VSL sklep II Cp 323/2013

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v II. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 1.992,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka).

2Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožnica dolžna plačati tožencu pravdne stroške v znesku 5.744,75 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje.

3Zoper to sodbo in sklep se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica.

4V pritožbi zoper sodbo tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je sledilo le toženčevi izpovedbi, ki jo je ocenilo kot verodostojno, medtem ko je izpoved njenega zakonitega zastopnika ocenilo kot neverodostojno in je ni upoštevalo. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je verjelo toženčevi izpovedbi, ne pa izpovedbi njenega zakonitega zastopnika, ki jo potrjujejo izpovedbe prič M. J. in G. M., do izpovedb katerih se sodišče prav tako ni opredelilo. Meni, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni izpovedb ni ravnalo v skladu z 8. členom ZPP. Nadalje se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da ni obrazložila višine tožbenega zahtevka. Navaja, da je natančno navedla svoje stroške po posameznih postavkah in njihovi višini. Prav tako je natančno navedla vrednost nepremičnin pred in po vlaganjih, kar je sodišče prve stopnje povzelo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so si razlogi izpodbijane sodbe (ko sodišče navaja, da ni navedla teh vrednosti) tudi sami s seboj v nasprotju. Nadalje navaja, da ne drži, da ni predložila ustreznih dokazov glede višine stroškov. Meni, da računi niso edini primeren dokaz. Stroške je namreč dokazovala z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika in z zaslišanjem prič G. M. in M. J. Nadalje opozarja, da so si razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju tudi glede obstoja dogovora med pravdnima strankama, saj je v 6. točki obrazložitve najprej navedeno, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, potem pa je navedeno, da tožnica ni izkazala njegove vsebine. Nadalje meni, da bi sodišče prve stopnje višino plačila za sestavo treh listin lahko ocenilo po prostem preudarku (216. člen ZPP), pri čemer bi ji lahko priznalo stroške vsaj za sestavo ene listine, in sicer tiste, ki jo je predložila sodišču. Nadalje se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da ni izkazala obstoja toženčevega pooblastila. Meni, da za zastopanje toženca v poravnavi s sosedi ni potrebovala niti pisnega pooblastila niti pisnega dogovora o naročilu. Šlo je za mandat, za katerega zadostuje ustni dogovor, ki ga dokazuje izpovedba njenega zakonitega zastopnika. Zato je napačna tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov idejne zasnove, saj so tudi vsa pooblastila in pogodbe s tem v zvezi veljavna v ustni obliki. V nadaljevanju pritožbe se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da pogodba med pravdnima strankama ni bila v pretežnem delu realizirana, saj je tožnica v celoti izpolnila svoje obveznosti. Zaključuje, da je bil toženec na njen račun neupravičeno obogaten, hkrati pa poudarja obstoj dogovora s tožencem o nagradi za opravljene storitve.

5Tudi v pritožbi zoper sklep tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in glede na odločitev o pritožbi zoper sodbo izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od odločitve o glavni stvari, se sklicuje na njene pritožbene navedbe v pritožbi zoper sodbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6Toženec na pritožbi ni odgovoril.

7Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

8Z izpodbijano sodbo je odločeno o tožbenem zahtevku, s katerim tožnica zahteva od toženca plačilo zneska 61.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Zoper odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku v I. točki izreka izpodbijane sodbe (glede plačila zneska 1.992,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ni pritožbe, zato je sodba sodišča prve stopnje v tem delu že pravnomočna in ni predmet preizkusa tega pritožbenega postopka.

9Tožbeni zahtevek temelji na neupravičeni obogatitvi. Splošno pravilo neupravičene obogatitve določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (190. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

10Tožnica zatrjuje, da je tožencu zaradi del, ki jih je izvršila v zvezi z zemljišči v njegovi lasti (izvedbo parcelacije, ureditvijo dostopne poti, pridobitvijo projektnih pogojev in idejne zasnove), nastala korist, ki je enaka razliki med vrednostjo toženčevih nepremičnin pred izvedbo teh del in vrednostjo nepremičnin po izvedenih delih. Toženec naj bi bil tako obogaten, tožnica pa naj bi bila zaradi tega prikrajšana. Trdi namreč, da je omenjena dela opravljala leto dni in da je plačevala stroške teh postopkov.

11Tožnica je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje večkrat navedla, da med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno denarno plačilo omenjenih del. Takšen dogovor je izrecno zanikal tudi toženec (razen glede izvedbe parcelacije in izravnave meje, o plačilu katerih je že odločeno v I. točki izreka izpodbijane sodbe), ki je med drugim poudarjal, da je tožnica sporna dela opravljala zase, saj je hotela kupiti njegova zemljišča. Tožnica priznava namero o nakupu teh zemljišč. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med pravdnima strankama nikoli ni bilo dogovorjeno, da bo tožnica za toženca opravila omenjene storitve, slednji pa bi ji za to plačal vtoževani denarni znesek. Pritožbene navedbe, ki poizkušajo prikazati obstoj takšnega dogovora med pravdnima strankama, so neutemeljene, poleg tega pa predstavljajo še nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu tudi ni sama s seboj v nasprotju, kot to trdi pritožba.

12Kot rečeno, tožbeni zahtevek temelji na določilih o neupravičeni obogatitvi. Pogoji za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve so: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Glede na formulacijo že navedenega prvega odstavka 190. člena OZ je predpisano obogatitveno načelo. To pomeni, da mora okoriščenec vrniti le korist, ki jo še ima. Tožnica je torej v skladu z navedenim zakonskim določilom upravičena kvečjemu do plačila vrednosti koristi, ki jo ima toženec od njenih storitev v zvezi s toženčevimi zemljišči. Odločilnega pomena je subjektivna korist, ki jo ima toženec zaradi tožničinih del, in ne delo ter stroški tožnice oziroma tožničino prikrajšanje, na kar se nanaša večji del obrazložitve izpodbijane sodbe. Seveda je prikrajšanje pogoj neupravičene obogatitve, vendar, kot rečeno, je tožnica upravičena do plačila vrednosti koristi, ki jo ima toženec zaradi njenih del (pri čemer mora biti vrednost dosežene korist v okviru tožničinega prikrajšanja), in ne do plačila vrednosti njenih storitev in nastalih stroškov, na katere se nanaša tudi pretežni del pritožbenih navedb.

13Tožnica je zatrjevala, da je toženčeva korist v tem, da so njegove nepremičnine zaradi izvedene parcelacije, urejene dostopne poti, pridobljenih projektnih pogojev in idejne zasnove, torej zaradi del, ki jih je izvedla v zvezi s toženčevimi zemljišči, več vredne. Pri tem je navedla tudi vrednost nepremičnin pred izvedbo in po izvedbi teh del, in sicer v prvi pripravljalni vlogi z dne 17. 9. 2009. Pritožba tako utemeljeno opozarja na napačen zaključek sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnica ni navedla vrednosti nepremičnin pred in po izvedenih delih in da tako ni navedla obogatitve toženca. Kot nadalje pravilno opozarja pritožba, je ta zaključek sodišča prve stopnje hkrati tudi v nasprotju s 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri sodišče prve stopnje povzema tožničine trditve iz omenjene pripravljalne vloge o vrednosti spornih nepremičnin pred in po tožničinih delih.

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, in sicer koristi, ki naj bi jo po tožničinih trditvah imel toženec zaradi njenih del. Izpodbijana sodba ima tako pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in glede na naravo kršitve sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v II. točki izreka) razveljavilo ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

15V novem sojenju naj se sodišče prve stopnje opredeli do tožničinih trditev o toženčevi koristi, od katere je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Kot že rečeno, je v tej zadevi odločilnega pomena subjektivna korist, ki naj bi jo imel toženec zaradi tožničinih del, torej, ali so njegove nepremičnine zaradi tožničinih del zanj res več vredne (npr. ali so idejna zasnova in projektni pogoji, ki jih je tožnica pridobila, zanj sploh uporabni).

16Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj te niso bile odločilnega pomena za razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

17Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (v izpodbijanem delu), je posledično ugodilo tudi tožničini pritožbi zoper sklep o stroških in razveljavilo tudi ta sklep ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje tudi glede odločitve o pravdnih stroških (3. točka 365. člena ZPP). Izpodbijana odločitev o pravdnih stroških je namreč odvisna od odločitve o glavni stvari (154. člen ZPP). Drugih pritožbenih razlogov zoper izpodbijani sklep (kot da je ta napačen zaradi napačne odločitve o glavni stvari) pa tožnica v pritožbi ne navaja.

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.