VSK sklep CDn 97/2012

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje.

Prvostopenjsko sodišče je dne 7.11.2011 s sklepom zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika zaznamovalo izvršbo in vpisalo hipoteko v korist M.S.T. na podlagi sklepa o izvršbi VL 1 z dne 5.7.2011. Po prejemu vloge R.K. – dolžnika iz izvršilnega postopka, je le-temu poslalo nalog za plačilo sodne takse za ugovor, in ker taksa ni bila plačana, je štelo ugovor za umaknjen.

Proti taki odločitvi se pritožuje R.K. po pooblaščencu. Navaja, da je v izvršilni zadevi že vložil predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, pritožuje pa se tudi proti odločitvi zemljiškoknjižnega sodišča. V pritožbi izpostavlja, da je nemški državljan s stalnim bivališčem v Nemčiji in slovenskega jezika ne razume. Poudarja, da nobeno sodno pisanje v obravnavani zadevi (niti v izvršilni zadevi) ni bilo vročeno pravilno. Vsa pisanja bi morala biti vročena preko pooblaščenega odvetnika in nikakor ne direktno kot je bilo storjeno. Predvsem pa ni bila upoštevana Uredba o čezmejnem vročanju sodnih pisanj znotraj EU. Le če bi bil upoštevan standardni obrazec iz priloge II Uredbe ES št. 1393/2007 bi bil prejemnik pisanja ustrezno poučen o svojih pravicah. Pisanje bi mu moralo biti vročeno bodisi z ustreznim prevodom v nemški jezik ali s priloženim obrazcem.

Upnik iz izvršilnega postopka je vložil odgovor na pritožbo, ki pa ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker v tem postopku ni predviden.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče je sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika vročalo udeležencu R.K. neposredno po pošti na naslov B. v Nemčijo. 14. člen Uredbe ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: Uredba) daje sicer vsaki državi članici možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vročajo sodna pisanja tudi neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom, z vročilnico ali na drug enakovreden način. Vendar morajo biti tudi v takem primeru zagotovljena naslovniku določena procesna jamstva. Iz namena, ki sta ga Evropski parlament in Svet Evropske unije imela pri sprejemanju uredbe in njenih ostalih določb je mogoče ugotoviti zahtevo, da je potrebno ( v vsakem primeru) naslovniku dopustiti, da sprejem odkloni, če jezika sodnega pisanja ne razume ali če ni v uradnem jeziku državne vročitve. Zato ima na voljo rok sedmih dni, o čemer mora obvestiti pošiljatelja. V 8. členu Uredbe je pri vročanju preko organov za sprejem predvidena uporaba standardnega obrazca iz priloge II, s katero se pouči naslovnika, da lahko, če pisanje ni sestavljeno v jeziku, ki ga naslovnik razume oziroma če ne gre za uradni jezik zaprošene države članice in mu ni priložen prevod, zavrne sprejem pisanja. Glede na namen in smisel Uredbe je logično, da mora to pravilo veljati tudi pri vročanju po 14. členu.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep zemljiškoknjižnega sodnika razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo odločanje. V nadaljevanju postopka bo potrebno opraviti vročitev odločbe udeležencem ob spoštovanju pravil o vročanju, upoštevajoč, da pritožnika sedaj zastopa odvetnik.

Odločitev temelji na 5. točki drugega odstavka 161. člena ZZK-1.