VSRS Sodba I Ips 82/2013-14

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se

dr. S. Ž., roj. ... 1912, duhovnik

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da je kot vicevizitator misijonske družbe v Ljubljani:

1. a) v samostanu zgoraj omenjene družbe v maju 1946 nudil zatočišče pobeglemu kaznjencu F. J., kateremu je s tem omogočil pobeg preko meje,

b) v jeseni leta 1946 A. P., o katerem je vedel, da namerava pobegniti v inozemstvo, dal navodila, kako in kje naj se skriva pred oblastjo na poti proti meji in mu kot verski predstojnik dovolil ilegalni pobeg, s čimer je nudil dejansko in moralno pomoč osebam, ki so se skrivale pred oblastmi in tudi oviral organe državne oblasti pri njegovi ulovitvi.

2. a) v letu 1946 ni prijavil oblastem vohunskega delovanja špijona M. B. in njegovih ilegalniih prehodov preko državne meje, čeprav je vse to vedel;

b) v letu 1946, ko mu je sestra B., prednica samostana Usmiljenih sester v Črni, povedala, da so te v samostanu skrivale ustaško vojno zločinko sestro P. in da so ji pomagale pri pobegu preko meje, tega ni prijavil oblastem.

3) Širil v svoji okolici v letu 1948 klevetniško literaturo o SSSR „Trirazsežna sila“ z namero, da bi s to propagando omajal zaupanje v ustvarjalno gospodarsko in politično moč socialističnega sistem in ljudske oblasti tudi v naši državi;

s čimer naj bi storil z dejanji opisanimi pod točko 1) kaznivo dejanje po 3. točki 14. člena, pod točko 2) po 8. členu in pod točko 3) po 9. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

1S sodbo, navedeno v uvodu, je bil obsojeni dr. S. Ž. spoznan za krivega kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena, po 8. členu in po 9. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD). Obsojen je bil na kazen štiri leta in devet mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo državljanskih pravic iz 37. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), in sicer: volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah ali društvih, pravice javnega nastopanja, pravice nositi častne naslove, rede in odlikovanja in pravice do državne in druge javne službe (točke a do d citiranega člena KZ). V izrečeno zaporno kazen mu je bil vštet čas, prebit v priporu od 8. 3. 1948 dalje. Sodišče ga je obsodilo tudi na plačilo stroškov kazenskega postopka, oprostilo pa ga je plačila povprečnine.

2Na podlagi določb 420. in 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 20. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (v nadaljevanju ZKP-G) je zahtevo za varstvo zakonitosti za obsojenca, umrlega dne 11. 7. 1989, vložil zakoniti zastopnik verske skupnosti Slovenske province Misijonske družbe lazaristov zoper pravnomočno sodbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred izdajo odločbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve določb kazenskega zakona. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, saj opisi dejanj, navedeni v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ne vsebujejo bistvenih znakov kaznivih dejanj, za katera je bil obsojenec spoznan za krivega in je tako podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

4O odgovoru državne tožilke se predlagatelj ni izjavil.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6Vrhovno sodišče o navedbah v zahtevi ugotavlja, da je s sklepom Su 29/2013 z dne 15. 5. 2013 predsednik Vrhovnega sodišča na podlagi določb prvega in petega odstavka 42. člena ZKP zavrgel zahtevi za izločitev predsednika Vrhovnega sodišča in sodnice vrhovnega sodišča. Ugotavlja pa tudi, da vložnik zahteve utemeljeno uveljavlja, da je bila s pravnomočno sodbo storjena kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj je bil zakon kršen o vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje.

7Vrhovno sodišče se strinja z vložnikom zahteve, da je v času storitve kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1. a) veljal Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Ur. l., DFJ, št. 66/45 z dne 1. 9. 1945), ki je v 3. členu kazniva dejanja opredelil v 13 točkah, tako da je šele, ko je stopil v veljavo Zakon o potrditvi, spremembah in dopolnitvi Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo z dne 15. 8 . 1945 (Ur. l. FLRJ, št. 59/46 z dne 23. 7. 1946) bila z določbo 14. točke 3. člena ZKLD inkriminirano kot pomoč storilcem kaznivih dejanj podpiranje in skrivanje pobeglih oseb. Zato je treba pritrditi zahtevi, da je bil zoper obsojenca uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, upoštevaje prepoved retroaktivne uporabe strožjega zakona. Zakon, ki bi moral biti uporabljen, to je ZKLD iz leta 1945 pa ravnanja, kakršno je bilo obsojencu očitano, ni inkriminiral, saj je iz opisa dejanj, za katerega je bil obsojen dr. S. Ž., ne izhaja, da bi nudil kakšno pomoč po 11. členu ZKLD z dne 1. 9. 1945 (podpiranje oboroženih tolp ali podobnih organizacij). Sodišče je sicer lahko uporabljalo tudi določbe o kaznivih dejanjih iz kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, ki so se uporabljale kot pravna pravila v času izdaje izpodbijane sodbe v skladu s 4. členom Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. 4. 1941 in sovražno okupacijo (Ur. l. FLRJ, št. 86/46 z dne 25. 10. 1946). Z določbo prvega odstavka 141. člena paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije je bila inkriminirana naklepna pomoč storilcem kaznivih dejanj po storjenem kaznivem dejanju (podpomoč zločincem, ki so na prostosti). V obravnavanem primeru naj bi šlo za pomoč pobegli, že obsojeni osebi. To pa pomeni, da mora biti podano vedenje storilca, da gre za osebo, ki je bila obsojena s sodbo sodišča in za ravnanja z namenom, da se prepreči izvršitev kazni. Teh dejstev pa niti opis kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da je obsojenec nudil zatočišče pobeglemu kaznjencu J., niti obrazložitev, da je vedel kdo je J. in da se zato skriva v samostanu in da je vedel, da je pobegnil kot domobranski zločinec iz zapora v Kočevju, kar je sicer navedeno pri obrazložitvi dejanja, opisnega v izreku sodbe pod točko 3, ne vsebujeta. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da tudi pravna opredelitev po prvem odstavku 141. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije ne pride v poštev.

8Pritrditi je tudi vložniku zahteve, da dejanje, opisano pod točko I/b ne vsebuje znakov kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD (pomoč storilcem kaznivih dejanj iz ZKLD po storjenem kaznivem dejanju). Storilec je bil tisti, ki je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. V opisu dejanja ni navedeno, da je obsojenec pomagal osebi, ki je storila katero od kaznivih dejanj po ZKLD, ampak le, kot pravilno poudarja vložnik zahteve, da je A. P. hotel pobegniti v inozemstvo, pri čemer ni opisano, da je šlo za storilca kaznivega dejanja zoper katerega bi bilo mogoče uvesti postopek zaradi kaznivega dejanja po ZKLD oziroma za osebo, ki je bila obsojena zaradi katerega od kaznivih dejanj po ZKLD.

9Pod točko 2 a) je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD. To dejanje je storil tisti, ki je vedel za pripravljanje ali izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD, pa o tem ni obvestil oblasti oziroma državnih organov. Zakonski znak kaznivega dejanja je, da storilec ve za izvršitev kakšnega kaznivega dejanja ali za pripravljanje kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD. Vložnik zahteve ima prav, da pod točkama 2 a) in 2 b) niso konkretizirani znaki iz abstraktnega opisa kaznivega dejanja, saj ni konkretiziarno, katero kaznivo dejanje se je pripravljalo ali je bilo izvršeno in tudi ne vedenje obsojenca. Pri dejanju pod točko 2 a) je navedeno, da je obsojenec vedel za vohunsko delovanje špijona M. B. in za njegove ilegalne prehode preko državne meje. Ni konkretizirano nobeno od ravnanj iz 2. člena ZKLD, to je ravnanje, ki meri na to, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev. Enako velja za dejanja pod točko 2 b), v katerem je opisano da je obsojenec ni prijavil oblastem, da so v samostanu Usmiljenih sester v Črni skrivali ustaško vojno zločinko in da so ji pomagali pri begu preko meje. Tudi ta opis ne konkretizira dejanja iz 2. člena ZKLD, to je napada na državo in njeno ureditev, kar je bilo kazenskopravno varovano z ZKLD.

10Pod točko 3) je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja po 9. členu ZKLD, ki ga je bilo mogoče storiti s propagando ali agitacijo, ki vsebujeta poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Vložnik zahteve utemeljeno poudarja, da opisano dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja, saj navedeni zakonski znak ni konkretiziran. Širjenje „klevetaške“ literature zato, da bi s propagando omajal zaupanje v gospodarsko in politično moč socialističnega sistema in ljudske oblasti, ne pomeni opisa okoliščin, ki konkretizirajo zakonski znak poziva na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve.

11Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

12Vrhovno sodišče je obsojenca oprostilo obtožbe, zato je na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.