VSL sklep I Cpg 943/2013

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje s predhodno odredbo.

2Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa naj ga razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da iz ugovora zoper sklep o izvršbi ne izhaja, da bi dolžnik zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, temveč je tožena stranka priznala obstoj poslovnega razmerja s tožečo stranko, saj obstoja le-tega ni kategorično zanikala.

5Višje sodišče se s to utemeljitvijo ne strinja. Tožena stranka je v ugovoru navedla, da terjatev ne obstoji, da je terjatev v celoti neizkazana in neutemeljena, iz dolžniško-upniškega razmerja, ki ji je znano, je poravnala vse obveznosti, in ker meni, da tožeči stranki ni dolžna ničesar več, naj tožeča stranka glede na to, da gre za dokazovanje negativnega dejstva, izkaže razmerje oziroma ustrezen temelj in podlago za zahtevano terjatev. Ob tem je tožena stranka kot dokaz predlagala zaslišanje direktorice. Ob tem, ko tožena stranka ni obrazložila, kakšno pa je bilo to razmerje, ki ga priznava, ter ni predložila niti nobenega dokaza, da bi terjatev že plačala, prav tako ni vsaj navedb, kako naj bi terjatev plačala (tožena stranka je pravna oseba, plačilo pa se, razen v izjemnih primerih, ki tu niso zatrjevani, dokazuje z listino in ne z izpovedjo direktorice, ob pomanjkanju navedb pa tudi ni dejstev, ki naj bi se z zaslišanjem sploh dokazovala), ni mogoče trditi, da tožena stranka ni zanikala obligacijskega razmerja. Zoper izdani sklep o izvršbi je vložila pavšalen ugovor, ki je vsebinsko popolnoma prazen, z njim pa je zanikala, da bi tako razmerje obstajalo (tudi ugovor, da je razmerje že prenehalo, pomeni ugovor zanikanja obstoja obligacijskega razmerja – primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 877/2012). Ravno v izogib takim ugovorom je bila sprejeta novela ZIZ, ki je upnikom v teh primerih bistveno olajšala pogoje za izdajo predhodne odredbe. Tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 282/2012, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izhaja, da dolžnik ne bi bil dolžan podrobneje razložiti ugovora glede prenehanja priznanega obligacijskega razmerja, če bi se želel izogniti posledicam, ki nastanejo zaradi pavšalnega zanikanja obstoja obligacijskega razmerja.

6Višje sodišče se tako strinja, da je ugovor tožene stranke ugovor, v katerem dolžnik zanika obstoj obligacijskega razmerja, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za zavarovanje s predhodno odredbo in je pritožba tožeče stranke utemeljena. Sodišče prve stopnje pa še ni presojalo, ali je tožeča stranka s predloženimi listinami izkazala obstoj obligacijskega razmerja, poleg tega pa bi višje sodišče z odločitvijo o predlogu toženi stranki v primeru ugoditve predlogu odvzelo možnost pravnega sredstva. Zato je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).