VSL sodba I Cp 870/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki avtorski honorar v višini 290,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (v višini glavnice 1.723,60 EUR s pripadki) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo uporabo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Ur. l. RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006), materialnopravno napačno. Ta pravilnik ne določa nove tarife, temveč le valorizira tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Ur. l. RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik 1998). Pravilnik 1998 je namreč v 11. členu določal, da se vrednost tarife letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno. Na podlagi javno objavljenih podatkov o indeksu rasti cen na drobno in Pravilnika 1998 bi si lahko vsakdo izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) pa je dal moč skupnega sporazuma celotnemu Pravilniku 1998, torej tudi njegovemu 11. členu. Pravilnost stališča tožeče stranke izhaja tudi iz sodbe I Cp 2471/2010. Pravno podlago za rast tarifnih vrednosti zato predstavlja 11. člen Pravilnika 1998, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Odobritev Urada RS za intelektualno lastnino se ni nanašala samo na tarifno prilogo, pač pa tudi na vse določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom. Situacijo je mogoče analogno primerjati z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki ima prav tako normativni del in tarifno prilogo, ter z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Po omenjenih zakonih tarife ni mogoče razbrati zgolj iz tarifne priloge. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom Pravilnika 1998 ni potrebno dodatno soglasje Urada RS za intelektualno lastnino, niti njihova javna objava. Materialnopravno pravilno je pravico do valorizacije tarif priznala sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009. Sodišče prve stopnje je protiustavno in arbitrarno odklonilo uporabo Pravilnika 2006 in uporabilo Pravilnik 1998. Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-149/98 navedlo, da imajo splošne določbe Pravilnika potrebno soglasje. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo civilne kazni je nepravilna in arbitrarna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se ni opredelilo do njenih navedb o pravno odločilnih dejstvih, zato je podana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za trditve, da je tožena stranka kršila avtorsko pravico večkrat, in sicer z več različnimi dejanji (nezakonito uporabo varovane glasbe na izvedenih koncertih, neposredovanjem za odmero avtorskega honorarja potrebnih podatkov, neplačilom nadomestila v celoti, nepravočasnim sporočanjem podatkov o sporedih, pri čemer je vse kršitve treba opredeliti kot hude) v zvezi z vsako od obravnavanih prireditev. Vse zatrjevane kršitve so podane. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da tožena stranka za izvedene koncerte ni pridobila dovoljenja tožeče stranke. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav gre v skladu s sodno prakso za eno od pravno odločilnih okoliščin za presojo upravičenosti civilne kazni. S kršitvijo avtorske pravice je tožena stranka nadaljevala tudi po izvedbi koncertov, saj tožeči stranki ni posredovala podatka o bruto honorarju nastopajočih. Obveznosti pridobitve soglasja za javno priobčitev varovanih del tožena stranka ni izpolnila že s prijavo prireditev. S posredovanjem nepopolno izpolnjenih obrazcev z osnovami za obračun avtorskega honorarja je onemogočila obračun avtorskega honorarja v skladu s predpisi, saj po določbah tarife bruto honorar izvajalcev predstavlja osnovo za odmero avtorskega honorarja, če je ta višji od prihodkov od vstopnine. Uporabnik tako ne more izbirati, katere podatke bo posredoval, temveč mora sporočiti vse predpisane podatke. Izbira osnove za izračun je prepuščena tožeči stranki. Peti odstavek 159. člena ZASP določa, da so osebe iz prvega odstavka 35. člena ZASP dolžne predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke, ki so potrebni za izračun dolžnega nadomestila. Tudi po ustaljeni sodni praksi je podatek o bruto honorarjih nujno potreben podatek, saj brez njega ni mogoče ugotoviti, ali je ta višji od prihodkov od vstopnin. Tožeča stranka je bila prisiljena opraviti izračun po drugi osnovi, ker se posredovanju podatkov o bruto honorarjih tožena stranka še vedno upira. Pri presoji upravičenosti civilne kazni sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka ni izpolnila naložene ji edicijske dolžnosti po predložitvi prepisa računovodskih knjig in evidenc, čeprav takšno ravnanje tožene stranke, ob upoštevanju jasnih zakonskih napotil (227. člen ZPP), kaže na zavestno in namerno ravnanje. Nerealne osnove, ki jih je tožena stranka sporočila, in nesporočitev bruto honorarjev izvajalcev pomenijo nesporno manipulacijo tožene stranke z obračuni honorarjev. Posledica takšnega ravnanja, ki je v tem, da se avtorski honorar obračuna po drugi osnovi, ni zanemarljiva, saj gre za nižji honorar, česar se je zavedala tudi tožena stranka in zato tudi tako ravnala. Glede na navedeno so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni kršila določil ZASP. V skladu s prvim odstavkom 159. člena ZASP so prireditelji kulturnoumetniških in zabavnih prireditev ter drugi uporabniki varovanih del dolžni predhodno pridobiti pravice za javno priobčitev varovanih del in tudi plačati honorar. Teh pravic pa tožena stranka ni pridobila. Prireditve je sicer predhodno prijavila, vendar je sporede izvedenih del dostavila z zamudo, osnove za razdelitev honorarja pa je izpolnila pomanjkljivo – tako, da ni moč ugotoviti resničnega dejanskega stanja, saj so tožeči stranki podatki o izplačanem bruto honorarju izvajalcev in o prihodku od obvezne konzumacije in/ali od zvišanih cen ostali neznani, podatki o prihodku od vstopnine pa ne ustrezajo številu obiskovalcev in ceni vstopnic. Ker svojih obveznosti tako ni izpolnila v celoti in ni plačala ustreznega avtorskega honorarja, je izrek civilne kazni utemeljen. Dejstva, da tožena stranka predhodno s strani tožeče stranke ni bila pozvana k plačilu z izstavljenimi računi, ni mogoče upoštevati kot razlog, zaradi katerega civilna kazen ni utemeljena. Tožena stranka namreč ni mogla opraviti izračuna pravilnega in zakonitega honorarja, ker ji tožena stranka ni posredovala vseh podatkov, poleg tega bi morala tožena stranka v skladu z določbami ZASP sama poravnati avtorski honorar. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih si nasprotujejo, saj sodišče prve stopnje pritrjuje tožeči stranki, da je bruto honorar pomemben podatek za obračun avtorskega honorarja, kar bi tožena stranka morala vedeti in podatek tožeči stranki tudi zagotoviti, hkrati pa zaključi, da tožena stranka ni ravnala namerno ali malomarno v zvezi z neplačilom svojih obveznosti. Da tožena stranka namerno ni izpolnila obveznosti, čeprav je bila z njimi seznanjena, je mogoče zaključiti na podlagi dejstva, da se tožena stranka ukvarja z organizaciji prireditev in da je v preteklosti že imela sklenjeno pogodbo s tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je arbitrarno kot bistveno upoštevalo nepravilno ugotovljeni dejstvi, da je tožeča stranka enostransko in neupravičeno odpovedala pogodbo in da je tožena stranka večkrat pozivala k sklenitvi nove pogodbe, do katere pa še ni prišlo. V zvezi s tem je sledilo le navedbam tožene stranke, do navedb tožeče stranke o pripravljenosti za sklenitev nove pogodbe in o odpovedi pogodbe iz zakonsko predvidenih razlogov (neplačila zapadlih obveznosti) pa se ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženo stranko krivdnega ravnanja razbremenjuje negotovost glede veljavnosti Pravilnika, ni utemeljen, saj je določba, ki določa dolžnost posredovanja bruto honorarjev izvajalcev, enaka v Pravilniku 1998 in v Pravilniku 2006. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da tožena stranka ni plačala niti honorarja, ki ga je dolžna plačati po Pravilniku 1998. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse, po kateri je tožeča stranka v podobnih primerih upravičena do civilne kazni (I Cp 787/2011, I Cp 1572/2011, II Cp 5215/2007 in I Cp 1472/2011). Pri presoji višine zahtevkov za plačilo civilne kazni je v skladu s sodno prakso treba upoštevati stopnjo krivde, dolgotrajnost kršitev in generalno prevencijski učinek takšne kazni. Stroškovna odločitev je napačna, saj sodišče prve stopnje pri ugotavljanju uspeha tožeče stranke v pravdi ni upoštevalo tudi 100% uspeh po temelju.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

Glede plačila nadomestila za uporabo avtorskih del:

5V obravnavani zadevi je tožeča stranka vtoževala nadomestilo za uporabo avtorskih del za šest koncertov, izvedenih v marcu in aprilu 2008, ki ga je izračunala ob upoštevanju razpoložljivih podatkov (števila obiskovalcev) v skladu s tarifo Pravilnika 2006. V pritožbenem postopku je sporno le, po kateri tarifni prilogi je treba obračunati nadomestilo oziroma ali je treba pri obračunu nadomestila uporabiti valorizirane tarifne vrednosti Pravilnika 1998.

6Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 1998 in tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo uporabiti tarifno prilogo iz Pravilnika 2006. V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-UPB-2, Ur. l. RS, št. 44/2006), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo, za primer nesklenitve skupnega sporazuma pa je ob soglasju obeh strank predvidena odločitev arbitraže. Za prehodno obdobje do sprejema zgoraj navedenega skupnega sporazuma je ZASP-B v prehodnih določbah (26. člen) določal, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASB-B je bil v uporabi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, tožeča stranka pa je Pravilnik 2006 sprejela enostransko. Ker akt, ki ga je sprejela tožeča stranka, ni bil sprejet po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del (enako izhaja tudi iz razlogov odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011). Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker je uporabo Pravilnika 2006 zavrnilo. Pravilnik ni bil sprejet na zakonit način, zato ga sodišče ni smelo uporabiti.

7Določbe 11. člena Pravilnika 1998, ki je predvidevala valorizacijo tarifnih vrednosti, ni mogoče uporabiti. Slednja spada v normativni del pravilnika, ki ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Takšno stališče je v sodbi II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011 sprejelo Vrhovno sodišče in s tem pritrdilo večinski sodni praksi, ki je možnost uporabe navedene določbe zavračala, v nasprotju z manjšinsko sodno prakso, ki je njeno uporabo dopuščala.

8Prav tako ni mogoče slediti tožeči stranki, ko se sklicuje na razloge ustavnega sodišča v odločbi U-I-149/98 iz leta 2001, iz katere naj bi izhajala nepravilnost takšnega stališča sodne prakse. V točki 37 obrazložitve odločbe U-I-149/98 je namreč US RS jasno zapisalo, da »pogoji, ki so prva vsebina Pravilnika II in ki jih, vsaj deloma, ne bi bilo mogoče zajeti v pojem splošnih tarif« niso bili predmet soglasja Urada. Okoliščina, da je ustavno sodišče v času veljavnosti tega pravilnika (citirana odločba je bila izdana leta 2001) štelo, da takšne določbe niso neustavne in nezakonite, pa v ničemer ne vpliva na vprašanje, ali so takšne določbe z uveljavitvijo ZASP-B dobile tudi veljavo t.i. skupnega sporazuma, ki je od tedaj dalje, tj. od leta 2004, veljal kot podlaga za veljavno zaračunavanje nadomestil. Ker je zakonodajalec z uveljavitvijo ZASP-B takšno naravo določil zgolj tarifnemu delu Pravilnika-98 (tako kot je bilo pojasnjeno že zgoraj), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneskov, ki presegajo v tarifi določena nadomestila.

Glede obveznosti plačila civilne kazni:

9Skladno s tretjim in četrtim odstavkom 168. člena ZASP lahko upravičenec v primeru, če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine pa sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega plačila ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Iz 158. člena ZASP izhaja, da uporabnik del iz repertoarja kolektivne organizacije pridobi ustrezno materialno avtorsko pravico s sklenitvijo pogodbe o neizključnem prenosu pravic za uporabo teh del, če takšna pogodba ni sklenjena, pa s pologom zneska, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija.

10V tem delu sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se jo da preizkusiti, ne vsebuje nasprotujočih si ugotovitev o pravno odločilnih dejstvih in niti nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Zaključek o tem, da tožena stranka ni ravnala namerno ali malomarno v zvezi z neplačilom svojih obveznosti, je sodišče prve stopnje utemeljilo z dejstvom, da je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe ni pozvala k plačilu avtorskega honorarja v konkretno obračunani in s tožbo vtoževani višini. Tako ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba utemeljuje z dejstvom, da je sodišče prve stopnje sprejelo zgornji zaključek kljub temu, da je na podlagi presoje tarife Pravilnika 1998 zaključilo, da je bruto honorar pomemben podatek za obračun avtorskega honorarja, kar bi morala tožena stranka vedeti in podatek tožeči stranki tudi zagotoviti.

11Do vseh okoliščin primera, ki so pomembne za odločanje o zahtevku za plačilo civilne kazni, se sodišče prve stopnje res ni posebej opredeljevalo, vendar to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč kvečjemu absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa navedbe tožeče stranke o neupoštevanih okoliščinah bodisi niso sporne bodisi se je nasprotna stranka imela možnost o njih izreči in imajo podlago v listinah, ki jih je sodišče prebralo v dokaznem postopku, je bilo možno ugotoviti obstoj in ovrednotiti težo še neugotovljenih okoliščin, ki so odločilne za uporabo tretjega in četrtega odstavka 168. člena ZASP na seji senata (355. člen ZPP v zvezi z 2. in 3. alinejo 358. člena ZPP). Do okoliščin, ki jih pritožba izpostavlja kot pomembne za odmero višine civilne kazni, se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati, ker je štelo, da okoliščine primera ne utemeljujejo izreka civilne kazni.

12Dejstveno podlago za presojo, ali v obravnavanem primeru tožeča stranka utemeljeno zahteva plačilo civilne kazni, predstavljajo ugotovitve, da je tožena stranka uporabo avtorskih del iz repertoarja tožeče stranke predhodno prijavila, nato pa je tožeči stranki (sicer z zamudo, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno) poslala tudi spored uporabljenih del. Na obrazcih SAZAS-3 je poslala tudi podatke za obračun nadomestila, ki pa so bili nepopolni, saj je na njih navedla le število obiskovalcev in prihodek od vstopnine, ni pa navedla podatkov o bruto honorarju izvajalcev in prihodkih od obvezne konzumacije in/ali zvišanih cen. Med pravdnima strankama je obstajal spor o višini dolžnega nadomestila, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje izviral iz nesoglasij glede tarife, ki naj se uporabi za ugotavljanje višine, pa tudi iz nesoglasij glede same osnove za obračun nadomestila. Pred pravdo (novembra 2008) je plačala znesek v višini, ki ga je izračunala po ne več veljavni pogodbi in ne po Pravilniku 1998. V času, ko je tožena stranka izvedla obravnavane koncerte med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba o neizključnem prenosu pravic za uporabo del iz repertoarja tožeče stranke. Pogodbo, sklenjeno v letu 2004, je namreč tožeča stranka v letu 2006 odpovedala brez obrazložitve. Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje prepričljivo dokazno podlago v listinskih dokazih, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo le navedbam tožene stranke in da ni upoštevalo njenih navedb o tem, da je pogodbo odpovedala zaradi neplačevanja obveznosti. Tožena stranka si je po odpovedi te pogodbe prizadevala, da bi tožeča stranka z njo sklenila novo pogodbo o neizključnem prenosu pravic. Do tega ni prišlo, ker je tožeča stranka njeno sklenitev pogojevala s sprejetjem obračunavanja nadomestil po tarifi Pravilnika 2006, na kar pa tožena stranka, kot se je izkazalo, utemeljeno ni pristala. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost te ugotovitve, saj jo potrjujejo listinski dokazi. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb pravdnih strank ugotavljalo, zakaj do sklenitve pogodbe ni prišlo. Pritožba tako sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi upoštevalo njenih navedb, da si je prizadevala za sklenitev pogodbe.

13Zgoraj navedene dejanske ugotovitve utemeljujejo sklep, da v zvezi z obravnavanimi koncerti tožena stranka ni pridobila pravice za javno priobčitev varovanih del iz repertoarja tožeče stranke, kar predstavlja kršitev materialnih avtorskih pravic. Da ni mogoče šteti, da je v zvezi z obravnavanimi koncerti na podlagi prijave koncertov ter posredovanih obrazcev glede sporedov in osnov za razdelitev avtorskega honorarja prišlo do prenosa malih avtorskih pravic, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. V primeru, ko prenos pravice za uporabo avtorskih del ni pogodbeno urejen, je plačilo avtorskega honorarja oziroma polog zneska, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija, pogoj za pridobitev ustrezne materialne avtorske pravice (158. člen ZASP). Iz istega razloga za odločanje o civilni kazni, v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje, nima posebnega pomena dejstvo, da tožeča stranka pred tožbo ni pozvala tožene stranke k plačilu avtorskega honorarja v konkretno obračunani in s tožbo vtoževani višini. Sodišče prve stopnje pa je svojo presojo, da izrek civilne kazni ni utemeljen, utemeljilo tudi z drugimi okoliščinami primera, ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča odločilnega pomena in utemeljujejo zaključek, da izrek civilne kazni v obravnavanem primeru ni utemeljen. Med njimi velja izpostaviti, da tožena stranka ni zamolčala niti zanikala uporabe avtorskih del in tudi ni nasprotovala obveznosti plačila nadomestila za uporabo avtorskih del kot taki, vendar je med pravdnima strankama obstajal spor o višini dolžnega nadomestila in tožena stranka lahko povsem legitimno, če ima za to na zakonu temelječe razloge, doseže sodno razrešitev spora. Tožena stranka si je prizadevala za sklenitev pogodbe, tožeča stranka pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje to odklanjala iz neutemeljenih razlogov, s čimer je kršila kontrahirno dolžnost iz prvega odstavka 158. člena ZASP. Ugotovljene okoliščine primera, katerih upoštevanje ni arbitrarno, saj ima podlago v 168. členu ZASP, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujejo prisoje civilne kazni. V pritožbi izpostavljene okoliščine, da tožena stranka, ki se ukvarja z organizacijo prireditev, ni obračunala plačanega nadomestila po tarifi Pravilnika 1998, temveč po odpovedani pogodbi iz leta 2004(1) in da je sporede poslala z zamudo, ne morejo pretehtati zgoraj naštetih okoliščin in utemeljiti izreka civilne kazni.

14Enako velja glede pritožbeno izpostavljenega dejstva, da tožena stranka ni posredovala vseh podatkov, ki bi jih po presoji sodišča prve stopnje glede na določbe tarife Pravilnika 1998 morala posredovati za obračun avtorskega honorarja. V nasprotju s pritožbenimi navedbami sodišče prve stopnje svojega zaključka, da toženi stranki v zvezi z neizpolnitvijo sodelovalne dolžnosti ni mogoče očitati namerne kršitve avtorskih pravic ali kršitve avtorskih pravic iz hude malomarnosti, ni oprlo na ugotovljen spor glede veljavnosti Pravilnika 2006. Okoliščina, da tožena stranka ni posredovala podatkov o bruto honorarjih, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne daje podlage za izrek civilne kazni, navedeno pa velja tudi glede neposredovanja podatkov o prihodkih od obvezne konzumacije oziroma zvišanih cen. Med pravdnima strankama je obstajal spor glede osnove za obračun avtorskega honorarja, tožena stranka pa je za svoje ravnanje (neposredovanje vseh zahtevanih podatkov) navajala razumne razloge. Pravice, da stranka z odklonitvijo svoje obveznosti, če ima za to na zakonu temelječe razloge, doseže sodno razrešitev spora, stranki ni mogoče odreči. O dolžnosti posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev ni mogoče sklepati ne iz 159. člena ZASP, ne iz 82. člena ZASP in tudi ne iz določb ZASP, ki določajo kriterije za določitev primerne tarife(2). Poleg tega so posredovani podatki (število obiskovalcev) omogočali izračun avtorskega honorarja za vse obravnavane koncerte, kar je pomembno glede na stališče tožene stranke, da je posredovala dovolj podatkov, da je izračun avtorskega honorarja možen. Konzumacijo oziroma povišanje cen je v skladu s tarifo Pravilnika 1998 uporabnik dolžan sporočati v okviru sporočanja prihodka, ki je ustvarjen pri uporabi del iz repertoarja SAZAS (vstopnina, konzumacije, povišanje cen), iz razloga, ker se v primeru, če obstajata obe osnovi (vstopnina in konzumacija oziroma zvišane cene pijače in/ali hrane), upoštevata obe. Prihodek, ki je ustvarjen pri uporabi del iz repertoarja S., je tožena stranka opredelila, in sicer s podatki o vstopnini. Dejstvo, da v okviru navedenega prihodka ni navedla še prihodkov od obvezne konzumacije oziroma zvišanih cen, tudi zato ne predstavlja tako hude kršitve, da bi bil izrek civilne kazni utemeljen. Pritožbene navedbe, da so podatki o vstopnini nerealni oziroma prenizki, so pritožbena novota, ki je pritožba ne opraviči (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Prisoje civilne kazni iz razloga neposredovanja vseh potrebnih podatkov za obračun avtorskega honorarja pa končno ne utemeljujejo niti ostale ugotovljene okoliščine primera, med katerimi velja izpostaviti zlasti kršitev zakonite kontrahirne dolžnosti s strani tožeče stranke.

15Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da pri odločanju o civilni kazni ni upoštevalo, da tožena stranka ni izpolnila edicijske dolžnosti iz 227. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ni naložilo toženi stranki, naj predloži v pritožbi izpostavljen prepis računovodskih knjig in evidenc. Razlogom, s katerimi je utemeljilo svoje ravnanje, pritožba ne nasprotuje.

16Vse obrazloženo utemeljuje sklep, da ugotovljeno ravnanje tožene stranke ne daje podlage za izrek civilne kazni(3). Drugačne presoje ne utemeljuje niti dejstvo, da je bilo njeno ravnanje enako (glede plačila avtorskega honorarja, dovoljenja za uporabo del in posredovanja podatkov za obračun avtorskega honorarja) v zvezi z vsemi obravnavanimi koncerti. Poudariti velja, da določba tretjega in četrtega odstavka 168. člena ZASP sodišču omogoča, da kljub ugotovljeni namerni kršitvi avtorske pravice oziroma kršitvi avtorske pravice iz hude malomarnosti civilne kazni ne dosodi, če presodi, da je okoliščine primera ne utemeljujejo.

Glede stroškovne odločitve

17Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo uspeh pravdnih strank v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožba neutemeljeno meni, da bi pri izračunu moralo posebej upoštevati tudi uspeh po temelju, saj v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški.

18Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) Navedena okoliščina sama za sebe ne more predstavljati temelja za prisojo civilne kazni, saj je tožeča stranka ves čas postopka vztrajala na stališču, da je upravičena do višjega zneska nadomestila. Tako ni nobene podlage za sklep, da se tožeča stranka v primeru plačila po Pravilniku 1998 ne bi poslužila sodnega varstva.

(2) Primerjaj VSL sodba I Cp 3262/2011 z dne 30.5.2012.

(3) Takšna odločitev je skladna tudi s stališčem, na katerem se je ustalila sodna praksa (primerjaj VSL sodba I Cp 3262/2011, VSL sodba I Cp 2352/2012).