VSM sodba in sklep I Cp 427/2013

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba in sklep v odločitvi o stroških (točka IV izreka) spremeni tako, da je sedaj dolžna tožeča stranka namesto pravdnih stroškov 944,70 EUR, povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 860,34 EUR.
II. V ostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta in v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje, s tem, da se v sedmi vrstici izreka pod točko I beseda „tako“ nadomesti z besedo „ter“.
III. Pravdni stranki trpita sami svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa še stroške odgovora na pritožbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje pod I izreka razsodilo, da se ugotovi, da sta tožnik S.Z. in toženka I.P. v obdobju od leta 1997 do 2008 živela v izvenzakonski in ekonomski skupnosti ter da sta kot skupno premoženje ustvarila nepremičnino – del stavbe št. 12/e, to je stanovanje številka 12, v drugem nadstropju stanovanjske hiše P.ul. 9, S.B., s kletnim prostorom, pripisano pri podvložku št. 2452/8 k.o. S.B. – sedaj ID znak: x, posamezni del št. 12 v stavbi št. 1142 k.o. 753 – S.B. tako, da je delež tožnika Z.S. na navedenem skupnem nepremičnem premoženju 15,33 % celote. Pod II izreka pa je v presežnem delu do zahtevane ½ lastnine na nepremičnini in premičnem premoženju tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Pod III izreka je sklenilo, da se v preostalem delu (v točki II zahtevka – izstavitev z.k. Listine) tožba zavrže. Pod IV izreka je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 944,70 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe od zapadlosti pa do prenehanja obveznosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Proti tej sodbi in sklepu se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del (pod I izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Po uvodnem povzemanju razlogov sodbe navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku diametralno nasprotno kot v prvi sodbi zaključilo, da sta tožnik in toženka živela v izvenzakonski skupnosti od leta 1997 do 2008. V celoti je netočen zaključek sodišča prve stopnje, da sta se spoznala že leta 1995, saj je tedaj toženka še vedno živela skupaj z bivšim možem I.J.. Dejstvo je, da sta se spoznala šele 3. 1. 1996. Neutemeljen in brez podlage v spisovni dokumentaciji je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da sta stranki začeli poslovno in privatno sodelovati že leta 1997. Med strankama nikoli ni obstajala bivanjska skupnost, nista imela skupnega gospodinjstva in ni mogoče govoriti o notoričnosti njune skupnosti. Pri toženki nikoli ni obstajala volja za obstoj morebitne izvenzakonske zveze s tožnikom, za sam obstoj življenjske skupnosti je bistvena tudi medsebojna naklonjenost, dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem volje tožene stranke za morebitno izvenzakonsko zvezo s tožnikom sploh ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje je v zvezi z istim dejanskim stanjem oziroma v zvezi z interpretacijo popolnoma istega zakonskega določila in presojo istih dokazov ter v zvezi z ugotovitvijo istega dejanskega stanja odločilo popolnoma nasprotno. S tem je kršilo načelo pravne države ter zaupanja v pravo. Sodišča niso vezana le na veljavne pravne predpise, ampak tudi na svojo odločitev. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje v zvezi z istim spornim vprašanjem v ponovnem postopku zavzelo povsem drugačno stališče kot v prvi sodbi. Tožena stranka zato ni bila deležna enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem, saj je sodišče zavezano, da v enakih primerih odloča enako, kar pa v konkretnem primeru ni bilo spoštovano. O obstoju elementov izvenzakonske skupnosti je presojalo enostransko na podlagi navedb tožnika in njegovih prič, ki so imele glede na sorodstveno povezanost izrazit interes za uspeh tožnika v pravdi. Tako so zmotni zaključki sodišča prve stopnje o skupnem dopustovanju in o razlogih, zakaj je toženka nudila prebivališče tožnikovemu sinu nekaj mesecev v šolskem letu 2001/2002, kar še ne pomeni, da je obstajala izvenzakonska skupnost. Nobena od prič tožnika ni znala opredeliti konkretnih okoliščin razmerja, zato so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ne bi toženki poveril pooblastila za zastopanje v podjetju, če ne bi bil z njo v tesnejšem intimnem razmerju, da oče toženke leta 1997 ne bi tožnikovemu podjetju posodil 10.000,00 DEM, če stranki ne bi bili v razmerju in da je življenjsko neizkustveno in nerealno, da bi si le poslovna partnerja pomagala tudi v zasebnem življenju. Toženka je v celoti in večkrat pojasnila poslovno in finančno sodelovanje oziroma poslovanje s tožnikom in njeno udeležbo v podjetju P. d.o.o.. Stranki si nikoli nista izrekli besed čustvene naklonjenosti, nikoli tudi nista živela v ekonomski skupnosti, tožnik pa tudi ni dokazal, na kakšen način sta stranki razpolagali z denarjem. Pravo nasprotje je v dokazni oceni predloženih računov, ki se glasijo na toženko in v oceni okoliščine, da je tožnik imel ves čas postopka stalno prebivališče pri svoji materi v Krčevinski ul. 3. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odstopilo od svoje prvotne odločitve, bi moralo ne samo povzeti vsebine dokazov, ampak jih medsebojno primerjati in nato obrazložiti, zakaj nekatera dejstva šteje za izkazana, druga pa ne. Sodišče mora vse navedbe strank vzeti na znanje, pretehtati njihovo relevantnost, ter se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeliti (odločba Ustavnega sodišča UP 39/95 in UP 321/96). Iz tega predhodno navedenega je očitno, da o obstoju izvenzakonske skupnosti med strankama v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, saj zakonsko izrecno določeni elementi niso podani in med strankama tudi nikoli niso obstajali. Posledično pa tudi nepremičnine – del stavbe št. 12/E, to je stanovanje št. 12 v drugem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu Prvomajska ul. 9, s kletnim prostorom, ki je pripisano pri podvložku št. 2452/8 k.o. S.B., ni mogoče šteti kot skupno premoženje pravdnih strank. Tudi listine, ki jih je v ponovljenem postopku predložila v spis priča B. Z., ne dokazujejo dejstva, da naj bi tožnik sodeloval pri nakupu spornega stanovanja. V času nakupa stanovanja toženka ni razpolagala s tolikšno denarno vsoto, da bi lahko v enkratnem znesku kupila stanovanje. Posledično se je pojavila ideja, da bi podjetje P.d.o.o., v okviru katerega sta stranki poslovno sodelovali, „kupilo stanovanje za svoje uslužbenca – toženko. Ker pa tudi to podjetje ni imelo zadosti sredstev, navedena ideja ni bila realizirana, zato obveznosti niso bile nikoli izpolnjene. Toženka je leta 1998 prodala svoj avto Mazda in garsonjero v S.B. in sama poravnala aro in preostali znesek kupnine. V pogodbi je kot kupovalka navedena toženka, ki je tudi poravnala avans, za poplačilo preostalega zneska kupnine pa prodala avto Mazda. Podpisnica na listinah, predloženih s strani priče Z., je toženka, kar je razumljivo, saj je sama prispevala sredstva za nakup stanovanja. Tožnik nikoli ni vložil v nepremičnino svojih denarnih sredstev. Sodišče prve stopnje posameznih zneskov od prodaje avta iz naslova plačila davka ter zneska, danega na podlagi izvršilnega postopka, pri svojem izračunu ni upoštevalo, zato je zmoten in netočen tožnikov delež 15,33 %, ki tudi sicer ne sodi v pojem skupnega premoženja. Iz dohodkov, prejetih iz poslovanja podjetja P., saj posledično morebitna denarna sredstva niso bila porabljena za nakup stanovanja, ki je bilo kupljeno že leta 1998. Zato so neutemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da sta obe stranki s tožnikovim podjetjem poslovali skupaj in da se je premoženje pravdnih strank prepletalo. Posledično je očitno, da pravdni stranki v ekonomskem smislu nista živeli kot zakonca in navedenega ne morejo spremeniti niti listine, ki jih je predložil B. Z.. S tem, ko sodišče prve stopnje ni podalo utemeljenega razloga, zakaj ni sledilo pričam toženke, oziroma zakaj ni upoštevalo njenih dokaznih predlogov, je ravnalo pristransko, arbitrarno in samovoljno ter kršilo pravico do enakosti orožij. Toženka je tudi pojasnila, iz katerih razlogov, listin – potrdila o dokapitalizaciji, potrdila AJPES in kupne pogodbe brez svoje krivde ni mogla predlagati prej, zato ne gre slediti drugačnim razlogom sodišča prve stopnje. Dokazni postopek na prvi stopnji je bil nepopoln, dokazna ocena pravno odločilnih dejstev pa neprepričljiva in v nasprotju z izvedenimi dokazi, dejansko stanje je zmotno ugotovljeno in zmotno uporabljeno materialno pravo. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu (točka I) sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (točka II izreka) in zoper sklep (točka III izreka) ter zoper odločitev o stroških (točka IV izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo delež pravdnih strank na obravnavanem stanovanju, in da naj bi toženka v nakup stanovanja vložila posebno premoženje 48.540,49 DEM (69,34 % kupnine), preostanek pa naj bi bilo skupno premoženje pravdnih strank (30,66 %), na katerem je delež tožnika v skladu z zakonsko domnevo (člen 59 ZZZDR) ½ oziroma 15,33 % celote. Izračun prispevka toženke ni v celoti skladen niti z njenimi lastnimi navedbami. V odgovoru na tožbo in kasneje je navajala, da je stanovanje kupila sama, in da tožnik za nakup ni vedel, da ga je kupila s kupnino od prodaje garsonjere v znesku 28.000,00 DEM in kupnino od prodaje avta Mazda 2,350.000,00 SIT, od katerega je sodišče prve stopnje upoštevalo 1,350.000,00 SIT, nadalje s kreditom 1,890.000,00 SIT, ni pa navajala prihrankov 9.527,10 DEM, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo kot njen prispevek iz posebnega premoženja. V prvi pripravljalni vlogi je navajala, da je plačala aro 2,600.000,00 SIT (27.629,22 DEM), glede plačila iz naslova kupnine za avto je navajala 7.000,00 DEM, iz privarčevanega denarja pa 3.600,00 DEM. Pri ugotavljanju prispevka pravdnih strank k nakupu stanovanja sodišče prve stopnje ni analiziralo predloženih listin (C5, C6 in C7) s strani priče B. Z.. Predkupno pogodbo z dne 2. 3. 1998 sta prodajalca sklenila s P. d.o.o., ki jo je zastopal direktor tožnik in je v njej navedeno, da bo kupec poravnal prodajalcu 27.500,00 DEM in bi tožnik tako lahko zatrjeval, da je ta del kupnine plačalo podjetje P. d.o.o., in da toženka ničesar ni prispevala. Potem, ko sta stranki zaživeli v izvenzakonski skupnosti, sta se tudi njuni posebni premoženji združili v skupno premoženje, zato kupnine od garsonjere ni mogoče obravnavati le kot posebno premoženje toženke, saj je tudi tožnik v skupno premoženje prispeval svoje, v začetku izvenzakosnke skupnosti dobro stoječe podjetje P.d.o.o., z delovanjem katerega sta stranki ustvarjali solidne dohodke, ki so njima in njunim otrokom iz prejšnjih zvez omogočali dobro življenje. Ni mogoče spregledati tožnikovega prispevka iz posebnega premoženja v skupno premoženje strank iz naslova kupnine za prodano nepremičnino – parc. št. 522/8 k.o. Š., ki jo je tožnik marca 1997 prodal J. in L.B. za 100.000,00 DEM ter finančna sredstva, ki mu jih je nudila njegova mati R. Z.. Iz pogodbe iz junija 1998 izhaja, da je bilo do tedaj plačano že približno 70 % dogovorjene kupnine. Za ostalih 30 % kupnine, ob upoštevanju, da sta stranki živeli skupaj, ni mogoče reči, da bi toženka plačala več kot tožnik, tudi če bi dejansko vložila kupnino od avta, saj sta po prodaji tega avtomobila stranki skupaj uporabljali dva avta Kia Clarus in Tico, leta 2007 sta nabavila še Renault Megan, zato velja načelo realne subrogacije, po katerem se v skupno premoženje štejejo tudi stvari in pravice, pridobljene z zamenjavo ali izkupičkom za prodajo stvari iz skupnega premoženja. Neutemeljeno je tudi govoriti o tem, da je bil preostanek kupnine poravnan s prihranki toženke pred izvenzakonsko skupnostjo, saj jih ni imela. Preostanek kupnine ni odplačala v večji meri kot tožnik, domnevno enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju pa dejansko ni izpodbila. Zahtevek na ugotovitev, da tožniku pripada ½ na premičnem premoženju – opremi stanovanja, je zavrnilo s pomanjkljivo in nelogično obrazložitvijo, da je toženka dokazala, da je večino opreme za stanovanje prinesla iz prejšnjega stanovanja, in ker je imela opremo še iz časa, ko ni bila skupaj s tožnikom. Garsonjera, ki jo je prodala, je imela površine 31,35 m2, sporno stanovanje pa 70,89 m2, zato sta morali stranki skupaj nabaviti vsaj polovico opreme in bi moralo sodišče prve stopnje vsaj delno ugoditi zahtevku. Trditev tožnika je dokazana s končno kupno pogodbo iz leta 2004 in kupno pogodbo iz leta 1998 med toženko in M.K. in fotografijami opremljenosti obravnavanega stanovanja. Ker sta stranki leta 1999 to stanovanje temeljito obnovili, je to predstavljajo vlaganje tožnikov v skupno premoženje, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz odločb DURS o dohodnini za toženko, ki so v spisu, izhaja, da leta 1997 do 1999, ko je bil plačan pretežni del kupnine, ni imela dohodkov. K nabavi stanovanja je prispeval tožnik delno z direktnim plačilom kupnine, delno pa toženki omogočal, da je s kritjem dela njenih potreb v okviru ekonomske skupnosti lahko del posebnega premoženja namenila za nakup stanovanja. Tožnik je poleg kupnine za nepremičnino v k.o. Š. prispeval tudi dohodke iz podjetja P.d.o.o.. Ko pa so se proti koncu izvenzakonske skupnosti v poslovanju tega podjetja pokazale težave, in ko je tožnik zbolel, pa se ga je toženka znebila, obdržala pa je vso dokumentacijo in mu otežila dokazovanje utemeljenosti zahtevka. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je toženka uspela izpodbiti zakonsko domnevo o enakem deležu zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, saj takega ugovora ni podala. Sodna praksa je jasno zavzela stališče (II Ips 236/2008, II Ips 603/2007, II Ips 443/2008, II Ips 254/2011), da ugovor posebnega premoženja sam po sebi ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju in je v nasprotju s členom 7 in 212 ZPP priznalo višji delež na skupnem premoženju. Tožeča stranka tudi meni, da je neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2512/2010 v delu, ko je zavrglo tožbo glede zahtevka na izstavitev z.k. listine, saj ta praksa ne ustreza obravnavani zadevi, ko se uveljavlja konkretni delež bivših izvenzakonskih partnerjev na njunem nekdanjem skupnem premoženju. Ker tožnik posega v lastninsko pravico toženke do celote, kot je vknjižena v zemljiški knjigi, mora razpolagati tudi z z.k. dovoljenjem toženke za takšno vknjižbo, oziroma pravnomočno sodno odločbo, ki bo dovolila takšno vknjižbo, sicer pa pri zahtevku na izstavitev z.k. listine ne gre za nedovoljen zahtevek, ampak kvečjemu za neutemeljen, zato bi ga sodišče moralo zavrniti. V ugotovitvenem delu zahtevku pod I pa je v predzadnji vrstiti prišlo do pomote, kjer je za tekstom ID x namesto besede „ter“ zapisano „tako“. Zato je odločitev sodišča prve stopnje težje razumljiva, kar se naj odpravi, podrejeno se uveljavlja bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nerazumljivosti izreka sodbe. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških iz naslova kilometrine 101,38 EUR, saj ima Odvetniška družba Č. podružnico v M., zaradi česar pooblaščenka tožene stranke ni prihajala iz G., ampak iz M. in kilometrine ne bi smelo upoštevati. Tožeča stranka predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu pod točko II ter sklepa pod točko III in IV in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke. Predlaga zavrnitev njene pritožbe, saj le izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je po dopolnitvi postopka sicer nasprotna, kot v prvem postopku, pri čemer tožena stranka pozablja, da je bila prvostopna sodba razveljavljena, sodišče pa je prvotne zmotne odločitve dolžno korigirati. Neprepričljiva je navedba toženke, da bi se naj sporno stanovanje leta 1998 kupovalo kot službeno stanovanje za toženko, pri čemer sama navaja, da se je v podjetju P.d.o.o. zaposlila leta 2004. Z vsebino obeh pogodb, predloženih v novem sojenju, se je lahko seznanilo sodišče prve stopnje in pooblaščenec tožnika, ki za te pogodbe ni vedel. Tožnik mu zaradi zdravstvenih težav o tem ni povedal. V predkupni pogodbi toženka ni omenjena, kupec pa je P.d.o.o.. Dejstvo, da kupne pogodbe iz junija 1998, kjer je kot kupec naveden tudi tožnik, tožnik ni podpisal, ne dokazuje, da pri nakupu stanovanja ni sodeloval. Ravno obratno, če tožnik ne bi prispeval ničesar k nakupu, toženka sama pogodbe ne bi podpisala, ker je ta pogodba njeno lastninsko pravico na obravnavanem stanovanju omejila. Za pogodbo iz junija 1998 je značilno, da se dovoljuje vknjižba na obe stranki do celote, kar kaže na nastanek skupne lastnine, drži pa, da je zmotno ugotovljen tožnikov delež na spornem stanovanju, vendar ne v prevelikem obsegu, ampak, ker je ugotovljen v premajhnem obsegu. V dopolnitvi odgovora na pritožbo pa je tožnik sodišču 29. 3. 2003 še predložil fotografijo, za katero je navajal, da dokazuje tesno povezanost obeh pravdnih strank, saj je bila posneta ob praznovanju 60-letnice poroke starih staršev tožnika, ki se je je udeležila tudi toženka. Toženka se takega praznovanja gotovo ne bi udeležila, če ne bi bili pravdni stranki v tesni medsebojni zvezi.

6Tožena stranka odgovora na pritožbo tožeče stranke ni podala.

7Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena v stroškovnem delu, v ostalem pa tudi ni utemeljena.

8Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkušalo po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP) in v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov obeh strank. Sodba ima o vseh odločilnih razlogih jasne in razumljive razloge, ki si niso v medsebojnem nasprotju ali v nasprotju z izrekom, prav tako je sodišče obrazložilo katerih dokazov in zakaj ni upoštevalo kot prepoznih oziroma nepotrebnih. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kar vse je natančno in izčrpno obrazložilo v obširnih razlogih sodbe, ki jih pritožbeno sodišče povzema. Ob tem zavrača nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke o neobstoju izvenzakonske skupnosti pravdnih strank in neobstoju skupnega premoženja in pritožbene navedbe tožeče stranke o večjem deležu tožnika na spornem stanovanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na obširne pritožbene navedbe obeh strank pa še dodaja:

K pritožbi tožene stranke:

9Tožena stranka v obširni pritožbi v pretežnem delu napada dokazno oceno sodišča prve stopnje (ne)obstoja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank v obdobju od leta 1997 do 2008 in očita sodišču prve stopnje, da je odločilo pristransko, arbitrarno in samovoljno ter se v celoti postavilo na stran tožeče stranke in izpovedb njenih prič, o katerih je ocenilo z višjo stopnjo verjetnosti, in da ni navedlo razlogov za neupoštevanje dokaznih predlogov toženke ter s tem kršilo ustavno varovane pravice toženke (načelo enakosti orožij, enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom). Sodišče prve stopnje je glede obstoja izvenzakonske skupnosti dejansko spremenilo dokazno oceno oziroma sprejelo drugačno dokazno oceno, kot v prvem sojenju, pri čemer pa je v ponovnem sojenju in dopolnjenem dokaznem postopku (za razliko od dokazne ocene v prvi sodbi II P 1056/2009) izčrpno pojasnilo, zakaj šteje za dokazano, da je imela njuna zveza v obdobju od leta 1997 do 2008 atribute zakonske zveze (čustveno navezanost, ekonomska skupnost, skupno gospodinjstvo, notornost) oziroma predpostavke v smislu določb ZZZDR (točki 12 in 13 obrazložitve), in da ni šlo le za poslovno sodelovanje, kot je prikazovala tožena stranka v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi. Ob tem je sodišče prve stopnje v obširnih razlogih sodbe natančno in prepričljivo ocenilo izpovedbe prič tožnika in toženke in izpovedbe toženke v povezavi z listinskimi dokazi in obrazložilo, zakaj ne verjame toženi stranki, da je šlo le za poslovno sodelovanje (točke 10 do 18), zato je zavrniti obširne nasprotne pritožbene navedbe toženke, da sodišče prve stopnje sploh ni utemeljilo, zakaj ni sledilo izpovedbam toženke in njenih prič. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje na obstoj izvenzakonske skupnosti sklepalo le na podlagi dejstva, da je toženka sprejela k sebi tožnikovega sina P. Z., kjer je zastonj bival nekaj mesecev v šolskem letu 2001 in 2002, in da je sklepalo na obstoj izvenzakonske skupnosti le na podlagi enkratnega dogodka – nekajdnevnega obiska na morju, ter da je motiv za sklenitev posojilne pogodbe med očetom toženke M.P. in podjetjem P. d.o.o. pogojevalo z obstojem razmerja med toženko in tožečo stranko. Iz razlogov sodbe (točka 17) izhaja, da je sodišče prve stopnje dejstvo – nekajmesečno bivanje tožnikovega sina pri toženki v času šolanja (točke 5, 12 in 15) štelo kot eno izmed dejstev, ki kažejo na to, da sta pravdni stranki bili več kot le poslovna partnerja, in ki z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami ter ocenjenimi dokazi v dokaznem postopku predstavljajo izčrpen in zanesljiv zaključek sodišča prve stopnje o obstoju izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama v obdobju od 1997 do 2008. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilen in zanesljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta se stranki spoznali že leta 1995 in ne 3. 1. 1996, kot je zatrjevala toženka v postopku na prvi stopnji in v pritožbi in za kar je imelo dovolj podlage v izvedenih in ocenjenih dokazih (točka 10). Sicer pa je tožnik kot začetek izvenzakonske skupnosti navajal v letu 1997 in ne že morebiti leta 1996. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi povsem sprejemljivo zaključilo, da stranki nista vzpostavili izvenzakonske skupnosti takoj, ko sta se spoznali, temveč šele čez nekaj časa.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena tudi v delu, ko navaja, da je sporno stanovanje kupila izključno z lastnimi sredstvi in ko graja zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja to stanovanje skupno premoženje pravdnih strank v deležu 30,66 %, in da je delež tožnika 15,33 % celote. Sodišče prve stopnje je ob tem dovolj jasno in razumljivo obrazložilo, zakaj je le delno sledilo navedbam toženke o prodaji vozila Mazda za potrebe nakupa stanovanja oziroma je kot vložek toženke iz naslova kupnine za prodani avto Mazda upoštevalo 1.350.000,00 SIT, kolikor je po predloženi pogodbi (B6) znašala kupnina za to vozilo (točki 19 in 11). Sicer pa je sodišče prve stopnje kot vložek toženke iz posebnega premoženja upoštevalo še 28.000,00 DEM (oziroma 2,600.000,00 SIT) kot kupnino od prodaje njenega prejšnjega stanovanja in še 9.527,60 DEM na račun prihrankov, ki so predstavljali razliko do avansa, kar skupaj predstavlja 69,34 % vrednosti stanovanja. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe, da listine, ki jih je v ponovljenem postopku predložila priča B. Z., ne dokazujejo dejstva, da bi tožnik sploh sodeloval pri nakupu spornega stanovanja, oziroma da bi za ta nakup sploh vedel. Za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage v izpovedbah prič M. in B. Z. ter predpogodbe (C5) z dne 2. 3. 1998, kjer je kot kupec navedeno tožnikovo podjetje P.d.o.o. in pogodbe (C7) v kateri sta kot kupca navedeni obe pravdni stranki. Šele v aneksu z dne 12. 6. 1998 in končni prodajni pogodbi (B7) izvedeni v zemljiški knjigi je navedena le toženka. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je za kot prepozen zavrglo dokaz z vpogledom v podatke o dokapitalizaciji, potrdilo Ajpes in kupno pogodbo (točka 23) in zavrača nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke, da je pojasnila sodišču iz katerih razlogov listin ni mogla predlagati prej, in da bi se z njimi potrdile okoliščine, zatrjevane s strani tožene stranke.

K pritožbi tožeče stranke:

10Tožeča stranka v svoji pritožbi prvenstveno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je vložila toženka v nakup obravnavanega stanovanja svoje posebno premoženje, in da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank le 30 % kupnine stanovanja, in da izračun prispevka toženke k nakupu stanovanja iz njenega posebnega premoženja ni skladen z njenimi navedbami in izpovedbo. Kot izhaja iz razlogov sodbe je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da del kupnine za stanovanje predstavlja posebno premoženje toženke, in sicer 28.000,00 DEM (2,600.000,00 SIT), ki ga je prejela s prodajo prejšnjega stanovanja, kot izhaja iz 3. člena pogodbe (C7) in aneksa (C6) ter kupnine za prodan avto Mazda v znesku 1,350.000,00 SIT ter prihranki 9.527,10 DEM, ki predstavljajo razliko do avansa 2,000.000,00 SIT plačanih 12. 6. 1998 (3. točka pogodbe iz junija 1978 – C7). Pritrditi je sicer pritožbi, da se navedbe toženke, ki je sicer vseskozi zatrjevala, da je sporno stanovanje kupila za 70.000,00 DEM izključno s svojim premoženjem, glede plačanih zneskov (katerih seštevek pa v obeh primerih znaša 70.000,00 DEM) v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi, nekoliko razlikujejo. Vendar pa je toženka tako v odgovoru na tožbo, kot v prvi pripravljalni vlogi navajala, da je 9. 3. 1998 plačala avans 2,600.000,00 SIT, 12. 6. 1998 pa še 2,000.000,00 SIT (skupaj torej 4,600.000,00 SIT), navedeni znesek pa izhaja tudi iz 3. točke pogodbe (C7) in ga smiselno priznava tudi tožnik v pritožbi, ko navaja (šesti odstavek na 5. strani pritožbe), „da je iz teksta kupne pogodbe (C7) mogoče ugotoviti, da je do dneva zapisa navedene pogodbe od dogovorjene kupnine 6,580.000,00 SIT oziroma 70.000,00 DEM bil že plačan znesek 4,600.000,00 SIT, to je približno 70 % dogovorjene kupnine“. Iz razlogov sodbe (točka 19), ki jih pa seštevek zneskov, ki jih je kot posebno premoženje za nakup vložila toženka 2,600.000,00 SIT, 1,350.000,00 SIT in 9.527,10 DEM, pa tudi ne presegata 4,600.000,00 SIT, kot izhaja iz 3. točke pogodbe (C7), kot že plačani del kupnine. Za preostalih 30,66 % pa sodišče prve stopnje ni štelo, da bi jih toženka plačala v večji meri kot tožnik, kot skuša prikazati tožnik, saj je sodišče prve stopnje štelo, da predstavlja ta delež njuno skupno premoženje, ob zakonski predpostavki enakega deleža na skupnem premoženju predstavlja tožnikov delež na spornem premoženju 15,33 % celote. Pritožbena navedba, da sta po prodaji avta Mazda stranki uporabljali dva avtomobila Kia Clarus in Tico, leta 2007 pa še nabavili Renault Megan, in da je v zvezi z avtomobili, ki sta jih posedovali stranki, uporabiti uveljavljeno načelo realne subrogacije, po katerem se del premoženja, tudi stvari in pravice, ki so pridobljene z zamenjavo ali izkupičkom za prodajo stvari iz skupnega premoženja, predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto (člen 377 ZPP). Sicer pa v obravnavanem primeru glede avta Mazda na prvi stopnji ni bilo sporno, da je predstavljal posebno premoženje toženke in ne morebiti skupnega premoženja, ki bi ga pravdni stranki prodali in kupnino vložili v nakup novega avta. S pritožbo tudi ni mogoče soglašati v delu, ko navaja, da je k nabavi stanovanja prispeval polovični delež in to z direktnimi plačili kupnine, in da ni mogoče spregledati finančne pomoči, ki jih je nudila tožniku njegova mati, saj teh zatrjevanj v postopku na prvi stopnji ni z ničemer konkretiziral. Navedba, da bi k nabavi stanovanja prispeval z direktnim plačilom, pa predstavlja pritožbeno novoto (člen 337 ZPP), kar velja tudi za šele k pritožbi predloženo potrdilo z dne 13. 7. 1997. V zvezi s pritožbeno navedbo, da toženka ni podala ugovora višjega deleža, in da ji je zgolj na podlagi ugovora posebnega premoženja sodišče neutemeljeno priznalo višji delež na skupnem premoženju, pa je toženka zatrjevala, da nista živela v izvenzakonski skupnosti, in da nista ustvarila skupnega premoženja, in da je sporno stanovanje njena last. Kot izhaja iz razlogov sodbe (točka 19) je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, povzetih v točki 19, presodilo, da je toženka vložila v nakup stanovanja svoje posebno premoženje v višini 69,34, % kupnine in ne v celoti, kot je zatrjevala, v preostalem delu pa je sodišče prve stopnje upoštevalo zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, kar posledično, upoštevaje stanovanje kot celoto, predstavlja delež tožnika 15,33 % celote.

11Pritožbo je zavrniti tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka glede deleža na premičnem premoženju (opremi stanovanja). Pri tem pritožbeno sodišče povzema razloge sodišča prve stopnje (točka 20) oziroma zaključek, da tožnik pavšalnih trditev v tožbi ni konkretiziral in s tem v zvezi predlagal dokazov. V postopku na prvi stopnji se je sicer skliceval na razliko v površini med prvotnim stanovanjem toženke in spornim stanovanjem, ter da je zato bilo potrebno nabaviti manjkajočo opremo, vendar ni podal nobenih konkretnih navedb glede vrste in količine te opreme, ki naj bi jo stranki nabavili, tega pa tudi fotografije, ki jih je sicer predložila toženka, ne izkazujejo. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje (točka 28) o zavrženju tožbe glede zahtevka za izdajo z.k. listine za pridobitev lastninske pravice glede na to, da gre za ugotovitveno odločbo in originarno pridobitev lastninske pravice, na katero se je tožnik tudi skliceval. Glede na podrejeno sklicevanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo zahtevek zavrniti in ne tožbe zavreči, pa je potrebno navesti, da predstavlja zavrženje tožbe ugodnejšo (milejšo) odločitev, kot zavrnitev tožbenega zahtevka.

12Utemeljeno pa tožeča stranka graja višino priznanih stroškov tožene stranke. Ob tem navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo pooblaščenki tožene stranke priznati stroškov kilometrine, ker ima Odvetniška družba Č. podružnico tudi v M. T.c. 2/a, zato pooblaščenka ni prihajala iz G., temveč iz M.. V obravnavanem primeru ima tožena stranka prebivališče v Slovenski Bistrici, za zastopanje pa je pooblastila Odvetniško družbo iz Grosupljega, kar je sicer njena pravica, ker lahko stranka po svoji volji izbere pooblaščenca za zastopanje v pravdi. Navedena pravica pa ne more biti v škodo nasprotne stranke, ker ta ni dolžna nositi stroškov prihoda odvetnika iz tako oddaljenega kraja do kraja sedeža sodišča, kjer se zadeva obravnava. Ker tako tožena stranka ni upravičena do priglašenih stroškov kilometrine 101,38 EUR, posledično znašajo skupni stroški tožene stranke sedaj 3.024,00 EUR (namesto 3.145,65 EUR). Glede na pravdni uspeh ji pripada tako 2.096,84 EUR namesto 2.181,20 EUR, po pobotanju pravdnih stroškov pa je sedaj tožena stranka upravičena do povrnitve 860,34 EUR namesto 944,70 EUR.

13Glede na navedeno je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo tako, kot izhaja iz te sodbe in sklepa (člen 365 točka 3 ZPP in člen 353 ZPP) s tem da se v sedmi vrstici izreka pod I beseda „tako nadomesti“ nadomesti z besedo „ter“ v smislu nazadnje modificiranega tožbenega zahtevka v vlogi tožeče stranke z dne 22. 2. 2012.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP, prvim odstavkom 154. člena ZPP in členom 155 ZPP. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni bila uspešna, prav tako tožeča stranka, ki je uspela le v neznatnem delu (glede odločitve o stroških), v ostalem pa ni bila uspešna, trpi sama svoje pritožbene stroške, obenem pa nosi sama tudi stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k rešitvi pritožbe.