VSM sodba I Cpg 411/2010

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede povrnitve pravdnih stroškov spremeni tako, da se sedaj glasi:
Tožeča stranka mora povrniti prvemu tožencu in drugi toženki vsakemu pravdne stroške v znesku 2.691,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema pisnega odpravka te sodbe, po preteku navedenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“
V preostalem delu se pritožba zavrne.
Tožena stranka krije sama svoje stroške v zvezi s pritožbo.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo (tako primarni kot tudi podrejeni) tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) zaradi prisilne izterjave s hipoteko zavarovane terjatve v znesku 99.079,53 EUR in njen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov s strani tožene stranke (v nadaljevanju prvi toženec in druga toženka oziroma toženca) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter tožnici naložilo v povrnitev pravdne stroške obeh tožencev vsakemu v znesku 3.971,16 EUR v roku 15 dni od dneva prejema pisnega odpravka te sodbe, po preteku navedenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2Proti navedeni sodbi je tožnica pravočasno (po pooblaščencu) vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V obrazložitvi navaja, da sta bili lastninska pravica in hipoteka istočasno vpisani (v zemljiško knjigo) s sklepom z dne 6. 1. 2006 na pravnega prednika tožene stranke družbo S. d.o.o., ki pa takrat ni več obstajal. Meni, da je zato v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 prešla lastninska pravica (in s tem tudi hipoteka) z navedenim vpisom neposredno na toženki, ker po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) ob izbrisu preidejo vse obveznosti in terjatve izbrisane družbe na njene družbenike. V nadaljevanju se sklicuje na odgovor vrhovnega sodnika Janeza Šlibarja, objavljenega v Pravosodnem biltenu št. 1 iz leta 2003, ki se nanaša na primer, v katerem stečajni dolžnik do začetka stečajnega postopka še ni bil vknjižen kot lastnik nepremičnine, banka kot upnik pa ne kot hipotekarni upnik, temveč je prišlo do vknjižb navedenih stvarnih pravic na njiju med stečajnim postopkom, zaradi česar po mnenju navedenega vrhovnega sodnika določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) o roku, v katerem morajo upniki prijaviti terjatve do stečajnega dolžnika, v tem primeru ne veljajo, in zato hipotekarnemu upniku ni mogoče odreči upravičenja do poplačila s hipoteko zavarovane terjatve, ker te ni prijavil v stečajnem postopku. Meni, da gre za takšno situacijo tudi v obravnavani zadevi, zato nadalje navaja, da za obravnavano zadevo ne veljajo določbe ZFPPod in 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) glede roka, v katerem morajo upniki uveljavljati terjatve do družbenikov izbrisanega dolžnika, niti določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je po prenehanju zavarovane terjatve obstoj njene hipoteke zgolj formalne narave, kot posledica publicitetnih učinkov vpisov v zemljiško knjigo. Glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožencema dvakrat odmerilo nagrado za narok, in sicer za naroka, opravljena dne 4. 3. 2010 in 27. 4. 2010, po Tarifni št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), zmotno uporabilo navedene določbe ZodvT, saj navedena nagrada pokriva celotni ustni del postopka oziroma glavno obravnavanje spornega predmeta, ki ga sodišče po naravi stvari največkrat ne more opraviti na enem naroku, in se pri tem sklicuje tudi na pojasnilo k navedeni tarifni št., na nemško tarifo, ki je bila za zgled zakonodajalcu pri sprejemanju tarife k ZOdvT, ter na sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, oddelek v Murski Soboti, Pd 216/2009 z dne 16. 12. 2009. V nadaljevanju še opozori, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov prav tako ni upoštevalo, da je druga toženka tuja pravna oseba, zato ji v skladu s 25. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) njen pooblaščenec ne bo upravičen obračunati DDV za opravljene storitve, druga toženka pa bi bila s plačilom zneska DDV neupravičeno obogatena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prav tako zahteva povrnitev stroškov v zvezi s pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženca nista podala odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Čeprav tožnica navaja, da izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, pa glede na vsebino pritožbenih navedb opredeljeno uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, na katerega mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, in je v obravnavani zadevi podan le pri odmeri stroškov pravdnega postopka glede nagrade za narok, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

6Pritožbeno sodišče je zato v okviru uradnega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP preverilo obstoj morebitnih (absolutnih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in ugotovilo, da te kršite niso podane.

7Tožnica je kot hipotekarni upnik s hipotekarno tožbo zahtevala poplačilo svoje terjatve v znesku 99.079,53 EUR od tožencev kot univerzalnih pravnih naslednikov hipotekarnega dolžnika – družbe S. d.o.o., ki je bila dne 24. 9. 2004 izbrisana iz sodnega registra v skladu z določili 3. poglavja ZFPPod.

8Nadaljnje pravno pomembne dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo v podlago izpodbijane odločitve, in pravilnosti katerih tožnica ne graja, zaradi česar je pritožbeno sodišče nanje vezano, so:

- da sta dne 19. 10. 1995 tožnica kot prodajalka in družba S. d.o.o. kupec sklenili prodajno pogodbo št. 32/95-ICM/P glede poslovnih prostorov št. B-202, ki se nahajajo v II. nadstropju poslovne stavbe na naslovu P. 13/a v M., parc. št. 1206/1 k.o. M-G, vpisane pri vl. št. 1262 (sedaj vl. št. 1613/26), tožnica pa je iz tega razloga izdala zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na navedenih poslovnih prostorih v korist družbe S. d.o.o. (7. člen navedene prodajne pogodbe);

- da sta dne 16. 10. 1995 tožnica kot posojilodajalka in družba S. d.o.o. kot posojilojemalka sklenili pogodbo o kreditu (pravilno o posojilu) št. 32/95-ICM/K za glavnico in dogovorjene obresti v skupnem znesku 193.782,72 DEM (sedaj: 99.079,53 EUR) v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom anuitet do izpolnitve obveznosti, s katerim bi družba S. d.o.o. poravnala del kupnine za nakup navedenih poslovnih prostorov po navedeni prodajni pogodbi (t. im. namensko posojilo);

- da sta se tožnica in družba S. d.o.o. v okviru navedenih pogodb dogovorili, da se tožničina terjatev po navedeni pogodbi o posojilu zavaruje z zastavno pravico na navedenih poslovnih prostorih (torej s hipoteko), družba S. d.o.o. pa je iz tega razloga izdala zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo zastavne pravice na navedenih poslovnih prostorih v korist tožnice (8. člen navedene prodajne pogodbe);

- da družba S. d.o.o. ni izpolnila svojih obveznosti po navedeni pogodbi o posojilu, temveč plačala le anuitete in obresti za obdobje 29. 10. 1995 do 7. 8. 1997;

- da sta bila toženca na dan izbrisa družbe S. d.o.o. iz sodnega registra (torej dne 24. 9. 2004) vpisana v sodni register kot njena družbenika;

- da je bila dne 6. 1. 2006 s (pravnomočnim) sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru Dn. št. 10156/2004 na podlagi zemljiškoknjižnih dovolil, izdanih v okviru navedene prodajne pogodbe, vknjižena lastninska pravica na navedenih poslovnih prostorih v korist družbe S. d.o.o. in hkrati hipoteka na navedenih poslovnih prostorih v korist tožnice.

9Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odgovor oziroma mnenje navedenega vrhovnega sodnika, saj predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, pri čemer tožnica niti ne pojasni, zakaj teh navedb ni mogla navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji v skladu z določili 286. člena ZPP, nenazadnje pa se nanaša primer, kjer je bil nad dolžnikom začet stečajni postopek po določbah ZPPSL, do vknjižbe hipoteke pa je prišlo med stečajnim postopkom, v danem primeru pa je bil pravni prednik tožencev izbrisan po določilih 3. poglavja ZFPPod, ki ureja postopek izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije, do vknjižbe hipoteke v korist tožnice pa je prišlo po (dejanskem) izbrisu navedene družbe iz sodnega registra, zato tudi ni mogoče govoriti, da gre za enak primer.

10Tako pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju povzema pravilne materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, da je obveznost izbrisane družbe S. d.o.o. po navedeni pogodbi o posojilu prešla na toženca kot njena družbenika v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZGD v zvezi s četrtim odstavkom 27. člena ZFPPod, ki ga je bilo treba uporabiti (tudi) v skladu s prehodno določbo 1. točke 496. člena ZFPPIPP. Toda ker tožnica kot upnica svoje s hipoteko zavarovane terjatve do izbrisanega dolžnika ni uveljavljala od tožencev v roku enega leta od dneva objave izbrisa družbe iz (sodnega) registra v Uradnem listu RS (drugi odstavek 394. člena ZGD v zvezi s petim odstavkom 27. člena ZFPPod), je njena terjatev prenehala po smem zakonu (ex lege). Sodišče prve stopnje je sicer začetek teka navedenega roka napačno štelo od dneva izbrisa navedene družbe iz sodnega registra (torej dne 24. 9. 2004), in ne od dneva objave vpisa izbrisa navedene družbe v Uradnem listu RS, vendar je pri tem treba upoštevati, da je bila tožba vložena (šele) dne 19. 3. 2009, kar je vsekakor po preteku navedenega materialnega in prekluzivnega roka.

11Pritožbeno sodišče tudi soglaša z nadaljnjim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je obstoj v korist tožnice dne 6. 1. 2006 vknjižene hipoteke v skladu z obstoječo sodno prakso (denimo sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 120/2007 z dne 14. 10. 2009) in teorijo (primerjaj Keresteš T., v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 698) po prenehanju z njo zavarovane terjatve zgolj formalne narave, kot posledica publicitetnih učinkov vpisov v zemljiško knjigo, v materialnopravnem smislu pa je s prenehanjem zavarovane terjatve prenehala tudi hipoteka.

12Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožencema priznalo nagrado za narok po Tar. št. 3102 Tarife, ki je sestavni del ZOdvT, v dvakratnem znesku, in sicer tako za narok, opravljen dne 4. 3. 2010, kot tudi za narok, opravljen dne 29. 4. 2010, zmotno uporabilo navedeno materialno pravo, saj drži, da je z navedeno nagrado zajet celotni del ustnega postopka. Ali povedano drugače: navedena nagrada pripada odvetniku kot pooblaščencu stranke v enkratnem znesku ne glede na število dejansko opravljenih narokov s strani sodišča prve stopnje za glavno obravnavo, in tudi če se postopek, v katerem je predpisan narok, zaradi ravnanja odvetnikove stranke zaključi brez oprave naroka. Sodišče prve stopnje bi tako tožencema moralo priznati navedeno nagrado za narok vsakemu le v enkratnem znesku 1.066,80 EUR.

13Ne drži pa nadaljnja pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje pri odmeri DDV (20 %) zmotno uporabilo 25. člen ZDDV-1, ker naj ne bi upoštevalo, da je druga toženka tuja pravna oseba, zaradi česar ji njen pooblaščenec ne bo upravičen obračunati DDV za opravljene storitve, druga toženka pa bo s plačilom zneska DDV neupravičeno obogatena. Odvetnik kot pooblaščenec druge toženke je davčni zavezanec za DDV, ki ima sedež v Novi Gorici, torej v RS, in tudi storitve zanjo (zastopanje v obravnavanem gospodarskem sporu), ki so predmet obdavčitve po 3. točki prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, je opravil za plačilo na ozemlju RS, ki je članica Evropske unije (v nadaljevanju EU), zaradi česar je bil drugi toženki dolžan obračunati DDV po stopnji, ki je veljala v trenutku oprave posamezne storitve, to je v višini 20 % od njene vrednosti (prvi odstavek 41. člena ZDDV-1), DDV v znesku 448,50 EUR pa je dolžna kot končni prejemnik navedenih storitev plačati druga toženka, čeprav ima sedež v R Italiji, ki je prav tako članica EU.

14Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi spremenilo tako, da je nagrado pooblaščencev obeh tožencev znižalo za znesek 1.066,80 EUR, kar pomeni, da sta toženca upravičena do povrnitve pravdnih stroškov vsak v znesku 2.242,50 EUR, skupaj z DDV (20 %) pa 2.691,00 EUR, katere je tožnica dolžna vsakemu povrniti v roku 15 dni od dneva prejema pisnega odpravka sodbe sodišča prve stopnje, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (I. točka izreka), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo (II. točka izreka).

15Tožnica je s pritožbo uspela samo v delu, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov tožencema, torej s sorazmerno majhnim delom, zato sama krije svoje stroške v zvezi s pritožbo (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).