VSL sodba I Cpg 678/2012

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
- v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 1.068.422,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2008 dalje in za plačilo 177.364,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje;
- v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 9.233,42 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 1.671,15 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 1.547.371,23 EUR in zakonske zamudne obresti od tega znesek od 9. 4. 2008 dalje ter znesek 256.873,26 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od poteka izpolnitvenega roka dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v višini 5.041,60 EUR, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (III. točka izreka).

2Zoper zavrnilni (II. točka izreka) in stroškovni del (Vl. točka izreka) izpodbijane sodbe se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožila tožeča stranka (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka pa se pritožuje zoper ugodilni (I. točka izreka) in stroškovni del (III. točka izreka) izpodbijane sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo 2.754,00 EUR ter pripadajoč DDV, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrne.

4Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo druge stranke. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Obe sta priglasili stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6Zadeva je že drugič pred sodiščem druge stopnje. Prvič je pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 1283/2010 z dne 6. 1. 2011 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je dalo navodilo, da naj upošteva, da je bila nagrada po Pogodbi o odvetniškem zastopanju z dne 7. 7. 2005 (v nadaljevanju Pogodba) vezana na neuspeh družbe W d.o.o. (v nadaljevanju W) v postopku, ki ga je le-ta z vložitvijo tožbe začela zoper toženo stranko in Republiko Slovenijo, in da ima tožena stranka pravico ugovarjati plačilu dogovorjene nagrade s sklicevanjem na 3. odstavek 779. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Na utemeljenost tega ugovora je mogoče sklepati šele na podlagi primerjave med predvidenim obsegom angažiranja tožeče stranke pri zastopanju tožene stranke in dejanskim obsegom angažiranja in opravljenih storitev tožeče stranke od podpisa Pogodbe do umika tožbe. Sodišče prve stopnje se je zato moralo v ponovljenem postopku opredeliti do okoliščin, ki sta jih pravdni stranki upoštevali ob dogovoru o višini nagrade in do trditev tožene stranke, da je tožeča stranka pretežni del storitev, za katera zahteva nagrado, že dobila plačan, oziroma, da se je v pretežnem delu oprla na dela, ki jih je pred tem za toženo stranko opravila druga oseba.

7V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

O pritožbi tožeče stranke

8Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno uporabilo 2. odstavek 779. člena OZ in zaključilo, daje tožeča stranka, ker dela ni opravila v celoti, upravičena le do delnega plačila. Sodišče je namreč nedvomno ugotovilo, da je tožeča stranka svoje delo opravila v celoti, vendar pa je za dosego uspeha (umik tožbe s strani W) opravila manj dela, kot je bilo to pričakovano ob podpisu Pogodbe in je bilo podlaga za dogovor o nagradi. Ravno situaciji, ko stranki v sklenitveni fazi pogodbe pri določanju plačila pričakujeta oziroma upoštevata določene okoliščine, do katerih kasneje ne pride, je namenjen 3. odstavek 779. člena OZ. Ker sorazmerja med obveznostmi strank, ki je bilo podano ob sklenitvi Pogodbe, v njeni izpolnitveni fazi ni, se tožena stranka kljub temu, da je tožeča stranka svoje delo v celoti opravila, lahko sklicuje na zgoraj navedeno zakonsko določilo oziroma uveljavlja sorazmerno znižanje plačila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo kolikšen obseg storitev je bil pričakovan ob sklenitvi Pogodbe in je pomenil podlago za dogovor o nagradi, kolikšen obseg storitev tožeče stranke pa je bil nato dejansko potreben za dosego uspeha, torej od sklenitve Pogodbe do umika tožbe s strani W.

9Nadalje tožeča stranka navaja, da 3. odstavka 779. člena OZ ni mogoče uporabiti v primeru, ko je plačilo vezano na (ne)uspeh. Tako kot je pojasnilo že Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cpg 1283/2010 z dne 6. 1. 2011 in pri katerem pritožbeno sodišče vztraja, tožeča stranka zgolj zato, ker je nase prevzela rizik, da v primeru uspeha W do nagrade ne bo upravičena, ni mogoče izključiti upravičenja tožene stranke iz 3. odstavka 779. člena OZ. Gre namreč za kogentno določbo, ki pomeni izjemo in omogoča poseg v pogodbeno avtonomijo, vendar le v primeru, ko je podano očitno nesorazmerje med dogovorjenim plačilom in opravljeno storitvijo. Z dogovorom o pavšalnem znesku nagrade, kljub temu, da natančno še ni znan obseg storitev, ki jih bo moral opraviti mandatar, pogodbeni stranki „fiksirata" višino nagrade. V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za nagrado v višini 1,5 % od vrednosti zavrnjenega/umaknjenega tožbenega zahtevka s strani W. Zaradi ugotovljenega očitnega nesorazmerja med obsegom dejansko opravljenih storitev za dosego uspeha in obsegom pričakovanih storitev ob sklenitvi Pogodbe, pa je sodišče nato uporabilo 3. odstavek 779. člena OZ, ki omogoča znižanje dogovorjenega plačila tako, da se doseže sorazmerje med obveznostmi obeh strank tudi v izpolnitveni fazi. Na navedeno določilo se je tožena stranka sklicevala že v svoji prvi pripravljalni vlogi in pri tem navajala, da sta obe stranki ob podpisu Pogodbe pričakovali kompleksen in dolgotrajen postopek. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage tožene stranke ocenjevalo povprečen tek postopkov. Ugotavljalo je namreč kolikšen delež predstavlja vloženi odgovor na tožbo glede na pričakovano delo ob sklenitvi Pogodbe oziroma glede na delo, ki bi bilo potrebno, v kolikor bi bili za obrambo tožene stranke potrebni celoten prvostopenjski postopek ter postopek z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, tako kot sta stranki pričakovali ob sklenitvi Pogodbe.

10Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka ugovor iz 3. odstavka 779. člena OZ oziroma sorazmerno znižanje plačila uveljavljati z oblikovalno nasprotno tožbo in ne z materialnopravnim ugovorom zoper zahtevek za plačilo. Tožena stranka je nasprotno tožbo tekom postopka vložila, vendar je bila le-ta zaradi litispendence pravnomočno zavržena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1283/2010 z dne 6. 1. 2011, saj je tožena stranka isto uveljavljala že z ugovorom zoper tožbeni zahtevek tožeče stranke. S stališčem Višjega sodišča v Ljubljani v navedenem sklepu, da tožena stranka lahko zahteva zmanjšanje plačila po 3. odstavku 779. člena OZ z materialno pravnim ugovorom zoper zahtevek na plačilo nagrade, se pritožbeno sodišče strinja. Tožena stranka se sicer v pritožbi sklicuje na komentar 468. člena OZ, ki v primeru napak določa pravico kupca zahtevati znižanje kupnine z nasprotno tožbo. Vendar pri tem spregleda, da navedeni komentar obravnava situacijo, ko kupec kot tožeča stranka zaradi napak stvari s (oblikovalno) tožbo zahteva znižanje kupnine. V primeru, ko bi prodajalec od kupca s tožbo zahteval plačilo kupnine, pa bi kupec lahko ugovarjal zaradi napak stvari in s tem ugovorom hkrati uveljavljal znižanje kupnine. Tudi sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka (odločba VS RS II Ips 246/2000), z obravnavano zadevo ni primerljiva, saj se nanaša na drugačno situacijo, kot je obravnavana. Tožeča stranka je torej pravilno zoper zahtevek na plačilo nagrade ugovarjala sorazmerno znižanje plačila s sklicevanjem na 3. odstavek 779. člena OZ. Ker je ugovor v pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 2010 tudi konkretizirala, navedbe, da se je tožena stranka v postopku po tožbi v zvezi z ugovorom le pavšalno sklicevala na navedbe v postopku po nasprotni tožbi, niso utemeljene.

11Nobenega dvoma ni, da je bil po Pogodbi kot uspeh tožene stranke določen tudi umik tožbe s strani W., in da je bil ta uspeh dosežen. Sodišče prve stopnje je sicer po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je do umika tožbe W prišlo mimo sodelovanja tožeče stranke, saj je šlo za dogovor med vodilnimi osebami v W in toženi stranki, čemur pa tožeča stranka v pritožbi nasprotuje. Navaja, daje z odgovorom na tožbo, ki ga je vložila za toženo stranko, W prepričala, da z zahtevkom ne more uspeti. Vprašanje kako je odgovor na tožbo, ki ga je pripravila tožeča stranka, vplival na nadaljnje postopanje W s tožbenim zahtevkom, za odločitev v obravnavani zadevi niti ni bistveno. Tudi, če je odgovor na tožbo pripomogel k umiku tožbe s strani W, to ne vpliva na zaključek, da je bilo ob podpisu Pogodbe pričakovano, da bo za dosego uspeha potreben večji obseg storitev od obsega dejansko opravljenih storitev. Odgovoru na tožbo je torej potrebno v razmerju do pričakovanega obsega storitev priznati enako težo, ne glede na to, kakšne učinke je le-ta imel na nasprotno stranko. Tožeči stranki se namreč ne očita, da svojega dela ni opravila strokovno, vendar pa je upravičena le do plačila tistih storitev, ki jih je dejansko opravila. Ker je bilo ugotovljeno, da je obseg teh dejansko opravljenih storitev manjši od pričakovanega obsega ob podpisu Pogodbe, je tožeča stranka upravičena le do sorazmerno nižje nagrade (3. odstavek 779. člena OZ).

12Iz Pogodbe nedvomno izhaja, da sta pravdni stranki ob njeni sklenitvi pričakovali tako pravdne kot upravne postopke zoper toženo stranko, kot tudi možnost, da bodo postopki začeti zunaj Slovenije, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Stranki sta torej to dejstvo predvideli že v Pogodbi in s tem v dogovoru o višini nagrade oziroma pri določitvi faktorja 1,5 % od vrednosti neuspeha W. Začeti upravni spor torej ne more pomeniti višjega deleža nagrade, temveč gre zgolj za del obveznosti, za katero se je tožeča stranka zavezala v okviru zastopanja tožene stranke po Pogodbi. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da tožena stranka oziroma M. d.d. v upravnem sporu ni nastopal kot tožena stranka, temveč kot stranka, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo (tretja točka 17. člena v zvezi s prvim odstavkom 20. člena takrat veljavnega ZUS, Ur. l. RS, št. 50/1997 in nadaljnji). V upravnem sporu je torej imela položaj, podoben položaju stranskega intervenienta v pravdnem postopku. Poleg tega tožeča stranka sama navaja, da se postopek v upravnem sporu praviloma konča brez dokaznega postopka, torej v upravnem sporu, tudi če ne bi prišlo do umika tožbe s strani W, ni pričakovala posebnega dodatnega dela oziroma storitev, ki bi jih morala opraviti za toženo stranko. Glede na vse navedeno dejstvo, da je tožeča stranka za toženo stranko v upravnem sporu vložila odgovor na tožbo, kar je bila le ena od obveznosti tožeče stranke po Pogodbi, ne vpliva na višji ali nižji obseg opravljenega dela tožeče stranke in s tem tudi ne na nagrado, do katere je tožeča stranka upravičena. Za odločitev o tem do kakšne nagrade je upravičena tožeča stranka skladno s 3. odstavkom 779. člena OZ, je zato odločilno samo delo, ki se je pričakovalo v gospodarskem sporu, začetem po tožbi W. Le-ta namreč ni potekal tako oziroma ni zahteval toliko dela, kot sta stranki pričakovali ob sklenitvi Pogodbe, vključno s postopkom z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Prav to pa je razlog, da je tožeča stranka upravičena le do sorazmerno nižje nagrade.

13Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo, da je tožeča stranka v fazi priprave odgovora na tožbo W, pripravila vse potrebno za morebitni nadaljnji postopek in s tem opravila več dela, kot izhaja iz odgovora na tožbo. Poleg tega, da tožeča stranka navedenega z ničemer ni dokazala, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo v pravdi, začeti s strani W, nedvomno pričakovati kompleksen dokazni postopek s pritegnitvijo institucij, celo tujih institucij kot izvedencev. Tudi sama tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da sta stranki ob sklenitvi Pogodbe pričakovali dolg in zapleten postopek. V primeru takšnih zapletenih in dolgotrajnih postopkov, kljub strokovni proučitvi zadeve v fazi odgovora na tožbo, ni mogoče z gotovostjo predvideti nadaljnjega razvoja postopka. Slednje drži že iz razloga, ker bi W kot tožeča stranka lahko vse do prvega naroka za glavno obravnavo (izjemoma pa tudi kasneje) svojo trditveno podlago dopolnjevala oziroma celo spreminjala in predlagala nove dokaze. Zato ne more biti utemeljena navedba tožeče stranke, da je v fazi priprave odgovora na tožbo pripravila vse potrebno za nadaljnjo obrambo v postopku in s tem opravila večino svojega dela.

14V 2. odstavku 4. točke Pogodbe je določeno, da se nagrada odmeri od vrednosti tožbenega zahtevka na dan pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka. Ker se za zavrnitev zahtevka po Pogodbi šteje tudi umik tožbe (6. odstavek 4. točke), se glede na zgoraj navedeno, nagrada odmeri od vrednosti zahtevka na dan pravnomočnega umika tožbe W. Vendar pa se kot vrednost spornega predmeta po oceni pritožbenega sodišča ne more razumeti drugega kot glavnico (203.867.767,00 EUR). V kolikor bi namreč stranki želeli, da se. upoštevajo tudi natekle obresti od vložitve tožbe do umika tožbe W (procesne obresti), bi morali to izrecno zapisati v Pogodbi, saj bi to pomenilo, da je nagrada tožeče stranke z vsakim dnem trajanja postopka po tožbi W višja. Ker tega nista storili, tožeča stranka pa ob nasprotovanju tožene stranke, da se nagrada odmeri tudi od nateklih obresti, ni dokazala, daje bil namen strank, da se poleg glavnice upoštevajo tudi natekle obresti oziroma, da se s trajanjem postopka nagrada tožeče stranke zvišuje, je sodišče prve stopnje pravilno nagrado odmerilo od vrednosti spornega predmeta v postopku, ki se je začel po tožbi W, torej od glavnice. Drugačno pritožbeno stališče je napačno.

15Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških in sicer navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, daje tožeča stranka s temeljem uspela v celoti, ugotavljanje višine pa ni povzročilo posebnih stroškov. Ugotavljanje uspeha stranke ločeno glede temelja in glede višine zahtevka je sprejemljivo samo v primerih, ko ugotavljanje temelja povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. Po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi znatnih stroškov glede ugotavljanja temelja zahtevka ni bilo. Tožeča stranka vtožuje plačilo nagrade za storitve, ki jih je opravila za toženo stranko, pri čemer tožena stranka ni ugovarjala, da te storitve niso bile opravljene oziroma, da do nagrade ni upravičena, ali da Pogodba ni bila sklenjena. V postopku je bistveno vprašanje le, do kakšnega zneska nagrade je tožeča stranka upravičena. Tudi vse v postopku zaslišane priče, so bile zaslišane v zvezi z ugotavljanjem obsega opravljenega dela in s tem v zvezi z višino nagrade. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pravdne stroške odmerilo po načelu uspeha in pri tem upoštevalo zgolj uspeh po višini zahtevka.

16Glede na navedeno, uveljavljam pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353 člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

17Uvodoma pritožbeno sodišče odgovarja na predlog tožeče stranke za zavrženje pritožbe tožene stranke, ker pritožbe nista podpisala S. J. in P. P., ki po podatkih iz spletne strani AJPES-a odvetniško pisarno J. & P. d.n.o.-o.p. zastopata z omejitvijo skupnega zastopanja. Iz pooblastila tožene stranke izhaja, da je le-ta za zastopanje pooblastila odvetniško družbo (3. odstavek 87. člena ZPP). V takšnem primeru se šteje, da je pooblastilo za zastopanje dano vsem odvetnikom družbe. Pri tem ni bistveno, kdo je kot zakoniti zastopnik odvetniške družbe vpisan v sodni register. Pri zastopanju strank pred sodišči in drugimi organi namreč ne gre za nastopanje odvetniške družbe kot pravne osebe v pravnem prometu. Zato morebitne omejitve zastopanja odvetniške družbe, vpisane v sodni register, za upravičenost zastopanja strank niso relevantne. Bistveno je le, da odvetnik, ki posamezno vlogo napiše, le-to tudi ožigosa in podpiše (15. člen ZOdv). Tožeča stranka sama navaja, da so pritožbo tožene stranke podpisali S. J., A. J. in P. R., ki so vsi odvetniki v odvetniški pisarni J. & P. d.n.o.-o.p.. Ker je bila torej pritožba tožene stranke ožigosana in podpisana s strani odvetnika iz pooblaščene odvetniške pisarne, pritožbene navedbe, da jo je potrebno zavreči, ker ni podpisana, kot tudi, dajo je vložila nepooblaščena oseba, niso utemeljene.

18ZOdv dovoljuje kakršenkoli dogovor o nagradi oziroma dogovor o nagradi mimo Odvetniške tarife. Stranki se lahko zanjo pisno dogovorita in tak dogovor je veljaven. Ker iz Pogodbe izhaja, da se za uspeh tožene stranke šteje tudi umik tožbe s strani W, pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni izkazala, daje do umika tožbe prišlo zaradi njenega odgovora na tožbo, ne morejo pripeljati do zaključka, da tožeča stranka do nagrade sploh ni upravičena. Dejstvo je namreč, da je bila nagrada pogodbeno dogovorjena, daje tožeča stranka vse svoje obveznosti po Pogodbi (strokovno) izpolnila, ter da je prišlo do umika tožbe, ki je bil po Pogodbi izrecno izenačen z zavrnitvijo zahtevka, torej je pomenil uspeh tožene stranke v postopku, začetem po tožbi W. Kot že rečeno (primerjaj 11. točko obrazložitve te sodbe) vprašanje, zakaj je prišlo do umika tožbe, za vprašanje o upravičenosti do nagrade ni odločilno. Se pa le-ta lahko oziroma mora sorazmerno znižati, če je bil za doseženi uspeh (umik tožbe) s strani tožeče stranke potreben manjši obseg storitev in dela, kot sta ga stranki pričakovali ob podpisu Pogodbe. Vendar pa nesorazmernost opravljenih storitev in plačila za te storitve v izpolnitveni fazi, ne pomeni, da je odpadla kavza Pogodbe, kot to trdi tožena stranka. Z dosego uspeha tožene stranke v postopku, začetem po tožbi W, se je namreč cilj oziroma namen Pogodbe uresničil, zato o odpadli kavzi in prenehanju Pogodbe ni mogoče govoriti. Posledično tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje uporabilo 2. odstavek 779. člena OZ, ki ureja plačilo mandatarja v primerih le delno oprav]jenega naročila. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo nagrado, upoštevaje dogovorjene elemente za določitev nagrade (1,5 % od vrednosti umaknjenega tožbenega zahtevka), zato drugačen zaključek kot, da je ugotovilo, da je tožeča stranka posel za katerega seje zavezala po Pogodbi, v celoti opravila, ni mogoč.

19Prav tako tožena stranka neutemeljeno primerja dogovorjeno nagrado s takratno urno postavko za delo odvetnika. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili za pavšalno nagrado glede na neuspeh W v postopku, ki ga je le-ta začela zoper toženo stranko in Republiko Slovenijo. Tak dogovor, ki sta ga stranki oblikovali znotraj avtonomije pogodbenega prava, je v skladu z ZOdv in takrat veljavno Odvetniško tarifo (Ur. 1. RS, št. 67/2003). Zato za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, kolikšna je bila v spornem obdobju urna postavka za delo odvetnika, temveč je relevantna le dogovorjena nagrada in v konkretnem primeru njeno znižanje zaradi nesorazmerja med pričakovanim obsegom dela ob sklenitvi Pogodbe in obsegom dejansko opravljenega dela za dosego uspeha (umik tožbe W).

20Sodišče prve stopnje se je s tem, ko je ugotavljalo, koliko dela in časa v primerjavi s pričakovanim obsegom dela je morala tožeča stranka dejansko vložiti v dosego uspeha, opredelilo tudi do teže, ki jo ima pri tem pred pravdo (začeto po tožbi W) opravljeno delo tožeče stranke (zadnji stavek 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) in delo drugih strokovnjakov. Zato ne drži, da izpodbijana sodba o navedenem nima razlogov. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tožena stranka sama navaja, da je predhodno opravljeno delo tožeče stranke (odgovor na predpravdni odškodninski zahtevek W) in predhodno pridobljena strokovna mnenja plačala še pred sklenitvijo Pogodbe, torej je za njihov obstoj in vsebino vedela, pa je kljub temu sklenila Pogodbo z nagrado, vezano na neuspeh W. Zato ni logična njena trditev, da je bilo večina dela opravljenega že pred sklenitvijo Pogodbe, saj v nasprotnem primeru zagotovo ne bi pristala na takšen dogovor o nagradi. Očitno je torej zato, ker je šlo za občutljivo in kompleksno zadevo ocenila, da ne glede na predhodno opravljeno delo in pridobljeno gradivo, v postopkih v zvezi z zahtevki W potrebuje dobro pravno zastopanje in svetovanje, za katerega je pripravljena plačati dogovorjeno nagrado. Poleg tega pa strošek pridobitve morebitnih novih mnenj ni vštet v dogovorjeno nagrado, temveč gre skladno z 10. odstavkom 4. točke Pogodbe za strošek, ki bi ga morala (poleg nagrade) plačati tožena stranka. Dejstvo, da si je tožeča stranka pomagala z že obstoječim gradivom oziroma pridobljenimi in plačanimi strokovnimi mnenji, zato ne opravičuje znižanja nagrade za njeno delo, saj je bilo od nje kot pravnega strokovnjaka pričakovati, da bo pri svojem delu uporabila vse razpoložljive podatke oziroma mnenja.

21Kolikšno število postopkov bi bilo dejansko začetih s strani W v obravnavi zadevi ni mogoče ugotoviti, saj je to lahko, če sploh komu, znano le W. Ne glede nato pa je bistveno predvsem, da sta stranki dejstvo, da bo začetih več postopkov tako v Republiki Sloveniji kot v tujini, upoštevali že v trenutku sklepanja Pogodbe in s tem pri dogovoru o višini nagrade oziroma v faktorju 1,5 % od vrednosti zavrnjenega (umaknjenega) tožbenega zahtevka W. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, pa dejstvo, da je tožeča stranka za toženo stranko v upravnem sporu vložila odgovor na tožbo, ne vpliva na nižji obseg opravljenega dela tožeče stranke in s tem tudi ne na nagrado, do katere je tožeča stranka upravičena. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge, navedene v 12. točki obrazložitve te sodbe.

22Trditve tožene stranke o kršitvah pravil o javnem naročanju so pritožbena novota, pri čemer tožena stranka ni navedla zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej (337. člen v zvezi z 2. odstavkom 362. člena ZPP). Poleg tega pa tožeča stranka z Republiko Slovenijo ni sklenila pogodbe o zastopanju in ni bila njen zastopnik, prav tako se Republika Slovenija ni zavezala za nobeno plačilo, zato ne drži, daje Republika Slovenija naročila kakršnekoli storitve. Sporazum z dne 7. 7. 2005, sklenjen med Republiko Slovenijo in pravdnima strankama je potrebno razumeti le kot dogovor o usklajevanju pri pripravi obrambe, saj je zastopnik Republike Slovenije, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, ostalo Državno pravobranilstvo in ne tožeča stranka. Zato tudi v kolikor drži, da je tožeča stranka z Državnim pravobranilstvom sodelovala pri pripravi odgovora na tožbo W, to ne pomeni, daje zastopala dve stranki. Nedvomno namreč je, daje pogodbo o zastopanju sklenila s toženo stranko oziroma takrat M. d.d. Tožena stranka ima zato prav, da tožeča stranka po sporni Pogodbi ni zastopala dveh strank, temveč le eno, vendar pa slednje na višino nagrade, do katere je upravičena tožeča stranka, ne vpliva. Iz 6. odstavka 2. točke Pogodbe namreč izhaja, da je koordinacija vseh subjektov, vpletenih v postopke začete s strani W, obveznost tožeče stranke. Sodelovanje tožeče stranke z RS oziroma Državnim pravobranilstvom predstavlja zgolj eno od obveznosti tožeče stranke v okviru zastopanja tožene stranke po Pogodbi oziroma je bilo predvideno že ob sklenitvi Pogodbe in s tem upoštevano v dogovorjeni nagradi za pričakovano delo tožeče stranke pri zastopanju tožene stranke, torej v faktorju 1,5 % od vrednosti zavrnjenega (oziroma umaknjenega) tožbenega zahtevka W. Zato ne predstavlja novega dejstva, ki ne bi bil znan že v sklenitveni fazi in posledično ne more biti razlog za nižji delež nagrade, do katerega je upravičena tožeča stranka. 23. Iz 6. odstavka 4. točke Pogodbe izrecno izhaja, da ima v zvezi s pravico do nagrade umik tožbe enake posledice kot zavrnitev zahtevka W. Ker je torej W tožbo umaknila, je s tožbenim zahtevkom v celoti propadla. Dejstvo, da je tožena stranka z namenom zunajsodne poravnave z W kupila določene bazne postaje in se odpovedala določenim zahtevkom, na uspeh tožene stranke v postopku, začetem po tožbi W, ne vpliva. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je potrebno tožeči stranki skladno s 3. odstavkom 2. točke Pogodbe odmeriti nagrado v višini 1, 5 % od vrednosti umaknjenega tožbenega zahtevka. Nato pa je skladno z napotilom Višjega sodišča v sklepu I Cpg 1283/2010 z dne 6. 1. 2011 ocenjevalo razmerje med pričakovanim obsegom dela ob sklenitvi Pogodbe in obsegom dejansko opravljenega dela od podpisa Pogodbe do umika tožbe W. Pri tem je pravilno izhajalo iz ugotovitve, da sta stranki ob podpisu Pogodbe pričakovali kompleksne in zahtevne postopke, v katerih se je pričakovala pritegnitev izvedencev, tudi institucij iz tujine, potem pa zmotno ocenilo, da v gospodarskem sporu, ki je bil začet po tožbi W, odgovor na tožbo predstavlja večino opravljenega dela za obrambo tožene stranke. Zagotovo je bilo namreč glede na kompleksnost zadeve pričakovati zapleten in dolgotrajen dokazni postopek, izmenjanih bi bilo več vlog in opravljenih več narokov, česar pa sodišče prve stopnje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni upoštevalo v zadostni meri.

24Pri presoji, kolikšno težo ima posamezna faza postopka glede na celoten postopek, se je pritožbeno sodišče oprlo na v spornem obdobju veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št 67/2003 in naslednji) Iz nje namreč izhaja, do kakšne nagrade je upravičen odvetnik za posamezno fazo postopka oziroma za posamezno pravdno dejanje v okviru zastopanja stranke in posledično kakšno težo ima posamezno pravdno dejanje v razmerju do zastopanja v celotnem postopku. Pri tem je pritožbeno sodišče izhajalo iz odgovora na tožbo, ki ga je tožeča stranka vložila za toženo stranko in ga ovrednotilo s faktorjem 1. Upoštevaje nesporno dejstvo, da seje pričakoval kompleksen in dolgotrajen postopek, v . katerem se je pričakovala tudi postavitev več izvedencev, je bilo v začetem gospodarskem sporu po tožbi W zagotovo poleg odgovora na tožbo realno pričakovati vsaj še dve pripravljalni vlogi in poravnalni narok oziroma prvi narok za glavno obravnavo, nato pa zaradi izvedbe dokazov vsaj še dva naroka za glavno obravnavo. Izhajajoč iz odgovora na tožbo, je po Odvetniški tarifi prva obrazložena pripravljalna vloga prav tako ovrednotena s faktorjem 1, druga obrazložena pripravljalna vloga s faktorjem 0,75, vsaka naslednja pa s faktorjem 0,50 (tarifna številka 18 in 19). Prav tako je s faktorjem 1 ovrednoten prvi narok za glavno obravnavo, vsak naslednji pa s'faktoijem 0,50 (tarifna številka 20). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da sta stranki ob sklenitvi Pogodbe pričakovali, da bo potreben postopek z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Izhajajoč iz teže, ki jo ima po Odvetniški tarifi odgovor na tožbo, je potrebno redno pravno sredstvo ovrednotiti s faktorjem 1,25, izredno pravno sredstvo pa s faktorjem 1,5. V kolikor bi gospodarski spor med W kot tožečo stranko in M. d.d. kot eno od toženih strank trajal pričakovano dolgo in bil pričakovano kompleksen, bi imela vsa pravdna dejanja, ki sta jih stranki ob sklenitvi Pogodbe pričakovali, faktor 7,5: odgovor na tožbo l,.prva pripravljalna vloga 1, druga pripravljalna vloga 0,75, prvi narok za glavno obravnavo 1, drugi in tretji narok za glavno obravnavo vsak po 0,5, redno pravno sredstvo 1,25, izredno pravno sredstvo 1,5. Ker pa gospodarski spor, začet po tožbi W, ni trajal pričakovano dolgo, temveč je morala tožeča stranka za dosego uspeha (umik tožbe W) vložiti le odgovor na tožbo, je upravičena do sorazmemo nižje nagrade (3. odstavek 779. člena OZ). Glede na zgoraj navedeno predstavlja odgovor na tožbo (faktor 1) 13 % ((l/7,5)xl00) vsega dela (faktor 7,5), ki sta ga stranki za dosego uspeha pričakovali ob sklenitvi Pogodbe.

25Vrednost spornega predmeta po tožbi vloženi s strani W je bila 203.867.767,00 EUR. Dogovorjena nagrada v višini 1,5. % od vrednosti tožbenega zahtevka W tako znaša 3.058.016,5. Ker pa je glede na zgoraj navedeno tožeča stranka z odgovorom na tožbo opravila le 13 % pričakovanega dela ob sklenitvi Pogodbe, je potrebno dogovorjeno nagrado sorazmerno znižati (3. odstavek 779. člena OZ). Pritožbeno sodišče ji je zato prisodilo 397.541,95 EUR (13 % od 3.058.015,00 EUR). Na navedeni znesek je tožeča stranka upravičena tudi do 20 % DDV, ki ga je dolžna odvesti v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost (ZDDV), zato ji je

sodišče prisodilo tudi DDV v znesku 79.508,39 EUR (20 % od 397.541,95 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

26V skladu s 4. točko Pogodbe, je bil rok za plačilo nagrade 45 dni od dneva, ko je W umaknila tožbo. W je tožbo umaknila 24. 4. 2006 (A28), rok za plačilo nagrade je bil torej 8. 6. 2006. Iz dopisa tožeče stranke toženi stranki z dne 8. 6. 2006 (A31) je razvidno, da je tožeča stranka tega dne toženi stranki šele predlagala sestanek in dogovor o načinu izpolnitve Pogodbe. Zato tega dne še ne moremo šteti, da je bila tožena stranka v zamudi. Nedvomno pa je bila tožena stranka tega dne pozvana k plačilu nagrade, zato je sodišče od tega dne štelo 45 dnevni rok. Tožena stranka je zato prišla v zamudo s plačilom nagrade po poteku tega roka, to je 24. 7. 2006. Od zapadlosti plačila nagrade je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožeča stranka obračunala do dneva vložitve tožbe, to je do 8. 4. 2008. Pritožbeno sodišče je zato opravilo obračun zakonskih zamudnih obresti na prisojeno glavnico kot je razviden iz priloge, ki je sestavni del te sodbe. Pritožbeno sodišče je tako tožeči stranki prisodilo 81.406,29 EUR zakonskih zamudnih obresti, kar skupaj s prisojeno glavnico znese 478.948,24 EUR. Od tega zneska pa je tožeča stranka zahtevala procesne obresti v skladu s 3.81. členom OZ, ki jih je pritožbeno sodišče tudi prisodilo.

27Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP).

28S preostalimi pritožbenimi navedbami tožena stranka ni uspela, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je. bilo potrebno v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrniti in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških postopka

29Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP). Po delni spremembi izpodbijane sodbe, je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela v višini 11 %. Tekom postopka je priglašala zgolj stroške sodnih taks. Pritožbeno sodišče ji je tako prisodilo stroške sodne takse za tožbo v znesku 1.642,00 EUR, za odgovor na nasprotno tožbo v znesku 862,05 EUR, za sodbo z dne 18. 5. 2010 v znesku 1.642,00 EUR in za pritožbo z dne 31. 8. 2010 v znesku 3.284,00 EUR. Skupaj torej 7.430,05 EUR, glede na uspeh v pravdi pa 817,30 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče prisodilo stroške sodne takse za odgovor na tožbo in prvo pritožbo, sestave odgovora na tožbo in ene pripravljalne vloge, pristopa na štiri naroke in dvakrat trajanje naroka ter 20 % DDV. Skupaj je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo stroške v višini 11.292,94 EUR, glede na uspeh v pravdi (89 %) pa 10.050,72 EUR.

Odmera stroškov je razvidna na list. št. 181.

Po pobotanju tako prisojenih stroškov, je. dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 9.233,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje (378. člen OZ).

30Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa je s pritožbo delno uspela. Izpodbijala je ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo v znesku 1.804.244,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po spremembi izpodbijane sodbe pa je pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo v znesku 558.456,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je torej s pritožbo uspela v višini 31 %. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo naslednje pritožbene stroške: za sestavo pritožbe 3750 točk oziroma 1.721,25 EUR, 2 % materialnih stroškov (34,42 EUR) in 20 % DDV (351,13 EUR). Skupaj 2.106,80 EUR in sodno takso za pritožbo v višini 3.284,00 EUR, vse skupaj 5.390,80 EUR glede na uspeh v pritožbenem postopku pa 1.671,15 EUR. Obe stranki sta vložili tudi odgovor na pritožbo druge stranke, s katerima pa nista pripomogli k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ti stroški niso bili potrebni za postopek in jih stranki nosita sami (1. odstavek 155. člena ZPP).