VSC sodba Cp 77/2011

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. točka izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 12.508,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2007 do plačila, v roku 15 dni, v stroškovnem delu (3. točka izreka) pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 3.531,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.
Pritožba tožene stranke se zavrne in se v še izpodbijanem prisodilnem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 594,24 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku IS dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

Sodišče prve stopnje je iz izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo zneska 12.508,89 EUR vključno s zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku glede zneska 12.508,89 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V 3. točki izreka je toženi stranki naložila, da mora tožeči stranki povrniti 582,62 EUR pravdnih stroškov.

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno po svoji pooblaščenki pritožila tožena stranka in sicer iz razloga napačne uporabe materialnega prava, sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi glede zneska 12.508,89 EUR vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da tožečo stranko obveže plačila pravdnih stroškov. V pritožbi zatrjuje, da posojilo, ki je bilo najeto s strani A. M., ni bilo porabljeno za skupno premoženje. Zato odločitev sodišča ne samo, da ni pravična, ampak nasprotuje tudi načelu vestnosti in poštenja, v obravnavanem primeru namreč ni mogoče uporabiti že omenjene določbe drugega odstavka citiranega 56. člena ZZZDR. Ker je A. M. zlorabil situacijo, da sta bila s toženko solastnika nepremičnine, sodišče zgolj takšnega dejstva ne more šteti kot pojem, daje bil kredit porabljen za skupno premoženje oziroma v zvezi z njim. Zakonsko določbo - obveznosti nastale s skupnim premoženjem oziroma v zvezi z njim je potrebno razlagati na način, da so se sredstva pridobljena za ta namen, dejansko porabila za namen skupnega premoženja. Torej, da se mora vrednost odraziti v samem premoženju. A. M. pa je denar porabil za poslovanje svoje firme, kar pomeni, da sredstva niso bila uporabljena za namen, zaradi katerega zakonec solidarno odgovarja za plačilo niti v zvezi S skupnim premoženjem. V konkretnem primeru je tako potrebno uporabiti načelo pravičnosti, načelo vestnosti in poštenja, pri tem pa tožena še poudarja, da ne more sprejeti, da posojilodajalec z ničemer ni obvestil nje kot solastnice o najetju kredita, čeprav je več kot očitno, da je bil kredit dan za namen gradnje hiše katere solastnica bi bila tudi toženka, če bi se z najetimi sredstvi gradila. Res je, da sodna praksa razlaga, da ni pomembno, kdo od zakoncev sprejme obvezo, vendar pa tožeča stranka meni, da mora biti podano vsaj vedenje drugega zakonca o tej obvezi in mora obstajati dejanska povezava med najetimi sredstvi in skupnim premoženjem. Zato goljufivi namen A. M. ne more avtomatično pomeniti povezanost s skupnim premoženjem, zato odločitve sodišča tožena stranka ne more sprejeti. Poleg tega v obdobju najetja kredita med toženko in bivšim možem ni obstajala več takšna skupnost, ki bi pomenila ustvarjanje skupnega premoženja.

Tožeča stranka pa v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe (točka 2 izreka) navaja in predlaga sodišču druge stopnje, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Nadalje v pritožbi navaja, da je bilo med posojilodajalcema S. s. RS in B. K. glede posojila, danega na podlagi 23. razpisa stanovanjskih posojil SSRS, dogovorjeno, da izterjavo terjatev po posojilnih pogodbah, sklenjenih na podlagi tega razpisa, v celoti vodi tožeča stranka, ki jo je B. K. d. d. za njen del tudi specialno pooblastila. O navedenih dejstvih bi se tožeča stranka izjavila tekom prvostopenjskega postopka, v kolikor bi jo, v okviru materialnopravnega procesnega vodstva v zvezi s tem pozvalo sodišče prve stopnje, ki pa tega ni storilo in je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, navedenim dejstvom pa tekom prvostopenjskega postopka tudi ni ugovarjala tožena stranka in tako ni bilo potrebe, da bi tožeča stranka posebej dokazovala aktivno legitimacijo in utemeljenost tožbe nega zahtevka v celoti in ne samo do 1/2. V posledici izpodbijane odločitve tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka glede na to, da je tožeča stranka upravičena do povračila celotnih pravdnih stroškov kot jih ji je odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila, ravno tako tožena stranka ni odgovorila na pritožbo tožeče stranke.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, medtem ko pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnik in B. K. d.d. s posojilojemalcem M. A. sklenila pogodbo o stanovanjskem posojilu številka ... z dne 29. 6. 1998 in dodatek z dne 18. 8. 1998 za znesek 11.684,19 EUR z dobo vračila 180 mesecev, to je 15 let. Iz pogodbe izhaja, da v primeru neporavnavanja obveznosti kot je določeno v 9. točki navedene pogodbe zapade v takojšnje plačilo celotno neodplačano revalorizirano posojilo vključno s pogodbenimi in zakonskimi obrestmi ter da je bilo posojilo dano za gradnjo stanovanjske enote, L. - nova hiša, stoječe na pare. št. ... k. o. Ž. z zavezo posojilojemalca, da se bo s posojilom reševalo stanovanjsko vprašanje družine posojilojemalca. Ugotovilo je tudi, da sta toženka in A. dne 30. 8. 1999 sklenila sporazum o premoženjskih razmerjih med zakoncema, po katerem sta ostala vsak do 1/2 solastnika nepremičnine (za katero je bilo dano posojilo), dogovorila sta se, da bosta nepremičnino prodala, celotna kupnina pa pripade A. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da znaša dolg po navedeni posojilni pogodbi 25.017,79 EUR. Na podlagi navedenih ugotovitev sodišče prve stopnje zaključi, da najet je posojila v predmetni pravdni zadevi za gradnjo stanovanjske hiše za potrebe družine predstavlja upravljanje skupnega premoženja kot to določa drugi odstavek 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Upnik zato lahko terja plačilo celotnega dolga od enega ali drugega zakonca ne glede na to, kdo od njiju je konkretno obveznost prevzel glede na to, da po citirani določbi drugega odstavka 56. člena navedenega zakona zakonca odgovarjata za obveznosti nastale v zvezi s skupnim premoženjem nerazdelno in sicer tako s skupnim kot tudi s posebnim premoženjem. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilni. Kot navedeno namreč predstavlja najetje posojila za gradnjo stanovanjske hiše za potrebe družine upravljanje skupnega premoženja in zato je stališče sodišča prve stopnje, ko ugotavlja, da v kolikor je A. toženki najet je kredita zamolčal in sredstev ni vložil v gradnjo, za katero mu je bil kredit odobren, to toženke ne more razbremeniti njene obveznosti. V drugem členu navedene pogodbe je namreč določeno, da se sme posojilo porabiti za gradnjo točno določene stanovanjske enote, poleg tega je posojilojemalec v vlogi za odobritev posojila navedel, da s tem rešuje stanovanjsko vprašanje družine s štirimi člani. Gre za obveznosti nastale s skupnim premoženjem ne glede na to za kakšen namen je posojilojemalec denarna sredstva dejansko porabil in so zato vse pritožbene navedbe v smeri, da bi se moralo skupno premoženje s temi sredstvi dejansko povečati medtem, ko je A. denar porabil za poslovanje svoje firme, torej ne za namen, za katerega je sredstva pridobil, neutemeljene, ravno tako trditve pritožbe o tem, da posojilodajalec toženke kot solastnice nepremičnine, za katero je bil kredit najet, o slednjem ni obvestil. Kot namreč v nadaljevanju ugotavlja tudi pritožba ni pomembno kdo od zakoncev sprejme obveznost in zato o tem tudi ni potrebna seznanitev drugega zakonca. Tudi v kolikor je A. ob najetju posojila vedel, da ga ne bo porabil v namen povečanja vrednosti skupnega premoženja, to toženke glede na določbo drugega odstavka citiranega 56. člena ZZZDR ne odvezuje njene obveznosti. To pa ne pomeni, da po razvezi zakonske zveze v takem primeru zakonec od drugega zakonca ne more zahtevati povrnitev tako plačanega kredita, zlasti še v kolikor drži zatrjevanje toženke v pritožbi, da v času najet ja kredita med njo in njenim bivšim možem ni obstajala več takšna skupnost, ki bi pomenila ustvarjanje skupnega premoženja.

Utemeljena pa je pritožba tožnika, da je upravičen do celotnega vtoževanega zneska in ne le do polovičnega kot je to napačno razsodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o tem, da je tožnik upravičen terjati zgolj izpolnitev polovice obveznosti iz predmetne posojilne pogodbe, utemeljilo z razlago, da sta vsak od posojilojemalcev, torej S. s. RS na eni strani in B. K. na drugi strani, zagotovila polovico zneska posojila. Po mnenju pritožbenega sodišča tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da njegovim tožbene trditve o tem, da je toženka tožniku kot posojilojemalcu dolžna povrniti celoten znesek dolgovanega posojila, slednja ni prerekala, zato po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ne bi smelo samo iz predloženih listin izbirati dejstvo, torej kolikšen del posojila je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki. Na toženi stranki je bilo, da v zvezi z navedenim dejstvom obrazloženo prereka navedbe tožeče stranke v tožbi, česar pa ni storila (212. člen ZPP). Glede na to, da se po 214. členu ZPP neprerekana dejstva štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo citirano določbo prvega odstavka 214. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe in je tako sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Glede na navedeno je zato pritožbeno sodišče ob upoštevanju neprerekanega dejstva, da je tožnik upravičen terjati izpolnitev celotne obveznosti iz pogodbe, izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (2. točka izreka) spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo še glede nadaljnje polovice vtoževanega zneska, ki se nanaša na preostalo polovico obveznosti iz predmetne posojilne pogodbe. Pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 350. ZPP). Glede na navedeno je bilo potrebno torej pritožbo tožene stranke zavrniti v celoti in v izpodbijanem prisodilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP, pritožbi tožeče stranke pa glede zavrnilnega dela ugoditi (glede 2. točke izreka) ter v navedenem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti (358. člen ZPP).

Glede na spremenjen končni uspeh pravdnih strank v predmetni pravdni zadevi pa je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi tudi v stroškovnem delu glede na 100 % uspeh tožeče stranke v predmetni pravdni zadevi in ji je zato pritožbeno sodišče priznalo celotne pravdne stroške v višini kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje, torej v znesku 3.531,74 EUR glede na to, da taki odmeri nobena od pravdnih strank ni obrazloženo ugovarjala, pri čemer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP dolžna povrniti njene pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 594,24 EUR in sicer le-ti obsegajo stroške sestave pritožbe v višini 625 odvetniških točk vključno z 20 % DDV in sodno takso za pritožbo, glede na to, da so bili priglašeni stroški za pritožbo potrebni (155. člen ZPP). Ker pa tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.