VSRS Sodba II Ips 144/2010

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.707,94 EUR

z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Postopek se je začel 4. 11. 1997 s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Predlog za izvršbo je vložil pravni prednik tožeče stranke (S. p.o.) zoper družbo G. d.d. (v nadaljevanju G.), ki je zoper sklep vložila ugovor. Družba G. je bila zaradi nepravočasne uskladitve z določbami Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93, v nadaljevanju ZGD) 23. 2. 2001 izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod).(1)

Postopek se je zato nadaljeval zoper pravne naslednike družbe G., med drugim tudi zoper toženca. V prvem sojenju je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožencu naložilo plačilo obveznosti družbe G., razveljavljena. Pritožbeno sodišče je najprej opozorilo, da ne zadošča ugotovitev, da je bil delničar v času nastanka terjatve, saj toženec v tej zadevi ne odgovarja na podlagi šestega odstavka 580. člena ZGD, temveč kot pravni naslednik družbe G. Tožnik namreč ni tožil neposredno toženca, temveč družbo G. Zato je sodišču prve stopnje naložilo, da mora ugotoviti, ali je bil toženec delničar izbrisane družbe v času njenega izbrisa iz sodnega registra, saj je le v tem primeru mogoče govoriti o pravnem nasledstvu. Pri presoji, ali je toženec delničar izbrisane družbe v času izbrisa, pa je moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da lahko toženec dokazuje prenos delnic le s cesijsko pogodbo in vpisom v delniško knjigo. Toženec je namreč trdil, da je delnice odsvojil očetu s prodajno pogodbo, sklenjeno v letu 1997, s katero naj bi očetu v resnici vrnil posojilo, in da je bila ta sprememba tudi vpisana v delniško knjigo družbe v letu 1998. Opozorilo je še, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju presoditi tudi ugovor tožeče stranke, da je pogodba o odsvojitvi delnic navidezna. Tožeča stranka je namreč ugovarjala, da je bila prodajna pogodba antidatirana in da je toženec v delniško knjigo naknadno vpisal sebe kot pooblaščeno osebo za vodenje delniške knjige in nato na podlagi pogodbe, še svojega očeta kot novega delničarja (od dne 25. 12. 1998).

2V novem sojenju je sodišče prve stopnje znova odločilo, da mora toženec tožeči stranki izpolniti obveznosti družbe G., ker navedene družbe kot aktivni družbenik ni pravočasno uskladil z določbami ZGD. Presodilo je, da je toženec pravni naslednik družbe G., ker je bil v času izbrisa družbe njen delničar. Ugotovilo je, da je bila pogodba o prenosu delnic z dne 30. 4. 1997 antidatirana, namen sklenitve pogodbe pa v tem, da se toženec izogne odgovornosti po določbah ZFPPod. Sodišče je namreč ugotovilo, da podlaga prodajne pogodbe ni bilo vračilo dolga, saj toženčev oče ni pričakoval, da mu bo toženec dolg vrnil, niti ni vračila dolga od njega zahteval, saj mu je denar dejansko poklonil, prav tako pa je bila pogodba overjena šele med tem postopkom. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče presodilo, da sta toženec in njegov oče s pogodbo želela izigrati tožečo stranko oziroma da je bila pogodba sklenjena v slabi veri. Ker pogodba vsebuje nedopustno podlago, je presodilo, da je nična.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vlaga tožena stranka. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga zavrnitev revizije.

6Revizija ni utemeljena.

Glede obrazloženosti drugostopenjske sodbe in ostalih procesnih kršitev

7Toženec v reviziji meni, da je tožeča stranka trditve glede ničnosti prodajne pogodbe podala prepozno. V vlogi z dne 5. 1. 2005, ki jo je toženec priložil pritožbi, tožeča stranka namreč ni navedla ničesar, kar bi se nanašalo na veljavnost prodajne pogodbe, s katero je toženec odsvojil delnice družbe G. Stališče sodišč, da naj bi bila pravočasnost navedb tožeče stranke glede veljavnosti pogodbe izkazana s to vlogo, je tako evidentno protispisno. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da je toženec pogodbo predložil šele na naroku 15. 3. 2005. Toženec je to storil s pripravljalno vlogo z dne 19. 10. 2004. Pritožbeno sodišče se prav tako ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb toženca v zvezi z ničnostjo pogodbe, temveč je na očitke odgovorilo le s sklicevanjem na razloge prvostopenjskega sodišča („da se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje“). V pritožbi je toženec navedel več argumentov, s katerimi je izpodbijal pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča, da sta pogodba o odsvojitvi delnic z dne 30. 4. 1997 in vpis v delniško knjigo nični. Toženec tako v zvezi z ničnostjo pogodbe v reviziji prepisuje pritožbene razloge. Tako sploh ni bilo odgovorjeno na očitek glede protislovnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, ki najprej zaključi, da naj bi bila pogodba podpisana na domu toženca dne 30. 4. 1997, kar potrjuje, da pogodba ni bila antidatirana.

8Očitno neutemeljeno je uveljavljanje, da tožeča stranka trditev glede ničnosti prodajne pogodbe ni podala v vlogi z dne 5. 1. 2013 in da so bile zato podane prepozno. Kot je tožencu že pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče, je tožeča stranka že v vlogi z dne 5. 1. 2005 ugovarjala, da je toženec pogodbo antidatiral in tudi naknadno vpisal sebe kot pooblaščeno osebo za vodenje delniške knjige, na podlagi česar je vpisal kot imetnika delnic od 25. 12. 1998 svojega očeta. Očitek, da je pritožbeno sodišče napačno zapisalo, kdaj je toženec predložil pogodbo, ne more vplivati na odločitev tej zadevi, zato se revizijsko sodišče z njim ni ukvarjalo.

9Zmotno je tudi izhodišče toženca, da bi moralo pritožbeno sodišče odgovarjati na vsak pritožbeni očitek oziroma da se ne sme samo sklicevati na razloge sodišča prve stopnje. Po ustaljeni praksi VS RS je namreč v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje.(2)

Razloga sta predvsem v tem, da je smisel obrazložitve v zagotovitvi učinkovite pritožbe, ki zoper odločbe pritožbenega sodišča ni predvidena, in v nesmotrnosti ponavljanja razlogov o spornih vprašanjih, kadar se pritožbeno sodišče strinja s tistimi, ki so navedeni v prvostopenjski odločbi. Zahteve po obrazloženosti pritožbene odločbe so torej milejše le, če so razlogi prvostopenjske sodbe razumni, izčrpni, prepričljivi in pravilni ter je v njih vsebovan odgovor na pritožbena naziranja pravdnih strank. Ravno za takšno situacijo gre v konkretni zadevi. Z dokazno oceno v zvezi z namenom sklenitve prodajne pogodbe se je obširno ukvarjalo že sodišče prve stopnje, ki je na podlagi številnih okoliščin (datuma overitve pogodbe; izpovedbe toženčevega očeta, da je sinu denar že vnaprej poklonil; da je pogodbo sestavil toženec sam; določitve vrednosti kupnine; dejstva, da je bil toženec na roke pripisan kot pooblaščenec za vodenje delniške knjige) presodilo, da je bil namen sklenitve pogodbe v izognitvi odgovornosti toženca po določbah ZFPPod. Iz povzetka pritožbenih navedb glede dokazne ocene, v čem je bil namen sklenitve pogodbe, pa ni razvidno, da že prvostopenjska sodba ne bi vsebovala odgovora na pritožbene navedbe toženca. Tej dokazni oceni je sodišče druge stopnje pritrdilo in se strinjalo z materialnopravnim zaključkom, da je takšna pogodba nična. Obrazložitev drugostopenjske sodbe, ob dejstvu, da se je z dokazno oceno v zvezi z namenom sklenitve prodajne pogodbe obširno ukvarjalo že sodišče prve stopnje, zato zadošča standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe.

10Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da je sodišče hkrati ugotovilo, da je pogodba antidatirana, ter da sta toženec in oče pogodbo podpisala v letu 1997. Iz obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka z namenom izigravanja določb ZFPPod pogodbo antidatirala, kar pomeni, da pogodba ni bila sklenjena v letu 1997.

Glede pravne podlage za odgovornost tožene stranke za dolgove izbrisane družbe

11Po mnenju toženca sta sodišči šteli, da je pravna podlaga za toženčevo odgovornost za dolgove družbe G. v šestem odstavku 580. člena ZGD. Edini pravni predpis, ki ga v zvezi z njegovo odgovornostjo za dolgove izbrisane družbe G. omenja sodišče prve stopnje, je namreč določba šestega odstavka 580. člena ZGD, pritožbeno sodišče pa v novem sojenju glede pravne podlage v celoti potrjuje prvostopenjsko sodbo. Ob izhodišču, da je podlaga za toženčevo odgovornost za obveznosti družbe G. v šestem odstavku 580. člena ZGD, pa je odločitev sodišč materialnopravno zmotna. Na podlagi navedene določbe lahko toženec odgovarja le kot družbenik družbe z neomejeno odgovornostjo, ne more pa odgovarjati za obveznosti družbe. Obveznost na podlagi navedenega člena je torej subsidiarna, kar pomeni, da bi morala tožeča stranka sprva terjati družbo G. Šele v primeru, ko bi se izkazalo, da družba svoje obveznosti v roku, navedenem v pisni zahtevi, ni izpolnila, bi lahko tožeča stranka zahtevala izpolnitev obveznosti od toženca. Izpolnitev obveznosti od toženca bi tožeča stranka na podlagi navedene določbe lahko zahtevala v posebnem postopku, ne pa v postopku, ki je bil začet zoper izbrisano družbo G. Tožeča stranka pa posebnega postopka zoper toženca ni sprožila.

12Stališče toženca, da bi morala tožeča stranka, v kolikor bi bila pravna podlaga za odgovornost toženca v šestem odstavku 580. člena ZGD, vložiti novo tožbo, je sicer pravilno, vendar je zmotno toženčevo izhodišče, da je v tej zadevi treba uporabiti navedeno določbo. V situacijah, kot je v obravnavani zadevi, ko je upnik zahteval izpolnitev obveznosti najprej od družbe, pravda pa se nadaljuje zoper družbenika kot njenega pravnega naslednika, ker je družba med postopkom prenehala obstajati, šesti odstavek 580. člen ZGD ne pride v poštev. Po šestem odstavku 580. člena ZGD namreč ne gre za pravno nasledstvo družbenika, temveč za dvojno odgovornost za obveznosti družbe (družbe same in družbenika). Šesti odstavek 580. člena ZGD tako predstavlja pravno podlago le v tistih primerih, ko upnik že od samega začetka zahteva izpolnitev obveznosti od družbenika - omogoča torej vložitev nove tožbe zoper osebno odgovorne družbenike. To je VS RS obrazložilo že v zadevi II Ips 359/2005 z dne 15. 6. 2006, takšno stališče pa je zavzelo tudi pritožbeno sodišče v prvem sojenju v razveljavitvenem sklepu. V teh primerih je pravna podlaga za odgovornost družbenikov lahko le v četrtem odstavku 27. člena ZFPPod, saj druge podlage za osebno odgovornost družbenikov v primeru izbrisa družb ni. Ker pa takšno stališče nasprotuje 21. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča (v nadaljevanju US) U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002, v kateri so navedeni razlogi, zakaj smiselna uporaba četrtega odstavka 27. člena ZFPPod v primerih, ko pride do izbrisa družbe zaradi nepravočasne uskladitve z določbami ZGD, ne pride v poštev in da je zato treba uporabiti šesti odstavek 580. člen ZGD, bo revizijsko sodišče v nadaljevanju podrobneje obrazložilo svoje stališče (da je pravna podlaga za osebno odgovornost družbenikov v teh primerih v četrtem odstavku 27. člena ZFPPod) in se opredelilo do izpeljave US v 21. točki obrazložitve.

13US meni, da je zakonodajalec s tem, ko ZFPPod ni razveljavil določbe šestega odstavka 580. člena ZGD, izključil smiselno uporabo določbe četrtega odstavka 27. člena ZFPPod (vzpostavitev osebne odgovornosti družbenikov po ZFPPod) za primere, ko so družbe izbrisane zaradi nepravočasne uskladitve z določbami ZGD. Takšna izpeljava oziroma razlaga pa je po presoji revizijskega sodišča zmotna, saj temelji na napačnem izhodišču, da bi šlo pri družbenikih družb, izbrisanih zaradi nepravočasne uskladitve z določbami ZGD, za podvajanje odgovornosti, če bi ti družbeniki odgovarjali še po določbah ZFPPod. Namen vzpostavitve osebne odgovornosti družbenikov po ZFPPod in ZGD je namreč drugačen. Zakonodajalec je vzpostavil osebno odgovornost družbenikov v primeru izbrisa družbe po določbah ZFPPod zaradi načina prenehanja družbe. Izbris družbe po določbah ZFPPod kot način prenehanja družbe je specifičen, saj družba preneha brez likvidacije, torej brez postopka, v katerem bi se lahko uredila razmerja družbe z obstoječimi upniki. Zato je ZFPPod določil, da se v primeru izbrisa družbe šteje, da so družbeniki podali izjavo, ki jo ZGD določa za prenehanje družbe v skrajšanem postopku. Z vzpostavitvijo osebne odgovornosti družbenikov za dolgove izbrisane družbe je zakonodajalec torej uredil razmerja izbrisane družbe z upniki, ki bi se sicer uredila v postopku likvidacije. Namen vzpostavitve osebne odgovornosti družbenikov po določbah ZGD pa ni v urejanju razmerij izbrisane družbe z njenimi upniki, temveč v sankcioniranju družbenikov zaradi nepravočasne uskladitve z določbami ZGD in predvsem v vzpostavitvi dodatne možnosti za upnike, da pridejo do poplačila svojih terjatev od družb, ki niso zadostila kapitalskim in organizacijskim zahtevam ZGD. Osebna odgovornost družbenikov po šestem odstavku 580. člena ZGD se vzpostavi neodvisno od tega, ali družba še obstaja, medtem ko je namen osebne odgovornosti družbenikov po ZFPPod v ureditvi razmerij z upniki in se vzpostavi šele, ko družba preneha. Opisana razlika pa se pokaže kot kot relevantna ravno v situacijah, kot je obravnavana, ko pride do izbrisa družbe med postopkom, saj upnikom, če odgovornost družbenikov temelji na četrtem odstavku 27. člena ZFPPod, ni treba vložiti nove tožbe.

14Glede na obrazloženo se torej namen vzpostavitve osebne odgovornosti po ZFPPod v bistvenem razlikuje od namena vzpostavitve osebne odgovornosti družbenikov po ZGD. Zato dejstvo, da je ZFPPod pustil v veljavi šesti odstavek 580. člena ZGD, ne omogoča sklepanja, da je zakonodajalec na ta način za družbenike družb, ki se niso pravočasno uskladile z določbami ZGD, izključil smiselno uporabo določbe četrtega odstavka 27. člena ZFPPod in da navedene določbe ni mogoče uporabiti tudi pri družbah, ki so izbrisane zaradi nepravočasne uskladitve z ZGD. Ne gre namreč za podvajanje osebne odgovornosti družbenikov družb, ki se niso pravočasno uskladile z določbami ZGD, saj se na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod vzpostavlja tudi pravno nasledstvo, česar šesti odstavek 580. člena ZGD ne omogoča. Dejstvo, da ZFPPod ni razveljavil šestega odstavka 580. člena ZGD, tako pomeni le, da lahko upniki tistih družb, ki se niso pravočasno uskladile z določbami ZGD, tudi po uveljavitvi ZFPPod zahtevajo izpolnitev terjatve, ki jo imajo do družbe, tudi od njenih družbenikov, neodvisno od tega, ali družba še obstaja. Revizijsko sodišče s takšno razlago tudi ne posega v pristojnost US, saj gre v tem primeru le za razlago „navadnega“ zakonskega prava.

15Po presoji revizijskega sodišča obstaja več argumentov, da je treba četrti odstavek 27. člena ZFPPod uporabiti tudi v primerih, ko je razlog za izbris družbe v nepravočasni uskladitvi z določbami ZGD. Prvi argument predstavlja že namen vzpostavitve osebne odgovornosti po določbah ZFPPod. Če se z vzpostavitvijo osebne odgovornosti po določbah ZFPPod urejajo razmerja z upniki družbe, ki je prenehala, je treba ta razmerja logično urediti tudi pri tistih družbah, ki so izbrisane zaradi nepravočasne uskladitve z določbami ZGD. Drugačno stališče (da odgovornost družbenikov v teh situacijah ne temelji na četrtem odstavku 27. člena ZFPPod) bi po presoji revizijskega sodišča pomenilo neutemeljeno razlikovanje med razlogi, zaradi katerih pride do izbrisa družbe in bi pripeljalo do neenakopravne obravnave upnikov izbrisanih družb - v primerih, ko bi bil razlog za izbris družbe v njenem nedelovanju, bi lahko upniki nadaljevali postopke zoper družbenike, medtem ko bi morali upniki v primerih, ko bi bila družba izbrisana zaradi nepravočasne uskladitve z določbami ZGD, vložiti zoper družbenike novo tožbo, v že začetih pravdah pa bi se tožbe zaradi zaradi neobstoja subjekta morale zavreči. Zmotno bi bilo torej sklepanje, da že šesti odstavek 580. člena ZGD predstavlja zadostno podlago za ureditev razmerij družbe z upniki. Ravno situacija, kot je obravnavana, kaže na to, da šesti odstavek 580. člena ZGD ne daje podlage za ureditev (procesnih) razmerij z upniki družbe, saj ta člen, kot je bilo že obrazloženo, ne omogoča pravnega nasledstva. Če odgovornost družbenikov v teh situacijah ne bi temeljila na četrtem odstavku 27. člena ZFPPod, bi to prav tako pomenilo, da lahko družba v primeru izbrisa zaradi nepravočasne uskladitve z določbami ZGD dejansko preneha, ne da bi se pred tem uredila razmerja družbe z upniki. Dopustitev prenehanja družbe, ne da bi bila pred tem urejena razmerja z upniki, pa bi bila v nasprotju z ustavnim varstvom lastninske pravice, v okviru katere so nedvomno varovane tudi terjatve upnikov. Eden od vidikov ureditve razmerij z upniki je tudi v tem, da lahko upniki nadaljujejo že začete postopke zoper izbrisane družbe.

16Glede na obrazloženo je torej pravna podlaga za obveznost družbenikov za poplačilo dolgov izbrisane družbe v situacijah, ko upnik najprej zahteva izpolnitev obveznosti od družbe, pravda pa se zaradi prenehanja družbe nadaljuje zoper družbenika kot njenega pravnega naslednika, v četrtem odstavku 27. člena ZFPPod in ne v šestem odstavku 580. člena ZGD. Šestega odstavka 580. člena ZGD pa kot pravne podlage nista uporabili niti sodišči prve in druge stopnje, kot to zmotno meni toženec. Sodišče prve stopnje se v novem sojenju v obrazložitvi res sklicuje zgolj na šesti odstavek 580. člen ZGD, pritožbeno sodišče pa na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za toženčevo odgovornost za obveznosti družbe, prav tako navede to določbo. To omogoča sklepanje, da sta sodišči šteli, da je podlaga za toženčevo odgovornost v šestem odstavku 580. člena ZGD. Vendar je treba upoštevati, da je sodišče druge stopnje že v razveljavitvenem sklepu v prvem sojenju, sklicujoč se na že omenjeno odločbo VS RS II Ips 359/2005, povsem nedvoumno povedalo, da v primerih, kot je obravnavani, ko upnik zahteva izpolnitev obveznosti najprej od družbe, pravda pa se zaradi prenehanja družbe nadaljuje zoper družbenika kot njenega pravnega naslednika, šesti odstavek 580. člena ZGD ne pride v poštev. V novem sojenju sta se sodišči tudi obširno ukvarjali z vprašanjem, ali je bil toženec delničar družbe G. ob njenem izbrisu iz sodnega registra, kar prav tako kaže na to, da sodišči nista šteli, da je podlaga toženčeve odgovornosti v šestem odstavku 580. člena ZGD. Če bi sodišči šteli, da je podlaga toženčeve odgovornosti v šestem odstavku 580. člena ZGD, bi bilo za odločitev v tej zadevi pomembno le, ali je bil toženec delničar družbe v času, ko so nastale sporne terjatve in v trenutku ko se je po 580. členu ZGD iztekel rok za uskladitev družbe z ZGD in bi tako bilo vprašanje ničnosti prodajne pogodbe za odločitev v tej zadevi nepomembno. Tako tudi ne drži očitek, da sta sodišči spregledali, da je se je pravda začela zoper družbo G.

Glede položaja tožene stranke v družbi G.

17Družbeniki, katerih družba je bila izbrisana po določbah ZFPPod, odgovarjajo upnikom za obveznosti svojih družb solidarno z vsem svojim premoženjem, razen če dokažejo, da v smislu odločbe US U-I-135/00 niso mogli vplivati na uskladitev družbe z določbami ZGD.

18Po mnenju toženca bi morala tožeča stranka glede na odločbo US na toženca nasloviti očitek protipravne opustitve ali storitve, zaradi katere naj bi bil kot delničar odgovoren za dolgove družbe. S tem, ko je pritožbeno sodišče sámo navajalo razloge za odgovornost toženca (da je toženec v vlogi poslovodje zamudil rok za dokapitalizacijo), je kršilo določbo 7. člena ZPP. Tožeča stranka ni tožencu namreč nikoli očitala, da je zamudil rok za vložitev registrskega predloga za dokapitalizacijo. Ker tudi prvostopenjska sodba o tem nima nobenih razlogov, bi moralo pritožbeno sodišče po mnenju toženca sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje, ne pa, da je samo ugotavljalo in navedlo razloge, zaradi katerih je toženec odgovoren za dolgove izbrisane delniške družbe. Argumentacija pritožbenega sodišča je prav tako napačna. Sodišče je navedlo, da je toženec v vlogi poslovodje zamudil rok za dokapitalizacijo, čeprav šesti odstavek 580. člena ZGD govori o odgovornosti družbenikov in ne o odgovornosti poslovodij. Pritožbeno sodišče tako zmotno izpostavlja opustitev ravnanja, ki naj bi ga toženec izvršil v vlogi poslovodje. Podrejeno, če bi sodišče štelo, da je bil toženec v času izbrisa družbe, imetnik delnic, pa toženec zgolj kot 15 % delničar nedvomno ni mogel imeti vpliva na sprejetje sklepa o dokapitalizaciji družbe, saj je bila po takrat veljavnem ZGD za sprejetje tovrstnega sklepa potreba 75 % večina.

19Toženčeva razlaga zgoraj navedene odločbe US, da za obveznosti nepravočasno usklajene družbe odgovarjajo le družbeniki, ki so krivdno odgovorni oziroma jim je mogoče očitati premalo skrbno ravnanje, je zmotna. Obveznost aktivnega družbenika, da poravna obveznosti nepravočasno usklajene družbe, namreč ni odškodninska obveznost, kjer bi bilo potrebno dokazovati krivdo in ostale predpostavke, temveč gre za zakonski spregled pravne osebnosti. Subjektivni element družbenikov, o katerem govori US v drugem odstavku 48. točke prej navedene odločbe, pa se upošteva ravno s tem, ko se ugotavlja, ali je položaj družbenika v družbi pasiven ali aktiven.

Dokazno breme v zvezi s tem pa je na strani družbenika in ne upnika, v tem pa je tudi bistvena razlika od spregleda pravne osebnosti, urejenega v 6. členu ZGD. Zmotno je tako stališče toženca, da bi morala tožeča stranka na toženca nasloviti očitek protipravne opustitve ali storitve, zaradi katere naj bi bil kot delničar odgovoren za dolgove družbe.(3) Glede na navedeno odločbo US bi v konkretnem primeru toženec torej moral zatrjevati dejstva (in jih tudi dokazati), na podlagi katerih bi bilo mogoče materialnopravno zaključiti, da je njegov položaj v družbi G. ustrezal standardu pasivnega delničarja.

20Presoja sodišč nižjih stopenj, da toženec ni imel položaja nepravega oziroma pasivnega družbenika, je materialnopravno pravilna. Tudi manjšinski delničar ima lahko položaj aktivnega delničarja v smislu prej navedene odločbe US.(4) Pri presoji vpliva, ki ga ima delničar na uskladitev družbe z določbami ZGD, namreč ni mogoče izhajati zgolj iz vpliva, ki ga ima delničar na podlagi uresničevanja upravljavskih pravic, temveč je potrebno upoštevati tudi možnosti vpliva na vsakršni dejanski ali pravni podlagi. To izhaja tudi iz 74. točke prej navedene odločbe US, kjer so primeroma našteti kriteriji, med drugim tudi vpliv posameznega delničarja na poslovodstvo družbe in njegovo sodelovanje pri tem ter seznanjenost z gospodarjenjem družbe. US je sicer te kriterije navedlo pri presoji vpliva delničarjev na poslovanje družb, ki so bile izbrisane, ker niso imele premoženja, vendar lahko te kriterije, iz razlogov navedenih v odločbi VS RS II Ips 53/2008 z dne 26. 3. 2009, uporabimo tudi v obravnavani zadevi, kjer je prišlo do izbrisa družbe G. zaradi neuskladitve z določbami ZGD.

21Tudi v obravnavani zadevi toženec ni bil t.i. „prisilni“ delničar, to je delničar, ki bi delnice pridobil tekom lastninskega preoblikovanja podjetja na podlagi certifikata, neizplačanih plač, itn. Družba G. je bila ustanovljena leta 1991 na podlagi takrat veljavnega Zakona o podjetjih ( Ur. l. SFRJ, št. 77/1988), ki je že urejal moderne oblike zasebnolastninskih podjetij. Eden izmed ustanoviteljev družbe G. je bil tudi toženec, ki se je torej kot „prostovoljni“ delničar organizirano vključil v gospodarske aktivnosti na trgu. V obravnavani zadevi tako ne gre za situacijo, ko bi se toženec šele navajal na nova pravila nove družbenoekonomske ureditve. Toženec se je kot eden izmed ustanoviteljev vsekakor moral zavedati svojih upravljavskih in premoženjskih pravic iz naslova lastništva delnic, prav gotovo pa je tudi imel ustrezno znanje in interes sodelovati pri upravljanju te družbe. Zaradi navedenih razlogov lahko v obravnavani zadevi pri presoji toženčevega položaja uporabimo kriterije iz 74. točke prej navedene odločbe US.

22Zmotno je torej stališče tožene stranke, da okoliščina, da je imel toženec v družbi G. v času, ko bi se družba morala uskladiti z določbami ZGD, položaj direktorja, za odločitev v tej zadevi ne more biti pomembna, ker se presoja odgovornost družbenikov in ne direktorja. Ravno dejstvo, da je imel toženec v družbi G. v času, ko bi se družba morala uskladiti z določbami ZGD, položaj direktorja, po presoji revizijskega sodišča omogoča zaključek, da je imel toženec v rokah vzvode, ki so omogočali pravočasno uskladitev statusa družbe G. z določili ZGD, kljub temu da je bil zgolj manjšinski delničar. Res je sicer, da direktor ne more sam sprejeti sklepa o povečanju kapitala, temveč je zato potrebna določena kapitalska večina, vendar je v tej zadevi treba upoštevati, da je bil sklep o dokapitalizaciji sprejet in je bilo torej pravočasno povečanje kapitala dejansko odvisno le še od toženca kot takratnega direktorja družbe G. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženec predlog za povečanje kapitala na registrsko sodišče vložil šele 19. 1. 1995. Vpliv, ki ga je imel toženec kot manjšinski delničar v družbi G., v konkretnem primeru torej ni temeljil na njegovih upravljavskih upravičenjih, temveč predvsem na njegovi vključenosti v poslovodenje družbe. V zvezi s tem revizijsko sodišče še poudarja, da je neutemeljen očitek, da je sodišče kršilo razpravno načelo, s tem ko je zapisalo, da je toženec zamudil rok za uskladitev družbe G. Kot je utemeljeno opozorjeno v odgovoru na revizijo, je tožeča stranka podala trditve, da se družba G. ni pravočasno uskladila z določbami ZGD, toženec pa je trdil nasprotno. Na podlagi teh navedb je sodišče lahko ugotovilo dejansko stanje v zvezi s pravočasnostjo uskladitve družbe G. in tako ni prekoračilo trditvene podlage.

23Glede na obrazloženo je odločitev sodišč pravilna, zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

24Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo in poročila stranki, oboje povečano za davek na dodano vrednost ter materialne stroške ter znašajo skupaj 1.707,94 EUR.

Ker v obravnavani zadevi po izbrisu družbe G. ne gre več za gospodarski spor, saj nisi izpolnjeni pogoji iz 481. do 484. člena ZPP, je revizijsko sodišče nagrado odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, ki velja za redni pravdni postopek.

O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).

---.---

Op. št. (1): ZGD je v prehodni določbi 580. člena med drugim določil, da morajo obstoječe kapitalske družbe uskladiti osnovni kapital z določbami ZGD do 31. 5. 1994 (drugi odstavek 580. člena ZGD). Sankcija za nepravočasno uskladitev družb z določbami ZGD je bila (1) prisilna likvidacija družb in (2) vzpostavitev osebne odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe. Kljub sankciji o prisilni likvidaciji družb pa registrska sodišča temu niso povsem sledila in je v času uveljavitve ZFPPod v sodnem registru še ostala nepregledna množica neusklajenih družb (ki torej niso bile sodno likvidirane). Zato je bil z določbo 37. člena ZFPPod določen izbris takih subjektov iz sodnega registra.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010 in II Ips 922/2006 z dne 1. 7. 2009.

Op. št. (3): Prim. odločbi VS RS II Ips 53/2008 z dne 26. 3. 2009 in II Ips 4/2008 z dne 5. 3. 2009.

Op. št. (4): Prim. odločbo VS RS II Ips 53/2008 z dne 26. 3. 2009.