VSL sklep I Cp 2814/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeleženki A. Č. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana, najdalj do 2. 12. 2013.

2Zoper sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje zagovornica udeleženke in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da udeleženko odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom. Udeleženka je po poklicu zdravnica, dela v Zdravstvenem domu Vrhnika in je svoje delo opravljala, dokler ni zaradi raka na dojki in posledične operacije nastopila bolniškega staleža. Odločila se je za celotno odstranitev dojk, kljub temu, da so ji svetovali le delno odstranitev. To kaže na odgovorno ravnanje udeleženke in sposobnost, da realnost presoja pravilno in da je sposobna odgovorno skrbeti za svoje zdravje. Zmoten je zaključek sodišča, da je bila udeleženka agresivna do okolice in nezmožna presojati realnost. V spisu ni podatka in izvedenka v izvedenskem mnenju ni navedla, da udeleženka zaradi svojega zdravstvenega stanja ne bi bila sposobna opravljati svojega dela. Strah oseb, s katerimi živi v stanovanju, je neupravičen. To je potrdila tudi K. Č., ki je povedala, da je udeleženka do nje v redu in jo podpira. Res je navedla, da mati kopiči različne stvari in da ne pusti, da se drugi teh stvari dotikajo, vendar je iz njene izpovedbe mogoče zaključiti, da se razburi le takrat, ko njen bivši mož, Bo. Č., ki živi v istem stanovanju, izzove takšno reakcijo. To je posredno potrdil tudi Bo. Č. Udeleženka je nedvomno v stiski, če jo odrivata dva odrasla moška, oziroma se z njo prerivata in bi bilo neverjetno, da bi se kdorkoli drug, razen udeleženke počutil ogroženo. Zmotno je sodišče poklonilo vero Ba. Č., ki je izpovedal, da se je zaradi izjave udeleženke, da mu bo prerezala vrat, počutil ogroženega. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je Ba. Č. v postopku zdravljenja zaradi odvisnosti, zato je njegovo presojanje realnosti vsaj vprašljivo. Dogodka, ki ga Ba. Č. opisuje kot resno grožnjo, ni zaznal nihče drug, niti priča Bo. Č. niti K. Č. Udeleženka je smiselno pojasnila, da je v preteklosti prihajalo med njo in Ba. Č. do konfliktov, ker je odvisnik od drog. Da bi mu preprečila zanj škodljivo ravnanje (iz stanovanja je odnašal stvari, ki jih je potem prodajal, da je prišel do mamil), ga je enkrat res klofnila, saj na njene besede in prošnje ni hotel reagirati. Takšno ravnanje udeleženke sodišče iztrga iz konteksta in ga obravnava kot udeleženkino agresijo, kar ni. Če bi se počutil ogroženega, Bo. Č., ki je sam zdravnik, ne bi dopuščal, oziroma hotel bivati v istem stanovanju z udeleženko. Sodišče bi moralo presojati vsak dokaz posebej in dokazno oceno sprejeti na podlagi vseh dokazov skupaj, ne pa da je ocenjevalo dokaze samo v tistem delu, ki sodijo v kontekst odločitve sodišča. Ni pravilno ugotovljeno dejansko stanje in dokazna ocena temelji na zmotni presoji le-tega. Sodišče kot relevantne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na realno in resno nevarnost, da bi nezdravljena udeleženka zaradi vpliva bolezni ogrozila življenje drugih, upošteva dogodke, ki so se dogajali pred leti. Mogoče je upoštevati le izjavo udeleženke, da bo prerezala vrat Ba. Č., katere pa ni slišal nihče, razen njega. Niso izpolnjeni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni po prvem odstavku 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).

3Pritožba ni utemeljena.

4Po določbi 53. člena ZDZdr je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je po pravilni (neizpodbijani) izvedbi z zakonom predpisanega postopka ugotovilo vsa odločilna dejstva in materialnopravno pravilno odločilo. Sklep ima pravilne, izčrpne in jasne razloge za zavzeto stališče, da so izpolnjeni zakonski pogoji za udeleženkino pridržanje.

5Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Dokazna ocena (11. točka obrazložitve) je logična in prepričljiva, pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov v njeno pravilnost. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje dokaze ocenilo le v tistem delu, ki „sodijo v kontekst odločitve sodišča“. Dokazna ocena ne temelji le na izpovedbi zaslišanih prič (pritožba izpostavlja predvsem dvom v verodostojnost priče Ba. Č., udeleženkinega sina), temveč ima oporo v izvedenskem mnenju sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. V. P. G. (pravilnosti njenega mnenja pritožba ne izpodbija).

6Na podlagi izvida in mnenja izvedenke psihiatrinje sklep ugotavlja (10. točka obrazložitve): 1) da je bila udeleženka zaradi paranoidne oblike shizofrenije zdravljena ambulantno v letih 1990 in 1992, hospitalizirana na psihiatrični kliniki je bila dvakrat, prvič leta 1992, drugič pa leta 1997, 2) da gre pri udeleženki za akutno poslabšanje psihoze, za dolgoletno kronificirano nezdravljeno shizofrenijo, 3) da je zaradi blodenj in halucinatornega doživljanja njena presoja realnosti hudo motena, ravno tako pa je hudo motena tudi njena sposobnost obvladovanja, saj pod vplivom bolezenskega mišljenja prihaja do agresije do bližnjih oseb, 4) da do svojega stanja ni kritična, 5) da je nedavna grožnja sinu, da mu bo prerezala vrat, v njem povzročila hud strah, saj je doživel, da ona to lahko dejansko stori in 6) da zato, ker se udeleženka posledic agresivnih dejanj ne zaveda in zmanjšuje njihovo resnost, tudi ni izključeno, da ne bi groženj zares izvršila.

7Neutemeljen je očitek o zmotnosti zaključka sodišča, da ni zmožna presoje realnosti. Kot zdravnica opravlja odgovorno delo, kjer se je treba pravilno dnevno odločati. Zagovornica, ki je bila na naroku, na katerem je izvedenka podajala svoj izvid in mnenje, prisotna bi vprašanje, ali je zaradi zdravstvenega stanja udeleženka sposobna opravljati svoj poklic, lahko razčistila z njo. Pritožba časovno ne opredeli, kdaj je prišlo do operacije zaradi raka na dojki, s čimer prikazuje, da je udeleženka sposobna realnost presojati pravilno in odgovorno skrbeti za svoje zdravje. Sicer pa je za presojo udeleženkine zmožnosti presoje odločilno stanje ob sprejemu na zdravljenje.

8Pritožbeno sodišče soglaša s pravilno oceno sodišča, da obstoji realna grožnja, da bi nezdravljena bolezen udeleženke zaradi vpliva bolezni ogrozila življenje drugih ali huje ogrozila zdravje drugih. Udeleženka je pod vplivom blodenj, urejenih v sistem, ki je usmerjen na njeno osebno življenje (da njeni otroci niso njeni otroci in da njen mož ni bil njen mož), pri čemer pri njej prihaja pod vplivom bolezenskega mišljenja do agresije do bližnjih oseb. Ugotovitve izvedenke pa imajo podlago tudi v zaslišanju prič, ki z udeleženko živijo v stanovanju (njen bivši mož Bo. Č., njuna otroka Ba. Č. in K. Č.), ki so povedali, da pri udeleženki prihaja do agresije, tudi fizične, ko le-ti poskušajo iz svojega doma odstraniti stvari, ki jih udeleženka bolezensko grmadi, kar ovira normalno življenje v stanovanju in je nehigiensko.

9Sklep kot relevantne okoliščine ne upošteva le dogodkov iz preteklosti. Zaključek, da so podane konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno in resno nevarnost, da bi nezdravljena udeleženka zaradi vpliva bolezni ogrozila življenje drugih ali huje ogrozila zdravje drugih ljudi, gradi na dogajanju, ki je bil povod za sprejem udeleženke na zdravljenje. Grožnja, ki jo je izrekla udeleženka (sinu) Ba., da mu bo, če ji ne vrne vrečke s plastičnimi stekleničkami energijskih pijač, zjutraj prerezala vrat, zaradi katere se je počutil ogroženega, je bil povod, da je poklical reševalce in za sprejem udeleženke na zdravljenje.

10Odveč je izpostavljanje vprašljivosti izrečene grožnje sinu Ba. (pritožbena trditev, da grožnje razen sina ni slišal nihče). Udeleženka je, kot pravilno obrazloži že sklep (11. točka obrazložitve), sama potrdila izrečeno grožnjo (1). Posledično ni pomembno, da je sin Ba. tudi sam psihiatrični bolnik, ki se zdravi, s čimer pritožba utemeljuje dvom v Ba. presojo realnosti.

11Udeleženka v pritožbi sama potrjuje, da je v preteklosti prihajalo med njo in Ba. Č. do konfliktov, pri čemer pa (nekritično) prikazuje, da ga je „enkrat klofnila“, da bi preprečila zanj škodljivo ravnanje (kot odvisnik od drog je iz stanovanja odnašal stvari in jih prodajal, da bi prišel do mamil). Pritožba spregleda, da je prišlo do poslabšanja sinove bolezni, ko je kot osemnajstletnik prvič prišel iz psihiatrične klinike, ker mu je udeleženka zaradi bolezenske presoje odsvetovala jemanje zdravil za duševno bolezen.

12Presoji sklepa, da opisanega ogrožanja in vzrokov ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami zdravljenja, s čimer sklep utemeljuje, da je potrebno zadržanje udeleženke na zdravljenju njene duševne motnje v oddelku pod posebnim nadzorom, pritožba (obrazloženo) ne nasprotuje.

13Pritožbeno sodišče je, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne procesne in materialne kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) „Do sina sem bila verbalno nasilna, rekla sem mu, da mu bom prerezala vrat, če bo moje stvari odnesel in kradel. Sin je bil zato prestrašen zase in je poklical policijo, ki je prišla. Sinu sicer jaz dam vse. Ko so prišli policaji, so prijeli mene in jaz sem udarila policista. Bila sem agresivna, blazno sem kričala, več pa se ne spomnim.“