UPRS sodba I U 73/2013

I. Tožbi se ugodi, odločba Skupne uprave – medobčinskega inšpektorata in redarstva št. 061-53/2012/7 z dne 15. 10. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora v roku desetih dni po prejemu te odločbe v celoti odstraniti betonski zid na zemljišču parc. št. 3639/0 k.o. ..., kategorizirana javna pot št. 016121, Miklavčičeva – Cepkova cesta na Grič, javno dobro v upravljanju Občine Borovnica, ob zemljišču parc. št. 2055/5 k.o. ... v lasti tožnice in kovinska vrata, ki predstavljajo priključek na navedeno pot (med grafično točko 1901 in 1902 po prilogi odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 3532-80/2010 z dne 20. 10. 2010), prav tako postavljena na zemljišču parc. št. 3639/0 k.o. ... (1. in 2. točka izreka), sicer bo uvedena izvršba s prisilitvijo (3. točka). Poleg tega je bilo odločeno še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da stroškov postopka ni bilo (4. in 5. točka izreka).

Po navedbah v obrazložitvi te odločbe je tožnica zgradila navedeni zid na zemljišču občinske kategorizirane javne poti parc. št. 3639/0 k.o. ..., kar izkazuje skica terenske meritve z dne 27. 9. 2007 in grafični prikaz z zemljiško katastrskimi točkami, ki je priloga odločbe Geodetske pisarne Vrhnika št. 02112-361/2007-12 z dne 9. 5. 2009. Ta betonski zid zožuje javno pot in ovira pretočnost prometa, zato je njegova odstranitev nujna zaradi varnosti prometa na tej poti. Odločba iz leta 2002, ki jo je v postopku predložila tožnica, ne dovoljuje gradnje zidu na navedeni parceli, na odločitev pa ne morejo vplivati niti grafični prikazi,ki jih je tožnica prav tako predložila v postopku, saj ji je bil potek meje pokazan na terenu, jasno pa ga izkazuje pravnomočna odločba Ministrstva za okolje in prostor. Organ se sklicuje na prvi in drugi odstavek 5. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), po katerih je prepovedano izvajati kakršnakoli dela na javni cesti in na zemljiščih ob njej, ki bi lahko zmanjšala varnost prometa na njej, med drugim izrecno tudi ograje in stebričke, in na 7. točko prvega odstavka 118. člena ZCes-1, po kateri pristojni inšpektor za ceste odredi odstranitev ovir, ki ovirajo varno uporabo ceste, s cestnega sveta. Navedeni zid je postavljen ob vozišču, ki je ozko, zato onemogoča srečevanje vozil in udeležencem v prometu ne zagotavlja varne cone umikanja. Zato je odstranitev te ovire utemeljena.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da ne drži pritožbena navedba, da je meja med zemljiščem javne poti in tožničinimi zemljišči sporna že od leta 1972, saj je bila ta meja določena z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 20. 10. 2010, ki je postala pravnomočna. Občina Borovnica je podala zahtevo za določitev meje prav zaradi poseganja na zemljišče javne poti, ki ga dokazujejo odločbe, na katere se sklicuje tudi prvostopenjski organ. V ostalem drugostopenjski organ ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je za obravnavani zid in kovinska vrata imela vsa potrebna dovoljenja. Po drugi strani pa meja ni bila „dokončno in pravilno določena v sodnem postopku“. Sklicuje se na sklep Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. Dn 2086/2004, „glede na katerega so na podlagi združitve parcel poleg parcele 2055/5 nastale tudi parcele št. 2055/1, 2055/3 in 2055/6 vse k.o. ...“. Iz vabila na postopek ureditve meje ter skice terenske meritve z dne 3. 11. 2005 je razvidno, da na parcelo št. 3639 meji parcela št. 2055/3, tako da skica terenske meritve z dne 27. 9. 2007 ne odraža pravilnega dejanskega stanja, saj iz nje izhaja, da naj bi na javno pot mejila parc. št. 2055/5. Tožnica je zato na GURS in zemljiško knjigo v letu 2013 vložila zahtevek za uskladitev podatkov in pritožbo zaradi nezakonite združitve parcel, pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki pa se vodi sodni postopek zaradi ureditve meje.

Poleg tega tožnica meni, da toženka ni pravilno uporabila materialnega prava, saj Odlok o splošnih merilih in prostorskih ureditvenih pogojih za občino Vrhnika izjemoma dovoljuje škarpe, če drugače ni mogoče zagotoviti stabilnosti terena. Če bo obravnavani oporni zid odstranjen, bo prišlo do plazenja in s tem do nepopravljive škode, ogrožena pa bo tudi javna pot. Poleg tega, da ima tožnica za obravnavani zid vsa potrebna dovoljenja, so njegovo gradnjo ves čas lahko spremljale pristojne inšpekcijske službe, ki ji niso nasprotovale, kar pomeni, da so se z njo strinjale. Tožnica in toženka sta se na ogledu dne 15. 2. 2001 dogovorili, da naj predvidena ograja poteka ob robu cestišča, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita, saj posega v tožničine pridobljene pravice.

Tožnica sodišču smiselno predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu organu, poleg tega pa naj toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja razloge iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, poleg tega pa navaja še, da je bilo tožnici v času inšpekcijskega postopka večkrat omogočeno, da se o zadevi izjasni, kar je storila z izjavami na zapisnik, zoper izpodbijano odločbo pa je vložila tudi pritožbo. Določitev meje s pomočjo izvedenca geodetske stroke bi lahko dosegla „znotraj prvostopenjskega geodetskega postopka“, vendar tega ni storila. Zahteva za uskladitev podatkov in pritožba zaradi nezakonite združitve parcel, ki ju je tožnica vložila pri Okrajnem sodišču na Vrhniki, ne posega v pravnomočno določeno mejo med zemljiščema št. 3639/0 in 2055/5, obe k.o. ..., zato za obravnavano zadevo ni relevantna. Prav tako se na mejo med navedenima zemljiščema ne nanaša postopek za ureditev meje pred navedenim sodiščem. Obravnavani zid ni bil postavljen zaradi drsenja in plazenja, zato z njegovo odstranitvijo ne bo prišlo do škode, ki jo zatrjuje tožnica. Sodišču smiselno predlaga, naj tožbo zavrne, podredno pa naj toženki „določi primerno odškodnino zaradi nemožnosti uporabe dela kategorizirane javne poti“.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba se nanaša na betonski zid, ki glede na točke 1., 1.1.5. in 1.2. prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov spada med (gradbene) objekte.

Kot v obrazložitvi prvostopenjske odločbe navaja že toženka, je materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe prvi odstavek 5. člena ZCes-1, ki pod naslovom „Prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste“ prepoveduje izvajati kakršnakoli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej, ter tretja alineja 3. točke drugega odstavka istega člena, po kateri je na cestnem svetu javne ceste še posebej prepovedano postavljati ograje.

Po prvem odstavku 106. člena ZCes-1 „nadzor nad določbami“ 5. člena tega zakona na občinskih cestah izvajajo občinski redarji, in sicer v okviru nadzora cestnega prometa. Po prvem odstavku 107. člena ZCes-1 občinsko redarstvo na občinski cesti ob ugotovitvi pomanjkljivosti, ki neposredno ogrožajo varnost ceste in promet na njej, izvede začasne ukrepe, s katerimi se prepreči ogrožanje udeležencev v prometu. V tem okviru smeta po drugem odstavku istega člena policija ali občinsko redarstvo pod tam določenimi pogoji odrediti odstranitev predmetov, objektov, drugih naprav ali ovir s ceste.

Vendar pa izpodbijana odločba kljub nazivu in organizaciji prvostopenjskega organa, ki poleg medobčinskega inšpektorata zajema tudi redarstvo, ne daje podlage za sklepanje, da jo je v okviru svojih pristojnosti izdalo občinsko redarstvo. Nasprotno: toženka izpodbijano odločbo v obrazložitvi odločb obeh stopenj večkrat izrecno opredeli kot inšpekcijsko odločbo, glede pooblastila za izrek ukrepa, izrečenega s to odločbo, pa se tudi formalno sklicuje na 7. točko prvega odstavka 118. člena ZCes-1, ki določa splošne inšpekcijske ukrepe.

Občinska inšpekcija (tretji odstavek 3. člena Zakon o inšpekcijskem nadzoru, v nadaljevanju ZIN) je organ, ki se od občinskega redarstva (2. člen Zakona o občinskem redarstvu, v nadaljevanju ZORed) bistveno razlikuje po namenu (2. člen ZIN, 3. člen ZORed), organizaciji (50.a člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS; peti člen ZORed) in pooblastilih pooblaščenih uradnih oseb (12. in nadaljnji členi ZIN, 10. in nadaljnji členi ZORed). Če zakon za določene ukrepe pooblašča občinsko redarstvo, teh pooblastil zato nikakor ni mogoče prenašati na občinsko redarstvo.

Obseg inšpekcijskega nadzorstva določa 114. člen ZCes-1, ki v peti alineji prvega odstavka natančno opredeljuje obseg tega nadzorstva v zvezi z gradnjo in rekonstrukcijo stavb in objektov, postavljanjem kakršnihkoli drugih objektov in naprav (…) ter za druge posege v območju javne ceste kot nadzor nad tem, ali so izpolnjeni pogoji za gradnjo. Ta določba je glede na druge določbe istega člena specialna, kar pomeni, da se inšpektor glede obsega inšpekcijskega nadzorstva nad gradnjo in rekonstrukcijo objektov ne more sklicevati na preostale, splošnejše določbe istega člena, npr. prve ali druge alineje prvega odstavka, ki mu dajeta pooblastilo za nadzor nad tem, ali se cesta uporablja v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi oziroma ali omogoča varno uporabo.

Podobno velja tudi za 118. člen ZCes-1, ki določa splošne inšpekcijske ukrepe. Po prvem odstavku tega člena pristojni inšpektor za ceste (…) z odločbo odredi, da se v roku, ki ga določi, odpravijo nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi z gradnjo in rekonstrukcijo stavb in objektov (…) na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu javne ceste v nasprotju s soglasjem (peta alineja 1. točke). Poleg tega lahko odredi, da se do pridobitve soglasja ali do izpolnitve pogojev iz izdanega soglasja ustavi gradnja ali rekonstrukcija stavb in objektov (…) v varovalnem pasu ali zunaj varovalnega pasu javne ceste brez soglasja. Določbe tega člena dajejo inšpektorju pooblastilo za odreditev odstranitve objekta izključno v primeru objektov za obveščanje in oglaševanje (6. točka prvega odstavka), v primerih iz prej navedene 2. točke prvega odstavka 118. člena pa mora brez odlašanja obvestiti pristojnega gradbenega inšpektorja (drugi odstavek).

Inšpekcijski ukrepi v zvezi s stavbami in objekti, za katere je pooblaščen inšpektor za ceste, so torej z zakonom jasno opredeljeni, zato se ta inšpektor pri izrekanju teh ukrepov ne more sklicevati na splošnejšo določbo 7. točke prvega odstavka 118. člena. Po presoji sodišča je zakonodajalec v tem pogledu odstranil vsak dvom z že navedenima določbama, po katerih ima inšpektor za ceste pooblastilo za odstranitev objekta le glede objektov za obveščanje in oglaševanje, o svojih ugotovitvah iz 2. točke prvega odstavka pa mora obvestiti pristojnega gradbenega inšpektorja, očitno z namenom uvedbe ustreznega postopka.

Iz povedanega izhaja, da ZCes-1 organu, ki je izdal izpodbijano odločbo, kot občinskemu inšpekcijskemu organu ne daje pooblastila za odreditev odstranitve objekta ne v okviru začasnih ukrepov ob ugotovljenih pomanjkljivostih na cesti (107. člen), ki so pridržani policiji oziroma redarstvu, ne v okviru inšpekcijskih ukrepov. Toženka je torej z izdajo izpodbijane odločbe zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, zato je sodišče to odločbo v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

V primeru, ko sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopal, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, se navedeni znesek poviša še za zahtevanih 20 % DDV, torej za 70,00 EUR.