VSC sodba Cp 199/2013

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v IV. (odločitvi o stroških postopka) spremeni tako, da se glasi:
Tožena stranka je dolžna v roku 15. dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 12.446,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo do prenehanja obveznosti.
Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe podana na naroku 10. 10. 2012, nato pa razsodilo:

I - da se primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bo primerna za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini ID znak ..., zavrne;

II - ugodilo podrednemu zahtevku in ugotovilo, da je tožeča stranka solastnica nepremičnine ID znak ... (prej parc. št. ...) v deležu 37/200;

III - za 1/200 lastninske pravice zahtevek zavrnilo;

IV - toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.076,12 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je zahtevek pod I zavrnilo, ker je tožeča stranka zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki sta jo pravna prednika obeh strank sklenila 10. 1. 1977 leta, po preteku roka, ki je določen za zastaranje. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da sta pravna prednika veljavno sklenila kupoprodajno pogodbo za poslovni prostor kot tudi, da je tožeča stranka ta del zgradbe imela ves čas v posesti, zato je številne ugovore tožene stranke zavrnilo, ugodilo je le ugovoru zastaranja. Zaradi zavrnitve primarnega zahtevka je odločalo o podrednem zahtevku, s katerim je tožeča stranka uveljavljala originalno pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Zaključilo je, da je ta zahtevek stvarnopravni, zato ni utemeljen toženkin ugovor zastaranja. Oprlo se je na določbe Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR) in navedlo, da dobroverni posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let, če gre za zakonito dobroverno posest. Ob upoštevanju določbe 29. člena ZTLR, ki prepoveduje priposestvovanje družbene lastnine, je sodišče prve stopnje štelo, da je začelo priposestvovanje teči najprej s sprejetjem ustavnih amandmajev k Ustavi Republike Slovenije, ki so začeli veljati 2. 10. 1989, ki naj bi ukinili družbeno lastnino. Pri tem se je sklicevalo tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 105/1995 in na dopuščeno revizijo II Dor 172/2009. Ker je pravni prednik tožnice prevzel v posest nepremičnino 24. 12. 1977 in je bila njegova posest dobroverna ter zakonita in pristna, je do uveljavitve ZTLR preteklo dve leti in osem mesecev priposestvovalne dobe; le-ta pa je znova začela teči in je glede na desetletno priposestvovalno dobo pretekla 2. 2. 1997, to je še pred vložitvijo te tožbe. Zato je sodišče zaključilo, da so tožnica oziroma njeni pravni predniki ta del poslovnega prostora priposestvovali. Sodišče je zaključilo, da je bila posest dobroverna in zakonita, ker je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in tožnica ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njena. Sodišče prve stopnje je nato ugotavljalo še površino prostora in ugotovilo, da je le-ta znašala nekoliko manj kot je zatrjevala tožnica, zato je v tem delu v pretežnem delu zahtevku ugodilo, za 1/200 pa zahtevek zavrnilo. O stroških postopka je odločilo v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP in štelo, da je vsaka stranka uspela z ½ in na podlagi tega tudi odločilo o stroških postopka.

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo, s katero izpodbija odločitev v IV sodbe, to je odločitev o stroških postopka, ne izpodbija pa odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, zato je ta del sodbe postal pravnomočen.

Tožena stranka s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo v delu, s katerim je tožeča stranka z zahtevkom uspela (pod II sodbe). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podredni zahtevek stvarnopravni zahtevek in da le-ta ni zastaral. Pri tem je zmotno interpretiralo določbe pravnih pravil Občega državljanskega zakonika (ODZ). Sodišču očita, da ni upoštevalo dejstva, da je bila tožeča stranka s situacijo seznanjena že več kot deset let pa ni pravočasno poskrbela za svoje pravice. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da je sodišče o okoliščinah, kdo je podpisal to pogodbo, napačno zaključilo, da sta pogodbo podpisala direktorja, zakonita zastopnika obeh pravnih prednikov. Razlogovanje sodišča o tem je nejasno in so si razlogi med seboj nasprotni. Ker je izpostavila spornost podpisa na pogodbi ter dvom v to, da je pogodbo podpisal zakoniti zastopnik, je zaključek sodišča protispisen, in ni res, da to dejstvo med strankami ni sporno. Sodišče bi moralo dejstvo o tem, kdo je podpisal pogodbo, ugotoviti z izvedencem grafologom, ta dokaz pa bi morala predlagati tožeča stranka. Nadaljnji pritožbeni razlog se nanaša na zaključek sodišča o tem, da sta prednika pravdnih strank sklenila veljavno prodajno pogodbo. Sodišče se je v tem delu nepravilno sklicevalo na interne akte tožeče stranke kot so konto kartica, dopisi banke, saj le-ti ne predstavljajo prepričljivega dokaza. Sodišču očita, da je je mimo izpovedi priče M.B. interpretiralo dopise toženki. Neprepričljivo je obrazložilo, da je pravni prednik plačal kupnino po kupni pogodbi, pri tem pa tožeča stranka ni predložila nobenega potrdila o nakazilu ali predložila kakšen drug objektivni dokaz, ki bi izkazoval plačilo kupnine. Konto kartice tožeče stranke so le njihov interni dokument, ki ne morejo dokazovati verodostojnosti plačila. Napačni so tudi zaključki sodišča, da je imel tožnik na podlagi pravil ODZ pravično, pošteno in pristno posest. Ker tožeča stranka ni veljavno izkazala sklenitve kupoprodajno pogodbe, njena posest tudi nikoli ni bila pravična niti poštena, oziroma je sodišče ne more šteti kot tako. Tožeča stranka je bila seznanjena o tem, da stvar, ki jo ima v posesti pripada drugemu, kar izhaja iz vse pisne korespondence med pravdnimi predniki obeh strank. Razpolagalni pravni posel ni bil opravljen in ni prišlo do prenosa pravic na tožečo stranko. Tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za zakonito in dobroverno posest, zato bi sodišče moralo uporabiti dvajsetletni priposestvovalni rok iz četrtega odstavka 28. člena ZTLR. Veljavna zakonodaja je prepovedala priposestvovanje družbene lastnine, vendar pa je sodišče napačno zaključilo, da je prepoved priposestvovanja nepremičnin v družbeni lastnini prenehala pred 25. 7. 1997, to je pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in sicer že 2. 10. 1989. Sodišče je spregledalo, da je bilo s sprejetjem nove ustave sprejeto načelo pravne kontinuitete, kar pomeni, da so predpisi še nadalje veljali do sprejetja novih. Zato je ZTLR v vmesnem obdobju do 25. 7. 1997 veljal povsem v enaki vsebini in ni bil v tem delu nikoli spremenjen ali razveljavljen. Kdaj je družbena lastnina prenehala obstajati, je odvisno od tega kakšna je bila usoda nepremičnin v družbeni lastnini in kdaj se je posamezna nepremičnina lastninila. Ustavni amandmaji so bili zgolj smernice za kasnejšo ustavno in zakonsko ureditev. Zato je sodišče zmotno upoštevalo, da je priposestvovanje začelo teči že 2. 10. 1989 in ne šele 25. 7. 1997. Sodišče bi moralo upoštevati tudi določila SPZ, ki je začel veljati 1. 1. 2003. V preostalem delu pritožbe pa izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v delu, kjer je ugotovilo delež nepremičnine in v tem delu sodišču očita, da je odločalo mimo trditvene podlage in nepravilno. Sodba predstavlja zanj v tem delu presenečenje. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišče prve stopnje spremeni ali pa razveljavi ter vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena, zato je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava (ZPP člen 154/2,155) spremeniti odločitev o stroških postopka.

Zahtevek o katerem je sodišče odločalo kot o podrednem zahtevku je stvarnopravni zahtevek. Tožeča stranka z njim uveljavlja ugotovitev lastninske pravice, sklicujoč se pri tem na priposestvovanje, ki predstavlja originalno pridobitev lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je na toženčev ugovor zastaranja pravilno navedlo, da zahtevek na ugotovitev lastninske pravice, ki je stvarnopravni zahtevek, ne zastara. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na pravna pravila 1479. člena ODZ, ki določajo, da vse pravice proti drugemu prenehajo najpozneje po tridesetletnem neizvrševanju ali po tridesetletnem molčanju. Ta člen določa tako imenovano priposestvovanje prostosti in je v ODZ v poglavju, ki ureja zastaranje in priposestvovanje. Tako je potrebno pravila 1479. člena ODZ razlagati kot dejstvo priposestvovanja lastninske pravice, s katerim pa seveda dosedanji lastnik zaradi neizvrševanja te pravice svojo pravico izgubi (1451, 1452 ODZ). Sicer pa uveljavlja tožeča stranka pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ki je začelo teči v času veljavnosti Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in se izteklo v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zato je sodišče prve stopnje pravilno toženi stranki obrazložilo, da stvarnopravni zahtevek ne more zastarati.

V nadaljevanju pritožbe pritožnik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ta očitek pa se nanaša na tisti del sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je sodišče zaključilo, da je bila dne 10. 1. 1977 sklenjena veljavna kupoprodajna pogodba, ki sta jo za pravdni stranki podpisala zakonita zastopnika pravnih prednikov oziroma v imenu ene stranke njegov namestnik (razlogi v sodbi na strani 15, 16 in 17). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila v tem času zakonita zastopnika in kot taka pooblaščena podpisnika pogodbe za kupca A.T. in za prodajalca I.Š. Prav tako je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta bila zakonita zastopnika pravnega prednika tožnice v tem času dva in sicer generalni direktor A.J. in njegov pomočnik A.T. V zadnjem odstavku na strani 5 sodbe je sodišče jasno obrazložilo zaključke o tem, kdo je bil pooblaščen za podpis pogodbe in kdo je pogodbo podpisal. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je obrazložitev v tem delu nejasna. Sodišče prve stopnje se je pri teh zaključkih oprlo tudi na izpovedbo priče C.Š., D.R. in M.C., ki so ali posredno ali neposredno potrdile zaključke sodišča prve stopnje. Po drugi strani pa niso prepričljive pritožbene navedbe v delu, ko pritožnik navaja, da je sodišče mimo izpovedbe priče M.B. interpretiralo dopise toženke v prilogi spisa od B2 do B10. Gre za več dopisov iz leta 2005, 2006 in 2007, iz katerih je sodišče prav tako sklepalo na dejstvo, da je na tem poslovnem prostoru tožeča stranka štela, da ima lastninsko pravico. Listine, na katere se sklicuje pritožnik se vse nanašajo na vloge pravdnih strank v zvezi s predlogom tožene stranke, da od tožeče stranke odkupi ta poslovni prostor. Iz teh dopisov (listin) tudi po mnenju pritožbenega sodišča nedvoumno izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki priznavala lastninsko pravico, saj v nasprotnem primeru ne bi želela od nje odkupiti tega poslovnega prostora. Zato pritožbene navedbe o tem, “da je priča M.B. pojasnila, da je šlo za zatečeno stanje iz preteklosti, ko so bili drugačni časi in tudi glede odnosa do listine, da niso vedeli na kakšni podlagi bi tožeča stranka uporabljala spodnje prostore, da so se šteli za lastnike, saj je bila tožena stranka vknjižena v zemljiško knjigo ter da so želeli razmerje s tožečo stranko na vsak način urediti, tudi na ta način, da bi odkupili spodnje prostore”, ne vzdržijo resne presoje. K temu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da so v času družbene lastnine in ko se je med družbenimi pravnimi osebami prenašala pravica uporabe, veljala za promet z nepremičninami v družbeni lastnini drugačna pravila kot jih pozna sedanja ureditev, zlasti ker je bil mogoč izvenknjižni prenos pravice uporabe. Takrat veljavni Zakon o združenem delu (ZZD) je v 200. členu določal, da so družbena sredstva v pravnem prometu v 201. členu pa, da imajo družbeno pravne osebe pravico, da v pravnem prometu družbenih sredstev sklepajo samoupravne sporazume in pogodbe ter opravljajo druge pravne posle in dejanja v okviru svoje poslovne sposobnosti. Tako je v času veljavnosti te zakonodaje kupec pridobil lastninsko pravico oziroma takrat pravico uporabe že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, vpis v zemljiško knjigo pa ni bil pogoj za pridobitev pravice uporabe.(1)

Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi dokazne zaključke sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka plačala kupnino in na kakšen način jo je plačala. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov. Sicer pa so pritožbene navedbe v tem delu le pavšalne in kot takšne ne morejo izpodbiti prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na strani 17 sodbe. Tožeča stranka plačila kupnine ni dokazovala samo z internimi listinami, ampak tudi s sklenjeno kreditno pogodbo, z vsebino kupne pogodbe (člen 3) ter z izpovedbo priče M.L.

Pritožnik zaključke sodišča prve stopnje o pravični, pošteni in pristni posesti izpodbija s trditvijo, da kupoprodajna pogodba ni bila veljavno sklenjena, ter da ni izkazano plačilo kupnine. Vendar pa te trditve niso resnične. Ne samo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožeča stranka ves čas po sklenitvi pogodbe v posesti tega dela nepremičnine, kar pritožnik s pritožbo niti ne izpodbija, ampak ji je tožena stranka to tudi priznavala, na kar kažejo že omenjene listine v prilogi od B2 do B10. Zato so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu pravilni in pritožba ni utemeljena.

Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da vse do ukinitve družbene lastnine le-te ni bilo mogoče priposestvovati. Vendar pa je napačno izhajalo iz tega, da je lahko tekla priposestvovalna doba že od sprejetja ustavnih amandmajev k Ustavi SRS, torej od 2. 10. 1989. Čeprav se je sodišče prve stopnje pri tej razlagi oprlo na judikate Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 105/1995 in na razloge v dopuščeni reviziji II Dor 172/2009, pa takšna razlaga ni pravilna. Šele z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini je družbena lastnina prenehala in le od takrat dalje je lahko teklo priposestvovanje. Ko je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi dopuščene revizije II Dor 172/2009 je v zadevi II Ips 184/2011 12. 12. 2012 navedlo, da je do ukinitve družbene lastnine prišlo postopoma, z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. V 17. členu Ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev je predpisan rok za uskladitev republiških zakonov, ki niso v skladu z amandmaji do 31. 12. 1990, ta rok pa je bil podaljšan do 31. 12. 1991. Določbe predpisov, ki niso bili v skladu z Ustavo Republike Slovenije je bilo potrebno z Ustavo uskladiti najkasneje do 31. 12. 1993. To pa pomeni, da je bilo do sprejetja novih zakonov potrebno spoštovati vse prejšnje zakone. Zato je do ukinitve družbene lastnine prišlo z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeno lastnino. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine (povzeto iz razlogov sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 184/2011).

Pritožnik s pritožbo ne izpodbija dejstva, da je bilo opravljeno lastninjenje na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Na podlagi takšnega dejstva, ki ga pritožnica s pritožbo ne izpodbija, pa je v skladu z določbo 7. člena ZLNDL prišla lastninska pravica v skladu s 3. členom na toženo stranko z dnem uveljavitve tega zakona, to je s 25. 7. 1997 (9. člen ZLNDL). S tem dnem se je torej družbena lastnina transformirala v klasično lastninsko pravico in od tega datuma dalje je lahko teklo priposestvovanje. Desetletna priposestvovalna doba je tako iztekla na dan 25. 7. 2007, torej pred vložitvijo te tožbe, ki je bila vložena 2. 10. 2007. Glede na to je odločitev sodišča o tem, da je tožeča stranka na originaren način pridobila lastninsko pravico, pravilna.

Pritožnik v pritožbi navaja, da bi sodišče moralo presojati pogoje za priposestvovanje tako po določbah ZTLR oziroma SPZ, ki je začel veljati 1. 1. 2003. To sicer drži, vendar pa je sodišče na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo in obrazložilo v sodbi, navedlo tista dejstva, ki so odločilna za presojo o tem, ali so izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 43. člena SPZ. Ta določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Dobra vera posestnika je opredeljena v 28. členu SPZ, veže pa se na to ali je posestnik vedel ali mogel vedeti, da je upravičen oziroma da ni upravičen do posesti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila nepremičnino s kupoprodajno pogodbo v letu 1977 in da je od takrat dalje s to nepremičnino gospodarila, z njo razpolagala in jo imela ves čas v posesti kot svojo. Ne samo to, sodišče je tudi ugotovilo, da ji je to dejstvo priznavala tudi tožena stranka, saj v tem delu utemeljeno ni verjelo toženi stranki v zatrjevanju, da kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena. Sodišče prve stopnje je sicer dobro vero razlagalo po vseh poprejšnjih predpisih, vendar pa je na podlagi dejstev, ki jih je navedlo, zaključiti, da je bila posest tožeče stranke dobroverna in lastniška. Na zemljiškoknjižno stanje se lahko sklicuje samo tisti, ki je vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z izvenknjižnim oziroma se lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel ali ki ni mogel vedeti, da se izvenknjižno stanje ne ujema z zemljiškoknjižnim. V konkretnem primeru, ko je tožena stranka vedela in tožeči stranki tudi priznavala njena lastninska upravičenja, kar je z gotovostjo ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom o tem, da tožeča stranka ni bila v dobri veri. Zato je tožeča stranka tudi na podlagi drugega odstavka 43. člena SPZ s priposestvovanjem pridobila lastninsko pravico in sicer po preteku desetih let.

Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je tožeča stranka s priposestvovanjem pridobila lastninsko pravico na prostorih v deležu 37/200 celotne nepremičnine. Takšen delež je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca geodetske stroke, kateremu je tožena stranka sicer ugovarjala, vendar pa je sodišče izvedenca zaslišalo na glavni obravnavi, tožena stranka pa na to ni imela več pripomb. Glede na to se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na to mnenje, ko je ugotavljalo delež zgradbe,ki jo je imela v posesti tožeča stranka. Pritožnik v pritožbi z obširnimi navedbami izpodbija takšen delež in se sklicuje na podatke v prodajni pogodbi, vendar pa njegova pritožba ni utemeljena. Izvedenec je na glavni obravnavi pojasnil kako je prišel do teh izmer, tožena stranka pa na to ni imela več pripomb, niti ni predlagala drugih dokazov. Zato njene navedbe o tem, da zanjo predstavlja ta sodba presenečenje ne držijo in pritožba v tem delu ni utemeljena. Tudi ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče v tem delu odločalo mimo trditvene podlage, saj je tožeča stranka ravno glede na mnenje izvedenca tožbeni zahtevek povišala, sodišče pa je spremembo tožbe dopustilo. Ob povišanju tožbenega zahtevka pa je podala tudi ustrezno trditveno podlago.

Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno pomembnih dejstvih popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje samo v stroškovnem delu in sodišču očita, da ne bi smelo odločiti, da vsaka stranka krije polovico stroškov tega postopka in da ji je tožena stranka torej dolžna povrniti ½ stroškov. Meni, da bi sodišče moralo uporabiti določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom istega člena, ker je v postopku skoraj v celoti uspela. Sodišču v pritožbi tudi očita, da je opravilo napačni izračun. Pritožba je v tem delu utemeljena. Ne glede na to, da je sodišče primarni zahtevek zavrnilo, pa je tožeča stranka v pravdi uspela, saj je sodišče ugodilo njenemu podrednemu zahtevku. To pa pomeni, da je tožena stranka s svojimi obrambnimi sredstvi propadla.(2) Zato je tožeča stranka upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka in je sodišče napačno odločilo, da je upravičena do povrnitve ene polovice stroškov. V tem delu je bilo potrebno ob pravilni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sklep o stroških spremeniti.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo stroške kilometrine za 6 prihodov na sodišče, moralo pa bi jih v skladu z določbo 155. člena ZPP priznati za 8 prihodov. Tako je prisodilo premalo stroškov za 122,84 EUR, na kar pritožnica utemeljeno opozarja. Pritožnica utemeljeno opozarja tudi na to, da je upravičena do povrnitve 2 % materialnih stroškov, ki jih je priglasila po 13. členu Odvetniške tarife (UL RS št. 67-3245/2003) kar znese 244,16 EUR. Skupno je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške v višini 12.446,36 EUR v roku 15. dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka z ugovori ni uspela, zato sama nosi stroške postopka (ZPP člen 154/1).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v stroškovnem delu, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165,154/2). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165, 154/1).

-----

Op. št. (1): Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega)stanja, dr. Matija Damjan, Pravosodni bilten 1/2011

Op. št. (2): tako tudi VSL sodba I Cp 2761/2009,VSL Sklep II Cp 4846/2010, podobno VSL sklep I Cp 1622/2011