VSL sodba I Cp 1482/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 35.880,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.000 EUR od 2. 12. 2010 dalje do plačila in od zneska 1.880,60 EUR od 17. 6. 2009 dalje do plačila. Posledično ji je naložilo tudi plačilo stroškov tožene stranke v višini 97,70 EUR s pripadki.

Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku po temelju ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Navaja, da je kombi Mercedes Vito tožniku predstavljal skladišče in delovno mesto. V konkretnem primeru zato ni mogoče govoriti o posesti vozila, ampak o konkretnem delovnem mestu, za katerega zavarovanec tožene stranke ni zagotovil primernosti. Vstopanje in izstopanje potnikov ter nalaganje in razlaganje tovora ne predstavlja osnovne funkcije prevoznega sredstva in posledično uporabe in posesti vozila. Šlo je za upravljanje z blagom v smislu skladiščenja, za dela na vsakdanjem delovnem mestu tožnika. Sodišče ni prepoznalo razlike med uporabo in posestjo motornega vozila ter delovnim mestom kot takšnim. Upoštevati je potrebno tudi, da je tožnik po zdrsu padel na tla in mu škode ni povzročilo motorno vozilo, ampak neposreden padec. V času nesreče vozila ni uporabljal, prav tako ga tudi ni imel v posesti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je neutemeljena.

Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik, ki je bil zaposlen pri zavarovanki tožene stranke, poškodoval pri raztovarjanju blaga iz (službenega) kombiniranega vozila Mercedes Vito, ki je namenjen prevozu potnikov in tovora. Vozilo je uporabljal ne le za lastne prevoze, ampak tudi kot skladišče in za razvoz materiala. Zadnji sedeži so bili zato odstranjeni. Pred nezgodo je bil v vozilu naložen material v več nivojih (kartonske škatle z žeblji in sponkami ter cevmi). Ob dvigu ene od škatel se je spodnji del odtrgal, vsebina pa se je razsula. Tožnik je ob tem trznil ter preko odbijača padel iz avtomobila na asfalt in se pri tem poškodoval.

Od tožene stranke je zahteval plačilo odškodnine na podlagi zavarovanja delodajalčeve odgovornosti, saj svojemu delodajalcu očita, da ni poskrbel za primerno delovno mesto (vozilo je bilo po njegovih trditvah za konkretno delo premajhno in neprimerno opremljeno). Tožena stranka je zahtevku nasprotovala s trditvijo, da je odškodninski zahtevek zoper njo neutemeljen, ker je zavarovalno kritje za škodo, ki nastane v zvezi z uporabo ali posestjo kopenskih motornih vozil, po sklenjeni zavarovalni pogodbi, ki sicer vključuje tudi zavarovanje odgovornosti delodajalca, izključeno. Sodišče prve stopnje je njenemu stališču pritrdilo in zahtevek na tej podlagi zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo strinja in pritrjuje jasnim razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Kot je pravilno poudarilo, je vozilo, ki ga je tožnik dobil od delodajalca, po svoji osnovni funkciji prevozno sredstvo, namenjeno ne le prevozu potnikov, ampak tudi blaga. Sestavni del funkcije prevoza blaga oziroma materiala, pa je tudi nalaganje in razlaganje tovora z vstopanjem in izstopanjem v in iz vozila. Zato so, poleg samega prevoza in uporabe vozila kot prevoznega sredstva, tudi takšna opravila zajeta v pojmu uporabe in posesti vozila v smislu 13. točke 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/06, ki veljajo tudi za kritje delodajalčeve odgovornosti (v nadaljevanju Splošni pogoji). Pri tem, ob jasni določbi 13. točke 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ni relevantno, ali je vozilo, glede na okoliščine konkretnega primera, mogoče šteti tudi za delovno mesto tožnika. Nerelevantno je tudi, ali so očitki tožnika zoper delodajalca utemeljeni. Namen pogodbene izključitve določenega rizika je namreč ravno v tem, da določi izjeme od splošnega pravila.

Na odločitev tudi ne more vplivati, da škode tožniku ni povzročilo vozilo samo, ampak je nastala zaradi padca iz vozila na tla. Bistveno je le to, da je do škode prišlo v zvezi z uporabo oziroma posestjo vozila, kar pa je bilo nedvomno ugotovljeno.

Pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, je odločitev o tem odpadla.