VSM Sodba I Cp 1013/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala razveljavitev lastnoročne oporoke z dne 28. 11. 2005, ki je bila dne 21. 1. 2016 razglašena na zapuščinski obravnavi pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni pod D 243/2015. Prav tako je zavrnilo podrejen tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti navedene oporoke.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o tem, zakaj je sodišče zavrnilo dokazne predloge tožnice po zaslišanju prič: M.S., M.P. in D.P. ter predloga, da se v postopek pritegne drugega izvedenca grafologa, ki naj izdela izvedensko mnenje. Dejstva, ki govorijo v prid postavitvi drugega izvedenca grafologa, je tožnica izpostavila v pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2017. Že v tožbi pa je pojasnila, zakaj meni, da zapustnica K.P. ni napisala oporoke in je v tej zvezi predlagala zaslišanje prič: M.S., M.P. in D.P. Sodišče prve stopnje bi navedene priče moralo zaslišati, saj bi njihovo zaslišanje sodišču lahko vzbudilo dvom v veljavnost oporoke, zaradi česar bi posledično dopustilo dokaz s postavitvijo drugega izvedenca grafologa. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oziroma v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri izdaji uvodoma navedene sodbe ni storilo v pritožbi izpostavljenih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb procesnega prava, sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med njimi ni nasprotij.

6V okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, in sicer:

- da je po pokojni K.P., ki je bila mati tožnice, prvega toženca, druge toženke in tretje toženke ter babica četrtega in petega toženca, v teku zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni pod D 243/2015 (vpogled v priloženi zapuščinski spis D 243/2015),

- da je pokojna K.P. dne 28. 11. 2005 napisala lastnoročno oporoko, ki jo je dala v hrambo tretji toženki, katera jo je prebrala šele po prejemu vabila na zapuščinsko obravnavo in da je bila oporoka razglašena na zapuščinski obravnavi dne 21. 1. 2016 (priloga A3, zaslišanje tretje toženke),

- da je zapuščinski postopek prekinjen, saj je bila tožnica s sklepom napotena, da v pravdi dokaže zatrjevano neveljavnost lastnoročne oporoke dne 28. 11. 2005 (priloga A2),

- da toženci ne dvomijo v pristnost oporoke (njihovo zaslišanje),

- da je v postopku sodelujoči izvedenec grafolog B.S.P. v izvedenskem mnenju z dne 3. 1. 2017 z dopolnitvijo z dne 24. 3. 2017 z 95 % verjetnostjo (na meji z gotovostjo) potrdil pristnost oporoke, da je sporno listino skupaj s podpisom napisala oziroma podpisala K.P. sama (izvedensko mnenje na list. št. 76 - 93 in dopolnitev na list. št. 105 - 107),

- da sta tožnica in tretja toženka že dalj časa sprti (zaslišanje pravdnih strank) ter

- da je pokojna več sorodnikom ponujala, da jim bi oziroma obljubljala, da jim bo zapustila kmetijo (zaslišanje četrtega toženca).

7Sodba sodišča prve stopnje vsebuje tudi razloge o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov z zaslišanjem prič M.S., M.P. in D.P., kakor tudi postavitve novega izvedenca grafologa, zato v pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožnica je izvedbo dokazov z zaslišanjem prič predlagala v tožbi in navedla, da bosta priči M.S. in M.P. lahko potrdila, da sta slišala obljubo pokojne K.P. dano tožnici, da ji bo zapustila kmetijo in da je slednja vedno govorila, da ni napravila oporoke. Vendar pa ta dejstva ob ugotovitvi, da je pokojna kmetijo obljubljala tudi drugim sorodnikom in da so toženci vedeli, da je pokojna napisala oporoko, za katero je v postopku sodelujoči izvedenec grafolog B.S.P. s 95 % verjetnostjo (na meji z gotovostjo) potrdil, da jo je zapisala pokojna K.P., za ugotavljanje pristnosti oporoke niso relevantna. Zato izvedba dokazov s katerimi bi ugotavljali obstoj dejstev, ki za odločitev niso pomembna, ni bila potrebna. Iz že navedenih razlogov je bila prav tako nepotrebna izvedba dokaza z zaslišanjem D.P., ki naj bi potrdila besede tretje toženke, da bo uredila, da nihče ne bo dedoval po K.P. Glede na dejstva, ki so bila z izvedenimi dokazi v postopku ugotovljena, dejstvo, ali je tretja toženka to izjavila, ali ni, za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bistveno. Sodišče je v obrazložitvi sodbe pojasnilo razloge za zavrnitev dokaznega predloga tožnice, ki je predlagala postavitev novega izvedenca grafologa. Sodišče druge stopnje pa k temu dodaja, da je mnenje izvedenca grafologa z dopolnitvijo, ki je bila narejena po predlogu tožnice, izdelano vestno in skrbno, je razumljivo, sprejeti zaključki so jasni ter dosledno obrazloženi. Brez pomislekov v strokovnost, jasnost, razumljivost izdelanega izvedenskega mnenje z dopolnitvijo in zgolj zaradi možnosti, da bi drugi izvedenec teoretično lahko sprejel zaključek, ki bi bil za tožnico ugodnejši v smislu njenega interesa, ki ga zasleduje v smeri ugoditve primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku, pa njenemu dokaznemu predlogu, ki bi tudi očitno nasprotoval načelu ekonomičnosti postopka, ni bilo mogoče slediti.

8Oporoka je enostranski pravni posel in je veljavna, če je oporočitelj oporočno sposoben, če je izražena volja njegova prava in resnična volja in če je napravljena v obliki, ki jo določa Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD). ZD določb o neveljavnosti nepristne oporoke nima in je treba uporabiti splošna pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica je v predmetnem pravdnem postopku zahtevala razveljavitev oporoke, podrejeno pa ugotovitev njene ničnosti. V postopku je tožnica zatrjevala le, da je oporoka ponarejena, da sploh ne obstaja. Ustrezne trditvene podlage v zvezi s primarnim zahtevkom za razveljavitev oporoke, s katerim bi bila lahko uspešna le ob ustreznih navedbah o obstoju oporoke in zatrjevanih napakah sposobnosti ali volje oporočiteljice, pa ni podala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je primarni zahtevek za razveljavitev oporoke zavrnilo. Tudi sicer pa tožnica podanih trditev o tem, da je lastnoročna oporoka z dne 28. 11. 2005 ponarejena, ker je naj ne bi napisala pokojna K.P., ni uspela dokazati. Z izvedencem grafološke stroke je bilo ugotovljeno nasprotno, da je lastnoročna oporoka K.P. pristna in ni ponarejena. Posledično je pravilna tudi prvostopenjska odločitev o zavrnitvi podrejenega zahtevka za ugotovitev ničnosti oporoke.

9Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Tožnica povrnitve pritožbenih stroškov ni zahtevala, zato sodišče druge stopnje upoštevaje prvi, drugi in tretji odstavek 163. člena ZPP o njih ni odločalo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.