanskega naselja, njegova vožnja pa je bila prilagojena dejanskim prometnim okoliščinam. Dvomi, ali preverjanje hitrosti vozil, ki peljejo ven iz naselja in to tik pred tablo za konec naselja, kjer dejansko ni več poselitve, res pripomore k večji prometni varnosti. Ima manjše podjetje in opravlja dela iz področja varnosti in zdravja pri delu. V 40 letih vozniškega staža ni niti enkrat povzročil prometne nesreče. Za vse je sam, ker mu je pred nekaj leti umrla žena, sin pa živi drugje. Brez vozniškega dovoljenja bi moral podjetje gotovo zapreti in ker ni več mlad, ne ve, kako bi se preživljal. Meni, da so okoliščine storitve prekrška takšne, da ga delajo posebno lahkega; prilaga pa tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 355/2010-9014 z dne 1. 4. 2010, ko je v podobnem primeru, kot je njegov, takšne okoliščine višje sodišče štelo kot olajševalne in je obdolžencu izreklo opomin. Tudi sam predlaga izrek opomina.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, v katerih obdolženec uveljavlja, da so bile okoliščine storitve prekrška takšne, da bi mu moralo sodišče namesto predpisanih sankcij (globe in kazenskih točk) izreči opomin pri pritožbenem sodišču niso uspele vzbuditi dvoma, da bi bile okoliščine za odmero s strani sodišča prve stopnje zmotno ugotovljene in tako neutemeljeno izrečeni globa 1.200,00 EUR ter stranska sankcija 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Primerjava pritožbenih navedb obdolženca in navedb njegovega zagovora podanega pri Okrajnem sodišču v Novem mestu (listovni št. 22 in 23) pokaže, da je storilec v zagovoru uveljavljal enake okoliščine, kot jih poudarja sedaj v pritožbi in je že takrat v spis predložil tri fotografije kritičnega odseka ceste, kjer mu je bila izmerjena hitrost vožnje tako, da je prvostopno sodišče, ko je odločalo o sankcijah, presojalo iste okoliščine storitve prekrška ter torej obdolženec ne uveljavlja ničesar novega in ne izkazuje ničesar takega, kar prvostopnemu sodišču v trenutku odločanja ne bi bilo znano. Pritožbeno sodišče pa meni, da so bile okoliščine storitve prekrška in druge okoliščine, ki jih mora sodišče v okviru splošnih pravil za odmero sankcij (26. člen Zakona o prekrških – ZP-1) upoštevati pri odmeri sankcij, takšne, da se sodišče utemeljeno ni odločilo za izrek opomina, temveč je izreklo globo in kazenske točke v predpisani višini (1.200,00 EUR ter 18 kazenskih točk), ker je obdolženec dovoljeno hitrost v naselju prekoračil za več kot 50 km/h. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je pospešil ob koncu naselja, pripominja, da Zakon o cestah v 34. točki prvega odstavka 2. člena opredeljuje pojem naselja in določa, da so meje naselja označene s predpisano prometno signalizacijo, zato mora voznik voziti z dovoljeno hitrostjo znotraj vsega naselja (torej od označbe, kjer se naselje začne do označbe, kjer se naselje konča), kajti znotraj celotnega naselja je mogoče pričakovati povečan promet pešcev in drugih šibkejših udeležencev v prometu npr. kolesarjev. Iz sodbe pa je razvidno, da je obdolženec s hitrostjo 103 km/h vozil na delovni dan (v ponedeljek) ob 16.10, ko je promet te vrste udeležencev cestnega prometa zaradi zaključka delovnika še posebej gost, zato pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim uveljavljanjem, da je bil njegov prekršek storjen v posebno olajševalnih okoliščinah kljub dejstvu, da je bila cesta ravna. Ob ugotovitvi, da je obdolženec vozil s hitrostjo 103 km/h (ob dovoljenih 50 km/h) pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da ni nikogar ogrožal in da bi zaradi preglednosti pravočasno zaznal vsako oviro ter pred njo tudi ustavil, ker tega nedvomno ne bi mogel storiti, če bi mu iz katerekoli od obeh hiš, ki sta v bližini ceste, na cesto stopil pešec ali kolesar oziroma bi se od tam vključevalo v promet drugo vozilo. Pritožbene navedbe, v katerih obdolženec svoj prekršek primerja s prekrškom in odločitvijo v zadevi PRp 355/2010-9014, pa kažejo na obdolženčevo popolno nekritičnost do prekrška, saj je vozil s hitrostjo, ki je bila še enkrat višja od dovoljene hitrosti, medtem ko je v zadevi PRp 355/2010-9014 voznik dovoljeno prekoračil za 31 km/h, poleg tega je iz priložene odločitve v zadevi PRp 355/2010 razvidno, da je bil prekršek storjen ob 13.10, medtem ko je obdolženec storil prekršek v času največje frekvence prometa. Iz obrazložitve predložene sodbe je tudi razvidno, da je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo časovno odmaknjenost od dogodka, medtem ko je obdolženi storil prekršek 8. 4. 2013 in je do sodbe sodišča prve stopnje (24. 5. 2013) minil dober mesec in prav tako je pri takratni odločitvi sodišče upoštevalo nekaznovanost obdolženca, medtem ko je obdolženi predkaznovan (kar v svoji pritožbi namerno povsem zanemari), kar se upošteva kot obteževalna okoliščina. Izpis iz evidence kazenskih točk za obdolženca (listovna št. 5 spisovnega gradiva), ki jo vodi Ministrstvo za pravosodje celo izkazuje, da gre pri obdolžencu za specialnega povratnika. Iz tega izpisa je namreč razvidno, da je bil v časovnem obdobju treh let pred storitvijo sedanjega prekrška pravnomočno kaznovan za prekršek po petem odstavku 130. člena ZVCP-1 (sodba je postala pravnomočna 28. 3. 2012) in tudi za prekršek prehitre vožnje, to je za prekršek po 2. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP (plačilni nalog je postal pravnomočen 26. 7. 2011). Pritožbeno sodišče glede na navedeno pritožbene navedbe o enakih okoliščinah storitve prekrška ocenjuje kot neutemeljene in nekritične. Sicer pa tudi v pravu o prekrških velja načelo individualizacije kazenskih sankcij, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče obdolženemu izreklo primerne kazenske sankcije glede na predpisane sankcije in glede na splošna pravila za odmero sankcij. Opomin kot sankcijo opominjevalne narave pa sme prekrškovni organ in sodišče izreči za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, pri čemer je mogoče izreči opomin le namesto glavne sankcije (globe) in ne namesto vseh sankcij. Vrhovno sodišče, ki oblikuje sodno prakso, pa je v sodbi IV Ips 61/2012 navedlo, da izrekanje opomina po prvem odstavku 21. člena ZP-1 ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki jim je mogoče pripisati posebno težo, pri tem pa prekrškovni organ oziroma sodišče prvenstveno upošteva objektivne okoliščine v času storitve prekrška (stopnjo ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine, kraj, čas, način storitve) upoštevati pa je potrebno tudi okoliščine na strani storilca (stopnjo odgovornosti za prekršek, nagibe storilca, njegovo prejšnje življenje in podobno). Glede na objektivne okoliščine v času storitve prekrška, pa tudi stopnjo odgovornosti (sodišče prve stopnje obdolžencu očita zavestno malomarnost in pritožnik tega niti ne izpodbija) ter predkaznovanost tako niso podani pogoji za spremembo odločitve v zvezi z izrečenimi sankcijami.

Ker je višje sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (po 159. členu ZP-1), je po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženca kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi določil drugega odstavka 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče obdolžencu naložilo še plačilo sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel. Višino sodne takse bo obdolžencu odmerilo skladno z določili Zakona o sodnih taksah sodišče prve stopnje.