VSC sodba Cp 599/2013

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.830,86 EUR stroškov postopka v roku 15. dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.
V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v skladu z določbo 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) toženi stranki naložilo, da opusti vsakršno poseganje v solastninsko pravico, ki jo ima tožnik na svoji solastni nepremičnini, še posebej pa je dolžna fizično varovati svoje pse. V točki 2 izreka sodbe je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 2.007,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaključilo je, da je tožena stranka s tem, ko ni poskrbela za varovanje svojih psov tožnika motila v njegovi lastninski pravici, saj so psi hodili po njegovi nepremičnini in ker takšna nevarnost obstaja tudi v bodoče, je zahtevku v celoti ugodilo. O stroških postopka je odločilo, da je tožeča stranka uspela s celotnim zahtevkom, zato je toženi stranki naložilo tudi povrnitev vseh stroškov postopka in odločilo, da tožena stranka svoje stroške nosi sama.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču predvsem očita, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, pa tudi, da je napačno povzelo dokaze in napravilo napačno dokazno oceno, v čemer vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je odločitev sodišča v nasprotju z listinami v spisu. V podkrepitev teh navedb ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi stopnji, graja zaključke sodišča o tem, ko je zaključilo, da je imela več psov, sodišču očita, da ni upoštevalo dejstva, da je njeno zemljišče ograjeno, prav tako pa je bilo ograjeno tudi zemljišče tožnika. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da sta psa uničevala vrtnine oziroma se ponemarjala po njih. Napačno je ugotovilo trajnostno komponento. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo tožbeni uspeh presojati v celoti in ugotavljati uspeh v pravdi, zato je sodišče napačno zaključilo, da je tožnik pri odškodninskem zahtevku v celoti uspel, saj je bil zavrnjen njegov zahtevek za 500,00 EUR. V tem delu predlaga, da se odločitev o stroških postopka spremeni tako da se upošteva uspeh v pravdi. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena v odločitvi o stroških postopka, v preostalem delu pa ni utemeljena.

S sodbo z dne 22.6.2011 je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1.500,00 EUR odškodnine, za 500,00 EUR pa je zahtevek zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo zahtevek po 99. členu SPZ. Na pritožbi obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom z dne 1. marca 2012 zavrnilo pritožbo tožena stranke, pritožbi tožeče stranke pa ugodilo in sodbo v tem delu razveljavilo. Tako je sodišče prve sodbe v ponovnem sojenju odločalo le še o zahtevku tožeče stranke zaradi vznemirjanja lastninske pravice.

Tožena stranka tožbenih trditev tožeče stranke v zvezi z vznemirjanjem lastninske pravice v postopku na prvi stopnji ni konkretizirala, saj je v odgovoru na tožbo prerekala le odškodninski zahtevek tožeče stranke in navajala, koliko ima psov, kot dokaz pa je predlagala samo zaslišanje strank. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe pravilno oprlo na tiste dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka, pravilno je ocenilo tudi izpovedbo tožene stranke in v točkah 8 in 9 tudi obrazložilo dejansko podlago zahtevka po 99. členu SPZ.

Niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni obrazložilo časovnega trajanja vznemirjanja lastninske pravice, saj je sodišče prve stopnje to obrazložilo in v točki 8 tudi natančno opisalo. S tem pa je tudi pravilno sledilo sodni praksi, predvsem pa se pravilno oprlo tudi na mnenje Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 343/2010, ki obravnava ravno časovno komponento vznemirjanja. To časovno komponento je sodišče prve stopnje ovrednotilo in jo v razlogih sodbe tudi opisalo. Na podlagi ocene vseh dokazov in ob trditveni podlagi je pravilno zaključilo, da glede na ravnanje toženke obstaja tudi v bodoče možnost takšnega vznemirjanja (da bodo psi- ali pa le eden nenadzorovano hodili na njegovo zemljišče). Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi odgovorilo na pritožničine navedbe o tem, da motenje ni več možno, ker sta obe zemljišči ograjeni. V sodbi je povedalo, da zemljišči nista ograjeni v celoti in da še vedno obstaja možnost, da pride do takšnega ali podobnega vznemirjanja lastninske pravice. S tem pa je pravilno uporabilo določbo 99. člena SPZ. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče napačno povzelo vsebino dokazov in da je zato odločitev napačna, s tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker da je odločitev sodišča v nasprotju z listinami v spisu. Pritožnica ne pove, v čem bi bila takšna odločitev v nasprotju z listinami, sodišče pa je v razlogih sodbe obrazložilo svojo odločitev.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, pravilno je uporabilo določbo 99. člena SPZ, pritožbeno sodišče pa absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo. Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

Pritožnica utemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, ko je zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve celotnih stroškov, tožena stranka pa jih mora kriti sama. Pritožnica pravilno opozarja, da tožeča stranka z odškodninskim zahtevkom, v katerem je zahtevala plačilo odškodnine v znesku 2.000,00 EUR ni uspela v celoti, saj je bil zavrnjen zahtevek za 500,00 EUR. V tem delu je, upoštevajoč celotno vrednost spora (4.200,00 EUR), bil uspeh tožeče stranke v prvem sojenju 88 %, tožena stranka pa je uspela s 12 %. Po razveljavitvi zavrnilnega dela je bil uspeh 100 %, zato je tožeča stranka upravičena do celotne povrnitve stroškov. Zato je pritožbeno sodišče sklep o stroških spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti v prvem sojenju 88 % stroškov postopka od zneska 1.477,12 EUR kar znese 1.299,86 po razveljavitvi prve sodbe pa vse priglašene stroške v višini 531,00 EUR (ZPP člen 365/I točka 3) . Tožena stranka stroškov v prvem sojenju ni priglasila, zato do pobota stroškov ni prišlo. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno ob pravilni uporabi določbe člena 154/II ZPP odločitev o stroških spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki namesto 2.007,96 EUR stroškov le 1.830,86 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu - v odločitvi o stroških postopka, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165,154/1).