VSK sodba Cp 594/2013

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici v 15 dneh stroške pritožbenega postopka v znesku 352,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna v 8 dneh dopustiti vpogled in fotokopiranje celotne svoje dokumentacije, nastale od ponovne vzpostavitve tožene stranke v letu 1995 do dneva izdaje sodbe v tem postopku, zlasti pa knjigovodskih listin, sklenjenih pogodb, zapisnikov zborov (vključno s seznami navzočih) in upravnih odborov skupnosti, zapisnikov nadzornega odbora, evidenc o posekanem lesu s strani članov skupnosti po posameznih letih, izpisek prometa TRR skupnosti, splošnih aktov in druge dokumentacije in sicer na njenem sedežu L.. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 904,92 EUR. V primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi navaja, da je izrek sodbe nedoločen in neizvršljiv. S sodbo se toženi stranki nalaga, da je dolžna dopustiti vpogled in fotokopiranje svoje celotne dokumentacije od leta 1995 do dneva izdaje sodbe. V tem delu je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo t.j. Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki v 34. členu opredeljuje arhivsko gradivo kot dokumentarno gradivo javnopravnih oseb. Dokumentarno gradivo drugih pravnih in fizičnih oseb, ki ima lastnost arhivskega gradiva, postane šele na podlagi odločbe državnega arhiva. Arhivskega gradiva tožena stranka nima in ga tudi ne hrani. Glede druge dokumentacije t.j. knjigovodskih listin, pogodb, evidence in knjigovodskih listin plačilnega prometa t.j. izpiskov prometa TRR Agrarne skupnosti (v nadaljevanju: AS), pa tožena stranka navaja, da za AS vodenje poslovnih knjig in hramba knjigovodskih listin ni predpisana, zato v tem delu sodbe ni mogoče izvršiti, tako kot se glasi. Tožena stranka ne vodi in ni zavezana voditi poslovnih knjig kot ji vodijo gospodarske družbe ali društva. Knjigovodskih listin tudi ne hrani tako, kot je predpisano za te subjekte. Preostala dokumentacija t.j. zapisnike organov AS pa je bila objavljena na krajevno običajen način. Tudi listin ne hrani. Od splošnih aktov ima samo Pravila AS, drugih splošnih aktov nima. Zahtevek za vpogled v drugo dokumentacijo je tudi sicer povsem nedoločen, ni individualiziran in kot takšen tudi ni izvršljiv. Pooblaščenec tožnice je že predhodno postavljal zahteve za vpogled v dokumentacijo, enkrat kot pooblaščenec M.K., drugič kot pooblaščenec D.C. in je 25.10.2009 tudi opravil vpogled v obstoječo dokumentacijo tožene stranke. Pooblaščenec je takrat tudi zahteval in konkretno opredelil listine, ki jih je hotel vpogledati. Vložil je številna pravna sredstva zoper upravne odločbe. Seznanjen je z delom in poslovanjem tožene stranke, kar izhaja iz dejstva, da je vlagal prijave inšpekcijskim službam in ovadbe pristojnemu tožilstvu zoper vodstvo AS. Če mu informacije o delu in poslovanju organov AS ne bi bile dostopne, kot napačno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne bi mogel vlagati številnih pravnih sredstev. Prvostopenjsko sodišče je kot neresnične ocenilo izpovedi prič D.R. in K.L.. V tem delu je napačno ugotovilo dejansko stanje. Trditve tožene stranke so se prav na podlagi izpovedi teh dveh prič izkazale za resnične. Priče so izpovedale, da je edini pisni zahtevek za vpogled v dokumentacijo bil realiziran 25.10.2009. Pri zahtevah za vpogled je potrebno upoštevati tudi časovne in tehnične možnosti tožene stranke. Če so bili ostali člani AS obveščeni o delovanju AS zadostno z objavami preko oglasne deske in na zborih AS ter preko organov AS, bi morala biti enako obveščena tudi tožnica, če bi se udeleževala sej zborov in podajala predloge. Na zborih AS so bila predstavljena konkretna poročila o delovanju organov, finančna poročila, idr.. Zato ni mogoče sprejeti zaključka, da tožnica ni bila informirana enako, kot ostali člani. Neutemeljen je sklep sodišča, da so člani AS o dogajanjih slabo obveščeni oz. da so prepuščeni lastni iznajdljivosti. Sodišče je v celoti sledilo navedbam tožnice in njenega pooblaščenca, ki ves čas nasprotujeta obstoječemu načinu vodenja AS. Vendar večina članstva ne nasprotuje načinu vodenja in gospodarjenju s skupnim premoženjem in tudi ne zahteva drugačnega načina informiranja, kot je ustaljeno v praksi od ponovne ustanovitve AS dalje. O tem je izpovedal D.C., ki je bil eden od ustanoviteljev AS in predstavnik vasi. V tej funkciji je bil od ustanovitve pa do leta 2003. Izpovedal je, da se je obveščalo ustno in preko oglasne deske ter da se je pošiljalo tudi vabila. Tožena stranka ne sprejema razlage, da obveščanje z objavo na oglasnih deskah ni ustrezno. Ni primerno, da se je sodišče pri tem oprlo na članom izjemoma poslan zapisnik zbora dne 22.10.2011. Ta zapisnik je bil članom AS poslan samo zato, ker je v njem sklep o ureditvi lastništva in statusu članstva. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da je pooblaščenec tožnice poleg pisnega zahtevka tudi ustno od predsednika AS D.R. zahteval vpogled v dokumentacijo. Iz izpovedi D.C. in D.R. izhaja, da sta prvi in pooblaščenec tožnice prišla k njemu in zahtevala samo dokumentacijo v zvezi s posekom lesa. Ob tej priliki sta se še pritožila, da jima I.C. ne dovoli poseka lesa. Pojasnil jima je, da tega, kar je bilo sprejeto na zboru AS on ne more preklicati. Izpovedi D.C. in pooblaščenca tožnice, nista skladni, kot ugotavlja sodišče. V postopku stranki nista bili enako obravnavani. Pooblaščencu tožnice je sodišče dovolilo, da je kot priča izpovedoval o domnevnih nepravilnostih in nezakonitostih delovanja vodstva AS. Toženi stranki oz. njenemu pooblaščencu pa ni dovolilo vprašanj v zvezi s potekom postopka glede izgradnje gozdne vlake in plačilo tega dela s posekom lesa. Največ pritožb glede vodenja AS in gospodarjenja s skupnim premoženjem je bilo ves čas s strani pooblaščenca tožnice. Po Pravilih AS bi tožnica svojo pravico morala najprej poskušati uresničiti znotraj AS. Tako določa 36. člen Pravil AS, po katerem upravni odbor imenuje tričlansko komisijo, lahko tudi iz zunanjih članov in šele če komisija ne more spora rešiti zadovoljivo, se spor rešuje pred pristojnim sodiščem. Tožnica pa je takoj vložila tožbo in prvostopenjsko sodišče teh osnovnih postopkovnih pravil pri odločanju ni upoštevalo. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožnici plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da se tožena stranka spreneveda, saj na eni strani ves čas poudarja, da imajo člani AS pravico kadarkoli zahtevati vpogled v vso dokumentacijo AS, na drugi strani pa se ves čas tega postopka upira zahtevku tožnice, ki zahteva prav to. Tudi z njene strani ponujeno ponudbo za sklenitev sodne poravnave je tožena stranka zavrnila. Pritožba in celotna pravda dokazujeta, da si predsednik upravnega odbora AS K.L. in predsednik AS D.R. na vse mogoče načine prizadevata prikriti dokaze o nezakonitem in škodljivem delovanju v AS. V zemljiški knjigi je lastniško stanje uredilo do sedaj le nekaj skupnih lastnikov premoženja AS (9/80), torej sploh še ni znano, kdo vse so aktualni lastniki in s tem člani AS s pravico glasovanja glede upravljanja in gospodarjenja s premoženjem AS. Prav na to dejstvo je pooblaščenec tožnice večkrat opozoril oba predstavnika. Opozoril ju je, da se nepooblaščeno lotevata poslov, ki presegajo okvir redne uprave. Od ustanovitve AS dalje sta ves čas oba na vodilnih položajih. Soodločala sta o izgradnji gozdnih prometnic in o poseku velikih količin lesa. Kupnino od prodanega lesa (cca 100.000,00 EUR) in zemljišča (za potrebe ceste v bližini Napoleonovega mosta – cca 40.000,00 EUR) sta porabila za plačilo izvedenih del (sečnja lesa, izgradnja poti, komunalno urejanje vasi), ki sta jih ves čas v glavnem izvajala le Č. in U., pri čemer je bil Č. član upravnega odbora AS. Z denarjem lastnikov AS sta brez njihove vednosti oz. celo proti njihovi volji komunalno urejala vas, zato je razumljivo, da ju vaščani te vasi pri tem podpirajo. Hkrati omogočata posek lesa raznim članom AS, ki niso skupni lastniki gozdov AS in te pravice nimajo. Nekaterim članom pa doslej ni bil omogočen niti vpogled v dokumentacijo AS in s tem v delo organov AS. Iz pritožbe se da sklepati, da to dokumentacijo vodstvo AS uničuje, pri čemer se sklicuje na Zakon o dokumentarnem gradivu in Zakon o gospodarskih družbah, kar vse vsiljuje zaključek o nezakonitem ravnanju in oškodovanju dejanskih lastnikov premoženja AS. Pritožba prinaša nedovoljene novote. Prvič tožena stranka navaja, da pooblaščenec tožnice 24.10.2011 ni priložil pooblastila za zastopanje. Tudi navedbe, da tožnica ni poskusila najprej rešiti spor preko komisije iz 36. člena Pravil AS, je novota. Ta določba pa niti ne nalaga kakršnegakoli dolžnega ravnanja in tožnici ni poznano, zakaj upravni odbor do danes še ni imenoval te komisije. Določba 36. člena Pravil je splošno pravilo o reševanju sporov in ne predstavlja procesne predpostavke za vložitev tožbe pri sodišču. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, hkrati zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 2. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi AS ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) je AS skupnost fizičnih in pravnih oseb, ki ni pravna oseba. Mora pa imeti svoj TRR pri poslovni banki, sporazum o ponovni vzpostavitvi AS, članski imenik, svoja pravila in organe in vpisana mora biti v register AS. ZPVAS je zelo kratek zakon s samo tremi poglavji, prehodnimi in končnimi določbami. V prvem členu je splošna določba, v drugem poglavju je v šestih členih urejen postopek za ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti in v tretjem poglavju je v štirih členih urejen postopek za vračanje premoženjskih pravic. Člani AS (fizične in pravne osebe) imajo pravice, dolžnosti in obveznosti. Zato morajo biti pravila poslovanja natančneje urejena vsaj v splošnih aktih AS. Iz Pravil AS izhaja, da člani kot skupni lastniki z nepremičninami, ki so jim bile vrnjene v skupno last, uresničujejo premoženjske pravice (upravljanje z gozdovi, pašni red, oddajo v najem in drugo) v skladu z načrti gospodarjenja, ki jih sprejema pristojni organ AS (41. člen Pravil). AS pridobiva sredstva z gospodarjenjem (najemninami, pašnina, zakupi, lov, odškodnine, prodaje lesa, stelje, sadežev, gramoza, s članarinami, z darili in prostovoljnimi prispevki in iz drugih virov), kot določa 35. člen Pravil. Najvišji organ AS je zbor, ki sprejema gospodarski in finančni načrt in zaključni račun, sprejema in spreminja ter dopolnjuje pravne akte AS, voli predsednika zbora ter člane upravnega in nadzornega odbora, odloča o statutarnih spremembah AS in njeni ukinitvi. Sklepe zbora pa izvršuje upravni odbor, ki sprejema tudi vse odločitve v okviru finančnega in gospodarskega načrta AS ter opravlja druge naloge, ki niso v izrecni pristojnosti zbora (17. člen Pravil).

Glede na poslovanje konkretne AS je očitno, da gre za »gospodarsko združenje članov«, iz česar sledi, da je vodenje dokumentacije o poslovanju nujno, zato ne vzdržijo trditve tožene stranke, da toženi stranki preko njenih organov ni bilo potrebno voditi dokumentacije, ker jim tega noben predpis ne nalaga. S sklenitvijo sporazuma o ponovni vzpostavitvi AS in sprejemom Pravil AS, je bila dejansko med člani sklenjena družbena pogodba civilnega prava, v kateri imajo družbeniki (člani AS) skupen namen gospodariti s premoženjem, ki je bilo vrnjeno članom AS. Člani AS in njihove premoženjske pravice so v AS združeni zaradi skupnega gospodarjenja. Zaradi teh značilnosti AS se lahko kot dispozitivna pravila za zadeve, ki niso urejene v Pravilih AS, uporabljajo pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o družbeni pogodbi (člen 990 – 1011). Sporazum o ponovni vzpostavitvi AS ima namreč vse tri bistvene značilnosti takšne pogodbe: gre za pogodbo civilnega obligacijskega prava, pogodba terja prizadevanje družbenikov (to izhaja iz Pravil, ki so jih člani AS sprejeli) in skupen je namen družbenikov, da sodelujejo pri upravljanju skupnega premoženja oz. pri aktivnostih za dosego skupnega gospodarskega interesa AS (27. člen Pravil). Tudi v določbah OZ o družbeni pogodbi je zato treba iskati odgovor na vprašanje, ali mora AS preko njenih organov, ki so pristojni za izvedbo odločitev v okviru sprejetega finančnega in gospodarskega načrta, voditi dokumentacijo o poslovnih dogodkih in jo dati na vpogled vsem članom, če to zahtevajo.

Po devetem odstavku 992. člena OZ ima vsak družbenik pravico biti obveščen o poslih in zadevah družbe. Družbenikova pravica do obveščenosti nalaga poslovodjem in morebitnim organom družbe dolžnosti aktivnega ravnanja. Poskrbeti morajo, da je vsak družbenik obveščen o vseh zadevah, ki so pomembne za njegov pravni in gospodarski položaj. Družbeniku, ki ni udeležen samo pri dobičku, ampak tudi odgovarja za morebitne izgube, je zato treba omogočiti vpogled v vso dokumentacijo poslovodstva. Odločitev sodišča prve stopnje, da ima tožnica takšno pravico po materialnem pravu, je zato pravilna. Določba 36. člena Pravil, ki jo izpostavlja pritožba, ni procesna ovira za vložitev tožbe. Tožnici do sedaj ni bil omogočen takšen vpogled, kar potrjuje cel potek te pravde, vključno z vloženo pritožbo. Tožena stranka, ki se ves čas upira zahtevku tožnice, ji namreč le na načelni ravni priznava, da ima pravico do informiranja, dejansko pa ji tega s stališčem, da je informiranost ustrezno zagotovljena preko dveh oglasnih desk, to pravico odreka.

Obveščanje preko oglasnih desk ne ustreza oziroma v celoti izpolni materialnopravno pravico tožeče stranke za vpogled v dokumentacijo, saj se na oglasni deski, kot je tožena stranka sama povedala, objavljajo letna finančna poročila, zapisniki zborov AS, potrjeni zapisniki upravnega odbora ter odločbe o sečnjah. Ostale listine npr. ponudbe, pogodbe, obvestila o sejah upravnega odbora se ne objavljajo (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnica kot članica AS pa ima pravico vpogledati v vse podatke, vpogledati dokumente, si delati izpiske in preglede. Za takšen vpogled mora poskrbeti upravni odbor oz. njen predsednik, za katerega se v smislu sedmega odstavka 992. člena OZ uporabljajo določbe o naročilu. Za poslovodje družbenike (predsednike upravnega odbora) velja merilo skrbnosti (993. člen OZ). To merilo nalaga predsedniku upravnega odbora, da poskrbi za transparentno poslovanje. Zato se ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da glede AS ni izrecnih predpisov, ki bi nalagali takšni skupnosti vodenje knjigovodskih listin. Vsak dober gospodar, ki prevzame takšno nalogo, bo o poslovanju (sploh tako obsežnem, kot je zapisano v Pravilih AS tožene stranke) vodil dokumentacijo, ne glede na to, ali je to izrecno predpisano ali ne, saj bo že iz razloga, da drugim članom AS transparentno prikaže poslovanje, poskrbel za hrambo dokumentacije o prilivih in odlivih na TRR AS. Od tožene stranke se ne zahteva, da bi morala hraniti dokumentarno gradivo po Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. Tožnica namreč ne zahteva od tožene stranke vpogled v arhivsko gradivo, ampak v dokumentacijo o poslovanju tožene stranke.

Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega zanesljivo izhaja, da do sedaj tožnici takšen vpogled ni bil omogočen. To potrjuje tudi pritožba, v kateri se tožena stranka nerazumno upira, da bi bil tožnici omogočen vpogled v dokumentacijo AS, katere članica je.

Pritožba neutemeljeno očita, da je izrek sodbe, ki je sledil zahtevku tožnice, nedoločen in neizvršljiv. V 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da zahteva tožnica vpogled v celotno dokumentacijo, ker ji poslovodstvo do sedaj ni dalo dovolj informacij, da bi mogla zahtevek oblikovati bolj določno. Še v pritožbi se spreneveda, da dokumentacije nima oziroma je bila z vso relevantno dokumentacijo tožnica že informirana preko oglasne deske. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnici ob takem postopanju ni preostalo drugega kot zahtevati vpogled celotne dokumentacije. Toženi stranki je preko upravnega organa dobro poznano, katero dokumentacijo vodi. To je dolžna dati na vpogled. Tožnica pa bo šele, ko ji bo vpogled omogočen, lahko ugotovila, katero (in ali vso) dokumentacijo tožena stranka preko za to odgovornih organov vodi. Samo od aktivnosti tožene stranke preko njenih organov je odvisno, ali ji bo ta vpogled omogočila, tako kot je dolžna. Če ji tega vpogleda ne bo omogočila, ima tožnica v izvršilnem postopku možnost zahtevati izvršitev sodne odločbe. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 27. poglavju določa, kako se opravi izvršba, ko ravna dolžnik v nasprotju s tem, da mora nekaj dopustiti. Tako se pokažejo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe o neizvršljivosti izreka.

Iz vseh teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka, t.j. stroške odgovora na pritožbo.