VSC sklep Cpg 360/2012

Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje I Pg 417/2012 z dne 31. 8. 2012 se zavrne in se potrdi ta izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje I Pg 417/2012 z dne 17. 9. 2012 se ugodi in se v izreku tega izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje znesek 817,60 EUR nadomesti z zneskom 630,64 EUR.
Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z drugim izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje.

O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje I Pg 417/2012 z dne 31. 8. 2012:

Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvim navedenim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 210431/2010 dne 29. 12. 2011 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki v 8 dneh znesek 69.821,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi […] in zavrglo tožbo. S sklepom z dne 11. 7. 2012 je pozvalo tožečo stranko, da popravi tožbo tako, da kot toženo stranko označi osebo, ki je lahko pravdna stranka. Tožeča stranka je z vlogo z dne 28. 8. 2012 popravila tožbo tako, da je kot toženo stranko označila družbo “A. M. B. G., A. B. ..., ... W. bei S., A.; Spor se nanaša na podružnico v Sloveniji: A. B. G., S.-P. C., M. c. ..., C”. Ugotovilo je, da subjekt s takšno firmo, po podatkih, objavljenih na spletnih straneh A. – Evropski poslovni register, ne obstaja. Tožeča stranka v vlogi ni odpravila procesne pomanjkljivosti, da bi lahko nadaljevalo pravdo. Iz predloženega rednega izpisa iz sodnega registra izhaja le, da se je v času ustanovitve podružnice, to je v letu 2003, družba (ustanoviteljica podružnice – tuje podjetje) imenovala A. M. B. G. in ne izkazuje sedanje firme družbe, katere podružnica je bila označena kot tožena stranka.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

V pritožbi navaja, da se skladno z drugo točko drugega odstavka 4.a člena Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju: ZSReg) v sodni register vpiše tudi ustanovitveni akt tujega podjetja ter vse njegove naknadne spremembe. Skladno s tretjim odstavkom 8. člena ZSReg tistega, ki v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke, vpisane v sodni register, ne prizadenejo škodljive pravne posledice. Načelo javnosti podatkov se nanaša na slovenski sodni register in ne morda na avstrijski sodni register, iz katerega je sodišče prve stopnje pridobilo podatke o toženi stranki. Drugače ne more pridobiti podatkov o ustanovitelju podružnice tujega podjetja, s katerim je poslovala v R. S., kot da vpogleda v podatke v sodnem registru in javno objavljene podatke uporabi. Družba A. M. B. G. se je preimenovala v A. B. G.. Ker tožena stranka ni sporočila sprememb sodnemu registru, bi moralo sodišče prve stopnje nadaljevati postopek proti toženi stranki A. B. G., ki je vložila ugovor zoper sklep o izvršbi in se spustila v pravdo, čeprav ima novo firmo. Če spremembe firme ustanovitelja podružnice niso vpisane v sodni register, zanje ne more vedeti in je ne morejo zadeti škodljive posledice, če se je zanesla na podatke v sodnem registru. Po prejemu izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje je pridobila izpisek iz avstrijskega sodnega registra za vse družbe, ki imajo v firmi besedno zvezo Alpine Bau. Kot izhaja iz izpisa iz avstrijskega registra, je družba A. M. B. G. spremenila ustanovitveni akt in firmo v A. B. G.. Sprememba ustanovitvenega akta ustanovitelja v slovenskem sodnem registru, v katerem je vpisana podružnica, kljub izrecni zakonski zahtevi ni bila vpisana. Da gre pri družbi A. M. B. G. in družbi A. B. G. za isto pravno osebo, izhaja tudi iz dejstva, da je družba A. B. G. vložila ugovor zoper sklep o izvršbi VL 210431/2011 z dne 29. 12. 2011. V ugovoru ni ugovarjala svoji pasivni legitimaciji ali nemožnosti biti stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi pritrjuje odločilni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je z vlogo z dne 28. 8. 2012 (po njegovem predhodnem pozivu v sklepu I Pg 417/2012 z dne 11. 7. 2012) popravila tožbo tako, da je kot toženo stranko označila družbo “A. M. B. G., A. B. ..., ... W. b. S., A.; Spor se nanaša na podružnico v Sloveniji: A. B. G., S.-P. C., M. c. ..., C.”. Ob tem ima v pritožbi sicer prav: (-) da je kot tožena stranka navedena družba in ne podružnica pravne osebe v Republiki Sloveniji, (-) da je v nadaljevanju zgolj navedeno, da se spor nanaša na obveznosti tožene stranke iz njenega poslovanja preko podružnice in (-) da podružnica ni navedena kot tožena stranka, vendar te navedbe niso pravno odločilne. Enako velja za prepisovanje zakonskih določb: (-) drugega odstavka 31. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) (1), (-) druge točke drugega odstavka 3.č člena ZSReg (2) in (-) 4.a člena ZSReg (3). Neutemeljeno pa se tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe sklicuje na drugo točko drugega odstavka 4.a člena ZSReg, po kateri se v sodni register vpiše tudi ustanovitveni akt tujega podjetja (pogodba, statut ali drug akt), če je v obliki posebnega dokumenta, ter vse njegove naknadne spremembe. Celotni drugi odstavek 4.a člena ZSReg se namreč izrecno uporablja samo za podružnico tujega podjetja iz tretje države. Tožena stranka pa ni tuje podjetje iz tretje države, temveč iz ES, zato zanjo drugi odstavek 4.a člena ZSReg ne velja. Tako so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki tožeče stranke na račun opustitve vpisa spremembe ustanovitvenega akta tujega podjetja v sodni register v RS. V pritožbi tožeča stranka večkrat poudarjena načela javnosti, publicitetnega učinka in zaupanja v sodni register (7. in 8. člen ZSReg) veljajo za subjekte vpisa, za katere je slovenski sodni register matična evidenca. Za tuje podjetje slovenski sodni register ni matična evidenca in za v slovenski register eventualno vpisane podatke o tujem podjetju (ne podružnici) omenjena načela ne veljajo. Položaj tujega podjetja se po drugem odstavku 674. člena ZGD-1 presoja po pravu države, ki ji podjetje pripada, če zakon ne določa drugače. Ker zakon ne določa drugače, je v tem primeru to pravo A.

Tožeča stranka je v pritožbenih navedbah tudi kontradiktorna. Najprej pravi, da ne more drugače pridobiti podatkov o ustanovitelju podružnice tujega podjetja, s katerim je poslovalo v Republiki Sloveniji, kot da vpogleda v podatke v sodnem registru in javno objavljene podatke uporabi. Nato pa navaja, da je po prejemu izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje pridobila izpisek iz avstrijskega sodnega registra za vse družbe, ki imajo v firmi besedno zvezo A. B. in da iz izpisa avstrijskega sodnega registra izhaja, da je družba A. M. B. G. spremenila ustanovitveni akt ter firmo v A. B. G. Tožeča stranka bi morala že pred vložitvijo tožbe ali najkasneje ob popravi tožbe vpogledati v avstrijski sodni register in se prepričati o pravilni firmi tožene stranke, vendar pa tega ni storila. Zato so njene navedbe o pravilni firmi tožene stranke in predloženi dokaz z izpiskom iz avstrijskega sodnega registra nedopustne pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ter prvim odstavkom 366. člena ZPP). Ker to pomeni, da je tožeča stranka tudi po pozivu sodišča prve stopnje označila kot toženo stranko družbo “A. M. B. G., A. B. ..., .. W. b. S., A.”, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da taka označba ne izkazuje sedanje firme družbe (katere podružnica je bila navedena kot tožena stranka) ter da tožena stranka s to firmo ne obstaja.

Nadaljnje pritožbene navedbe tožeče stranke, da gre pri družbi A. M. B. G. in A. B. G. za isto pravno osebo, da je A. B. G. vložila ugovor zoper sklep o izvršbi in da ni ugovarjala svoji pasivni legitimaciji ali nemožnosti biti stranka, niso utemeljene, saj mora biti v tožbi stranka označena s firmo, kot je vpisana v matičnem registru. Tožeča stranka pa tako ni ravnala.

V postopku na prvi stopnji

ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP

zavrnilo pritožbo tožeče stranke

kot neutemeljeno in potrdilo ta izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

.

O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje I Pg 417/2012 z dne 17. 9. 2012:

Sodišče prve stopnje je z v uvodu drugim navedenim sklepom naložilo tožeči stranki, da mora povrniti toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sklepa pravdne stroške v znesku 817,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Ugotovilo je, da je 31. 8. 2012 izdalo sklep, s katerim je zaradi nedopolnitve tožbe v skladu s pozivom z dne 11. 7. 2012 in opozorilom na posledice, razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 210431/2011 z dne 29. 12. 2011 v preostalem nerazveljavljenem delu ter zavrglo tožbo. Tožena stranka je v vlogi z dne 5. 9. 2012 podala zahtevo za odmero in priznanje stroškov postopka. Predlog za povrnitev stroškov je bil pravočasen. Cit. sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrženju tožbe je bil vročen toženi stranki 4. 9. 2012. Rok za priglasitev stroškov se ob vložitvi predloga še ni iztekel. Pri odmeri stroškov je upoštevalo potrebne stroške, Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) in Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) ter toženi stranki priznalo priglašenih 628,00 EUR nagrade za ugovor (tar. št. 3468 ZOdvT), […].

Tudi zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP

. V pritožbi navaja, da je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov preuranjena. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo previsoko nagrado v delu, ki se nanaša na priglašene stroške ugovora. Pravilno je uporabilo tar. št. 3468 ZOdvT, vendar je nagrado napačno odmerilo po višini. Vrednost spora je v konkretnem primeru 69.812,98 EUR. Tožena stranka je priglasila stroške ugovora po tar. št. 3468 v višini 628,00 EUR. Iz priloge, ki je na podlagi 12. člena ZOdvT sestavni del zakona, izhaja, da pri vrednosti spora do 80.000,00 EUR znaša znesek nagrade s količnikom 1,0 787,00 EUR. Tar. št. 3468 ZOdvT določa, da je količnik nagrade za ugovor v izvršilnem postopku 0,6. Nagrada tožeče stranke za ugovor po tar. št. 3468 bi tako znašala: 787,00 EUR x 0,6 = 472,20 EUR in ne 628,00 EUR.

Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je v vsakem primeru upravičena do povrnitve stroškov, saj je tožeča stranka na prvi stopnji v celoti propadla.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP. To ne drži, saj jedro odločitve ni oprto na to podlago, ki ureja primer umika tožbe. Jedro odločitve je v sedmem odstavku 163. člena ZPP, ki ureja situacijo, ko pride do okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave (v tem primeru razveljavitev sklepa o izvršbi v preostalem delu in zavrženje tožbe), ko lahko tožena stranka zahteva povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi (tukaj: razveljavitvi sklepa o izvršbi v preostalem delu in zavrženju tožbe). Da tožena stranka ne bi v tem roku priglasila stroškov, tožeča stranka v pritožbi ne navaja. Tožeča stranka prav tako nima prav, da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, ker sklep o zavrženju tožbe še ni pravnomočen. Z odločitvijo sodišča druge stopnje v prvi točki izreka njegovega sklepa je namreč postal cit. sklep sodišča prve stopnje pravnomočen.

Tožeča stranka pa v pritožbi utemeljeno izpodbija višino toženi stranki odmerjenih stroškov. Vrednost spornega predmeta je v tem primeru 69.812,98 EUR. Tožena stranka je za ugovor priglasila stroške po tar. št. 3468 ZOdvT in glede na to tar. št. je količnik 0,6. Zato bi morala znašati nagrada pooblaščenki tožene stranke za ugovor 787,00 EUR x 0,6, to pa je v pritožbi uveljavljenih 472,20 EUR, in ne priznanih 628,00 EUR. Višine drugih odmerjenih stroškov tožene stranke tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo izrek tega izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje tako, da je znesek 817,60 EUR nadomestilo z zneskom 630,64 EUR (5. alineja 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), saj z odgovorom na pritožbo tožeče stranke ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje.

----

Op. št. (1): Podružnica ni pravna oseba in ne more biti pravdna stranka.

Op. št. (2): Subjekt vpisa v sodni register je tudi podružnica tujega podjetja iz 676. člena ZGD-1.

Op. št. (3): Prvi odstavek, prva in tretja točka: da se pri podružnici tujega podjetja iz ES v sodni register vpiše tudi firma ter sedež (kraj) in poslovni naslov podružnice, firma in pravna oblika tujega podjetja in skrajšana firma, če je v statutu določeno, da tuje podjetje posluje s skrajšano firmo.