VSL sodba I Cp 1047/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe in ustavilo postopek glede umaknjenega dela tožbe (I. in II. točka izreka) ter zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino po M. C. sodi ¼ solastnega deleža na parc. št. 1339/26 in 1339/159, obe k. o. x., in podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem sodi ¼ kupnine, ki jo je toženka prejela s prodajo solastnega deleža na parc. št. 1339/26 in ¼ parc. št. 1339/159 obe k. o. x..

2Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Nesporno je, da so bile sporne nepremičnine pridobljene z delom v času trajanja zakonske zveze zapustnika in toženke. Glede na to velja domneva, da sta deleža zakoncev enaka, dokazno breme o nasprotnem pa je na toženki. Iz prodajne pogodbe z dne 21. 10. 1985 izhaja, da je šlo med zakoncema dejansko za skupno lastnino. Iz pogodbe ne izhaja, da je toženka dobila polovico kupnine in o tem ni bil predložen noben drug dokaz. Pogodba dokazuje le, da sta nepremičnino prodala skupaj in skupaj razpolagala s kupnino. Zakonca si premoženja med trajanjem zakonske zveze nista razdelila, čeprav bi bilo to mogoče. Toženkina trditev v tej smeri je podana zaradi te pravde. Čeprav znesek po pogodbi približno ustreza polovici kupnine, ni mogoče kar samo po sebi šteti, da sta si zakonca kupnino razdelila in da je bila nepremičnina, ki je predmet tega postopka, kupljena ravno z denarjem, ki naj bi ga toženka prejela po razdelitvi. Tudi znesek 3.000.000 dinarjev, plačan za to nepremičnino, je namreč predstavljal skupno premoženje. Toženka in priča I. G. navajata, da naj bi pokojni svoj del kupnine porabil za nakup žage. V zvezi s tem nakupom ni bila predložena nobena listina, čeprav bi za tako visoko vrednost zanesljivo obstajala. Toženka trdi, da je pokojni mož denar vložil v kmetijo, od nje pa sta živela oba in je sedaj tudi predmet dedovanja. Toženka tako ni dokazala, da bi bil del premoženja zakoncev njeno posebno premoženje. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo, ki je bil priložen tožbi, izhaja, da so dediči po pokojnem M. C. zapustnikova vdova B. C. in štirje zapustnikovi otroci. Ker sta v pravdi nastopala le dva izmed petih dedičev, je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa materialnopravne pravilnosti sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) preverilo, ali je bila tožena prava stranka oziroma ali je podana stvarna pasivna legitimacija.

6Izpodbijana sodba zavzema stališče, da v obravnavani zadevi, kjer bi ugoditev zahtevku imela za posledico povečanje zapuščinske mase, ni podano nujno sosporništvo na način, da bi mogli tožiti le vsi dediči skupaj. Kolikor se nanaša na sosporništvo na aktivni strani, je stališče pravilno. Nikogar namreč ni mogoče prisiliti k vložitvi tožbe. Stališče izpodbijane sodbe pa je zmotno, ker je spregledalo, da na pasivni strani ni nastopala prava stranka. V sporih o obsegu zapuščine morajo namreč – bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani – sodelovati vsi dediči.

7Starejša sodna praksa je zavzela stališče, da morajo biti vsi dediči (nujno) udeleženi le v sporu, ki meri na zmanjšanje obsega zapuščine. V sporih o povečanju obsega zapuščine procesna skupnost med dediči na aktivni strani ni nujna, ker bi bila sicer v primeru, ko kateri od dedičev ne bi želel vložiti tožbe, ostalim odvzeta pravica do sodnega varstva, na pasivni strani pa sosporništva med dedičem in formalnim lastnikom premoženja sploh ni.(1)

8Kasnejša sodna praksa je navedeno stališče presegla. Utrdilo se je stališče, da morajo v sporih o obsegu zapuščine sodelovati vsi dediči, njihov položaj v pravdi pa ni odvisen od tega, kakšno je bilo njihovo stališče o spornem vprašanju v zapuščinskem postopku, temveč od tega, ali vložijo tožbo. Če ne nastopajo med tožniki, morajo biti zajeti na pasivni strani. Ključni razlog za tako stališče je v naravi skupnosti dedičev, ki nastane glede zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti. Do razdelitve zapuščine dediči upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). V teh sporih so zato dediči enotni sosporniki (196. člen ZPP). Nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine in nedeljivost pravice dedičev do skupnega upravljanja in razpolaganja z zapuščino hkrati narekujeta sklep, da so dediči v sporu o obsegu zapuščine tudi nujni sosporniki. Obseg zapuščine ne more biti različen za posameznega sodediča. Tak spor je treba rešiti za vse dediče enako. Ker pravnomočna sodba učinkuje le med strankami, morebitna sodba o zavrnitvi zahtevka, ki meri na povečanje obsega zapuščine, izdana v sporu med dvema dedičema, ne bi preprečevala nove tožbe ostalih dedičev – in posledično tudi ne drugačne sodbe. Enako odločitev je mogoče doseči le na način, da so v sporu zajeti vsi dediči.(2)

9Ker sta v pravdi nastopala le eden od zapustnikovih otrok kot dedičev in zapustnikova vdova, ne pa tudi ostali trije dediči, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka že iz tega razloga pravilna.(3) V presojo o utemeljenosti pritožbenih očitkov se zato ni bilo treba spuščati.

10Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11Pravdni stranki nista upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka: tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, toženka pa zato, ker je v odgovoru na pritožbo polemizirala le s pritožbenimi navedbami, ki niso bile pomembne za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) Prim. sodbo VS RS II Ips 476/1995 z dne 13. 6. 1996.

(2) Prim. sodbo VS RS II Ips 44/2006 z dne 8. 5. 2008 ter sodbi VSL I Cp 963/2013 z dne 5. 6. 2013 in II Cp 3142/2012 z dne 17. 7. 2013, v katerih je tožnik z zahtevkom zasledoval povečanje obsega zapuščine. Enako tudi sodbe VS RS II Ips 759/2005 z dne 24. 5. 2007, II Ips 267/2006 z dne 20. 3. 2008 in II Ips 322/2006 z dne 22. 5. 2008. Sklep, da sodna praksa Vrhovnega sodišča zavzema enako stališče v vseh sporih o obsegu zapuščine, ki se razrešujejo med zapuščinskim postopkom (ne glede na to, ali gre za povečanje ali za zmanjšanje zapuščine), je mogoče povzeti tudi iz sklepa II DoR 61/2011 z dne 9. 6. 2011.

(3) Dejstvo, da so bili na pravdo napoteni vsi zapustnikovi otroci, ne vpliva na to, da bi morali biti vsi tisti dediči, ki niso vložili tožbi, zajeti na pasivni strani.