VSK sklep II Ip 281/2013

Pritožba tretjega dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tretji dolžnik mora v osmih dneh povrniti upniku stroške pritožbenega postopka v v višini 420,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor tretjega dolžnika zavrne, dolžnik pa je dolžan upniku povrniti v osmih dneh tudi nadaljnje izvršilne stroške v višini 378,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tretji dolžnik, pri čemer je predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje vročilo tretjemu dolžniku odgovor upnika na ugovor dolžnika skupaj z izpodbijanim sklepom. To pa je v nasprotju s prvim odstavkom 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar pomeni, da je bila tretjemu dolžniku kršena pravica do kontradiktornosti, oz. je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tretji dolžnik se s sodno poravnavo sploh ni zavezal kot plačnik in porok. Tretji dolžnik je nastopal zgolj v vlogi poroka, oz. je bil pri zapisu omenjene sodne poravnave v zmoti, kar se tiče tega vprašanja. Tretji dolžnik se je zavezal zgolj kot porok, pri čemer gre za subsidiarno obveznost poroka. Obveznost poroka je akcesorna in pod negativnim pogojem, da glavni dolžnik svoje obveznosti ne izpolni in šele takrat je mogoče aktivirati izpolnitveno dolžnost poroka.

Upnik je po svojem pooblaščencu podal odgovor na pritožbo tretjega dolžnika in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V tej zvezi je upnik konkretno priglasil tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tretjega dolžnika ni utemeljena.

Dolžnik ima v izvršilnem postopku pravico do ugovora zoper novo izvršilno sredstvo, vendar lahko v tem ugovoru izpodbija le utemeljenost samega novo dovoljenega sredstva ali predmeta izvršbe, ne pa tudi samega obstoja terjatve ali višine terjatve, ker je za tovrstne ugovore predviden ugovor zoper sklep o izvršbi (načelno pravno mnenje Občine seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19.6.1996). V obravnavani zadevi pa tretji dolžnik v ugovoru zoper izpodbijani sklep (s katerim je izvršilo sodišče dovolilo razširitev izvršbe na novo izvršilno sredstvo) in v predmetni pritožbi izpodbija prav obstoj izterjevane terjatve (tretji dolžnik se s sodno poravnavo ni zavezal kot plačnik, ampak zgolj kot subsidiarni porok), kar pa v tej fazi postopka ni več dopustno, upoštevaje ob tem že pravnomočni sklep, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo predlagano izvršbo (sklep o izvršbi z dne 30.3.2012, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 5.5.2012). Ker je izvršilno sodišče že iz tega razloga pravilno zavrnilo ugovor tretjega, pri čemer se pri odločitvi v tej zvezi niti ni naslonilo na uporabo procesnega gradiva iz odgovora upnika na ugovor dolžnika, v konkretnem primeru tudi ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Iz teh razlogov (in upoštevaje, da pritožbeno sodišče ni zasledilo tudi nobene druge kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti) je pritožbeno sodišče pritožbo tretjega dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik je upravičen do stroškov za odgovor na pritožbo, in sicer do nagrade po tarifni številki 3468 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v znesku 324,60 EUR ter po tarifni številki 6002 ZOdvT za pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, poleg tega pa tudi do 22% DDV na odmerjeno odvetniško nagrado.