VSL sklep I Cpg 1068/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje s tožbo uveljavljane nedenarne terjatve na izročitev menice in odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka zavarovanja in stroške pritožbe z dne 6.6.2013.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da ugodi njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Prvostopenjsko sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje tožnikove nedenarne terjatve – izročitve menice zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnikova navedena terjatev ni verjetno izkazana. Pri tem ni sledilo trditvam tožeče stranke, da toženčev račun za plačilo skladiščnih stroškov št. 21/2013, temelječ na pogodbi z dne 2.1.2005 in dodatku k njej z dne 7.1.2011, nima podlage v navedeni pogodbi in dodatku. Tožeča stranka zato ni verjetno izkazala, da ima do tožene stranke poravnane vse obveznosti iz te pogodbe in posledično tudi, da ima zahtevek na vrnitev menice, izročene toženi stranki za zavarovanje terjatev iz te pogodbe.

5Pritožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, določbe 500. člena OZ, ker naj bi bila uporaba prava Republike Slovenije dogovorjena le za presojo pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, torej nabave in prodaje blaga po pogodbi z dne 2.1.2005 in dodatku, ne pa za presojo skladiščenja blaga.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja (tudi iz navedb tožeče stranke v pritožbi), da je prvostopenjsko sodišče pogodbo pravilno opredelilo kot kupoprodajno pogodbo, za katere presojo sta pravdni stranki izbrali pravo Republike Slovenije. Za presojo pravic in obveznosti pogodbenih strank te pogodbe je torej treba uporabiti določila 447. do 506. člena OZ, v kolikor pogodbeni stranki njuno kupoprodajno razmerje nista avtonomno drugače dogovorili. Po 500. členu OZ pa mora prodajalec, če je nevarnost zaradi kupčeve zamude prešla nanj, preden mu je bila stvar izročena, stvar hraniti kot dober gospodarstvenik in v ta namen ustrezno ukrepati, v tem primeru pa ima prodajalec pravico do povračila stroškov hrambe. Iz pogodbe in dodatka k njej (priloga A3 A4) ne izhaja, da bi pogodbeni stranki (tožena kot prodajalec in tožeča stranka kot kupec) navedeno določilo OZ izključili. Po presoji pritožbenega sodišča pa je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo in presodilo vsebino računa tožene stranke št. 21/2013 (priloga A6), iz katerega izhaja, da tožečo stranko bremeni „za stroške skladiščenja naročenega blaga od zahtevanega datuma pripravljenosti za natovarjanje do datuma dobave“, torej zaradi tožnikove zamude pri prevzemu blaga. V obravnavanem primeru torej ne gre za terjatev iz skladiščne pogodbe, pač pa za stransko terjatev iz kupoprodajne pogodbe. Materialnopravno pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka s svojo trditvijo o neobstoju podlage za toženčevo zaračunavanje stroškov skladiščenja, ker je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba, ne more uspeti.

7Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka niti ni zatrjevala, da do njene zamude pri prevzemu blaga ni prišlo in da kaj takega ne izhaja niti iz njene zavrnitve računa, pa je razumeti zgolj kot pojasnilo sodišča, katero pravno relevantno dejstvo bi tožeča stranka morala zatrjevati, da bi z ugovorom neutemeljenosti zaračunavanja skladiščnih stroškov lahko uspela. Neutemeljeno zato pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita kršitev razpravnega načela, ker svoje zaključke o kupčevi zamudi gradi izven razpoložljive trditvene podlage. Pritožbena navedba, da tožeča stranka kot kupec pri prevzemu blaga ni bila v nikakršni zamudi, pa je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni smelo presojati, ker pritožnik ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel navesti že v prvostopenjskem postopku.

8Ker spričo zgoraj obrazloženega tožnik ni verjetno izkazal, da tožena stranka iz kupoprodajne pogodbe do njega nima več nobene terjatve in posledično tudi ne verjetnosti terjatve na izročitev menice, izkaz verjetnosti terjatve pa je po prvem odstavku 272. člena ZIZ ena od predpostavk, ki mora biti izpolnjena za izdajo začasne odredbe, se izkaže za nepotrebno obravnavanje drugih pritožbenih očitkov prvostopenjskemu sodišču o neopredelitvi do zatrjevane neupravičenosti terjatve tožene stranke za sodne in odvetniške stroške, o napačnem zaključku sodišča glede veljavnosti pogodbe in o obstoju preostalih predpostavk začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ.

9Glede na zgoraj obrazloženo je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) potem, ko je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

10Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.