VDSS sodba in sklep Psp 322/2013

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita 2. odstavek izreka odločbe tožene stranke št. ... z dne 12. 5. 2011 v delu, s katerim je odločeno, da je prvo tožnik od 28. 5. 2011 dalje zmožen za delo in 3. odstavek izreka odločbe št. ... z dne 24. 10. 2011 v delu, s katerim je odločeno, da je prvo tožnik od 27. 9. 2011 dalje zmožen za delo, ter da se ugotovi, da je prvo tožnik od 28. 5. 2011 do 24. 7. 2011 in od 27. 9. 2011 do 26. 10. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni v polnem delovnem času. Sodišče je nadalje sklenilo, da se zavrže tožba tožnikov v delu, s katerim zahtevata, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo prvo tožnika od 25. 7. 2011 do 23. 8. 2011 zaradi bolezni v polnem delovnem času. Nadalje je tudi odločilo, da tožnika sama nosita svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo in sklep sta pritožbo vložila prvo in drugo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navajata, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dejstvo, da prvo tožnikove zdravstvene težave niso posledica operativnega posega z dne 11. 11. 2010, ter da delo direktorja ne zahteva bolniškega staleža tudi za primer zatrjevanih težav prvo tožnika, saj naj bi bilo splošno znano, da delo ni težko fizično delo in da se ne opravlja v neugodnih klimatskih pogojih. Sodišče je glede zdravstvenega stanja odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, medtem ko glede ugotovitve pogojev pri opravljanju dela direktorja ni izvedlo dokaznega postopka, ampak je izreklo, da gre za splošno znano dejstvo. Prvo tožnik opozarja, da mu je tožena stranka že odobrila bolniški stalež v obdobju od 12. 11. 2010 do 27. 5. 2011 ter od 25. 7. 2011 do 26. 9. 2011. V spornem obdobju, to je od 28. 5. 2011 do 24. 7. 2011 in od 27. 9. 2011 do 26. 10. 2011 pa mu stalež ni bil odobren. Sodišče na podlagi izvedenskega mnenja zaključuje, da zatrjevane zdravstvene težave niso posledica operacije nosnega pretina z dne 11. 11. 2010, temveč bi te težave lahko povzročil obrazni živec, česar pa po oceni sodišča ni podano, saj bi nevrolog v izvidu to nedvomno zapisal. To pa pomeni, da sodišče vendarle ne dvomi v obstoj težav, ki jih je prvo tožnik zaterjeval. Čim je sodišče na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da zatrjevane težave ne izvirajo in niso povezane z operacijo nosnega pretina, ni moglo opreti svoje odločitve na mnenje izvedenca ORL, pač pa bi moralo dejansko stanje o vzroku zatrjevanih težav razčistiti s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. Sodišče bi se moralo opreti tudi na izpovedbo osebnega zdravnika in izvesti dokaze z zaslišanjem prvo tožnika o njegovih zdravstvenih težavah. Ker sodišče tega ni storilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je tudi napačno ravnalo, ker v celoti ni poverilo vere izpovedi osebnega zdravnika o ugotovljenem zdravstvenem stanju. Svojega zaključka o tem tudi ni obrazložilo, pač pa je pavšalno zaključilo, da je osebni zdravnik neutemeljeno odpiral prvo tožniku bolniške staleže in podajal predloge za podaljšanje le-teh. Navedba sodišča, da je imelo to za posledico nerazumno dolgo trajanje staleža že pred spornim obdobjem, pa predstavlja celo poseg v dokončne in pravnomočne odločbe tožene stranke, iz katerih izhaja, da je bil tožnikov bolniški stalež odobren. Odločitve tožene stranke kažejo na to, da se je prvo tožnik v obdobju po 11. 11. 2010 spopadal z zdravstvenimi težavami. Za sodni postopek ne more biti najbolj odločilno iz česa izvirajo zdravstvene težave, ampak je potrebno ugotoviti, da je prvo tožnik imel zdravstvene težave, zaradi katerih je bil nezmožen za delo. Sodišče je s tem, ko je svojo odločitev izključno oprlo na mnenje sodnega izvedenca zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in sicer je kršilo procesna pravila o dokazni oceni, saj se je izvedensko mnenje izkazalo kot neustrezno, kajti izvedenec je ugotovil, da zatrjevane težave prvo tožnika ne morejo biti posledica operativnih posegov in težav v zvezi z nosnim pretinom. Tožnika sta kršitve postopka uveljavljala že v pripravljalnih vlogah (6. - 9. pripravljalna vloga). Predlagala sta tudi postavitev novega izvedenca izključno iz razloga prezaposlenosti postavljenega izvedenca, izrazila pa sta tudi bojazen, da nadaljnje delo izvedenca morda ne bo več nepristransko. To pa zato, ker izvedenec naj ne bi podal izvedenskega mnenja skladno s sklepom sodišča. Izvedenec namreč ni pridobil tožnikovega zdravstvenega kartona, kljub temu, da mu je to sodišče s sklepom naložilo. Izvedenec tudi ni prebral izpovedbe zaslišanega osebnega zdravnika. Odprto je ostalo tudi vprašanje, ali je sodni izvedenec prvo tožnika osebno pregledal. Na vse navedene pomanjkljivosti sta tožnika opozarjala že tekom sodnega postopka, vendar pa se sodišče do teh neskladnosti ni opredelilo. S takim ravnanjem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je podana tudi kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožnikoma odvzeta možnost izjaviti se in vpogledati v listine, ki jih je kot podlago za izdelavo mnenja vpogledal izvedenec. Zagrešilo pa je tudi kršitev materialnega prava, saj je odločitev oprlo na izvedensko mnenje, ki je nastalo z vpogledom v zdravstveni (ambulantni) karton na kliniki ORL, o čemer prvo tožnik ni bil niti obveščen niti za vpogled v spis ni podal soglasja. V tem primeru je tudi podana kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnika sta v postopku v pripombah na izvedensko mnenje opozarjala tudi, da iz mnenja izhajajo zgolj objektivni in splošni medicinski zaključki v zvezi s posledicami operativnega posega na nosnem pretinu, ne pa tudi ocena posledic operativnega posega na telesne lastnosti prvo tožnika. Ocena zdravstvenega stanja ter postavljene diagnoze terjajo celovit pregled posameznika, saj je vsak primer drugačen. Tožnika sta tudi izpodbijala izvedensko mnenje v delu, kjer izvedenec ugotavlja, da so zatrjevane zdravstvene težave zgolj odraz subjektivnega prikaza prvo tožnika. Tožnika opozarjata na nedoslednost izvedenca, ki pa vendarle dopušča možne zaplete po operaciji nosnega pretina, kot jih je zatrjeval prvo tožnik. Prvo tožnik je utemeljeno opozarjal na težave, kar kaže tudi ponoven operativni poseg dne 18. 11. 2011. Izvedenec tudi ni ugotovil niti presodil naravo dela, za katerega se je zahtevala ocena zmožnosti za delo. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja opis stanja prvo tožnika na dan domnevnega pregleda, kar pa nikakor ne more biti podlaga za ugotovitev stanja prvo tožnika in njegove zmožnosti za delo v spornem obdobju. Glede na ugotovitev izvedenca in glede na sklep sodišča z dne 24. 4. 2013 o zavrženju dela tožbe, je torej samo izvedensko mnenje v nasprotju z ugotovitvami tožene stranke, ki je za obdobje od 25. 7. 2011 do 23. 8. 2011 ugotovila, da je bil prvotožnik v navedenem obdobju začasno nezmožen za delo. Sodišče se tudi ni opredelilo do pripomb, ki sta jih na izvedensko mnenje podala oba tožnika. S tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe tudi ni mogoče ugotoviti, na katera odločilna dejstva je sodišče oprlo svojo odločitev. V obrazložitvi namreč ni zaključka, da prvo tožnik ni imel zatrjevanih zdravstvenih težav, zaradi katerih je uveljavljal delovno nezmožnost v spornem obdobju. Tožnika izpodbijata tudi sklep z dne 24. 4. 2013, s katerim je sodišče neobrazloženo zavrnilo vse ostale dokazne predloge. Sodišče sklepa ni obrazložilo neposredno ob njegovi izdaji, v sodbi in sklepu pa je obrazložitev glede tega pomanjkljiva in napačna. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14 točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklepa o zavrnitvi dokaznih predlog ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev o zavrnitvi dokaznega predloga je namreč pavšalna in pomanjkljiva tako glede dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca kot tudi dokaznega predloga za zaslišanje obeh tožnikov. Še posebej bi bilo potrebno zaslišati prvo tožnika glede njegovih zdravstvenih težav in tudi glede dela, ki ga je opravljal v spornem obdobju. Zaradi ravnanja razpravljajoče sodnice, ki je razvidno tudi iz pisma pooblaščenke predsednici sodišča, je sodišče tožnikoma tudi odvzelo možnost, da bi skladno z 286.b členom ZPP to kršitev nemudoma uveljavljala. Tudi sicer sta tožnika prepričana, da dejstvo, da bistvenih kršitev nista uveljavljala, zgolj iz razloga na strani sodišča, tudi ne vpliva na uveljavljanje te kršitve že takoj, ko je ta nastala, saj je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki pa jih stranke niso dolžne uveljavljati že takoj ob nastanku, saj niti ne morejo vedeti za razloge zavrnitve dokazov, ki jih pričakujejo najmanj v končni odločbi, česar pa v konkretnem primeru ni bilo. Ker je sodišče neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zato sodba nezakonita in nepravilna. Tudi dokazna ocena izpovedbe osebnega zdravnika je povsem nerazumljiva, brez pravnorelevantnih razlogov oziroma nasprotujočih si razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi, če bi taka dokazna ocena v pritožbenem preizkusu obstala, to ne omaje dejstva, da sodišče ni prišlo do zaključka, da pri prvem tožniku zatrjevanih težav ni bilo. Ocenjevanje zdravniške službe s strani sodišča, ki nima strokovnega znanja, pomeni nedopustno ravnanje, hkrati pa tudi nedopusten poseg v dokončne in pravnomočne upravne odločbe. Za ugotovitev delazmožnosti, ob zatrjevanih zdravstvenih težavah, je odločilna tudi ugotovitev narave in obsega dejanskega dela, ki ga je opravljal prvo tožnik. Sodišče je navedeno dejstvo ugotovilo zgolj na podlagi dokumentacije, pri čemer sodišče ni navedlo iz katere dokumentacije je ugotovilo, katero delo je prvo tožnik opravljal v spornem obdobju. Sodišče namreč zaključuje, da naj bi šlo za delo direktorja, za katero je bil v spornem obdobju tudi socialno zavarovan. Svoj zaključek sodišče utemeljuje na prejetih plačah v mesecu marcu in aprilu 2011. Plače pa se ne nanašajo na sporno obdobje. Brez podlage v listinah in izvedenih dokazih je tudi ugotovitev sodišča, da take plače, kot jih je prvo tožnik prejemal v mesecu marcu in aprilu 2011, skladiščnik in upravljavec komisionarskega skladišča prav gotovo ne bi prejemal. Nerazumljivo je tudi razlogovanje sodišča o aneksu z dne 1. 2. 2010 ter da osebni zdravnik ni navajal poklica oziroma dela prvo tožnika, saj se oboje ne nanaša na sporno obdobje. Tožnika tudi izpodbijata ugotovitev sodišča, da delo direktorja ni težko fizično delo in da se ne opravlja v neugodnih klimatskih pogojih. Do tega dejstva sodišče ni prišlo z izvedbo dokazov, ampak je zgolj zaključilo, da je to dejstvo splošno znano dejstvo, ki ga po določbah ZPP ni potrebno dokazovati. Takšen zaključek je popolnoma zgrešen. Prav nasprotno je splošno znano, posebej pa še v današnjih razmerah, da večino gospodarskih družb direktorji vodijo osebno, hkrati pa tudi dejansko fizično opravljajo dela v zvezi z registrirano dejavnostjo teh družb. Tudi sicer pa sodišče, če tudi bi se splošno znano dejstvo izkazalo za resnično, ni imelo podlage za oceno, da bi s težavami, ki jih je zatrjeval prvo tožnik, lahko opravljal delo direktorja. Sodišče tudi ni pojasnilo vsebine dela direktorja, ki ga je imelo v mislih. Splošno znano dejstvo bi moralo sodišče napolniti z vsebino, česar pa ni storilo, zato sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče v posledici ravnanj, kot izhajajo iz priloženega pisma predsednici sodišča tudi ni omogočilo priglasitve stroškov. Tako jima je bila odvzeta ta pravica, kar predstavlja kršitev procesnih pravic po 3. odstavku 163. člena ZPP. Sklep o zavrženju dela tožbe pa tožnika izpodbijata iz razloga, ker je sodišče odločilo o stroških samo glede sodbe, ne pa tudi v zvezi s sklepom o zavrženju. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma podredno, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži, da tožnikoma povrne stroške prvostopnega in pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnika tudi priglašata stroške postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnikov v pritožbi in predlaga, da se pritožba zavrne ter potrdi sodba sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do izpovedbe osebnega zdravnika, ki pa sodišča ni prepričalo. Sodni izvedenec je pregledal vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in kontaktiral z osebnim zdravnikom, kot tudi s kirurgom. Ugotovitve izvedenca in pa osebnega zdravnika si strokovno nasprotujejo. Osebni zdravnik je v nasprotju z določbami Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja podaljševal bolniški stalež, kljub temu, da z ustreznimi objektivnimi medicinskimi izvidi ni razpolagal. Nasprotno pa sodni izvedenec kot specialist na svojem medicinskem področju ugotavlja, da klinični znaki niso razvidni in da je bil prvo tožniku bolniški stalež priznan nenavadno dolgo. Svoje ugotovitve je izvedenec tudi utemeljil na naroku za glavno obravnavo. Očitek, da je sodišče poseglo v pravnomočne odločitve glede bolniškega staleža je popolnoma neutemeljen. Sodišče je namreč odločalo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, v obrazložitvi sodbe pa je povzelo le mnenje sodnega izvedenca. Že tožena stranka je pri odločanju o bolniških staležih na podlagi medicinske dokumentacije oziroma v njej opisanih objektivnih kliničnih znakov upoštevala delo, ki ga je prvo tožnik opravljal. Iz uradnih evidenc tožene stranke je razvidno, da je bil v spornem obdobju zavarovan kot direktor družbe. Na naroku je tožena stranka tudi predložila kopije izplačanih refundacij plač za prvo tožnika. Glede na izkazano dejansko stanje je tožena stranka podala tudi informacijo na ZPIZ, ki je dne 6. 2. 2012 po opravljenem vpogledu v uradno evidenco izdal odločbo št. ..., s katero je prvo tožniku dne 9. 12. 2010 prenehala lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva družbe A. d.o.o..

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), pazi po uradni dolžnosti, niti določb postopka, na katere opozarjata tožnika v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodna odločba vsebuje odločilne razloge bistvene za odločitev v zadevi in se jo tudi da preizkusiti. Razlogi tudi niso med seboj v nasprotju, prav tako tudi ne obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ter samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče torej ni kršilo niti 14. niti 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bila tožba vložena zoper drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 3. 2011 (priloga A/3), s katero je tožena stranka delno ugodila pritožbama prvo in drugo tožeče stranke zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 11. 2. 2011 in navedeno odločba spremenila tako, da je odločila, da je bil prvo tožnik od 29. 1. 2011 do 2. 2. 2011 začasno nezmožen za delo (bolezen), od 3. 2. 2011 dalje pa je zmožen za delo. Postavljen je bil tožbeni zahtevek, da se pri prvo tožniku ugotovi, da je bil začasno nezmožen za delo od 3. 2. 2011 do 28. 2. 2011 zaradi bolezni. Ker je tožena stranka dne 29. 3. 2011 odločila, da je bolniški stalež utemeljen tudi za obdobje od 15. 2. 2011 do 14. 4. 2011, sta tožnika predlagala spremembo tožbe in sicer tako, da sta izpodbijala odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 5. 2011 v delu, kjer je bilo odločeno, da je prvo tožnik od 28. 5. 2011 dalje zmožen za delo. Postavljen je bil zahtevek, da se ugotovi, da je bil prvo tožnik začasno nezmožen za delo v času od 28. 5. 2011 do 31. 5. 2011 zaradi bolezni. Na naroku dne 23. 11. 2011 pa sta tožnika izpodbijala tudi odločbo št. ... z dne 24. 10. 2011 v delu, ki se nanaša na obdobje od 27. 9. 2011 dalje. Postavljen je bil zahtevek, da se ugotovi, da je bil prvo tožnik začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 27. 9. 2011 do 28. 10. 2011 zaradi bolezni v polnem delovnem času. Sodišče prve stopnje je s sklepom tako spremembo tožbe dovolilo. Odločitev, da se dovoli sprememba tožbe očitno med strankama ni sporna. Že na istem naroku sta tožnika tudi pojasnila, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 25. 7. 2011 do 25. 8. 2011. Ker je imel tožnik za navedeno obdobje že priznan bolniški stalež, je sodišče tožbo v tem delu s sklepom utemeljeno zavrglo, saj tožnik ni izkazoval pravnega interesa, da bi sodišče o že priznanem staležu ponovno odločalo.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) določa organe, ki so pristojni za odločanje o začasni nezmožnosti za delo. Podrobnejše določbe v zvezi s tem pa vsebujejo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). V 232. členu POZZ je tako določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Poleg osebnega zdravnika sta za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo pristojna tudi imenovani zdravnik in pa zdravstvena komisija.

Glede na navedeno materialnopravno podlago je za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo bistveno, da se ugotovi zdravstveno stanje, torej ali gre za bolezen ali poškodbo zavarovanca ter nadalje, kako ugotovljeno zdravstveno stanje vpliva na zmožnost opravljanja svojega dela.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil prvo tožnik dne 10. 11. 2010 operiran in sicer je šlo za operacijo nosnega pretina. Kot izhaja iz izpovedbe zaslišanega osebnega zdravnika so se po operaciji pojavile zdravstvene težave. Prvo tožnik je navajal bolečine v nosu in čeljusti, boleče zgornje zobe, omrtvičeno dlesen, moteč govor, opažal je tudi uhajanje tekočine iz ust. Osebni zdravnik je ob pregledu dne 4. 1. 2011 ugotavljal, da sta nosnici slabo prehodni, žrelo je pordelo, spremenjena je mimika obraza oziroma motorika zgornje ustnice. Prvo tožnik je navajal hipestezije na področju zgornje ustnice, veliko sline, bezgavk pa osebni zdravnik ni otipal. Zaradi ugotovljenega zdravstvenega stanja ga je poslal tudi k nevrologu. Prvo tožnik pa je obiskoval tudi specialista ORL. Iz izpovedbe osebnega zdravnika še izhaja, da je tudi ob pregledu dne 27. 7. 2011 ugotavljal enako stanje kot že vse mesece prej, zato je prvo tožniku tudi odprl bolniški stalež s 25. 7. 2011.

Sodišče prve stopnje je poleg tega, da je zaslišalo osebnega zdravnika, pridobilo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca prim. doc. dr. B.B., dr. med., sodnega izvedenca za področje ORL in cervikofacialne kirurgije. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, ki ga podrobno navaja že sodišče prve stopnje izhaja, da je bil prvo tožnik 11. 11. 2010 operiran v lokalni anesteziji. Narejena je bila delna resekcija nosnega pretina, sama operacija in postoperativni poseg je bil brez posebnosti. Pri kasnejših pregledih je prvo tožnik navajal še vedno otežkočeno dihanje skozi nos, otekanje ob nosnem korenu in v predelu oči, krvavkast izcedek iz nosu. Pri vseh kontrolnih pregledih v ORL ambulanti so v izvidih zabeležene težave, ki jih je prvo tožnik navajal ob pregledu, vendar objektivno ni nikoli zabeležena oteklina v področju nosu ali pod očmi, niti izcedek iz nosu. Opazna je bila ponovna deviacija nosnega pretina v sprednjem delu na desni strani, ki je deloma ožila prostor za dihanje. Ta deviacija je bila ponovno korigirana ob operaciji 8. 11. 2011. Tudi v nevroloških izvidih so zabeležene predvsem težave, ki jih je prvo tožnik navajal, vendar v nevrološkem statusu ni zabeleženih objektivnih nevroloških ugotovitev, razen slabše senzibilitete v področju obeh srednjih vej troglavega živca. Tudi ta preiskava temelji na subjektivnih odgovorih. Sodni izvedenec ugotavlja, da že iz čisto anatomskih razmer ni razloga, da bi pri operaciji nosnega pretina lahko prišlo do kakršnihkoli motenj oziroma poškodb infraorbitalnih živcev. Izstopišča omenjenih živcev so na obeh straneh v sredini lica, ki pa je pri operaciji nosnega pretina daleč stran. Operacija nosnega pretina je razmeroma enostaven operativen poseg, ki se ponavadi dela v lokalni anesteziji. Možni so zapleti neposredno po operaciji, kot je izliv krvi v sam nosni pretin ali ognojek nosnega pretina. Med kasnejšimi zapleti pa je največkrat še vedno otežkočeno dihanje skozi nos, če operacija ni bila uspešna oziroma je prišlo do ponovne zvitosti nosnega pretina. Tudi v konkretnem primeru, kjer je bil pred prvo operacijo nosni pretin devijiran v levo oziroma je bilo dihanje skozi levo nosno votlino otežkočeno zaradi nosnega grebena, se je kasneje pojavila manjša deviacija nosnega pretina na desni strani, ki je bila s ponovno operacijo korigirana. Po operaciji nosnega pretina, če poteka brez zapletov, je bolnik ponavadi nesposoben za delo 10 do 14 dni. Izjemoma, če dela v neugodnih klimatskih razmerah ali v prašnem okolju, nekaj več. V konkretnem primeru objektivno niso bile potrjene težave, ki jih je prvo tožnik vedno navajal in gre le za njegovo subjektivno prikazovanje. S strani ORL, ki je prvo tožnika spremljal je obstajala pomanjkljiva komunikacija z njegovim osebnim zdravnikom, predvsem kar zadeva upravičenost do bolniškega staleža, saj je kljub temu, da v njegovih izvidih niso zabeležena stanja, ki bi narekovala nezmožnost za delo, tega osebnemu zdravniku ni sporočil. Osebni zdravnik pa se je opredeljeval pri odločanju za bolniški stalež na podlagi težav, ki jih je predstavljal prvo tožnik. Po mnenju sodnega izvedenca ni verjetno, da bi zaradi operacije nosnega pretina bolnik toliko časa otekal v področje nosu in pod očmi oziroma krvavel iz nosu. Sodni izvedenec je zato podal mnenje, da v spornem obdobju glede na medicinsko dokumentacijo ni zaslediti, da bi bil prvo tožnik v tem času nesposoben za delo. Celo več, sodni izvedenec meni, da je bil zaradi omenjenih težav veliko preveč v bolniškem staležu. To dokazuje tudi dejstvo, da so težave po drugi operaciji takoj prenehale, čeprav je šlo le za manjšo korekcijo nosnega pretina v sprednjem delu. Tudi zaslišan na glavni obravnavi je podrobno pojasnil svoje ugotovitve, da sploh ni možno, da bi take komplikacije v vmesnem obdobju obstajale zaradi prejšnje operacije. Nerazumljivo in nelogično mu je tudi bilo, da se zaradi operacije nosnega pretina odpre bolniški stalež v trajanju šestih mesecev, saj iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja opravičen razlog za tako ravnanje.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca, ki je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu in pa tudi ambulantni karton ORL klinike, prvo tožnika pa je tudi osebno pregledal, kar je tudi prepričljivo pojasnil že v pisnem pojasnilu dne 25. 1. 2013 in tudi zaslišan na glavni obravnavi dne 24. 4. 2013. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da naj bi bilo mnenje izvedenca pomanjkljivo, ker naj ne bi bil opravljen celovit pregled prvo tožnika. Na prepričljivost mnenja tudi ne vpliva ravnanje sodnega izvedenca, ki ni preučil zdravstvenega kartona, čeprav mu je to sodišče s sklepom naložilo. Tožnika namreč ne navajata, katera dokumentacija iz zdravstvenega kartona ni bila upoštevana, bi pa bila odločilna za presojo sporne zadeve. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja se je sodni izvedenec odločil, da bo preučil tudi ambulantni karton na ORL kliniki, čeprav mu to sicer res izrecno ni bilo naloženo s sklepom, vendar pa je preučitev te dokumentacije prispevala k razjasnitvi sporne zadeve. Prav tako tudi ravnanje sodnega izvedenca, ki, kot je izpovedal ni prebral izpovedbe zaslišanega osebnega zdravnika, je pa z njim po telefonu komuniciral, ne pomeni, da je bilo zaradi tega izvedensko mnenje pomanjkljivo. Izvedenec je namreč prepričljivo pojasnil, da je izvedensko mnenje podal na podlagi preučitve medicinske dokumentacije v spisu in pa dokumentacije v zdravstvenem kartonu, ki se je nahajal na ORL kliniki. Niti iz izvidov ORL, niti iz izvidov nevrologa pa ne izhajajo objektivne težave, kot jih je opisoval prvo tožnik. Tudi v nevrološkem statusu, razen občutljivosti v področju obeh infraorbitalnih živcev ni bilo najti patoloških odstopanj. Sodni izvedenec je upošteval tudi izvid nevrologa z dne 14. 10. 2011, vendar tudi iz tega izvida v nevrološkem statusu objektivno, razen motenj v senzibilnosti področja druge veje trigenimusa, ni bilo zaslediti drugih nevroloških abnormalnosti. Pri prvo tožniku je sicer prišlo do ponovne deviacija nosnega pretina v sprednjem delu na desni strani, ki je deloma ožila prostor za dihanje in ki je bila ponovno korigirana ob operaciji 8. 11. 2011. Vendar glede na medicinsko dokumentacijo v spisu po mnenju sodnega izvedenca ni bilo medicinskih razlogov zaradi katerih bi moral biti prvo tožnik v bolniškem staležu tudi v spornem obdobju, torej več kot pol leta po opravljeni prvi operaciji nosu. Po operaciji nosnega pretina, če poteka brez zapletov je bolnik ponavadi nesposoben za delo 10 do 14 dni le izjemoma, če dela v neugodnih klimatskih razmerah ali v prašnem okolju nekaj več. Nekaj več pa nikakor ne pomeni, da bi to obstajalo tudi po pol leta. Ne nazadnje je prišlo tudi do spremembe diagnoze, na podlagi katere je bil po odločbah tožene stranke tožnik v bolniškem staležu. Tako je bil od 25. 7. 2011 dalje voden pod diagnozo atipične obrazne bolečine, ne pa več zaradi drugih opredeljenih stanj po kirurških posegih. Res je, da sodni izvedenec ni izrecno pojasnil, katero delo je upošteval pri presoji zmožnosti prvo tožnika za delo v spornem obdobju, vendar pa že iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je sodni izvedenec upošteval dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, kjer se nahajajo tudi podatki o delu prvo tožnika. Le-ta je bil v spornem obdobju še vedno zavarovan kot direktor, kar pomeni, da je navedeno delo odločilno za presojo, ali je bil prvo tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo. Pritožba sicer pravilno opozarja, da vsebino dela direktorja, nikakor ni mogoče šteti kot splošno znano dejstvo, vendar pa že iz tožbenih navedb izhaja, kakšno je bilo delo prvo tožnika v spornem obdobju in to delo je očitno sodni izvedenec tudi upošteval pri podaji izvedenskega mnenja. Ne nazadnje tožnika tudi na glavni obravnavi, kjer je bil zaslišan sodni izvedenec v tej smeri nista zastavila vprašanj. Sodišče je na zadnjem naroku tudi zavrnilo izvedbo dokazov, tudi glede zaslišanja prvo in drugo tožnika, vendar pa tožnika, če sta menila, da so bile s tem kršene določbe pravdnega postopka, bi morala omenjeno uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče (286.b člen ZPP). Uveljavljanje kršitev v pravnih sredstvih pa se upošteva le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. V zvezi s tem se sicer prvo in drugo tožnik sklicujeta, da naj bi sodišče s svojim ravnanjem prekršilo procesne pravice tožnikov in da bistvenih kršitev nista uveljavljala zgolj iz razlogov na strani sodišča, vendar pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da iz zapisnika ne izhaja, da bi bila izrecno uveljavljena relativna kršitev določb postopka. Tudi iz pojasnila, zakaj pooblaščenka tožnikov zapisnika ni podpisala, izhaja zgolj, da sodnica ni protokolirala vprašanja, ki ga je postavila sodnemu izvedencu, ne pa zaradi morebitnih drugih razlogov, kot jih izpostavlja šele v pritožbi. Zavrnitev dokaznega predloga je tudi ustrezno obrazložena. Res je, da sodišče prve stopnje na samem naroku zavrnitve ni posebej obrazložilo, temveč je zgolj navajalo, da se ostali dokazni predlogi tožeče stranke zavrnejo kot nepotrebni. Je pa ta svoj sklep ustrezno obrazložilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila sporna zadeva ustrezno razčiščena z izvedbo že omenjenih dokazov, predvsem s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. Izpovedba osebnega zdravnika je namreč tudi po stališču pritožbenega sodišča neprepričljiva. Osebni zdravnik namreč pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo ni niti razpolagal z vso potrebno dokumentacijo. Že dne 13. 5. 2011, ko je prvo tožnik prišel po bolniške liste pa je bila zmeda s temi bolniškimi listi že taka, da je zaprosil toženo stranko, da ga obvesti od kdaj do kdaj so bili dejansko odobreni bolniški staleži za prvo tožnika. Kot ugotavlja tudi sodni izvedenec je osebni zdravnik predvsem upošteval anamnestične podatke. Strankam je bila tudi dana možnost sodelovanja v postopku in v tem primeru tudi ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to s pritožbo uveljavljata tožnika.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sklep o zavrženju dela tožbe in sicer, da sodišče glede tega dela ni odločilo o stroških postopka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom odločilo, da tožnika sama nosita svoje stroške tega postopka. Sklep se nanaša na celoten postopek, torej tako na sodbo kot tudi na sklep. Ker tožnika v sporu nista uspela, je torej sodišče utemeljeno odločilo, da nosita svoje stroške tega postopka, torej postopka, ki se je končal z izpodbijano sodbo, kot tudi s sklepom, s katerim je bil del tožbe zavržen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Ker prvo in drugo tožnik s pritožbo nista uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnika sama trpita svoje stroške pritožbe.