UPRS sklep I U 312/2011

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožena stranka je dne 19. 1. 2011 izdala začasno odločbo, s katero je tožeči stranki naložila, da mora v enem dnevu od vročitve odločbe z dveh spletnih strani nepovratno umakniti objavljene elektronske naslove poslancev Državnega zbora RS, ministrov Vlade RS ter nekaterih drugih nosilcev političnih funkcij v Republiki Sloveniji. Hkrati je bilo tožeči stranki naloženo, naj v enem dnevu po odpravi nepravilnosti toženi stranki posreduje obvestilo o odpravi nepravilnosti ter o tem priloži ustrezna dokazila.

Zoper to odločbo je tožena stranka vložila tožbo v kateri navaja pravne in dejanske razloge, zaradi katerih meni, da le ta ni pravilna. Dne 22. 4. 2011 je tožena stranka izdala odločbo, s katero je začasno odločbo z dne 19. 1. 2011 ter začasno odločbo z dne 21. 1. 2011 razveljavila ter postopek ustavila. Na poziv sodišča je tožeča stranka odgovorila in sporočila, da tožbo razširja tudi na nov upravni akt. Predlagala je, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijane odločbe tožene stranke odpravi ter ugotovi, da je tožena stranka z izpodbijanimi odločbami posegla v pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke, podrejeno pa, naj sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani odločbi ter vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, naj sodišče tožbo zavrže, v nadaljevanju pa je utemeljevala pravilnost svoje odločitve.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ena izmed njih je določena v 6. točki istega člena in se nanaša na obstoj pravnega interesa. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes oziroma pravo varstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogli doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega postopka.

Po presoji sodišča navedena procesna predpostavka v tem sporu ni izpolnjena, zaradi česar v obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten. Upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Začasna odločba z dne 19. 1. 2011 v tožnikov pravni položaj ne posega, ker je bila razveljavljena z odločbo tožene stranke z dne 22. 4. 2011. Tudi odločba z dne 22. 4. 2011 po presojo sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem sporu. Z navedeno odločbo je namreč tožena stranka razveljavila začasni odločbi z dne 19. 1. 2011 in z dne 21. 1. 2011, poleg tega pa je postopek ustavila. Glede na to odločba z dne 22. 4. 12011 ne vsebuje nobene vsebinske odločitve o kakršnikoli tožnikovi materialno pravni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Iz opisanih razlogov izpodbijani odločbi ne posegata v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist.

Glede na navedeno so bili v obravnavani zadevi podani razlogi za zavrženje tožbe iz 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Tožeča stranka je s tožbo, poleg odprave izpodbijanih aktov, zahtevala tudi, naj sodišče ugotovi poseg v temeljne pravice in svoboščine tožeče stranke. Vložila je torej izpodbojno tožbo, ki pa glede na določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1 izključuje sodno varstvo zaradi kršitve ustavnih pravic.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 24. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišča tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.