VSL sodba I Cp 1278/2013

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov (III. izreka) tako spremeni, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v zavrnilnem delu (II. izreka) potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v petnajstih dneh stroške pritožbenega postopka v znesku 1.521,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo, da ji je dolžna plačati 4.000,00 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od prejema sodne odločbe dalje. Kar je tožeča stranka od tožene zahtevala več (51.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 1.257,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na predlog tožnice je dne 10. 4. 2013 v tej zadevi izdalo dopolnilno sodbo, s katero je odločilo o preostalem obrestnem zahtevku tožeče stranke tako, da ji je tožena stranka dolžna plačati s sodbo prisojeno odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2009 dalje do plačila. V zvezi s tem je odločilo tudi o zavrnitvi zakonskih zamudnih obresti od 9. 1. 2009 dalje od višjega zahtevanega zneska odškodnine.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (II. in III. izreka) in se pri tem sklicuje na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka sodbe). Zoper dopolnilno sodbo se pravdni stranki nista pritožili.

3Tožeča stranka v pritožbi ter pravočasni dopolnitvi pritožbe predlaga spremembo tožbe tako, da se ji prisodi še preostalih zahtevanih 51.000,00 EUR odškodnine z obrestmi od 9. 1. 2009 do poplačila. Najprej sodbi očita kršitve določb postopka, ker sodišče ni odločalo o spremenjenem tožbenem zahtevku v obrestnem delu. Glede pravične odškodnine zaradi strahu in posega v osebnostne pravice oškodovanke je sodišče prezrlo izpovedi prič I. P. in S. L. o tem, kako je tožnica trpela zaradi strahu in kako je bila prizadeta psihično na osebni ravni in v socialnem okolju. Vsebina člankov kaže na okrnitev osebnostnih pravic tožnice do svobode govora in drugačnega mnenja ter omejitev njene svobode. Pri odmeri odškodnine zaradi razžalitve časti in dobrega imena je sodišče napačno ocenilo dolgotrajnost tožničinega trpljenja ter napačno interpretiralo dejstvo, da se je po skoraj treh letih od dogodkov odločila vložiti tožbo. Glede na vsebino člankov, ki so jim posledično sledili blogi s sovražno vsebino, zaradi česar je bila tožnica močno prizadeta, bi za tovrstno škodo morala dobiti priznano celotno zahtevano odškodnino. Stroške postopka bi bilo potrebno priznati od celotne vtoževane odškodnine, zato je posledično njihov izračun napačen. V dopolnitvi pritožbe tožnica poudarja, da se ne strinja z odmero odškodnine, saj sodba sama ugotavlja, da je članka doživljala kot hudo javno sramoto. Tožnica je bila kot predsednica H. v skrbeh z organizacijo, člane stranke, možnosti financiranja, donacij … . Res H. ni vložila tožbe, vendar je tožnica kot njena predsednica doživljala duševne bolečine za to organizacijo kot njena predstavnica. Upoštevati je treba dejstvo, da je tožnica javna osebnost kot predsednica mednarodne organizacije za človekove pravice in da je njej narejena škoda z javnim sramotenjem veliko večja, kot če pride do nekega zasebnega zmerjanja in žalitev med javnosti neznanimi osebami. Glede odškodnine za strah je samoumevno, da ga je tožnica doživljala, vendar je bila preveč travmatizirana, da bi mogla o tem govoriti. Tožnica ni imela plačanega zdravstvenega zavarovanja, niti si ne bi mogla privoščiti zdravljenja pri psihiatru, ker so jo že brez tega označili za nenormalno osebo. S svojo izpovedbo je v celoti potrdila navedbe iz tožbe. Ni potrebno, da se škoda dokazuje z nespečnostjo ali količino zaužitih psihofarmakov. Sodišče je v celoti izločilo škodo, povzročeno z blogi in forumi tožene stranke. Tožnica sicer lahko vloži novo tožbo zaradi blogov, vendar bi bilo zaradi ekonomičnosti postopka bolje, da se to vprašanje reši s to sodbo.

4Tožena stranka v pritožbi meni, da bi moralo sodišče pri odločitvi o stroških postopka upoštevati, da je tožeča stranka po temelju tožbenega zahtevka uspela s 100%, po višini pa zgolj s 7%, kar pomeni, da je končni uspeh tožnice 53,5%. Po izračunu tožene stranke bi morala tožeča stranka toženi po pobotanju povrniti del stroškov postopka, pri čemer je odmera stroškov tožeče stranke po obračunu sodišča napačno, saj se za tožbo uporablja tarifa po ZOdvT in ne izračun po točkah. Predlaga, da sodišče tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma podredno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka ter hkrati povrnitev pritožbenih stroškov.

5Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke, zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve ter predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe v zavrnilnem delu.

6Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke:

7Kršitev določb pravdnega postopka, ki jo tožeča stranka v pritožbi očita sodišču, ker ni odločalo o njenem obrestnem delu zahtevka v celoti, je sodišče prve stopnje odpravilo po izdaji izpodbijane sodbe na predlog tožeče stranke z dopolnilno sodbo z dne 10. 4. 2013.

8V ostalem je bistvo tožničine pritožbe v trditvi, da ji je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko denarno odškodnino zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter neutemeljeno prezrlo njene zahtevke za plačilo odškodnine zaradi strahu in odškodnine zaradi posega v njene osebnostne pravice.

9V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zaradi objave dveh člankov v časniku X dne 29. 4. 2006 in 20. 5. 2006 podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke ter zato delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečina zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Pravna podlaga za odmero denarne odškodnine je v določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerih gre oškodovancu za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica po objavi člankov zaradi njihove vsebine počutila nelagodno, skrbel jo je odziv javnosti, skrbelo jo je in v strahu je bila zaradi konkretnih groženj. Navedene ugotovitve izhajajo predvsem iz izpovedi tožnice, iz katere ne izhaja, da bi se njene duševne bolečine odražale tudi v zdravstvenih težavah oziroma drugih simptomih (npr. nespečnost, pomanjkanje apetita, osamitev), ki so običajni v podobnih odškodninskih primerih. Namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je satisfakcija, tolažba za oškodovanca, da si z denarjem opomore od prizadetja njegove pravno varovane nepremoženjske dobrine. Po stališču sodne prakse je v nasprotju z namenom te odškodnine oškodovančevo okoriščenje. Tožnica zahteva za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti 30.000,00 EUR odškodnine. Glede na ugotovljene okoliščine tega primera je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zahtevana odškodnina močno previsoka, upoštevaje ustaljeno sodno prakso v podobnih odškodninskih primerih. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo temeljni načeli za odmero, in sicer načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Ob upoštevanju vseh okoliščin konkretne zadeve in primerjavi z ostalimi prisojenimi odškodninami za posege v osebnostne pravice (1) ter primerjavi z ostalimi primeri škod, ki nastanejo zaradi telesnih poškodb, je prisojena odškodnina (štiri povprečne neto plače) v okvirih pravične denarne odškodnine. Tudi sicer pregled objavljenih odškodninskih primerov kaže, da odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena v redkih primerih dosežejo deset neto povprečnih plač na zaposlenega v Sloveniji.

10Tožnica je posebej zahtevala še odškodnino zaradi strahu 5.000,00 EUR ter odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic 20.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo zavrnitev navedenih oblik nepremoženjske škode. Glede odškodnine za strah že iz izpovedi tožnice ne izhajajo okoliščine, ki bi opravičevale prisojo te oblike odškodnine. Trditev tožnice v pritožbi, da je bila zaradi objav tožene stranke preveč travmatizirana, da bi mogla in še danes ne more o tem govoriti, ne more omajati pravilnih zaključkov sodbe o tem. Glede odškodnine zaradi posegov v (ostale) osebnostne pravice je tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča premalo konkretno navedla, za kakšne kršitve in v kakšnih okoliščinah naj bi šlo, saj se v tožbi sklicuje zgolj na poseg v njeno ustavno pravico do svobode govora, do osebnega dostojanstva in varnosti, medtem ko se v ostalem pravočasno podane trditve tožnice nanašajo le na odškodninsko odgovornost toženke zaradi razžalitve njenega dobrega imena in časti. Kar se tiče blogov, objavljenih na spletnih straneh tožene stranke, je tožnica sama že v prvi pripravljalni vlogi navedla, da niso predmet tožbenega zahtevka, pač pa samo dokazi, s katerimi tožnica dokazuje svoje navedbe o povzročeni škodi ter odzivu javnosti na oba sporna žaljiva članka. Končno je sodišče prve stopnje tudi pri odmeri višine odškodnine pravilno ovrednotilo status oškodovanke in dejstvo, da je bila tožnica javna osebnost in kot taka glede na svojo funkcijo in delo bolj izpostavljena kritiki javnosti in medijev.

Glede pritožbe tožene stranke:

11Tožena stranka ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (154. člen ZPP) pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka. Pravilno opozarja na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, po kateri sodišče v primeru delnega uspeha v pravdi odloči glede na dosežen uspeh, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče namreč ugotavlja, da je tožnica uspela po temelju (100%), po višini pa v manjši meri (7%), torej v povprečju znaša njen uspeh 53,5%. Ker sta imeli obe stranki odvetniško zastopanje in so njuni odvetniški stroški primerljivi, po mnenju pritožbenega sodišča navedene okoliščine primera napotujejo na odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Tudi v primeru, če bi sodišče odmerjalo potrebne stroške postopka in jih med seboj pobotalo, bi jih moralo odmeriti po ZOdvT, kot sta jih pravdni stranki priglasili in ne po prej veljavni Odvetniški tarifi.

12Pritožbeni razlogi v zvezi z odločitvijo o glavni stvari niso podani, sodišče pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožnice zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Utemeljeni pritožbi tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka pa je pritožbeno sodišče ugodilo in sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

13O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. V pritožbenem postopku je s pritožbo uspela le tožena stranka, zato ji mora tožnica povrniti pravilno priglašene stroške pritožbenega postopka, in sicer tako za sestavo pritožbe, kot tudi za odgovor na pritožbo.

(1) Na primer sodba VS RS II Ips 1105/2008, sodba VSL I Cp 3414/2011, sodba VSL II Cp 22/2011, sodba in sklep VSL I Cp 254/2009.