UPRS sodba I U 651/2012

I. Tožbi se ugodi in se odločba Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Postojna št. 0610-217/2012-2-35002 z dne 11. 1. 2012 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni.

Tržni inšpektorat RS, Območna enota Postojna, je z izpodbijano odločbo prepovedal tožeči stranki uporabo poslovne prakse, ki jo vrši v prodajalni A. s poudarjenim oglaševanjem – 70 % oziroma – 50 %, izpisano z neprimerno večjimi poudarjenimi številkami, kot ostale višine popustov na oglaševalskih sporočilih, ker je taka predstavitev cenovne ugodnosti ob prodaji izdelkov, ki dajo vtis, da je večina obutve v prodajalni predmet prodaje z najvišjima % popusta, zavajajoča za potrošnike in bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o nakupu, ki je sicer ne bi sprejel. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tržna inšpektorica opravila nadzor oglaševanja prodaje s popusti v prodajalni A. Na izložbenih oknih prodajalne so bili izobešeni štirje plakati. Na enem plakatu je bilo izpisano besedilo Veliki sezonski popusti, na drugem plakatu pa je bil izpisani 50 % popust, ki je zajemal več kot polovico celotnega oglaševalskega sporočila, v manjši velikosti izpisan 70 % popust, še v manjši velikosti pa 30 %, 20 % in 10 % popusti. Na dveh oglaševalskih sporočilih prevladuje številka 70 %, ki obsega več kot polovico površine oglaševalskega sporočila, v manjši velikosti je izpisana številka 50 %, 30 %, 20 % in 10 % pa so izpisani z neprimerno manjšimi številkami kot število 70. Trgovec je organiziral popust za 369 artiklov, popust v višini 70 % je odobren za 33 artiklov, popust v višini 50 % za 89 artiklov, popust v višini 80 % za 4 artikle, popust 10 % za 8 artiklov, 255 artiklov pa so imeli popust v višini 20 % ali 30 %. Iz tega izhaja, da so večini blaga odobrili 20 % oziroma 30 % popusta. Iz samega načina oglaševanja z neprimerno večjimi izpisanimi 70 % in poudarjenih 50 % na drugih dveh oglaševalskih sporočilih potrošnik upravičeno pričakuje, da v prodajalni trgovec organizira 70 % oziroma 50 % popusta za večino artiklov, ki so predmet prodaje. Dejansko pa so odobreni popusti 70 % le za manj kot 10 % obutve. Tako označevanje predstavlja zavajanje potrošnikov. Tak način oglaševanja trgovci radi uporabljajo, ker z njimi pritegnejo pozornost potrošnikov in jih privabijo v prodajalno, ker obstaja večja možnost, da bo potrošnik kupil blago. Ko pa je že v prodajalni, obstaja možnost, da se odloči za nakup tudi tistih artiklov, ki so znižani samo za 20 % oziroma 30 %. Tega blaga pa morda ne bi kupil, če ga ne bi privabil visoko oglaševan popust in bi morda kupil podobno obutev v drugi prodajalni ugodneje glede cene in kvalitete. Prvostopenjski organ se med drugim sklicuje na 5. člen Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, ki določa, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična in se poslovna praksa šteje za zavajajoče tudi če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Navedeno oglaševanje je zavajajoče, čeprav je informacija o 70 % in 50 % popustu točna za manjše število artiklov. Vendar je opisana predstavitev v tem primeru neresnična in zavaja potrošnika glede obsega blaga, ki je predmet prodaje s popusti v višini 70 % oziroma 50 % in tako potrošnikom podajajo napačne – izkrivljene informacije glede cenovne ugodnosti obutve, ki je predmet prodaje s popusti. S takim oglaševanjem je potrošnik zaveden in bi trgovec lahko oškodoval potrošnika, ki pričakuje, da bo večino obutve v prodajalni lahko kupil po prodajnih cenah, znižanih za 70 % oziroma 50 %.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da njeno ravnanje pri oglaševanju akcijske prodaje ne vsebuje elementov zavajajoče poslovne prakse. Tožeča stranka se ne strinja z argumenti prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, saj takim trditvam glede zavajanja potrošnikov tudi ne pritrjuje sodna praksa EU. Sodišče EU zastopa merilo povprečnega potrošnika, ki je primerno obveščen in primerno skrben ter previden. Evropski potrošnik zna brati in bere. Letaki so bili oblikovani tako, da so številke popustov naraščale z višino popusta, za kar je bil izključno oblikovalski razlog in ne z namenom prikazati, da je večina modelov obutve znižana za 70 %. V prodajnem prostoru so bile na vseh razstavljenih modelih, ki so bili predmet akcijske ponudbe, pritrjene etikete z ustrezno višino popusta za posamezni artikel, kar pomeni transparentno označeno ceno obutve z vsemi potrebnimi informacijami za odločitev o morebitnem nakupu. Izhajajoč iz merila povprečnega potrošnika tožeči stranki ni možno očitati, da bi takšno oglaševanje lahko povzročilo oškodovanje potrošnikov. V prodaji so bili artikli z vsemi različnimi oglaševanimi višinami popustov in glede na stališča sodne prakse EU, da zna potrošnik brati in da bere, je tožeča stranka prepričana, da so se kupci odločili za nakup po kriterijih všečnosti posameznega modela obutve ter sprejemljivosti cene s popustom. Tožeča stranka ni prejela nobene pritožbe potrošnikov na oglaševalsko sporočilo z očitkom zavajanja oziroma izkrivljanja informacije glede cenovne ugodnosti obutve. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I. izreka:

Tožba je utemeljena.

Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na 5. člen Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, konkretno tudi na 4. točko prvega odstavka 5. člena. V prvem odstavku 5. člena citiranega zakona je določeno, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer med drugim tudi glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti (4. točka prvega odstavka 5. člena). Prvostopni organ je presojo o uporabi zavajajoče poslovne prakse v zvezi s ceno oprl na dejstvo, da so bile številke, ki so razglašale večji popust (na primer 70 % ali 50 %) napisane v večji velikosti, čeprav so se nanašale na manjše število izdelkov. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe in tudi iz upravnega spisa, so bili na plakatih označeni popusti vseh vrednosti, le da so bile številke različnih velikosti. Postavlja se vprašanje, ali večja velikost številke, ki označuje večji popust glede na ostale popuste, predstavlja zavajanje potrošnika, čeprav se nanaša na manjše število izdelkov. Ugotavljanje, kdaj sicer točna informacija zavaja povprečnega potrošnika v njegovih ekonomskih odločitvah, pomeni uporabo pravno nedoločenega pojma in s tem uporabo materialnega prava. Sodišče meni, da v tem primeru povprečni potrošnik ni bil zaveden, in se sodišče strinja s trditvijo tožeče stranke, da je povprečni potrošnik do tolikšne mere obveščen, primerno skrben in previden, da ne more biti zaveden zgolj zaradi tega, ker so številke za večji popust v večji velikosti od številk za manjši popust. Sodišče zato meni, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da bi imela namen prikazati, da je večina modelov obutve znižana za 70 %, saj so bile na plakatih tudi ostale številke popustov, iz upravnega spisa pa ni razvidno, da bi bile manjše številke popustov (10 %, 20 %, 30 %) napisane v tako majhni velikosti, da bi jih povprečni potrošnik lahko spregledal. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da bi ji bilo mogoče očitati zavajanje potrošnikov, če v prodajalni ne bi prodajala blaga z oglaševanimi višinami popustov, kar pa se ji ne očita. Po mnenju sodišča je upravni organ s sklepanjem, da je tožena stranka uporabila nepošteno poslovno prakso, ker naj bi bil povprečni potrošnik z njeno informacijo o popustih zaveden, nepravilno uporabila materialno pravo. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ upoštevati stališče sodišča glede uporabe materialnega prava, kot je bila predstavljena v tej sodbi.

K točki II. izreka:

Ker je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR, ki se skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS, izraženim v sklepu št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008 in nato še večkrat ponovljenim, med drugim v sklepu št. I Up 411/2008 z dne 4. 12. 2008, povečajo še za DDV, in sicer po stopnji 20 %.