VSL sodba I Cp 938/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje spremeni:
- v II. točki izreka tako, da se za besedilom „252,18 EUR“ doda besedilo „in civilno kazen v višini 215,26 EUR“,
- v III. točki izreka pa tako, da se pravilno glasi:
„III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema odločbe sodišča prve stopnje plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 253,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.“
II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki 47,99 EUR stroškov v postopku s pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

obrazložitev:
1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe za znesek 178,34 EUR postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje), sicer pa je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku avtorski honorar v višini 252,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 1. 7. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika (pravilno: toženca) v višini 349,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje), zahtevek za presežek glavnice ter v celoti glede civilne kazni pa je zavrnilo (IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (IV. točka izreka) ter stroškovno odločitev (III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pritožuje tožnik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevku tožnika v celoti ugodi s stroškovno posledico. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je materialnopravna podlaga za razsojo v konkretnem primeru Pravilnik iz leta 1998. Opozarja na vsebino 11. člena Pravilnika iz leta 1998 in pojasnjuje, da gre za zakonsko vnaprej vpostavljen mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti, ki jasno določa, na kakšen način se vrednost tarife usklajuje. Ne glede na to, da je bilo določeno, da se tarifa praviloma usklajuje letno, s tem še ni izključeno njeno usklajevanje na daljša razdobja, saj je takšno usklajevanje za uporabnike kvečjemu bolj ugodno. Navedeni pravilnik je odobril URSIL. Odobritev se je nanašala tako na tarifno prilogo, kot na vse določbe „normativnega dela“, vključno z 11. členom – brez navedenih določb namreč samih tarifnih postavk ni mogoče določiti oziroma izračunati. Ne glede na morebitne spremembe ZASP, ki so spreminjale način sprejemanja tarif, je Pravilnik iz leta 1998 ostal v veljavi do določitve tarife s skupnim sporazumom ali z odločbo Sveta za avtorsko pravo, in je treba Pravilnik iz leta 1998 tolmačiti in izvrševati tako kot se glasi, tj. vključno z 11. členom. Pravilnik iz leta 2006 ne predstavlja spremembe tarife temveč valorizacijo zneskov in preračun v EUR. Zato ni bilo potrebno doseči spremembe skupnega sporazuma niti odločbe Sveta za avtorsko pravo. Objava prav tako ni bila potrebna, a je tožnik to vseeno storil. Takšnemu stališču (da ni šlo za novo tarifo, temveč zgolj za valorizacijo stare tarife) pritrjujejo tudi razlogi sodbe VSL I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010. Do navedenega vprašanja pa se je že izreklo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-149/98, ko je navedlo, da Pravilnik Združenja SAZAS o javni priobčitvi glasbenih del v celoti velja. Meni, da je sodišče arbitrarno odločilo, kateri pravilnik bo uporabilo. S tem, ko je uporabilo drug podzakonski predpis je kršilo 125. člen Ustave RS in 1. člen ZS. Če sodišče ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z ustavo namreč ne uporabi drug podzakonski akt, temveč mora odločitev opreti na zakon. To pa v konkretnem primeru niti ni mogoče, saj ZASP ne vsebuje tarife za določitev avtorskega honorarja. Na takšen način je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011 izhaja, da je le-to odločilo v nasprotju z 41. točko odločitve U-I-149/98 z dne 28. 6. 2001. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo civilne kazni uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da sodišče prve stopnje kljub jasno navedenim pravno pomembnim okoliščinam le-teh v konkretnem primeru sploh ni ugotavljalo. Ponavlja, da je civilno kazen zahteval zaradi nezakonite uporabe varovane glasbe, zaradi nesporočitve podatkov, potrebnih za odmero avtorskega honorarja in neplačila nadomestila v celoti. Do navedenih kršitev se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je v tem delu podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojasnjuje, da sam uporabnik nima možnosti izbire, kateri od zahtevanih podatkov naj se uporabijo pri odmeri avtorskega honorarja. Odločitev o izbiri osnove za obračun je prepuščena tožniku. Uporabnik mora zato sporočiti tudi bruto honorar izvajalcev. Pri tem se sklicuje na tarifo ter 159. člen ZASP. Da je bruto honorar nujen za izračun avtorskega honorarja, je potrjeno tudi z ustaljeno sodno prakso. Pri tem je tudi pomembno, da toženec s tem podatki sicer razpolaga in jih voljno ter zavestno noče sporočiti. Toženec je glede na dejavnost, s katero se ukvarja, moral vedeti, da s predvajanjem glasbenih del brez dovoljenja avtorjev in ne da bi za to plačal honorar, protipravno posega v njihove pravice, kar pa je mogoče opredeliti zgolj kot namerno ravnanje. Delno plačilo, ki ga je opravil toženec, pa tudi ne ustreza odmeni po Pravilniku iz leta 1998 brez valorizacije. Toženec torej ni plačal niti tistega honorarja, ki je bil med strankama nesporen. Vse navedeno kaže na namerno ravnanje toženca. Opozarja še, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o civilni kazni kot bistveno upoštevalo okoliščino, ki je ni pravilno ugotovilo, namreč da je toženec želel skleniti novo Pogodbo o neizključnem prenosu pravic, do česar pa ni prišlo. Sodišče prve stopnje je namreč slepo sledilo navedbam toženca, do navedb tožnika o tem pa se sploh ni opredelilo oziroma jih je spregledalo. Tožnik je namreč večkrat poudaril, da je tudi sam pokazal pripravljenost za sklenitev novega sporazuma s tožencem, kar izkazujejo v spis vložene listine, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo (dopis tožnika tožencu z dne 22. 1. 2007 ter dne 5. 12. 2007). Izpodbijana odločitev pomeni tudi nedopusten odstop od ustaljene področne prakse. Le-ta se je že izrekla, da pripada tožniku civilna kazen tudi v primeru kršenja materialnih avtorskih pravic kot je pravica do javnega izvajanja v smislu 2. točke 26. člena ZASP, ki se odraža tudi v kršitvi 21. člena in prvega odstavka 81. člena ter 153. člena ZASP, ki uzakonjajo dolžnost pridobitve pravic in plačilo za uporabo in to tudi v primeru, ko gre za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Navaja še, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo toženčeve neizpolnitve edicijske dolžnosti. Sodišču prve stopnje očita tudi nepravilno odmero pravdnih stroškov. Meni, da je pri seštevku tožencu priznanih stroškov naredilo napako, zaradi česar je obrazložitev prve stopnje v 28. točki nejasna. Vsota naj bi znašala 282,50 EUR in ne 489,10 EUR, kot je navedlo sodišče prve stopnje. Tudi sicer meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo pravdni uspeh strank, ker ni upoštevalo, da je tožnik v postopku po temelju uspel v celoti. Posledično je njegov uspeh v pravdi 56,82-odstoten. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.
4. Pritožba tožnika je delno utemeljena.
Glede odločitve o honorarju:

5. Tožnik v obravnavani zadevi (tako kot v vrsti drugih zadev, ki se nanašajo na vtoževanje revaloriziranih zneskov nadomestil za uporabo avtorsko varovanih del) vztraja na veljavnosti pravilnika iz leta 2006 (v nadaljevanju Pravilnik-2006) in na stališču, da predstavlja pravilnik iz leta 1998 kot celota (vključno z njegovim 11. členom, ki določa valorizacijo) tarifo, kateri je zakonodajalec z novelo ZASP-B določil veljavnost skupnega sporazuma v smislu 153. člena ZASP(2) (tj. sporazuma med kolektivno organizacijo za uveljavljanje avtorskih pravic in združenjem uporabnikov).

6. Vendar takšnemu stališču ni mogoče slediti. Glede vprašanja, kaj predstavlja tarifo kolektivne organizacije v smislu 4. odstavka 26. člena ZASP-B (ali zgolj tarifni del Pravilnika-98 ali Pravilnik-98 v celoti skupaj s tarifo), se je po določenem obdobju neusklajene sodne prakse izreklo Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011, s katero je v tem oziru poenotilo sodno prakso. V citirani odločbi je takó pojasnilo, da je bil pogoj za veljavnost tarife v ZASP določena odobritev UIL, ki pa je preizkusil le tarifni del Pravilnika iz leta 1998. Z uveljavitvijo 4. odstavka 26. člena ZASP-B je tako naravo skupnega sporazuma dobila zgolj tarifna priloga Pravilnika-98, poimenovana »Tarifa za javno priobčitev glasbenih del«. Ker normativni del Pravilnika-98 (s tem pa tudi njegov 11. člen, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno) ni bil sestavni del veljavne tarife, z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Ker tarifa iz

Pravilnika-2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je zakon predvidel za sprejem sporazuma, ne more imeti pravne veljave. Zato tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 125. člen Ustave RS(3) in 3. člen Zakona o sodiščih,(4) ko takšnega predpisa zaradi njegove neskladnosti z zakonom ni uporabilo oziroma je uporabilo Pravilnik iz leta 1998, ki ni prenehal veljati.

7. Prav tako ni mogoče slediti tožniku glede sklicevanja na razloge ustavnega sodišča v odločbi U-I-149/98 iz leta 2001, iz katerih naj bi izhajala nepravilnost takšnega stališča sodne prakse. V točki 37 obrazložitve odločbe U-I-149/98 je namreč US RS jasno zapisalo, da »pogoji, ki so prva vsebina Pravilnika II in ki jih, vsaj deloma, ne bi bilo mogoče zajeti v pojem splošnih tarif« niso bili predmet soglasja Urada. Okoliščina, da je ustavno sodišče v času veljavnosti tega pravilnika (citirana odločba je bila izdana leta 2001) štelo, da takšne določbe niso neustavne in nezakonite, pa v ničemer ne vpliva na vprašanje, ali so takšne določbe z uveljavitvijo ZASP-B dobile tudi veljavo t.i. skupnega sporazuma, ki je od tedaj dalje, tj. od leta 2004, veljal kot podlaga za veljavno zaračunavanje nadomestil. Ker je zakonodajalec z uveljavitvijo ZASP-B takšno naravo določil zgolj tarifnemu delu Pravilnika-98 (tako kot je bilo predhodno pojasnjeno), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneskov, ki presegajo v tarifi določena nadomestila.

8. Zaradi pojasnjenega stališča, da velja kot skupni sporazum zgolj tarifni del Pravilnika-98, in ne Pravilnik v celoti, pa je tudi neodločilno vprašanje, s katerim med drugim polemizira tožeča stranka v pritožbi, in sicer da Pravilnik-2006 ne predstavlja nove tarife, temveč ima zgolj pojasnjevalno funkcijo zaradi ohranitve s tarifo iz leta 1998 določenih razmerij med nadomestili za uporabo varovanih del in cenami življenjskih potrebščin. V tarifi so namreč določene nominalne vrednosti nadomestil, zaradi česar velja za obveznosti uporabnikov varovanih del načelo denarnega nominalizma. Navedeno pomeni, da valorizacija zneskov takšnih obveznosti ni dovoljena, razen če je (veljavno) predpisana ali dogovorjena. Ravno navedeni pogoj pa glede na pojasnjeno v obravnavani zadevi ni izpolnjen.

Glede odločitve o civilni kazni:
9. Tožniku pa je treba pritrditi v graji odločitve o zavrnitvi zahtevka iz naslova civilne kazni. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila med strankama sporna uporaba Pravilnika iz leta 2006 ter zakonitost zahteve tožnika za posredovanje podatkov o bruto honorarjih. Ker je toženec navedel razumne razloge za odklanjanje takšnih obveznosti, pa mu po oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati hude malomarnosti ali naklepa. Vendar tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da je tožencu očital več kršitev v zvezi z organizacijo spornih prireditev, med drugim, da mu ta ni sporočil vseh podatkov, ki so potrebni za izračun avtorskega honorarja za uporabo avtorskih del. Tekom postopka je tako navedel, da mu toženec ni sporočal niti podatkov o konzumacijah oziroma povišanih cenah v času uporabe glasbe, kar je bil dolžan v skladu s tarifo iz leta 1998. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikom, da se sodišče prve stopnje do takšnega očitka ni opredelilo tako, da bi bilo zadoščeno njegovi pravici do izjave. Ugotovilo je zgolj, da je toženka dejansko posredovala nepopolne obrazce SAZAS-3 in teh ni popravila ter ni plačala v celoti avtorskega honorarja po tarifnem delu Pravilnika-98, zaradi česar ni izpolnila v celoti svoje dolžnosti. Pri odločanju o civilni kazni pa je smiselno upoštevalo, da je bil toženec v sporu s tožnikom glede sklenitve nove pogodbe.
10. Sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz 1. alineje 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZPP ugotavlja, da med strankama ni bil sporen obstoj navedene dolžnosti toženca na podlagi tarifnega dela Pravilnika-98. Tekom postopka je toženec sicer vztrajal pri naziranju, da je obračun honorarja oziroma nadomestila za tožnika mogoč tudi (zgolj) ob upoštevanju sporočenih podatkov, vendar je takšno naziranje smiselno uveljavljal glede s strani tožnika zatrjevane dolžnosti sporočanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev. Znesek, za katerega je menil, da ga dolguje iz naslova organiziranja spornih prireditev, je sicer plačal pred vložitvijo tožbe, tj. 14. 12. 2010. Vendar tega ni storil v višini, kot bi ga bil dolžan na podlagi tarife iz leta 1998 (takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je neizpodbijana). Tudi sám je namreč neprerekano navedel, da je po letu 2006, ko mu je bila odpovedana pogodba o javni priobčitvi glasbenih del s tožnikom, plačeval zneske upoštevajoč določbe veljavnega Pravilnika ter smiselno uporabljajoč odpovedano pogodbo iz leta 2004 (primerjaj trditve v odgovoru na tožbo na list. št. 32 sodnega spisa).

11. Upoštevajoč povzeto sodišče druge stopnje opozarja, da stranki v času izvedbe prireditev, za katere tožnik vtožuje honorar in civilno kazen v obravnavani zadevi (tj. v obdobju od 27. 6. 2008 do 12. 7. 2008) nista imeli sklenjene pogodbe o neizključni uporabi varovanih avtorskih del. Četudi je toženec podal trditve o nezakonitosti tožnikove odpovedi pogodbe o javni priobčitvi glasbenih del, je hkrati zatrjeval, da si je od leta 2006 (ko je bila pogodba odpovedana s strani tožnika) prizadeval za sklenitev nove pogodbe. Toženec torej ni štel, da je nezakonita odpoved pogodbe iz leta 2004 neučinkovita, saj se v tem postopku ni skliceval na obstoj pogodbe. Hkrati ni izkoristil možnosti, da doseže sklenitev ustrezne pogodbe o neizključni uporabi varovanih del po sodni poti, sklicujoč se na zakonito kontrahirno dolžnost tožnika. Ker torej toženec ni imel pogodbenega temelja za zakonito uporabo varovanih del,(5) je bila zakonitost njegove uporabe odvisna od plačila honorarja, kakršnega kolektivna organizacija zaračunava po veljavni tarifi.

12. Pojasnjeno je za odločitev o utemeljenosti civilne kazni pravno pomembno zaradi dispozicije 168. člena ZASP, ki ureja civilno kazen. Le-ta je namreč takó v besedilu, ki je veljalo pred uveljavitvijo ZASP-C (tj. 4. 3. 2006), kot tudi v kasneje veljavnem besedilu, prisojo civilne kazni vezal na kršitev materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja iz tega zakona (besedilo pred ZASP-C) oziroma na kršitev pravic iz tega zakona (besedilo, spremenjeno na podlagi ZASP-C). Iz pojasnila predlagatelja spremembe zakona, vsebovane v noveli ZASP-C, izhaja, da je bil namen takšne spremembe besedila (zgolj) v razširitvi zakonske podlage za prisojo civilne kazni tudi na primere kršitve sorodnih pravic in neizključnih avtorskih pravic, na katere se do tedaj veljavno besedilo ZASP ni nanašalo.(6) Iz navedenega sledi, da je v okviru jezikovne razlage besedila 168. člena ZAPS njegov vsebinski domet po namenu vezan na opredelitev vsebine avtorske in sorodnih pravic. Tiste pravice, ki presegajo samo vsebino omenjenih pravic, pa s civilno kaznijo niso varovane.

13. Četudi materialne avtorske pravice v ZASP niso izčrpno urejene (zakon ne določa njihovega zaključenega seznama), je njihova identifikacija relativno enostavna, saj ustrezajo vsem možnim načinom uporabe varovanih del. Druge pravice avtorja pa so izčrpno urejene v določbah 32 do 39 ZASP, in mednje ne sodijo pravice avtorja oziroma kolektivne organizacije iz 82. člena ZASP (pravica do vpogleda v dohodke uporabnikov) ter zrcalne pravice kolektivne organizacije, ki ustrezajo dolžnosti uporabnikov, da ji sporočajo sporede uporabljenih del in vse potrebne podatke za izračun honorarja po ZASP in Pravilniku s tarifo (primerjaj prvi in četrti odstavek 160. člena ZASP).
14. Ker pa so te pravice po zakonu funkcionalne narave (saj je njihov namen omogočanje avtorju in kolektivni organizaciji, da zaračuna pravilen oziroma zadosten honorar za uporabo del), je njihova kršitev temelj za morebitno prisojo civilne kazni (če to seveda opravičujejo tudi druge okoliščine) v primeru, ko uporaba avtorskih del ni bila dovoljena s pogodbo. Zgolj v takšnem primeru je namreč po izrecni določbi drugega odstavka 158. člena ZASP šteti, da je ustrezna pravica prenesena pod pogojem, da je uporabnik na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču položil znesek honorarja, ki ga po svoji tarifi zaračunava organizacija. V primeru, da uporabnik kolektivni organizaciji ni sporočil sporeda del ali/in drugih podatkov, na podlagi katerih je v skladu s tarifo mogoč pravilen obračun nadomestila, pa ni mogoče preveriti in posledično šteti, da je uporabnik plačal dolgovan znesek in torej delo zakonito uporablja(l). V teh primerih torej kršitev dolžnosti poročanja (o sporedih in/ali drugih podatkih za izračun nadomestila) samodejno oziroma hkrati privede tudi do kršitve materialne avtorske pravice, ki ustreza vsebini izkoriščanja varovanega dela s strani uporabnika, s tem pa do podanosti zakonske predpostavke za prisojo civilne kazni.
15. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje tožencu, da za sporočanje podatka o bruto honorarjih s strani uporabnikov varovanih del ni zakonske podlage. Razlogi za takšno presojo so drugačni od tistih, na katere se sklicuje toženec. Ni namreč mogoče slediti trditvam, da predstavljajo podatki o bruto honorarjih toženčevo poslovno skrivnost. Toženec je organiziran kot javni zavod, ki opravlja dejavnost javne službe na področju rednega zagotavljanja kulturnih dobrin na področju glasbene, scenske in likovne umetnosti, za organizacijo kulturnih festivalov in drugih prireditev, za promocijo kulturnih dosežkov ustvarjalcev iz M. in širše regije v S. in tujini ter za upravljanje z delom ustanoviteljeve javne infrastrukture na področju kulture. Tožnik pa kot društvo ne opravlja istovrstne dejavnosti kot toženec. Posledično ni očitno, zakaj bi tožencu nastala škoda z razgrnitvijo takšnih podatkov tožniku. Posebnih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na nastanek takšne škode, pa toženec tekom postopka ni konkretiziral, niti ni zatrdil, da je takšne podatke opredelil kot poslovno skrivnost z notranjim aktom.

16. Kljub neutemeljenosti zgoraj povzetih razlogov toženca pa ni mogoče spregledati, da predstavljajo podatki o bruto honorarjih izvajalcev njihove osebne podatke v smislu Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1).(7) Za takšne podatke ZVOP tako glede javnega kot zasebnega sektorja predvideva, da se lahko zbirajo in obdelujejo zgolj za namene določene z zakonom. Sicer pa le v primeru, če je njihovo zbiranje v javnem sektorju nujno za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo (četrti odstavek 9. člena ZVOP-1) oziroma če je v zasebnem sektorju to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki (tretji odstavek 10. člena ZVOP-1).

17. Določba drugega odstavka 82. člena ZASP uporabnikom avtorskih del izrecno narekuje zgolj sporočanje podatkov o ustvarjenih dohodkih pri uporabi dela, ne pa tudi stroškov. Četrti odstavek 160. člena ZASP sicer določa za tiste uporabnike, ki na podlagi tega zakona uporabljajo avtorska dela brez posebnega prenosa ustrezne pravice, dolžnost sporočanja podatkov o tovrstni uporabi del. Vendar gre za preveč nedoločeno pravno normo, da bi na njeni podlagi sodišče lahko naložilo tožencu sporočanje podatkov, ki so po svoji pravni naravi osebni. Glede na dolžno restriktivno interpretacijo zakonskih pooblastil glede zbiranja osebnih podatkov zato po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče šteti, da je takšno pooblastilo za zbiranje podatkov o bruto honorarjih vsebovano že v določbi četrtega odstavka 160. člena ZASP. Iz istega razloga je v konkretnem primeru po oceni sodišča druge stopnje tudi nedopustno zapolnjevanje morebitne pravne praznine glede dolžnosti sporočanja odhodkov v zvezi z uporabo varovanih avtorskih del z zakonsko analogijo.
18. V okviru možnosti, ki jo ponujajo predhodno citirane določbe četrtega odstavka 9. člena in tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1, pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da pridobivanje podatkov o bruto honorarjih izvajalcev ni edini način za ugotavljanje ustrezne osnove za odmero dolžnega nadomestila avtorjem, saj lahko tožnik takšno osnovo ugotavlja tudi zgolj ob upoštevanju podatkov o dohodkih uporabnikov. V postopku pa tožnik ni ponudil trditvene podlage, ki bi omogočala zaključek, da dohodkovna metoda v večini primerov (in ne morebiti zgolj v obravnavanem) ne omogoča ugotovitve realne slike o osnovi za odmero avtorskih honorarjev, zaradi česar je zbiranje podatkov o stroških, ki jih imajo uporabniki varovanih del z izkoriščanjem avtorskih pravic, nujno zaradi zagotovitve zakonitih interesov avtorjev.
19. Četudi je toženec glede na pojasnjeno upravičeno odklanjal posredovanje podatkov o bruto honorarjih, pa sodišče druge stopnje opozarja, da je svojo dolžnost sporočanja osnov za izračun avtorskega honorarja neupravičeno kršil s tem, ko v konkretni zadevi ni sporočil podatkov o dohodkih iz naslova obveznih konzumacij oziroma povišanih cen v času uporabe glasbe (glej točko 1.I a) tarife iz leta 1998). Sodišče prve stopnje je z neopredelitvijo do pomena takšne opustitve storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na nespornost takšne okoliščine tekom postopka (toženec ni prerekal trditve, da teh podatkov tožniku ni sporočal) in upoštevajoč, da je izčrpanje trditvene podlage v tem delu pogojeno zgolj s pravilno uporabo materialnega prava, je sodišče druge stopnje takšno kršitev odpravilo sámo na seji senata (1. alineja 358. člena v zvezi s 355. členom ZPP ter 5. alineja 358. člena ZPP).

20. Pri tem je upoštevalo, da je toženec vedel za dolžnost sporočanja dohodkov iz naslova obveznih konzumacij oziroma povišanih cen v času uporabe glasbe (oziroma bi kot zavod, ki se v okviru svoje dejavnosti ukvarja s prirejanjem umetniških in zabavnih prireditev, za takšno dolžnost vsaj moral vedeti). Sám se je namreč skliceval na veljavnost tarife iz leta 1998, ki v točki 1.I a) jasno določa način ugotavljanja dolžnega nadomestila za uporabo varovanih del med drugim tudi ob upoštevanju navedene osnove. Toženec v postopku ni navedel nobenega razumnega razloga za nesporočanje takšnega podatka. Stališče, da je obračun honorarja oziroma nadomestila za tožnika mogoč tudi (zgolj) ob upoštevanju sporočenih podatkov, je namreč neutemeljeno. Iz besedila tarife iz leta 1998 v točki 1.I a) jasno izhaja, da se kombinirano uporabljajo različne dohodkovne osnove, če obstajata dve. Navedeno pa pomeni, da mora uporabnik sporočiti podatke o vseh navedenih prihodkih, če jih je seveda imel (takšnega ugovora toženec v postopku ni uveljavljal), in se ne more sklicevati na dejstvo, da tarifa iz leta 1998 v točki 1.II določa tudi način, kako izračunati honorar, če iz dokumentacije, ki jo predloži uporabnik, niso razvidne osnove za obračun iz točke I ali so te nerealne. Smisel takšne ureditve je namreč v izračunu dolžnega tantiemskega nadomestila od osnove, ki kar najbolj realno odraža dohodke, ki so bili doseženi z uporabo avtorskih del. Glede na pojasnjeno je toženec po oceni sodišča druge stopnje s takšno opustitvijo dolžnega ravnanja izkazal hudo malomarnost. V posledici pa je hudo malomarnost izkazal tudi glede nezakonite uporabe varovanih avtorskih del.(8)

21. Ob tehtanju na eni strani zakonsko upravičenega interesa tožnika za seznanitev s podatki, ki omogočajo preverbo zakonitosti uporabe varovanih del (tožnik ima pooblastilo za kolektivno upravljanje (malih) avtorskih pravic in je zato navkljub morebitnemu nezakonitemu ravnanju pri odpovedi pogodbe tožencu ter ob dejstvu, da slednji ni vztrajal pri veljavnosti odpovedane pogodbe, upravičen do posredovanja ustreznih podatkov, če naj uspešno opravlja svojo dejavnost) in okoliščine, da toženec vse od leta 2006, ko mu je tožnik odpovedal pogodbo, tudi ni sodno uveljavljal sklenitve nove pogodbe (sklicujoč se na tožnikovo zakonsko določeno kontrahirno dolžnost) ter je bil glede nesporočanja dohodkov iz obveznih konzumacij oziroma povišanih cen v času uporabe glasbe hudo malomaren; na drugi strani pa dejstva, da je toženec z izjemo te osnove (in bruto honorarjev izvajalcev, za sporočanja katerih sodišče druge stopnje v skladu s predhodno pojasnjenim ocenjuje, da ni zakonske podlage) sporočal vse dolžne podatke, da je pred pravdo delno poravnal dolžne avtorske honorarje in da je tožnik odpovedal pogodbo tožencu zaradi spora glede veljavnosti tarife iz leta 2006 in glede sporočanja bruto honorarjev izvajalcev (glede česar je sodišče pritrdilo tožencu), je pritožbeno sodišče odločilo, da je ob upoštevanju penalne funkcije civilne kazni iz 168. člena ZASP (ki načeloma terja njeno zadržano uporabo) toženec dolžan plačati tožniku civilno kazen v višini 50 odstotkov dolžnega nadomestila.
22. Pri tem sodišče druge stopnje dodaja, da je pri njegovi odločitvi pretehtalo zasledovanje preventivnega učinka kazni, saj spori pravdnih strank glede veljavnosti tarife iz leta 2006 in posledično glede zakonitosti tožnikove odpovedi pogodbe o uporabi del s tožencem ne morejo biti opravičilo za nespoštovanje tistih obveznosti pravdnih strank, ki so med njima nesporne.
23. Glede na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo toženčeve neizpolnitve edicijske dolžnosti, pa sodišče druge stopnje zgolj dodaja, da vsebina s strani tožnika odpovedane pogodbe s tožencem glede na predhodno pojasnjene razloge za odločitev o civilni kazni ni relevantna. Razen tega je dokazni predlog s predložitvijo pogodb med tožnikom in tožencem ter tožnikom in C. podal toženec (in sicer v odgovoru na tožbo – glej dokazni predlog na list. št. 31 sodnega spisa), zato se tožnik nanj ne more sklicevati.
Sklepno:

24. Glede na neizpodbijano ugotovitev, da je toženec dolgoval za v tem postopku sporne koncerte honorar v višini 396,79 EUR, povečan za 8,5-odstotni DDV (kar skupaj znaša 430,52 EUR – znesek 178,34 EUR je toženec poravnal pred vložitvijo tožbe v tej zadevi), je torej sodišče druge stopnje pritožbi tožnika delno ugodilo ter odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še 215,26 EUR civilne kazni (poleg zneska nadomestila v višini 252,18 EUR, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje). Od zneska civilne kazni mu je na podlagi prvega odstavka 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(9) prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe do prenehanja obveznosti.

O stroških postopka:

25. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da je tožnik z zahtevkom uspel 23,05-odstotno,(10) toženčev uspeh v pravdi pa je bil 76,95-odstoten,(11) jima je sodišče druge stopnje v tem deležu prisodilo tudi stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Le-te je odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZodvT)(12)

in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1)(13) na podlagi predloženih stroškovnikov tako, kot je to specificiralo že sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi na strani 13 in 14. Sodišče druge stopnje se zato v izogib ponavljanju na tem mestu na takšne razloge zgolj sklicuje (ni namreč mogoče slediti pritožbeni graji o nejasnosti takšne specifikacije sodišča prve stopnje, saj je ob upoštevanju vseh priznanih stroškovnih postavk, navedenih na 13. in 14. strani obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, njihova vsota 489,10 EUR, kakor je navedlo sodišče prve stopnje; tožnik pa je do vsote 282,50 EUR očitno prišel tako, da je zmotno upošteval zgolj tiste tri stroškovne postavke, ki so navedene na strani 13. obrazložitve, brez da bi upošteval tudi tiste štiri postavke, ki so navedene na strani 14). Tožniku je glede na 23,05-odstoten uspeh posledično prisodilo 122,68 EUR od skupaj priznanih 532,24 EUR stroškov, tožencu pa 376,36 EUR od skupno priznanih 489,10 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po pobotanju je tožnik tako dolžan plačati tožencu 253,68 EUR. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

Glede na delni uspeh v pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje tožniku priznalo tudi delno povračilo stroškov s pritožbo (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo, da je tožnik v pritožbenem postopku izpodbijal odločitev o zavrnitvi plačila 1.597,03 EUR, sodišče druge stopnje pa je njegovi pritožbi ugodilo za 215,26 EUR. Tožnikov pritožbeni uspeh je torej 13,48-odstoten. Odmero je sodišče druge stopnje opravilo v skladu z zakonsko podlago, kot jo je navedlo že v predhodni točki obrazložitve, upoštevajoč v pritožbi priglašene stroškovne postavke. Tožniku je takó priznalo 139,20 EUR nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), 31,84 EUR stroška iz naslova plačila DDV od vrednosti odvetniških storitev (tar. št. 6007 ZOdvT) in 165,00 EUR stroška za sodno takso, kar skupaj znaša 356,04 EUR. Glede na 13,48-odstoten pritožbeni uspeh je tožniku prisodilo 47,99 EUR stroškov v postopku s pritožbo. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na pravni podlagi, kakor jo je sodišče druge stopnje navedlo v predhodni točki obrazložitve.

27. Sodišče druge stopnje tožencu ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, saj ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..
(2) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 in nasl.).
(3) Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl..
(4) Ur. l. RS, št. 19/1994 in nasl..
(5) Pogodbe avtorskega prava imajo namreč dvojno naravo: obsegajo prenos pravic in obligacijski posel. Kadar se prenos pravice (ki učinkuje erga omnes) in obligacija (ki učinkuje inter partes) pokrivata, bo kršitev prenesene pravice (npr. glede obsega uporabe) zmeraj tudi kršitev obligacijskega razmerja. Ne velja pa tudi obratno. Z obligacijskim poslom se lahko namreč specificirajo načini porabe pravic in določijo dodatne obveznosti pogodbenih strank. Tako Miha Trampuž et altri, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997, str. 188.
(6) Primerjaj Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-C), Poročevalec DZ, št. 107/2005 z dne 1. 12. 2005, str. 32 in 38.
(7) UR. l. RS, št. 86/2004 in nasl..
(8) Tudi teorija poudarja, da ima uporabnik v primeru, če se ne strinja s pogoji kolektivne organizacije za sklenitev pogodbe, tj. z veljavno tarifo, zgolj dve možnosti: prva je, da položi zahtevani znesek in avtorska dela uporablja (primernost višine tarife pa izpodbija v posebnem postopku, če je ta predviden); druga pa je, da dela ne uporabi. Če uporabi tretjo možnost (ne sklene pogodbe, delo pa vendarle uporabi), gre za kršitev izključnih pravic z vsemi posledicami. Primerjaj Miha Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 74 in 75.
(9) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..
(10) Od vtoževanih 2.027,55 EUR je zahtevek za 178,34 EUR umaknil (zato je sodišče druge stopnje upoštevalo, da mora tudi stroške v zvezi s tem delom zahtevka kriti sam - prvi odstavek 158. člena ZPP), po intervenciji pritožbenega sodišča pa mu je bilo prisojenih 467,44 EUR.
(11) V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za ločeno upoštevanje posebej uspeha po temelju in posebej po višini, za kar se zavzema tožnik v pritožbi. V tem primeru sta se namreč temelj zahtevka in vprašanje njegove višine prepletala, zato tekom postopka niso nastali posebni stroški zgolj glede temelja zahtevka ali zgolj glede njegove višine tako, da bi ločeno upoštevanje navedenih uspehov prispevalo k bolj pravični odločitvi o stroških postopka (to je namreč namen ločenega upoštevanja uspehov).
(12) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl..
(13) Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl..