VSRS Sodba VIII Ips 126/2013

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 284,04 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke z dne 14. 11. 2011 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 14. 11. 2011, naložilo toženi stranki plačilo solidarnostne pomoči tožniku v znesku 577,51 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa višji znesek v višini 412,33 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je toženi stranki naložilo povračilo stroškov postopka. Presodilo je, da je Komisija za razlago Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Komisija, Ur. l. RS, št. 81/2000) prekoračila svojo pristojnost iz 10. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nadaljnji) z razlago 1. alineje 4. točke 40. člena KPND glede vprašanja, kdo se šteje za ožjega družinskega člana. Po razlagi Komisije se za ožjega družinskega člana štejejo člani družine opredeljeni v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 15/76 in naslednji), torej zakonec, izvenzakonski partner, zakonski in izvenzakonski otroci ter posvojenci, ki jih je delavec po zakonu dolžan preživljati in jih tudi dejansko preživlja. S takšno razlago je Komisija zmotno razlagala sporno določbo oziroma jo je nedopustno dopolnila, saj za to ni bila pristojna. ZZZDR namreč pojma ožjega družinskega člana ne definira, poleg tega pa se v smislu tega zakona kot člani ožje družine lahko štejejo tudi starši. Sodišče se je v konkretni zadevi pri razlagi spornega pojma oprlo na smiselno primerjavo s 180. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji), glede na to, da KPND ne vsebuje razlage, razlaga Komisije pa za sodišče ni obvezna, ker ni sestavi del kolektivne pogodbe. Citirani člen upravičence do denarne odškodnine iz naslova nepremoženjske škode šteje zakonca, otroke in starše kot ožje družinske člane, če življenjske okoliščine v posameznem primeru to dejansko opravičujejo. Tudi sodna praksa je sporni pojem razlagala široko in pri tem upoštevala različne življenjske situacije. Ker je tožnik kljub svoji družini za mater skrbel in živel z njo v dejanski življenjski skupnosti vse do njene smrti, je bila mati del njegove družine. Zato je sodišče presodilo, da je potrebno mater tožnika v konkretnem primeru šteti za ožjega družinskega člana v smislu prve alineje 4. točke 40. člena KPND, zaradi česar je tožnik upravičen do solidarnostne pomoči ob njeni smrti.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 102/2012-6 z dne 26. 2. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna in dopustna smiselna uporaba zakonskih določb 180. člena Obligacijskega zakonika pri presoji, ali mora delodajalec delavcu v primeru smrti starša izplačati solidarnostno pomoč.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta se sodišči pri opredelitvi pojma ožjega družinskega člana zmotno oprli na opredelitev tega pojma v 180. členu OZ. Citirana določba se ne more smiselno uporabljati za razmerje delavec delodajalec, saj pri izplačilu solidarnostne pomoči ob smrti ne gre za okoliščine, primerljive s civilnim deliktom, niti izplačilo ne predstavlja odškodnine za duševne bolečine. Pri solidarnostni pomoči kriterij za upravičenost do izplačila niso predpostavke odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjene v primeru odškodnine za nepremoženjsko škodo po 180. členu OZ. Solidarnostna pomoč je instrument v delovnem pravu, ki je po pravni naravi in vsebini bolj podoben socialnovarstvenim dajatvam, čeprav ni socialni prejemek. Ker je določena v kolektivni pogodbi, se kot pravica iz kolektivne pogodbe navezuje na delovno razmerje delavca in delodajalca. Delodajalec nima nikakršnega vpliva na smrt starša delavca in zanjo ni odgovoren, zato tudi ne sme nositi finančnih posledic. Če sodišče v primeru pravne praznine uporabi analogijo, lahko to stori le z uporabo primerljivega pravnega instituta. Po mnenju tožene stranke je primernejša opredelitev ožjih družinskih članov iz 20. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ, Ur. l., št. RS 9/92 in naslednji). Po citiranem členu se kot ožji družinski člani štejejo samo zavarovančevi otroci in zakonec.

5Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da smiselno uporabo pojma ožjega družinskega člana iz 180. člena OZ omogoča drugi odstavek 1. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (v nadaljevanju ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006), ki določa, da se vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena s tem ali drugim zakonom, smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Tudi Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) se v prvem odstavku 11. člena sklicuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Določbe ZZVZZ pri razlagi niso uporabljive, saj citirani zakon pojem ožjega družinskega člana določa za potrebe in namen citiranega zakona, ki ureja pravice iz zdravstvenega zavarovanja. Poudarja, da je potrebno nejasne določbe razlagati v korist delavca.

6Revizija je utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8Revizija pravilno opozarja, da pri razlagi pojma ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena KPND ni mogoče smiselno uporabiti razlage iz 180. člena OZ, ker je namen obeh institutov različen. Solidarnostna pomoč je institut delovnega prava in pravica, ki je pogojena z obstojem delovnega razmerja. Pravica do prejema solidarnostne pomoči je vezana na določen dogodek in se izplača delavcu z namenom, da lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Pogoja, ki morata biti izpolnjena za izplačilo, sta obstoj delovnega razmerja in eden izmed taksativno naštetih dogodkov. Pri tem ni pomembno, če in ali sploh obstaja odgovorna oseba, ki je povzročila ta dogodek. Na drugi strani odškodninska odgovornost izhaja iz splošne prepovedi povzročanja škode, sicer jo mora povzročitelj povrniti (prvi odstavek 131. člena OZ). Namen odškodninskega prava je torej v odpravi oškodovančevega prikrajšanja in zagotovitvi zadoščenja oškodovancu v obliki odškodnine. Krog upravičencev iz 180. člena OZ sodna praksa razlaga široko, ker izhaja iz predpostavke, da te osebe trpijo duševne bolečine zaradi škodnega dogodka, ki ga je praviloma nekdo povzročil in je zanj odgovoren. Zaradi osebne narave prikrajšanja gre tem osebam pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.

9ZKolP se v drugem odstavku 1. člena res sklicuje na splošna pravila civilnega prava, vendar se ta odstavek navezuje na prvi odstavek istega člena, ki govori o strankah, vsebini, postopku sklenitve kolektivne pogodbe, njeni obliki, veljavnosti in prenehanju, mirnem reševanju kolektivnih delovnih sporov ter evidenci in objavi kolektivnih pogodb. Zato napotila ni mogoče uporabiti tudi v zvezi z razlago vsebine posameznih določb kolektivne pogodbe. Tožnik se v odgovoru na revizijo sklicuje tudi na prvi odstavek 11. člena ZDR, ki prav tako napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava, vendar le glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi in ne kolektivne pogodbe. Poleg tega se oba zakona nanašata na vprašanja, ki niso s področnim ali z drugim zakonom drugače urejena in ne na kolektivno pogodbo.

10Upoštevaje namen ZZVZZ, je zmotno zavzemanje revizije za opredelitev pojma ožjih družinskih članov, kot je opredeljen v 20. členu.

11Pojem ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena KPND je potrebno razlagati glede na namen, ki sta ga zasledovali stranki KPND ob njenem sklepanju. Smiselna uporaba razlag spornega pojma iz drugih pravnih področij oziroma zakonov ni primerna, ker je namen posameznih institutov (ki so v zvezi s pojmom ožjih družinskih članov), različen.

12Že iz poimenovanja instituta izhaja, da je namen solidarnostne pomoči kot pravice iz delovnega razmerja zgolj trenutna finančna pomoč delavcu. Takšnemu namenu sledi tudi razlaga Komisije, ki je krog upravičencev še dodatno omejila. Zato pojma ožjih družinskih članov ni mogoče razlagati preširoko, ker bi v nasprotnem primeru presegli namen, ki sta ga zasledovali stranki KPND ob njenem sklepanju. Iz tega razloga sklicevanje tožnika na načelo "in favor laboratoris" pri razlagi spornega pojma ni utemeljeno. Tudi dikcija, ki sta jo uporabi stranki (ožji družinski člani), nakazuje na ozko razlago tega pojma. Zato staršev delavca ni mogoče šteti kot ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena KPND, ob smrti katerih bi bil delavec upravičen do solidarnostne pomoči. Pri tem ni pomembno, ali je delavec živel v dejanski življenjski skupnosti s starši na isti lokaciji bodisi sam ali pa s svojo družino.

13Ker torej matere tožnika ni mogoče šteti za ožjega družinskega člana v smislu prve alineje 4. točke 40. člena KPND, tožnik ob njeni smrti ni upravičen do izplačila solidarnostne pomoči. Zato je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišča druge in prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14Glede na izid revizijskega postopka, v katerem je tožena stranka uspela v celoti, ji je tožnik dolžan povrniti utemeljene stroške postopka v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Potrebni stroški (155. člen ZPP) v skladu s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra, Ur. l. RS ŠT. 20/07 in naslednji) na prvi stopnji znašajo 67,08 EUR, na drugi stopnji 82,56 EUR in na revizijski stopnji 134,4 EUR – skupaj torej 284,04 EUR. Če tožnik prisojenih stroškov ne bo povrnil v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj od prisojenega zneska tečejo tudi zakonske zamudne obresti.