VSC sodba Cpg 272/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo II Pg 228/2009 z dne 10. 5. 2011 izreklo: “I. Ugodi se tožbenemu zahtevku, ki se glasi: 1. Tožena stranka D. gradbeništvo, trgovina in storitve d. o. o., Č. ..., Š. je dolžna tožeči stranki ZZZS, M. ..., L. plačati znesek 28.408,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2009 do prenehanja obveznosti, v 15 dneh pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške 1.754,86 EUR, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.”

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: “Zahtevek tožeče stranke je sporen zlasti po temelju. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je v soboto, dne 18. 3. 2006, na gradbišču stanovanjske hiše investitorke A. K. v U. V. O. ..., Š., delavec tožene stranke M. M., ki se je spustil v gradbeno jamo, ko se je utrgal z nabrežine, visoke cca 2 m del zemljine, poškodoval. Tožena stranka ni prerekala, da je poškodovanec pri tem utrpel telesne poškodbe, zaradi katerih se je potem zdravil v Splošni bolnišnici C., v ZD Š. in v T. O. d. d. ter da je prejel zdravila, izplačilo potnih stroškov in bil dlje časa v staležu in tudi, da je stroške zdravljenja, zdravil, potnih stroškov in nadomestil OD toženi stranki kot delodajalcu izplačala tožeča stranka v skupnem znesku 28.408,66 EUR. Sporno med strankama pa je, ali je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo in jo je dolžna plačati, ali je podana vzročna zveza med zatrjevanimi kršitvami predpisov iz varstva pri delu in nastankom škodnega dogodka ter ali so bili pri izkopu izvedeni vsi potrebni ukrepi za preprečitev rušenja sten izkopa. Sodišče je dejansko stanje ugotavljalo v skladu z dol. čl. 8 ZPP (Zakona o pravdnem postopku). Dokazni postopek je potrdil dejansko stanje, kot ga je zatrjevala tožeča stranka. Iz skladnih izpovedb zaslišanih poškodovanca M. M., A. K. kot toženčevega podizvajalca, priče J. R. in direktorja tožene stranke B. D. izhaja, da je bil teren na kraju izkopa gradbene jame suh in trd, iz laporja, in da je bilo potrebno izkop izvajati s pikiranjem, kar pomeni, da je bager z iglo od zgoraj navzdol tolkel lapor, zato po izpovedbah zaslišanih opaženje ni bilo potrebno. Izkope je izvajal podizvajalec K. z bagrom, po njegovi izpovedbi je bil tam, kjer se je vsulo, teren mehkejši. Po izpovedbi M. se je odkrušilo v sredini jame iz višine 1,5 m. Na mestu nesreče je bila gradbena jama globoka okoli 2 m, teren je rahlo poševno padal, izkop v času nesreče še ni bil gotov. Bila je sobota, dela prost dan za poškodovanca, ki je v času nesreče v jami opravljal meritve skupaj s šoferjem V. Po izpovedbi priče K. in direktorja tožene stranke B. D. tistega dne M. na delovišču ni imel nobenih zadolžitev za meritve, meritve naj bi opravil v ponedeljek in ne v soboto. D. je še izpovedal, da gradbene jame niso ocenili kot nevarno, ker je bilo treba rušiti s pikiranjem, varovanje z opaži pa ni prišlo v poštev. Tudi po K. izpovedbi opaženje zaradi varovanja ni bilo potrebno. Sodišče sicer verjame skladnim izpovedbam, da je bil teren na kraju izkopa jame suh in trd, ne strinja pa se z oceno, da jama ni bila nevarna in da varovanje z opaženjem oz. razpiranjem ni bilo potrebno. Poškodovani M. M. je bil v času nezgode delovodja z 31 leti delovne prakse v gradbeništvu z opravljenim izpitom iz varstva pri delu, zadolžen pa je bil tudi za varstvo pri delu. V času nesreče je M. nosil čelado in delovno obleko ter čevlje. Po izpovedbi direktorja tožene stranke B. D. tedaj pisnega sporazuma skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter varnostnega načrta še ni bilo in koordinatorja tudi ne. Iz Uradnega poročila Inšpektorata RS za delo, Enota C. o raziskavi nezgode pri delu dne 14. 8. 2006 med drugim izhaja ugotovitev, da zaščita pred rušitvijo brežine ni bila izvedena in da je bil poškodovanec v izkopu sam. Ko je opravljal nadzorna dela in delno korekcijo izkopa z orodjem, je udarjal po brežini in med drugim s temi in ostalimi tresljaji povzročil odtrganje dela brežine, ki mu je zasul levo nogo in jo poškodoval. Brežina ni bila razpirana niti ni bila pod kotom trenja oz. je bila iz nekompaktnega materiala. Zaključek poročila je, da je do nesreče prišlo zaradi neprimernega načina dela oz. neizvedbe varnostnih ukrepov – razpiranja (A 3). Z Odločbo z dne 22. 3. 2006 je Inšpektor za delo Inšpektorata RS za delo, Enote C. toženi stranki kot delodajalcu zato, ker ni zagotovil brezhibnosti sredstev za delo in ustreznega delovnega okolja ter delovnega procesa, kakor tudi sprotne prilagoditve ob vsaki spremembi v delovnem procesu, prepovedal opravljanje delovnega procesa na delovišču “K.” do odprave nepravilnosti in pomanjkljivosti iz varstva pri delu, to je do ureditve varnih in zdravih delovnih pogojev ter zagotovitve ukrepov za preprečitev rušitve z bočnih strani in z namestitvijo ustreznih opozoril, navodil in prepovedi ter zagotovitve nadzora in koordinacije (A 2). Tožeča stranka je na toženo stranko dne 24. 2. 2009 naslovila zahtevek za povračilo škode v zvezi s škodnim dogodkom z dne 18. 3. 2006, ko se je poškodoval M. M., in sicer naj bi tožena stranka v roku 14 dni tožeči povrnila škodo v znesku 28.408,66 EUR (A 5). Tožena stranka je z dopisom z dne 25. 2. 2009 tožeči stranki zavrnila zahtevek za povračilo škode za zdravljenje M. M. in navedla, da delovna nesreča ni bila posledica neizvajanja ukrepov s področja varstva pri delu, temveč splet nesrečnih okoliščin ter da se za nesrečo ne počutijo odgovorne in zavračajo zahtevek za povračilo stroškov zdravljenja (A 152). Tožena stranka je dela izvajala za naročnico A. K. na podlagi Gradbene pogodbe št. ... (B 2). Poškodovanec M. M. je pri toženi stranki zaposlen na podlagi Pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 1995 (B 4). Na predlog pravdnih strank je sodišče najprej pridobilo izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu mag. M. P. in nato še izvedenca in cenilca gradbene stroke mag. S. B.. Po dodatnem zaslišanju izvedencev, ko je bilo vsakemu od njiju predočeno tudi mnenje drugega, je sodišče v celoti prepričalo zlasti jasno in strokovno utemeljeno izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu M. P., na to mnenje pa je sodišče tudi oprlo svojo odločitev. Izvedenec P. je v mnenju pojasnil, da bi se obravnavana dela z vidika varstva pri delu morala izvajati na način, da bi se uporabila ustrezna oporna konstrukcija, ki bi preprečevala zrušitev zemeljskih plasti z bočnih strani izkopa. Na takšen ukrep napotuje Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. list RS št. 83/05). Ta Uredba postavlja tudi dodatno zahtevo, da je izkop v globino več kot 100 cm potrebno obvezno vršiti ob izvajanju varnostnih ukrepov, ki preprečujejo zrušitev zemeljskih plasti z bočnih strani in usip izkopanega materiala, in sicer z zagatnimi stenami, razpiranjem ali ureditvijo brežin pod kotom notranjega trenja zemljine. Izkop in razpiranje brežin je potrebno izvajati strokovno, po ustreznih normativih in statičnih izračunih pod neposrednim vodstvom vodje posameznih del. Pred začetkom del mora vodja zemeljskih del opraviti pregled izkopa in če je potrebno, izvesti ukrepe za zavarovanje pred zruški bočnih strani izkopa. – Pred pričetkom del bi se morala izdelati projektna dokumentacija, dela pa se bi morala izvajati v skladu s to dokumentacijo, to je Projekt za izvedbo del z Varnostnim načrtom z nakazanimi rešitvami za izvedbo zemeljskih del, Navodila za varno delo, Pisni sporazum o skupnih varnostnih ukrepih, na gradbišču, imenovan bi moral biti koordinator za varnost in zdravje na začasnih gradbiščih ter izdelan bi moral biti Načrt izkopa in osnovne podgradnje. Pri delih bi se morala upoštevati določila Uredbe, zagotovljen bi moral biti nadzor s strani vodje posameznih del in strokovni nadzor po Zakonu o graditvi objektov (ZGO), dela pa se bi morala izvajati skladno z 12. čl. Gradbene pogodbe .... Za izdelavo Varnostnega načrta je dolžan poskrbeti investitor – naročnik ali od njega pooblaščen nadzornik projekta. Projektant bi moral v Projekt za izvedbo (PZI) vložiti tudi varnostni načrt. Za izdelavo navodil za varno delo sta bila dolžna poskrbeti oba delodajalca. Delodajalec mora delavce obveščati o varnem delu z izdajo pisnih obvestil in navodil in jih seznaniti o vrstah nevarnosti in varnostnih ukrepih. – Za imenovanje koordinatorja z VZD na gradbišču je dolžan poskrbeti investitor – naročnik ali od njega pooblaščen nadzornik projekta. V primeru več izvajalcev je potrebno imenovati koordinatorja za varnost in zdravje pri delu. Za sklenitev Pisnega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih je bil zadolžen (glavni) izvajalec. – Za izvajanje ukrepov iz Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. list št. 83/05) so bili dolžni poskrbeti investitor – naročnik ali pooblaščeni nadzornik projekta, predvsem pa pri konkretnem delu oba delodajalca. – Za izdelavo Načrta izkopa iz osnovne predgradnje je bil dolžan poskrbeti odgovorni vodja za izvedbo projekta. Za upoštevanje načrta izkopa (če je bil izdelan) je bila kot glavni izvajalec dolžna poskrbeti tožena stranka in tudi njen podizvajalec izkopov. – Za izvedbo predpisov iz varstva pri delu skladno z 12. čl. citirane gradbene pogodbe je bil dolžan poskrbeti izvajalec. – V času nesreče bi bilo potrebno imeti sporazum med toženo stranko in izvajalcem del o zagotavljanju varnega dela na skupnem gradbišču, ki bi moral vsebovati izjave delodajalcev in skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu z določitvijo koordinatorja varnostnih ukrepov med delodajalci, s čimer bi se verjetnost za nezgodo zmanjšala. – V času nezgode bi moral biti postavljen koordinator za varstvo pri delu z nalogo izvajati 8. člen Uredbe, lahko pa bi morebiti celo posredno preprečil nesrečo. – M. M. je izvajal meritve dimenzij izkopa gradbene jame. Z vidika predpisov o varstvu pri delu se je v trenutku nesreče smel nahajati v gradbeni jami, vendar ne neposredno ob brežini, ki ni bila zavarovana. Pri tem je treba upoštevati 9. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. list RS št. 56/99), da mora delavec delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje zdravje in življenje in tudi drugih oseb. – Vodja izkopa gradbenih del bi moral poškodovancu preprečiti vstop v jamo (Zakon o graditvi objektov 2. člen in 83. člen Ur. list št. 102/2004-UPB). Neposredni vzrok za poškodbo M. je bila zrušitev zemeljske plasti z bočne strani izkopa. – Do vdora zemljine je prišlo zato, ker brežina izkopa ni bila varovana. – V času nesreče je imel M. predvsem pravice in obveznosti kot delavec in ne kot delovodja, saj je izkop vršil podizvajalec. M. tedaj ni bil v funkciji vodje posameznih del – vodje izkopa – in izkopa ni nadziral, na meritve je prišel kot delavec in bi moral upoštevati navodila in opozorila vodje izkopa ter upoštevati določila Uredbe, da smejo delavci ročna dela opravljati le, ko stroj miruje in dol. 9. čl. Zakona o varstvu in zdravju pri delu (Ur. list RS 56/99), da mora delavec delo opravljati s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter tudi drugih oseb. – M. kot delovodja (odgovorni vodja vseh del) bi moral podizvajalca opozoriti na izvajanje varnostnih ukrepov pri izkopu v globino več kot 100 cm, in sicer na ukrepe za preprečitev, zrušitve zemeljskih plasti z bočnih strani in vsip izkopanega materiala (z zagatnimi stenami, razpiranjem ali ureditvijo brežin pod kotom notranjega trenja zemljine). – Tožena stranka je bila z vidika varstva pri delu dolžna investitorju in delavcem pri gradnji stanovanjske hiše organizirati in izvajati z navedenimi predpisi določene ukrepe iz varnosti pri delu. Toženi stranki je pripisati izbiro podizvajalca, ki tudi ni upošteval predpisov iz Uredbe. Tožena stranka (kot glavni izvajalec, ki je izbral podizvajalca), kot tudi podizvajalec nista opravila del na način, kot je določen v Uredbi in v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu. Tožena stranka del z vidika varstva pri delu (brez predvidenih in izvedenih ukrepov za preprečitev rušenja sten izkopa) ni opravljala pravilno. Izkope in razpiranje brežin je potrebno izvajati strokovno, po ustreznih normativih in statičnih izračunih pod neposrednim vodstvom vodje posameznih del. – Tožena stranka pa ni bila dolžna poskrbeti za varnostni načrt, saj ga mora pred pričetkom del zagotoviti naročnik ali nadzornik. – Tožena stranka kot izvajalec del bi morala poskrbeti za enoten pisni sporazum določenih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Pred pričetkom del bi moral biti določen koordinator za varnost in zdravje pri delu, ker sta dela izvajala na gradbišču v času nezgode dva izvajalca in ker je šlo za izkope, ponekod globlje od 5 m. Koordinator je potreben zaradi nadzora, usklajevanja in izvajanja ukrepov, določenih v Varnostnem načrtu in zagotavljanja izvajanja temeljnih načel varnosti in zdravja pri delu med različnimi delodajalci na istem gradbišču. – Ob zaslišanju je izvedenec dodal možnost izvedbe del pod večjim naklonom pri gradbeni jami zaradi varnosti, in sicer poleg možnosti zagatne stene in tudi možnost meritve izmer z laserskim merilcem. Sodišče povzema mnenje izvedenca P., da bi bilo mogoče nesrečo preprečiti. Izvedenec sicer ogleda na kraju samem ni opravil zaradi spremenjenih razmer od časa nesreče. Ravnanje poškodovanca M. je izvedenec ocenil, da je bilo malo neprevidno. Poškodovanec se je v času nezgode nahajal na kraju, kjer se ne bi smel. Poškodovani M. je kot vodja vseh del na gradbišču smel v gradbeno jamo, vendar le v določenih situacijah, ko stroji mirujejo, in sicer po sredini gradbene jame, kjer lahko izvede meritev z laserskim merilcem. Meritev jame bi bilo mogoče izvesti tako, da se ne bi izpostavljal temu, da nanj pade odtrgana zemljina. Poškodovanec ni bil vodja izkopa v času nezgode. Kot izhaja iz mnenja izvedenca gradbene stroke mag. S. B., so se na gradbišču izvajala dela na širokem izkopu, izvajal pa jih je podizvajalec tožene stranke z minibagerjem. Način dela je bil po oceni tega izvedenca v skladu s pravili gradbene stroke, vendar po prepričanju sodišča ni bil v skladu s predpisi iz varstva pri delu. – Po mnenju tega izvedenca bi bilo ustrezno po zaključku izvedbe izkopa namestiti podporno varovalno konstrukcijo, ki pa bi predstavljala oviro na gradbišču in je bilo po njegovi oceni ustreznejše nadaljevanje del in izvedba konstrukcije objekta ter zasipa (brez podporne varovalne konstrukcije). Izvedenec B. je ocenil, da glede na sestavo tal (zbita glina in lapor) ter glede na pravila stroke, ob upoštevanju globine jame cca 3,5 do 4 m, v času izvajanja izkopa ni bilo potrebno zagotoviti varovanja oz. opaževanja. Opažna stena, ki bi bila možna, bi predstavljala oviro na gradbišču. S takšnim mnenjem, da ni bilo potrebno zagotoviti varovanja, se sodišče ne strinja, ker je to v nasprotju z Uredbo, ki določa, da je potrebno izkop v globino več kot 100 cm obvezno vršiti ob izvajanju varnostnih ukrepov, ki preprečujejo zrušitev ali usip. Drugi ukrepi po mnenju izvedenca B. so sicer možni in primerni ter predstavljajo večjo varnost na gradbišču (npr. zagatna stena), a pomenijo izredno velik strošek za investitorja ter v skladu s pravili (gradbene) stroke niso potrebni. Po prepričanju sodišča za samo varnost ne zadoščajo le gradbeni predpisi, temveč je treba upoštevati predpise iz varstva pri delu. Za strokovno pravilen način izvedbe izkopa je odgovoren izvajalec del. Nadziranje izvaja naročnik del in vodja del izvajalca ter imenovani koordinator za varno delo. Izvedenec B. v mnenju navaja, da glede na postavljene profile, ki označujejo obseg potrebnega izkopa, ni bilo potrebe, da se je M. spustil v gradbeno jamo. Spust v jamo v času delovanja stroja ni dovoljen. Preprečitev spusta v jamo je odvisna od tega, ali ga je izvajalec izkopa pravočasno opazil, in tudi od tega, ali bi poškodovanec prepoved upošteval. Izvedenec B. je ocenil kot korektno izpovedbo strojnika, da zaradi trdega materiala (laporja), ker se je izvajalo t. i. pikiranje, ni bilo potrebno opaženje sten gradbene jame. – Natančnega vzroka za udor zemljine ni mogoče opredeliti. Tožena stranka nenadnega udora zemljine ni mogla predvideti. Ob zaslišanju je izvedenec B. še pojasnil, da je glede na dokumentacijo v spisu ocenil, da v trenutku izvajanja del ni bilo mogoče pričakovati vdora zemljine in tudi glede na predpise ni bilo nujno potrebno izvajati razpiranja, ki bi to jamo varovalo, vsekakor pa bi razpiranje omogočalo varno delo. Izvedenec je ocenil, da je bilo ustrezno namesto postavitve oporne konstrukcije nadaljevanje z deli, kar je zamenjalo to konstrukcijo, postavila se je oporna stena, kar je bila po mnenju izvedenca ustrezna odločitev. Zaradi preprečitve nezgode je bilo po mnenju B. mogoče izvesti različne ukrepe, to je oporno steno, benoto pilote itd., vendar nekatere rešitve predstavljajo večji strošek, kot izgradnja same hiše. Iz prakse je običajna rešitev, da se dela izvedejo čim prej in da tako pride do zapore. Podlaga za izkop je bila mešanica laporja in delno gline. Običajno dejstvo je, da na spoju gline z drugimi materiali pride lahko do zdrsa. Možnost oz. verjetnost, da bo šlo nekaj narobe, preden se sprejme odločitev o varovanju, je po izkušnjah izvedenca manj kot 20 %. To je mnenje izvedenca z vidika gradbene stroke v operativni izvedbi v običajni praksi. Iz Poročila zunanjega strokovnega delavca za ZD in VPP Ž. S. izhaja, da je bil M. M. seznanjen in poučen, da se ne sme zadrževati v nevarnem območju izkopa, vendar teh navodil ni upošteval, zato je za nezgodo kriv sam (neprevidnost pri delu) in ne družba D. d. o. o. (B 8). To Poročilo je sodišče štelo le kot dokazni predlog tožene stranke in ga ni upoštevalo, ker je v nasprotju s prepričljivim in strokovno utemeljenem izvedenskim mnenjem izvedenca P. Sodišče na podlagi izvedenih dokazov zaključuje, da tožena stranka ob izkopu gradbene jame dejansko ni niti predvidela niti izvedla potrebnih ukrepov iz varstva pri delu za preprečitev nezgode oz. je celo ocenila, da opaženje ni bilo potrebno. Izdelana ni bila projektna dokumentacija za izvedbo del, to je Projekt za izvedbo del z varnostnim načrtom (ki sicer ni obveznost tožene stranke), Navodila za varno delo, Pisni sporazum o skupnih varnostnih ukrepih na gradbišču, nadalje ni bilo Načrta izkopa in osnovne podgradnje, koordinator ni bil imenovan. Dejstvo, da je bila v času nesreče sobota in za poškodovanca dela prost dan, meritve v jami pa naj bi izvajal šele v ponedeljek, ne vpliva na odgovornost tožene stranke, kot tudi na odgovornost ne vpliva, da direktor tožene stranke z meritvami poškodovanca v soboto ni bil seznanjen. M. se je z vidika varstva pri delu in kot vodja del pri toženi stranki smel zadrževati zaradi izmer v gradbeni jami. Kot vodja del pri toženi stranki je bil M. res zadolžen tudi za varno delo, vendar je bil, v skladu z mnenjem izvedenca P., v času nesreče v položaju delavca, saj je dela izkopa tedaj vodil podizvajalec K. K. kot podizvajalca je toženec sam izbral in zanj odgovarja (čl. 630. OZ (Obligacijskega zakonika)). Po oceni sodišča M. spust v jamo zaradi izmer ni šteti kot samovoljo, saj je pri tem opravljal svoje delo. Ne glede na to, ali je bilo potrebno ali ne, da se je M. spustil v gradbeno jamo, pa je imel pravico biti tam kot delovodja del izkopa pri toženi stranki. Poškodovancu ni mogoče pripisati, da se je poškodoval zaradi napačne osebne presoje ali samovolje. Nepazljivost M. v času nesreče je nebistvena in ne vpliva na odgovornost tožene stranke. V kritičnem času tožena stranka vseh potrebnih ukrepov iz varstva pri delu, ki jih je izpostavil izvedenec P. kot potrebne v skladu z zakonodajo, ni imela zagotovljenih, ker tudi po izpovedbi direktorja tožene stranke ni imela pisnega Sporazuma skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ni imela varnostnega načrta (za katerega sicer ni bila zadolžena) in ni imela postavljenega koordinatorja, kar vse bi v skladu s citiranimi zakoni in predpisi morala imeti. Zaradi nepravilnosti in pomanjkljivosti s področja varstva pri delu je toženi stranki Inšpektor za delo izdal Odločbo, s katero je dela prekinil. – Sodišče ocenjuje, da opis inšpektorja, sestavljen 5 mesecev po nesreči, bistveno ne odstopa od dejanskih okoliščin, ugotovljenih v tem sporu v dokaznem postopku, saj inšpektor zaključuje, da je do nezgode prišlo zaradi neizvedbe varnostnih ukrepov – razpiranja. Poleg potrebne predhodne dokumentacije tožena stranka ob izkopu gradbene jame ni zagotovila oporne konstrukcije za izkop, globlji od 100 cm oz. zagatne stene, razpiranje ali ureditev brežin pod ustreznim kotom, kot določa citirana Uredba, izkopa in razpiranja pa tudi ni vodil vodja posameznih del po predhodnem pregledu zaradi ukrepov zavarovanja pred zruški. Tožena stranka pri izvedbi izkopa ni upoštevala prej citiranih določil Uredbe in Zakona o graditvi objektov ter Pogodbe št. 001-2006. Sodišča ni prepričalo mnenje izvedenca B. v delu, ko navaja, da so se dela pri toženi stranki še izvajala po pravilih gradbene stroke, saj bi po stališču sodišča tožena stranka morala upoštevati tudi določila s področja iz varstva pri delu, ki niso bila upoštevana. Če bi bila postavitev podporne varovalne konstrukcije ovira na gradbišču, bi bilo potrebno izvesti varovanje na drug ustrezen način. Da varovanja ni bilo potrebno zagotoviti, se sodišče ne strinja, še zlasti ob dejstvu, da se je M. v jami poškodoval zaradi udora zemljine. Postavitev zagatne stene bi naj bila po mnenju B. prevelik strošek za investitorja, vendar ta argument sodišča ne prepriča. Četudi po mnenju izvedenca udora zemljine ni bilo mogoče pričakovati, je sodišče prepričano, da je na to dejstvo navajala že sama sestava tal (lapor z glino, ko je po izvidu B. na spoju z glino možen zdrs) in izpovedba R., da je bil udrti del zemljine mehkejši. Po besedah B. je bila manj kot 20 % verjetnost za kaj takega, vendar je v končni fazi do udora res prišlo. S tem sodišče šteje, da bi tožena stranka z možnostjo udora zemljine ob izkopu gradbene jame morala računati kot z dejstvom. Zaradi opustitev ukrepov iz varstva pri delu je prišlo do poškodbe M., tožena stranka pa je odgovorna za škodo. Ker je tožena stranka kršila zgoraj citirana določila Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) in določila Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, je v skladu z dol. čl. 87. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo, ki jo predstavljajo v breme tožeče stranke izplačani stroški zdravljenja. Pravna podlaga za pogodbe z izvajalci zdravstvene dejavnosti je Dogovor o sklepanju pogodb za izvajanje zdravstvenih dejavnosti v skladu z dol. čl. 87 ZZVZZ (Ur. list RS 100/2005). Tožeča stranka upravičeno zahteva, da ji povzročeno škodo povrne tožena stranka kot delodajalec, ker niso bili izvedeni vsi ukrepi iz varstva pri delu. Po dol. čl. 86 citiranega zakona ima tožeča stranka pravico terjati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe. Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec. Po dol. čl. 5 Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. list RS 56/1999, 64/2001) mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in v ta namen izvajati ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, skrbeti za preventivo, usposabljanje in obveščanje. Prenos nalog s področja varstva in zdravja pri delu tožene stranke kot delodajalca v skladu s citiranim predpisom ne odvezuje odgovornosti na tem področju. Obveznosti poškodovanega delavca ne vplivajo na odgovornost tožene stranke kot delodajalca. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. list RS št. 3/2002, 83/2005) v Poglavju C, Priloga IV, določa, da je potrebno izkop v globino več kot 100 cm obvezno izvajati z varnostnimi ukrepi, ki preprečujejo zrušitev zemeljskih plasti z bočnih strani in usip izkopanega materiala z zagatnimi stenami, razpiranjem ali ureditvijo brežin pod kotom notranjega trenja zemljine. Poleg tega tožena stranka ni predvidela in izvedla varnostnih ukrepov, ni imela enotnega pisnega sporazuma določenih skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in tudi ni bil določen koordinator (kršitev 25. čl. ZVZD). Na gradbišču bi tožena stranka morala ravnati v skladu z varnostnim načrtom, s katerim bi morala tožena stranka svoje delavce seznaniti pred pričetkom del. Po dol. priloge V Uredbe mora biti v varnostnem načrtu med drugim urejeno zavarovanje gradbišča proti okolici, način označitve oz. zavarovanje nevarnih mest in ogroženih področij na gradbišču – nevarne cone in navedeni skupni ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. (Po prepričljivem mnenju izvedenca P. varnostni načrt sicer ni bil obveznost toženca). Prav tako bi moral biti na skupnem delovišču določen koordinator za varnost pri delu, ki bi zagotavljal varnost in zdravje na gradbišču z opravljanjem nalog za zaščito gradbišča in za izvedbo vseh potrebnih varnostnih ukrepov za zagotavljanje varnega dela delavcem (7. in 8. čl. Uredbe). Pred začetkom izvajanja del pa bi morali imeti narejen sporazum po 25. čl. ZVZD. Po dol. čl. 963/2 OZ tožeča stranka, ki je poravnala stroške zdravljenja, zdravil in prevozov za poškodovanega M.M., upravičeno uveljavlja povračilo teh stroškov od tožene stranke kot delodajalca, odgovornega za škodo. Sodišče ocenjuje, da so v konkretnem primeru izpolnjene vse štiri predpostavke civilnega delikta, in sicer nedopustno ravnanje tožene stranke, obstoj škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, pri čemer so vsi štirje elementi podani kumulativno. V skladu z dokaznim bremenom po dol. čl. 87 ZZVZZ je tožeča stranka dokazala nedopustno ravnanje oz. opustitev tožene stranke kot delodajalca, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda, ta škoda pa je posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke. Po prepričanju sodišča je na podlagi izvedenih dokazov potrebno zaključiti, da je škodno ravnanje oz. opustitev, ki je privedla do nezgode, prav ravnanje oz. opustitve tožene stranke kot delodajalca, ki ni niti predvidela niti zagotovila potrebnih ukrepov za preprečitev udora brežine v gradbeni jami oz. za preprečitev rušenja sten izkopa, čeprav je bil globlji od 100 cm, brežine pa tožena stranka ni razpirala niti ni poskrbela za ustrezen kot trenja brežine oz. za kakršno koli primerno obliko zaščite. To škodno ravnanje tožene stranke ima za posledico poškodbo delavca M. M., pri čemer je podana vzročna zveza med ravnanjem oz. opustitvami tožene stranke s posledično poškodbo delavca M. in s tem nastalo škodo – stroški zdravljenja, zdravil in prevozov. Sodišče ne more slediti trditvi tožene stranke, da je M. za poškodbo kriv sam, saj je dokazni postopek pokazal zgoraj navedene številne opustitve tožene stranke s področja varstva pri delu. Navedba tožene stranke, da ni odgovorna, ker ni mogla nesreče predvideti niti preprečiti, ne vzdrži, prav tako ni M. mogoče očitati samovolje. Trditev, da tožena stranka ne odgovarja, ker je dela izvajal podizvajalec, tožene stranke ne ekskulpira, vzročna zveza pa tako ni pretrgana. Podizvajalca je izbrala tožena stranka in za njegovo delo odgovarja. Ker tožena stranka z opisanim ravnanjem oz. opustitvami dela ni organizirala tako, da bi bilo varno, je iz navedenih razlogov krivdno odgovorna za škodo, nastalo tožeči stranki. Tožeča stranka je zatrjevano škodo dokazala z računi, ki jih je priložila v spis (priloge A). Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške v znesku 28.408,66 EUR, ki doslej niso bili plačani, predstavljajo pa v breme tožeče stranke izplačane stroške zdravljenja v Splošni bolnišnici C., ZD Š., T. O. d. d., stroške zdravil, izplačane javnemu zavodu C.e l., potne stroške, izplačane zavarovancu ter izplačana nadomestila OD njegovemu delodajalcu – toženi stranki, kakor je natančno razvidno iz navedb tožeče stranke v tej sodbi. Citirani znesek, ki ga je tožeča stranka plačala, predstavlja tožeči stranki škodo. Nesporno je tožeča stranka toženi skladno s predpisi refundirala nadomestilo plače nad 30 dni, ki ga je tožena stranka izplačala M. M. v času bolniškega staleža. Ker v preostalem tožena stranka zahtevka po višini ni prerekala, se sodišče s tem vprašanjem ni posebej ukvarjalo in višino zahtevka povzelo kot neprerekano. Po dol. čl. 165 OZ se odškodninska odgovornost tožeče stranke šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožeča stranka poleg glavnice upravičeno zahteva tudi povračilo zamudnih obresti, in sicer od 12. 3. 2009 dalje do prenehanja obveznosti, to je po poteku roka 14 dni od vročitve regresnega zahtevka toženi stranki, pri čemer gre za rok, ki ga je tožeča stranka toženi postavila kot rok plačila. Tožena stranka obrestnemu delu zahtevka ni posebej ugovarjala. Ker je tožena stranka s plačilom denarne terjatve zamudila, poleg glavnice dolguje tudi zakonske zamudne obresti (čl. 378/I OZ). O pravdnih stroških je sodišče odločilo v skladu z dol. čl. 154/I ZPP. Tožena stranka, ki v pravdi ni uspela, je dolžna kriti lastne pravdne stroške in tožeči stranki povrniti njene. Pravdni stroški, ki gredo tožeči stranki, obsegajo takso za tožbo 675,00 EUR, materialni stroški 40,00 EUR in stroški izvedenca 1.039,86 EUR, skupno 1.754,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka.”

Tožena stranka s 16. 8. 2011 pravočasno (sodne počitnice) vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

Pritožbene navedbe tožene stranke bo pritožbeno sodišče povzelo, ko bo nanje odgovorilo.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz osme in štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali kakšna (druga) upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prve, druge, tretje, šeste, sedme, enajste, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter dvanajste (in štirinajste) točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podane.

Čeprav se na kršitev iz osme točke drugega odstavka 339. člena ZPP sklicuje šele v pritožbi, jo je pritožbeno sodišče (vseeno) upoštevalo, saj tožena stranka te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je izpodbijana sodba prve stopnje zanjo popolno presenečenje (tretji odstavek na drugi strani obrazložitve pritožbe). Kot je razvidno iz spisa, je sodišče prve stopnje toženi stranki omogočilo, da bi spoznala, na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev bo odločilo, oziroma da je ravnalo v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP. Ker je tako toženi stranki omogočilo, da je (bi) lahko učinkovito izkoristila svojo pravico do izjave v postopku, kot ene od temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave RS, izpodbijana sodba prve stopnje za toženo stranko ne more biti presenečenje.

Ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi, zato primerno obrazložena izpodbijana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Kot bo navedeno v nadaljevanju obrazložitve sodbe druge stopnje je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilna materialnopravna izhodišča, “določene” pravno relevantne okoliščine je pravilno interpretiralo, prezrlo ni nobenih pomembnih okoliščin, nobenim pa tudi ni dalo pomena, ki ga sploh nimajo, “določenih” dejanskih zaključkov ni napravilo v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma v nasprotju z izvidom in mnenjem izvedenca, vse odgovore izvedencev pa je razumelo pravilno in jim ni pripisalo drugačnega pomena, kot so ga ti dejansko imeli. Obrazložitev izpodbijane sodbe prve stopnje, iz katere je tudi jasno razvidno konkretno dejanje oziroma opustitev, ki jo je tožena stranka zakrivila, da je prišlo do obravnavane poškodbe zavarovanca, tako glede več ključnih vprašanj ni obremenjena s takšnimi pomanjkljivostmi, da bi bila nejasna, oziroma da bi vsebovala notranja nasprotja in nelogičnosti (tretji odstavek na drugi strani pritožbe tožene stranke).

Pritožbeno sodišče še ugotavlja (obrazložitev te njegove ugotovitve bo razvidna iz celotne obrazložitve njegove sodbe), da je bila tožena stranka v obravnavani zadevi deležna enakopravnega obravnavanja, da sojenje na prvi stopnji ni bilo usmerjeno k vnaprej znanemu rezultatu, oziroma podreditvi postopka določenemu cilju, da ni prišlo do kršitev z Ustavo RS zajamčene pravice tožene stranke do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in 23. člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča nepristransko sodišče, ter da toženi stranki nista bili kršeni pravici do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije za varstvo človekovih pravic in svoboščin ter do enakopravnega obravnavanja, ki izhaja iz prepovedi diskriminacije, urejene v 14. členu cit. konvencije. Sicer pa so ti pritožbeni očitki tožene stranke povsem posplošeni in nedoločno opredeljeni.

Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno; na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih predlaganih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljenost v pritožbi zoper sodbo prve stopnje (samo) ponovljenih že v postopku na prvi stopnji podanih trditev tožene stranke je z v izpodbijani sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih natančno in nazorno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Ker pa so ti (v sodbi druge stopnje povzeti) razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in pravilni, jih zato tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno (ter kritično) presodilo vsak (izveden) dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, ne more biti nobenega dvoma.

Utemeljeno ni pritožbeno mnenje tožene stranke, da “... sodišče v tem primeru ni pravilno upoštevalo zgoraj navedena materialnopravna izhodišča, niti ni opravilo poglobljene analize vzročne zveze, njegovi pravni zaključki so zmotni.” (tretji odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe), oziroma da “... sodna analiza vzročne zveze ni jasna … .” (četrti odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe). Sodišče prve stopnje je opravilo dovolj “poglobljeno” in “jasno” analizo vzročne zveze “... med ravnanjem oz. opustitvami tožene stranke s posledično poškodbo delavca M. in s tem nastalo škodo … .” ter to analizo dovolj obširno (in pravilno) obrazložilo (tretji do peti odstavek na šestnajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi njena siceršnja obrazložitev). Njegovi pravni zaključki tako niso zmotni.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ob navajanju številnih kršitev predpisov in opustitve ukrepov “... nikjer ne pojasnjuje, kaj naj bi takšen ukrep pomenil za nastanek nevarne situacije, zaradi katere je prišlo do poškodbe zavarovanca oz. kakšen namen, ki ga zasleduje predpis ali opuščeni varnostni ukrep, bi preprečil, da bi prišlo do poškodbe zavarovanca.”, da “... izpodbijana sodba ne vsebuje nobene konkretne navedbe, kaj naj bi tak ukrep v zvezi z nastankom oz. preprečitvijo nevarne situacije predvideval in kako naj bi izvedba posameznega ukrepa, če ne bi bila opuščena, vplivala na nastanek poškodbe zavarovanca.”, da “Prav tako ni nikjer pojasnjeno, kdaj in kako bi bilo treba te ukrepe izvesti in zakaj bi jih morala izvesti prav tožena stranka.” ter da “... sodišče teže posameznih vzrokov in njihov prispevek k nastanku škodnega dogodka ni pojasnilo.” (peti in šesti odstavek na četrti strani ter nadaljevanje in tretji do osmi odstavek na peti strani obrazložitve pritožbe). Izpodbijana sodba prve stopnje vsebuje dovolj konkretne navedbe o vseh v skladu z zakonodajo potrebnih ukrepih varstva pri delu, ki jih tožena stranka ni imela zagotovljenih, in tudi o tem, kaj naj bi ti ukrepi predvidevali v zvezi z nastankom oziroma preprečitvijo nevarne situacije, kako naj bi izvedba posameznega ukrepa, če ne bi bila opuščena, vplivala na nastanek poškodbe zavarovanca, kdaj in kako bi bilo treba te ukrepe izvesti in zakaj bi jih morala izvesti prav tožena stranka. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo predvsem na Izvedensko mnenje z dne 7. 4. 2010 in njegovo (ustno) dopolnitev (v dokaznem postopku na glavni obravnavi) z dne 10. 5. 2011 sodnega izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost mag. M. P., dipl. var. inž., ki ga je kot jasno in strokovno utemeljeno v celoti (pravilno) prepričalo (peti in šesti odstavek na deseti strani, enajsta stran ter nadaljevanje in drugi odstavek na dvanajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Razloge za sporne ocene cit. dejstev pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi v drugem in četrtem odstavku na deseti strani, četrtem odstavku na trinajsti strani (s sklicevanjem na “mnenje B.”, katere razloge je bilo zaradi preprečitve nezgode mogoče izvesti), drugem, četrtem in petem odstavku na štirinajsti strani, nadaljevanju in drugem do sedmem odstavku na petnajsti strani ter nadaljevanju na šestnajsti strani in prvem odstavku na sedemnajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker pa takšna obširna obrazložitev sodišča prve stopnje zadostuje, ji zato pritožbeno sodišče nima ničesar več dodati.

Tožena stranka v pritožbi nepravilno graja sodišče prve stopnje, da “... se v izpodbijani sodbi sklicuje na uradno poročilo Inšpektorata RS za delo, Enota Celje, o raziskavi nezgode pri delu z dne 14. 8. 2006.”, da “... takšnega poročila, ki ni bilo skladno z ostalimi dokazi v postopku, sodišče ni moglo upoštevati kot podlago za svojo odločitev.” in da je “Sodišče ... izrecno upoštevalo odločbo Inšpektorja z dne 22. 3. 2006 … .” (drugi in tretji odstavek na sedmi strani obrazložitve pritožbe). Sodišče prve stopnje se ni niti sklicevalo na cit. uradno poročilo niti ga ni upoštevalo “kot podlago za svojo odločitev”. Prav tako ni izrecno upoštevalo cit. odločbe. Navedena uradno poročilo in odločbo je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (peti in šesti odstavek na deveti strani) samo povzelo. Glede odločbe pa je zapisalo še: “Zaradi nepravilnosti in pomanjkljivosti s področja varstva pri delu je toženi stranki Inšpektor za delo izdal Odločbo, s katero je dela prekinil.” ter svojo oceno, da “... opis inšpektorja, sestavljen 5 mesecev po nesreči, bistveno ne odstopa od dejanskih okoliščin, ugotovljenih v tem sporu v dokaznem postopku, saj inšpektor zaključuje, da je do nezgode prišlo zaradi neizvedbe varnostnih ukrepov – razpiranja.” (četrti odstavek na štirinajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (npr. peti odstavek na deseti strani in nadaljnji odstavki na nadaljnjih straneh obrazložitve) res “... pojasnilo, da je v celoti sledilo mnenju izvedenca za varstvo pri delu mag. M. P., ni pa upoštevalo mnenja izvedenca gradbene stroke za nizke gradnje mag. S. B..” (četrti odstavek na sedmi strani obrazložitve pritožbe tožene stranke). Toda za takšno ravnanje je navedlo tudi upoštevne razloge (“Po prepričanju sodišča za samo varnost ne zadoščajo le gradbeni predpisi, temveč je treba upoštevati predpise iz varstva pri delu.” (drugi odstavek na trinajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe)). Ker je bil zahtevek tožeče stranke oprt na prvi odstavek 87. člena ZZVZZ (“Zavod (za zdravstveno zavarovanje Slovenije) ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.”), je zato za (pravilno) odločanje o tožbenem zahtevku upoštevno prav mnenje izvedenca za varstvo pri delu, ne pa izvedenca gradbene stroke za nizke gradnje, ki pač lahko poda svoj izvid in mnenje le s področja nizkih gradenj. “Stališče sodišča v smislu, da ni pomembno, ali in kako bi bilo glede na pravila gradbene stroke mogoče izvajati strojna zemeljska dela, da je pomembno le, kaj pravi Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih … .”, je tako brez dvoma “sprejemljivo in pravno pravilno” (četrti odstavek na sedmi strani obrazložitve pritožbe tožene stranke).

Sicer pa je sodišče prve stopnje presojalo oziroma ocenjevalo tudi Izvedensko mnenje z dne 1. 11. 2010 in njegovo (ustno) dopolnitev (v dokaznem postopku na glavni obravnavi) z dne 10. 5. 2011 stalnega sodnega izvedenca in cenilca za gradbeništvo – gradbeništvo splošno, komunala, nizke gradnje, stavbna zemljišča mag. S. B. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo oziroma ocenami sodišča prve stopnje cit. izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve: “Način dela je bil po oceni tega izvedenca v skladu s pravili gradbene stroke, vendar po prepričanju sodišča ni bil v skladu s predpisi iz varstva pri delu.” (tretji odstavek na dvanajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe); “S takšnim mnenjem, da ni bilo potrebno zagotoviti varovanja, se sodišče ne strinja, ker je to v nasprotju z Uredbo, ki določa, da je potrebno izkop v globino več kot 100 cm obvezno vršiti ob izvajanju varnostnih ukrepov, ki preprečujejo zrušitev ali usip.” (zadnji odstavek na dvanajsti strani in nadaljevanje na trinajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe); “Po prepričanju sodišča za samo varnost ne zadoščajo le gradbeni predpisi, temveč je treba upoštevati predpise iz varstva pri delu. Za strokovno pravilen način izvedbe izkopa je odgovoren izvajalec del. Nadziranje izvaja naročnik del in vodja del izvajalca ter imenovani koordinator za varno delo.” (drugi odstavek na trinajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe); “Zaradi preprečitve nezgode je bilo po mnenju B. mogoče izvesti različne ukrepe, to je oporno steno, benoto pilote itd., vendar nekatere rešitve predstavljajo večji strošek kot izgradnja same hiše. … Običajno dejstvo je, da na spoju gline z drugimi materiali pride lahko do zdrsa. Možnost oz. verjetnost, da bo šlo nekaj narobe, preden se sprejme odločitev o varovanju, je po izkušnjah izvedenca manj kot 20 %.” (četrti odstavek na trinajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe); “Sodišča ni prepričalo mnenje izvedenca B. v delu, ko navaja, da so se dela pri toženi stranki še izvajala po pravilih gradbene stroke, saj bi po stališču sodišča tožena stranka morala upoštevati tudi določila s področja iz varstva pri delu, ki niso bila upoštevana. Če bi bila postavitev podporne varovalne konstrukcije ovira na gradbišču, bi bilo potrebno izvesti varovanje na drug ustrezen način. Da varovanja ni bilo potrebno zagotoviti, se sodišče ne strinja, še zlasti ob dejstvu, da se je M. v jami poškodoval zaradi udora zemljine.” (drugi odstavek na petnajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe) ter “Četudi po mnenju izvedenca udora zemljine ni bilo mogoče pričakovati, je sodišče prepričano, da je na to dejstvo navajala že sama sestava tal (lapor z glino, ko je po izvidu B. na spoju z glino možen zdrs) in izpovedba R., da je bil udrti del zemljine mehkejši. Po besedah B. je bila manj kot 20 % verjetnost za kaj takega, vendar je v končni fazi do udora res prišlo. S tem sodišče šteje, da bi tožena stranka z možnostjo udora zemljine ob izkopu gradbene jame morala računati kot z dejstvom.” (tretji odstavek na petnajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje, da je “... pri oceni, kako bi morala dela na izkopu z vidika gradbene stroke potekati, zašlo v precejšnje nelogičnosti … .” (peti odstavek na sedmi strani obrazložitve pritožbe), je zato neutemeljen. Ker je po povedanem “... sodišče opravilo korektno oceno izvedenskega mnenja gradbene stroke … .”, je ob pravilnem upoštevanju “izvedenskega mnenja izvedenca iz varstva pri delu” tudi pravilno ugotovilo, da je odgovornost tožene stranke podana ter da je izkazana vzročna zveza med očitanimi kršitvami in opustitvami ter škodno posledico (tretji odstavek na osmi strani obrazložitve pritožbe tožene stranke (prejšnje točke obrazložitve sodbe druge stopnje)).

Pritožbeno sodišče za razliko od nasprotnih pritožbenih navedb tožene stranke (šesti in sedmi odstavek na osmi strani obrazložitve pritožbe) “... soglaša z oceno v izpodbijani sodbi, da naj bi bil poškodovani M. v času škodnega dogodka na delovišču kot navadni delavec, ne pa kot delovodja.” Takšen zaključek je sodišče prve stopnje “jasno in argumentirano” obrazložilo na enajsti strani in v tretjem odstavku na štirinajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka pri tem še nepravilno opozarja “... na neskladje v izpodbijani sodbi, ko sodišče na eni strani ugotavlja, da M. v času nezgode ni bil vodja izkopa (stran 12), v nadaljevanju (stran 14) pa ugotavlja, da je imel pravico biti v gradbeni jami kot delovodja del izkopa pri toženi stranki. To enostavno ne gre.” (prvi odstavek na deveti strani obrazložitve pritožbe). Cit. ugotovitev sodišča prve stopnje je le kratek del obrazložitve v tretjem odstavku na štirinajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker pa je ta del izvzet iz celotne obrazložitve v tretjem odstavku na štirinajsti strani (in tudi v drugem odstavku na dvanajsti strani) obrazložitve izpodbijane sodbe prve stopnje, zato ni pravilen odraz njene dejanske vsebine (konteksta).

Ni utemeljeno pritožbeno mnenje tožene stranke, da “... ni bilo nobene upoštevne pravne podlage za oceno sodišča I. stopnje, da ravnanje M. samega nima nobenega vpliva na presojo odgovornosti tožene stranke.” (drugi odstavek na deveti strani obrazložitve pritožbe). Sodišče prve stopnje pravilno ni moglo “... slediti trditvi tožene stranke, da je M. za poškodbo kriv sam, saj je dokazni postopek pokazal zgoraj navedene številne opustitve tožene stranke s področja varstva pri delu. Navedba tožene stranke, da ni odgovorna, ker ni mogla nesreče predvideti niti preprečiti, ne vzdrži, prav tako ni M. mogoče očitati samovolje.”, pravilna pa je tudi njegova ocena, da je tožena stranka, ker je “Zaradi opustitev ukrepov iz varstva pri delu … prišlo do poškodbe M. … odgovorna za škodo.”, oziroma “Ker … z opisanim ravnanjem oz. opustitvami dela ni organizirala tako, da bi bilo varno … iz navedenih razlogov krivdno odgovorna za škodo, nastalo tožeči stranki.” (zadnji odstavek na osmi strani in nadaljevanje na deveti strani, drugi odstavek na dvanajsti strani, tretji odstavek na štirinajsti strani, četrti odstavek na petnajsti strani ter prvi in drugi odstavek na sedemnajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Cit. dovolj obširnim razlogom sodišča prve stopnje za navedeno oceno pritožbeno sodišče nima ničesar več dodati.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno “... ne soglaša z nadaljnjo oceno sodišča, da naj bi bila tožena stranka odgovorna za iztoževano škodo, ker naj bi bila odgovorna za izbiro podizvajalca.” (tretji odstavek na deveti strani obrazložitve pritožbe). Tudi ta ocena sodišča prve stopnje, ki za izpodbijano sodbo niti ni odločilna, je pravilna, sodišče prve stopnje pa jo je oprlo na 630. člen OZ (prvi odstavek na dvanajsti strani, tretji odstavek na štirinajsti strani in prvi odstavek na sedemnajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe).

Utemeljeno ni pritožbeno ugovarjanje tožene stranke oceni sodišča prve stopnje, da “... je za razliko od vseh prisotnih na gradbišču in izvedenca gradbene stroke ocenilo, da je bila zemljina na gradbišču takšna, da je obstajala nevarnost udora in da bi zaradi tega bilo potrebno in tudi izvedljivo opravljanje izkopa z opaževanjem ali drugimi v sodbi navedenimi načini dela … .” (četrti odstavek na deveti strani obrazložitve pritožbe). Prav izvedenec gradbene stroke je v svojem izvedeniškem mnenju navedel, da je bila podlaga za izkop mešanica laporja in delno gline, da je običajno dejstvo, da lahko na spoju gline z drugimi materiali pride do zdrsa in da je možnost oziroma verjetnost, da bo šlo nekaj narobe, preden se sprejme odločitev o varovanju, po njegovih izkušnjah manj kot 20 % (četrti odstavek na trinajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato je pravilno prepričanje sodišča prve stopnje (“Četudi po mnenju izvedenca udora zemljine ni bilo mogoče pričakovati … .”), da “... je na to dejstvo navajala že sama sestava tal (lapor z glino, ko je po izvidu B. na spoju z glino možen zdrs) in izpovedba R., da je bil udrti del zemlje mehkejši. Po besedah B. je bila manj kot 20 % verjetnost za kaj takega, vendar je v končni fazi do udora res prišlo. S tem sodišče šteje, da bi tožena stranka z možnostjo udora zemljine ob izkopu gradbene jame morala računati kot z dejstvom.” (prvi odstavek na deveti strani in tretji odstavek na petnajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe).

Z izvajanji oziroma trditvami o vzročni zvezi – škodljivi posledici (nastali škodi) kot bistvenemu pogoju za odgovornost delodajalca, ki “... mora biti tako izkazana, da je mogoče delodajalcu kot storilcu (odgovorni osebi) očitane opustitve pripisati nastale posledice (škodo).” ter “... da v tem primeru ni šlo za dokončan izkop gradbene jame, ko je sicer pred nadaljevanjem gradbenih del … res potrebno poskrbeti za preprečitev udorov zemljine.” (peti odstavek na drugi strani, nadaljevanje in drugi odstavek na tretji strani ter prvi odstavek na šesti strani obrazložitve pritožbe), pa tožena stranka v pritožbi navaja nova dejstva.

Toda po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva (in predlagati nove dokaze) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (oziroma predložiti) do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku). Tožena stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo (z dne 13. 10. 2009) oziroma do konca glavne obravnave (10. 5. 2011) v postopku na prvi stopnji. Očitno pa je tudi, da bi to mogla storiti.

Pritožbeno sodišče zato uveljavljenih pritožbeno novih trditev tožene stranke ni moglo upoštevati.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi materialno pravo (cit. določbe Uredbe, ZGO, navedene gradbene pogodbe, ZVZD, ZZVZZ in OZ) pravilno uporabilo. Glede na navedeno je nedvomno, da je sodišče prve stopnje “... vprašanje obstoja kršitve predpisov za varno delo oz. opustitve varnostnih ukrepov s strani tožene stranke in vzročne zveze med temi kršitvami oz. opustitvami in nastankom škodne posledice ...”, kot “ključno materialnopravno vprašanje tega spora”, “... poglobljeno in argumentirano obdelalo … .”

Upoštevana obrazložitev izpodbijane sodbe prve stopnje (oziroma vsi njeni odstavki, na katere se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje pritožbeno sodišče) je (so) navedena(i) v drugi točki obrazložitve sodbe druge stopnje.

S tako obrazložitvijo je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe tožene stranke odločilnega pomena. Sodišče druge stopnje mora namreč v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Navedeni morajo torej biti razlogi za potrditev (oziroma razveljavitev ali spremembo) odločbe sodišča prve stopnje.

Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP in tudi prvi odstavek 337. člena ZPP).