VSM sodba I Cp 1444/2009

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so vsi trije lokali desno od vhoda v pritličju stanovanjske stavbe J. ulica v Mariboru, ki stoji na parc. št. .. pri z.k. vložku ... k.o. Maribor - Grad v lasti tožnice in da je toženka dolžna izstaviti tožnici zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo tožnica lahko vpisala kot izključna lastnica navedenih lokalov, sicer bo to zemljiško dovolilo nadomestila sodba. Pod II izreka pa je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so vsi poslovni lokali v pritličju stanovanjske stavbe J. v Mariboru na parc. št. pri z.k. vl. št. k.o. Maribor - Grad v solasti tožnice do ½ in toženke do ½ in da je zato toženka dolžna izstaviti tožnici zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri poslovnem prostoru na skrajno desni strani stanovanjske stavbe J. ulica v Mariboru stoječe na parceli pri vl. št. k.o. Maribor - Grad vpisala lastninska pravica v korist tožnice do ½ od 1/1 celote sicer bo to dovolilo nadomestila ta sodba. Glede na zavrnjena tožbena zahtevka pa je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 1.578,95 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišču prve stopnje predložila precej listinskih dokazov, vendar je vpogledalo in prebralo le del predložene dokazne dokumentacije, precej listin pa ni bilo upoštevanih. Po mnenju pritožnice je za razjasnitev lastninskih odnosov med strankama najpomembnejša kupna pogodba z dne 18.10.1954 s spremnimi listinami. Toženka skuša prikazati posel po tej pogodbi kot tisti, na podlagi katerega je njena pravna prednica pridobila lastninsko pravico tudi na lokalih desno od vhoda, kar pa predstavlja špekulativno in pravnozmotno prikazovanje dejanskega stanja. Vse listine iz dokaznega sklepa, ter tiste, ki jih sodišče prve stopnje ni vpogledalo je potrebno primerjati z navedeno kupno pogodbo. Iz njene dikcije pa ne izhaja, da je bil predmet pogodbe tudi del stavbe s poslovnimi lokali, saj slednje tedaj ni bilo mogoče. V navedeni pogodbi nikjer ni navedeno, da gre za prenos lastninske pravice, ki bi se raztezal za poslovne lokale kar podkrepuje tudi dejstvo, da je bil eden od lokalov kasneje dodeljen v uporabo prednici toženke, kar ne bi bilo potrebno če bi bil v njeni lasti. Sodišče prve stopnje je zmotno tolmačilo tudi tretji člen te pogodbe, da sta pogodbeni stranki podali le natančno obrazložitev, kaj dejansko predstavlja predmet zemljiškoknjižnega prenosa po tej pogodbi. Če je bila prenešena lastninska pravica je bila lahko le v deležu ene idealne polovice, kar potrjuje tudi sklep Dn ... z dne 5.11.1954 iz katerega je razvidno, da je vknjižena lastninska pravica pravne prednice toženke le na idealni polovici brez vsake izključne lastnine. Pomembno pravno dejstvo, ki izhaja iz historičnega zemljiškoknjižnega izpisa pa je, da v zemljiški knjigi nista bili vknjiženi odločba Mestne zaplembene komisije z dne 13.10.1945 in Federalne zaplembene komisije kar je omogočalo pravno manipuliranje z lastninsko pravico tako v odnosu tedanje Komisije za nacionalizacijo kot tudi zemljiške knjige. Sicer pa tudi določila v kupni pogodbi z dne 18.10.1954 ne omogočajo pridobitve lastninske pravice, saj jih je mogoče po tedaj veljavnih določbah ODZ razumeti kot le dogovor pogodbenih strank o načinu uporabe stavbe ne pa pridobitve lastninske pravice na njenih posameznih delih. Sodišče v obrazložitvi vpisov omeni le predlog Dn ..., prezre pa še vpis št. ... z dne 15.10.1955 na ime M.Z.. Pravna prednica toženke je v postopku nacionalizacije izposlovala, da se „njej lasten lokal“ desno od vhoda ne vknjiži kot družbena lastnina, ampak njena lastnina in je torej izvajala zemljiškoknjižne vpise po potrebi, kot izhaja iz delnega z.k. vpisa za vl. št. k.o. Maribor – Mesto, ko je v izpisku za vl. št. Maribor – Grad z dne 27.1.1991 razviden vpis iz nacionalizacije izvzetih nepremičnin. Kakšno je bilo stanje prostorov njihovega lastništva ugotavlja zapisnik z dne 2.4.1954 in ki potrjuje, kdo so bili najemniki in ne lastniki lokalov, kar kaže, da gre za splošno ljudsko premoženje, saj sama navedba pokojne L., da je lastnica hiše, še ne potrjuje, da je tudi lastnica poslovnih prostorov. Pritožnica meni, da je ključno pravno vprašanje v tej zadevi, kaj je bilo dejansko kupljeno s pogodbo z dne 18.10.1954. Na glavni obravnavi je bil priložen tehnični izris stavbe, priča L.L. pa je tudi jasno navedel, kaj je bilo v lasti pravne prednice toženke. Le-ta je s to pogodbo kupila le tedanjo veliko sobo v izmeri 35 m2 in dekliško sobo – kasneje kuhinjo v izmeri 11 m2. Pritožnica je priložila tudi odmero dohodnine z dne 18.1.1958, ki izkazuje pravno pomembna dejstva glede lastništva prostorov v tej nepremičnini, ki jih je tedaj zasedal najemnik A.G. Sodišče prve stopnje bi moralo za izdajo pravilne in zakonite odločbe vpogledati vse predložene listine, izvesti ogled nepremičnine in se prepričati o prostorskih razporeditvah, saj je bila nepremičnina prodana po posameznih sobah, zato je dokazni postopek nepopoln. V dopolnitvi pritožbe z dne 4.6.2009 že po poteku pritožbenega roka je tožnica predložila še listino Rz 604/2009 z dne 22.5.2009 s predlogom, da se ta listina upošteva v pritožbenem postopku. Dne 26.11.2009 pa je predložila še sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 381/2008 z dne 10.11.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 2121/2006 z dne 2.10.2009 in navedla, da iz navedenih sodb izhaja, da sta pravdni stranki do polovice solastnici sporne nepremičnine, zato obrazložitev sodišča prve stopnje, da je pravna prednica toženke kupila tri poslovne lokale v pritličju desno od glavnega vhoda ni materialnopravno pravilna. Tožnica predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem oporeka pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe. Sporne nepremičnine razen izvzetih delov so bile nacionalizirane šele več let po sklenitvi kupne pogodbe z dne 18.10.1954, sklenitev te pogodbe pa je bila mogoča zaradi dejstva, ker je ta nepremičnina bila v lasti prodajalke – pravne prednice pritožnice. Neupoštevna pa so tudi pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na stanovanje v prvem nadstropju in objekt na dvorišču, saj ti deli sporne nepremičnine niso predmet primarnega niti podrejenega zahtevka, neupoštevna pa je tudi dopolnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s členom 350 Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo oziroma v delu, s katerim stranka ni uspela v sporu in v mejah pritožbenih razlogov. Pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Tak preizkus pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradno upoštevne procesne kršitve in je ob dovolj in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pomembnem za odločitev materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče zato v celoti povzema obširne in argumentirane razloge izpodbijane sodbe in glede na pritožbene navedbe dodaja:

6Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je vpogledalo in ocenilo le del predloženih listin, precej dokaznih listin pa sploh ni zajelo v dokaznem sklepu, oziroma jih ni upoštevalo, zaradi česar je dejansko stanje bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tem pritožbenim navedbam ni moč pritrditi, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo vse relevantne dokaze in navedbe pravdnih strank, kar vse je ustrezno obrazložilo v razlogih sodbe, do ostalih dokazov pa se kot nepomembnih za odločitev o zahtevku tožeče stranke ni posebej opredeljevalo. Za odločitev bistven dokaz je kupna pogodba z dne 18.10.1954 (kar izrecno poudarja tudi tožnica v pritožbi) med pravno prednico tožnice kot prodajalko in pravno prednico toženke kot kupko. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje o vsebini te pogodbe, kot izhaja iz razlogov sodbe (str. 6 in 7) in ki je po naslovu in vsebini kupna pogodba. V točki 1 sta pogodbeni stranki opredelili predmet nakupa (½ nepremičnin z.k. vl. št. – Maribor – Mesto s polovico enonadstropne hiše J. ulica in stavbne parc. št. z vsemi svojimi to zadevnimi pravicami in dolžnostmi, vse kakor leži in stoji in kar se zemlje zida in žeblja drži, z dosedanjimi mejami oziroma nasproti dvoriščni stanovanjski zgradbi z mejami kot jih bo določil geometer na kraju samem ob razdelitvi parcele in dovoljuje vknjižbo lastninske pravice pri prodani polovici nepremičnin v korist in na ime kupovalke E.P.). Nasprotnemu stališču pritožbe (da je pravna prednica toženke kupila le eno večjo sobo v izmeri 35 m2 in manjšo (dekliško sobo v izmeri 11 m2) ni moč pritrditi. Srž zatrjevanj in dokazovanj tožeče stranke na prvi stopnji in ponovno v pritožbi je namreč, da sporni lokali sploh niso bili predmet kupne pogodbe z dne 18.10.1954, ker so bili splošno ljudsko premoženje in ne last prodajalke, zato jih pravna prednica toženke ni mogla kupiti in toženka posledično tudi ne dedovati, zato so v celoti izvzeti iz solastnine pravdnih strank pri sedanjem z.k. vl. k.o. Maribor - Grad in jih je opredeliti kot izključno lastnino tožnice. Iz razlogov sodbe izhaja, da je pravna prednica toženke s to kupno pogodbo kupila ½ nepremičnine v Mariboru, J. ulica, ki so jo do tedaj kot celoto poleg ostalega sestavljali tudi trije lokali desno od vhoda in en lokal levo od vhoda in je s to pogodbo postala pravna prednica toženke solastnica nakupljenih nepremičnin do 1/2. Sodišče prve stopnje se je pri tem opredelilo do navedb tožnice, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da pravna prednica toženke po sporni kupni pogodbi ni mogla pridobiti lastninske pravice na lokalih v pritličju, ker da so že tedaj imeli status splošnega ljudskega premoženja. Sodišče prve stopnje je pri tem argumentirano zaključilo, da so sicer sporne nepremičnine bile zaplenjene 13.10.1945 z odločbo Mestne zaplembene komisije, ta odločba pa je bila razveljavljena z odločbo Federalne zaplembene komisije z dne 12.3.1946 in premoženje vrnjeno dotedanjemu lastniku (pravnemu predniku prodajalke). Iz prvostopnih razlogov ob povzemanju odločbe Oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora Maribor – Center z dne 24.7.1959 izhaja, da je šele na podlagi te odločbe bila pri z.k. vl. št. k.o. Maribor – Mesto vknjižena družbena lastnina za zgradbo na naslovu J. ulica, stoječa na parc. št. pri tedanjem z.k. vl. št. k.o. Maribor - Mesto, razen tistih delov zgradbe, kjer sta obdržali lastninsko pravico prejšnji lastnici – prednici sedanjih pravdnih strank (na enem dvosobnem stanovanju v I. nadstropju naravnost in enem enosobnem stanovanju na dvoriščni zgradbi ter na enem dvosobnem stanovanju v I. nadstropju levo od stopnic na vzhodi strani hiše in v lokalu v pritličju na skrajni desni strani). S pritožbo tudi ni soglašati, da je dejstvo, da odločba Mestne zaplembene komisije in Federalne zaplembene komisije nista bili vknjiženi v zemljiški knjigi omogočalo pravni prednici toženke manipulacijo z lastninsko pravico. Pri tem iz razlogov prvostopne sodbe ob povzemanju navedenih odločb in historičnega izpiska iz zemljiške knjige izhaja, da je bilo sicer najprej zavedeno, da je celotna nepremičnina splošno ljudsko premoženje, po razveljavitvi odločbe Mestne zaplembene komisije pa je ta plomba bila prečrtana. To pa pomeni, da v času sklepanja kupne pogodbe z dne 18.10.1954 v pogodbi navedene nepremičnine, v sklopu katere so bili tudi sporni lokali, niso bile splošno ljudsko premoženje. Listine, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi (kupna pogodba z dne 19.6.1954, pogodba z dne 14.12.1961, zapisnik z dne 2.4.1954, potrdili K-14-K 255, odmera dohodnine z dne 18.1.1958, z.k. vpis št. 1327/1955 itd.), na kar se je sicer tožnica sklicevala tudi v postopku na prvi stopnji na odločitev o zahtevkih tožnice, uveljavljenih v tej zadevi nimajo nobenega vpliva, saj se nanašajo na objekt na dvorišču ter na stanovanji v prvem nadstropju. Za odločitev o zahtevkih tožeče stranke niso pomembne in se zato sodišče prve stopnje utemeljeno do njih ni posebej opredeljevalo. Sodbi I Cp 2121/2006 in II Ips 381/2008, ki jih je tožeča stranka predložila po izteku pritožbenega roka pa se tudi ne nanašata na tiste dele nepremičnine, ki so predmet tega postopka. Iz razlogov sodbe tako ne izhaja, da bi po zgoraj navedeni kupni pogodbi z dne 18.10.1954, pridobila pravna prednica toženke izključno lastninsko pravico na navedenih poslovnih lokalih, ampak je postala solastnica do 1/2 nakupljenih nepremičnin, ki so jih poleg ostalega sestavljali tudi trije lokali desno od vhoda in en lokal levo od vhoda, določilo 3. člena navedene pogodbe pa predstavlja le dogovor o načinu uporabe solastnih nepremičnin.

7Glede na obrazloženo je pritožbo tožnice neutemeljena zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in členom 155 ZPP. Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, medtem toženka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k dodatni razjasnitvi zadeve.