VSC sodba Cp 585/2012

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem prisodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki z izpodbijano sodbo odmerilo odškodnino za strah v višini 800,00 EUR, z upoštevanjem odbitne franšize v višini 500,00 EUR pa toženi stranki v plačilo tožeči naložilo 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2011 dalje do plačila, presežni tožbeni zahtevek v višini 1.200,00 EUR s pripadki je zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo tožeči povrniti 51,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožena stranka pravočasno pritožuje.

Izpodbija prisodilni del sodbe, kot pritožbena razloga pa uvodoma uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Navaja, da je dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo popolnoma neutemeljena in v nasprotju z določbami 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova strahu odmerilo odškodnino v znesku 800,00 EUR, pri čemer je 500,00 EUR odštelo, ker za ta del ni bilo podano jamstvo tožene stranke. Odškodnina za strah se skladno z določbami zakona in sodno prakso odmeri samo za zelo intenziven strah. Sodišče v zvezi s tem po mnenju tožene stranke ni dovolj kritično presojalo tožnikove izpovedi in je neutemeljeno zaključilo, da je tožnik prestajal intenziven strah, čeprav tožnik ni izkazoval nobenega od znamenj takšnega strahu. Tožnik namreč ni izpovedal, da bi čutil paniko v gondoli ali med spuščanjem, ni izpovedal o nočnih morah, nespečnostih, podoživljanjih dogodka ali drugih psihičnih težavah. Nasprotno, na začetku ga sploh ni bilo strah, nikakršnih težav nima z višino ali zaprtimi prostori, največja intenzivnost občutkov, ki jih je opisoval, je bila neprijetnost, po nezgodi pa popolnoma normalno nadaljeval s svojim življenjem, saj je že takoj naslednji dan odšel na delo. Že iz teh ugotovljenih okoliščin je jasno, da tožnik ni prestajal intenzivnega strahu. Poleg tega načelo objektivnosti določa, da se mora obstoj in višina škode vrednotiti tudi po objektivnem kriteriju in ne samo po subjektivnem doživljanju oškodovanca. Ob upoštevanju tega kriterija je jasno, da sam dogodek niti ni bil tako neprijeten, kot ga je predstavil tožnik. Dejstvo je, da samo tožnikova predstava o tem, kaj bi lahko bilo, ne zadostuje za oceno o tem, kako travmatičen je dejansko bil ta dogodek, ki ga je tožena stranka med postopkom primerjala s podobnimi in tudi dosti bolj neprijetnimi dogodki, kar bi moralo izvesti sodišče. Objektivno gledano tožniku ni grozila nikakršna nevarnost, saj gondola ni nihala, samo reševanje pa je potekalo v urejenih razmerah, ki se nobenemu od drugih ljudi niso zdele posebno grozljive. Dejansko torej tožnik v nobenem trenutku ni bil v takšni situaciji, da bi se lahko upravičeno zbal za svoje življenje ali zdravje, kar je ena od predpostavk za obstoj strahu. Obstoj iracionalnega strahu oziroma skrbi v določeni neprijetni situaciji ne more utemeljevati odškodnine, saj se ta ne more odmerjati na podlagi abstraktne ogroženosti, ampak samo za strah, ki je nastal zaradi dejanske ogroženosti (tipičen primer je lahka prometna nesreča, kjer se prizna strah samo za dejanske posledice in ne npr. smrtni strah ob misli, kako bi lahko v nezgodi umrl). Iz navedenih razlogov tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava ter ob tem ni dovolj natančno in kritično presojala izvedenih dokazov, kot nalagajo procesna pravila. Tožena stranka predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni, podredno, da se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter tožniku naloži povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov tožene stranke.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in predlaga tudi, da pritožbeno sodišče toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške pritožbenega postopka tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je poudariti, da gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti, za katerega v pritožbenem postopku veljajo omejeni pritožbeni razlogi. Po določbi prvega odstavka člena 458 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena (op. absolutnih bistvenih kršitev postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni dopusten pritožbeni razlog v tovrstnih sporih, pri čemer pa sme pritožbeno sodišče sicer razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje tudi, če bi sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo in bi bilo v tej posledici zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (primerjaj drugi odstavek člena 458 ZPP), kar pa ni primer v tej zadevi.

V obravnavanem primeru je namreč sodišče prve stopnje pri presoji pritožbeno sporne odškodnine za strah izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavlja določba člena 179 Obligacijskega zakonika (OZ). Po navedeni določbi pripada oškodovancu tudi odškodnina za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu ter njegovo trajanje to opravičujejo, in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej tudi za strah, pa je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče pri odmeri odškodnine za strah upošteva tudi obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer načelo individualizacije, ki zahteva upoštevanje stopnje in trajanja strahu in izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo, načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter izraža ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, pri čemer se enaki primeri morajo obravnavati enako, različni pa različno.

Pritožba absolutnih bistvenih kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP) tudi ni zasledilo.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožniku prisodilo odškodnino za strah, saj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče zaradi omejenih pritožbenih razlogov in ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih vezano, prisojo le-te utemeljujejo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je tožnik v gondoli na smučišču na G. skupaj s še približno 50 ljudmi, ki se je zaustavila na višini več deset metrov od tal, nekaj po 16.00 uri preživel do reševanja, nekaj po 22.00 uri, šest ur, rešili pa so ga (kot tudi druge potnike) reševalci z reševanjem s spuščanjem po vrvi na tla.

Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovi izpovedi o okoliščinah in občutkih, ki jih je ob tem doživljal in so povzeti v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe ter ob tem utemeljeno zaključilo, da je tožnik v času v gondoli, kot tudi potem, pri spuščanju po vrvi v temi na tla, doživel intenziven strah, ki se je nato v lažji obliki vsaj še nekaj dni nadaljeval tudi doma. Pravilno je presodilo, da gre za strah tolikšne intenzitete in trajanja, ki utemeljuje prisojo odškodnine po navedeni materialnopravni podlagi.

Pri presoji odškodnine za strah po določbi člena 179 OZ kot pravno priznane škode se tudi po sodni praksi intenziteta strahu upošteva v povezavi z njegovim trajanjem.(1) V danem primeru intenzivnost in trajanje strahu ter okoliščine primera prisojo odškodnine za strah utemeljujejo. Ob po sodišču prve stopnje ugotovljenih okoliščinah primera (nenadni zastoj gondole v zraku v višini več deset metrov od tal, ko se ne ve točno razloga za ustavitev in kako bo potekalo reševanje, nihajoče razpoloženje med ljudmi v gondoli od pozitivnega do popolnoma negativnega, zmešnjava, jok majhnih otrok ter žena, čas trajanja od zaustavitve gondole pa do rešitve iz nje – 6 ur, reševanje po vrvi iz gondole), tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik doživljal strah tolikšne intenzitete, da mu gre odškodnina po členu 179 OZ in da ne gre niti za iracionalen strah niti za strah, ki bi izviral le iz abstraktne ogroženosti tožnika, kot želi prikazati pritožba. Občutja, ki utemeljujejo strah kot obliko pravno priznane škode, ljudje različno ubesedimo. Tožnik je izpovedoval o napetosti, nervozi, negotovosti, kaj se lahko zgodi, če gondola zgrmi dol, o velikem strahu. Zato tudi če ni izrecno izpovedoval o nočnih morah, nespečnosti in podoživljanju dogodka, kar izpostavlja pritožba, to še ne pomeni, da ni doživljal intenzivnega strahu, ki bi utemeljeval prisojo odškodnine za strah kot pravno priznane škode po členu 179 OZ. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da je intenziven strah trajal šest ur v gondoli in ob samem reševanju tožnika in da je tožnik strah, sicer v lažji obliki, doživljal tudi še nekaj dni doma. Opisane okoliščine primera, opisana stopnja intenzitete in tudi trajanja strahu pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo odmero odškodnine za strah, pri čemer je tudi višina 800,00 EUR glede na trajanje in intenziteto strahu glede na materialnopravne kriterije iz člena 179 OZ ustrezna.

Tako se ob obrazloženem pritožba tožene stranke pokaže za neutemeljeno. Pritožbeno sodišče jo je ob obrazloženem zato zavrnilo in v pritožbeno izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, bo morala svoje pritožbene stroške nositi sama (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke pa vsebinsko ni doprinesel k rešitvi pritožbe na pritožbeni stopnji, zato tudi priglašenih stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo ni naložiti v breme toženi stranki in jih bo tožeča stranka morala nositi sama.

-----

Op. št. (1): Primerjaj-sklep 5. posveta Zveznega sodišča, Vrhovnih sodišč republik in pokrajin in Vrhovnega vojaškega sodišča dne 15. in 16. 6. 1986 v Ljubljani, Poročilo VS SRS št.2/86, stran 8.