VSL sodba I Cpg 729/2008

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

1.1.Z izpodbijano sodbo, upoštevajoč sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 427/2007 z dne 29.5.2008 je sodišče prve stopnje razsodilo:

„1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 1999/2386 z dne 6.12.2001 se razveljavi še v 1. in 3. točki izreka v delu, ki se nanaša na dolžnika K. (sedaj K. d.d.).

2Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v višini glavnice 58.586,82 EUR od 15.3.1999 do plačila ter izvršilne stroške v višini 1.277,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2001 do plačila.

3Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki:

glavnico v višini 12.388,55 EUR z nominalno obrestno mero v višini 2,5% letno od 9.2.2004 do 15.3.2005. od 16.3.2005 dalje pa do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni.

Izvršilne stroške v višini 254,44 EUR z nominalno obrestno mero v višini 2,5% letno od 9.2.2004 do 15.3.2005, od 16.3.2005 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni.

4Tožena stranka je dolžna v roku 15. dni od prejema te odločbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 4.801,18 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila“.

1.2.Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da sta pravdni stranki v pravnem razmerju na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, pri čemer je bila tožeča stranka najemodajalec, družba Y. d.o.o. dobavitelj, tožena stranka pa najemnik petih osebnih avtomobilov znamke Mazda. Tožeča stranka je svojo pogodbeno obveznost izpolnila, tožena pa ne, saj od dogovorjenih 36 obrokov po 40.408,00 ATS, toženi stranki ni plačala osemnajstih, kar skupno z glavnico, opominjevalnimi stroški in obrestmi znaša sedanjih 58.586,82 EUR. Tožbenemu zahtevku pa je sodišče zaradi sklenjene prisilne poravnave nad toženo stranko ugodilo v višini 12.388,55 EUR s pripadki.

2Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

II.

1Tožena stranka zanika kakršnokoli pravno razmerje s tožečo stranko. Vendar pa s pritožbenim ponavljanjem, da je bila v pravnem razmerju le z družbo Y. d.o.o., ni izpodbila prvostopne ugotovitve, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz pogodbe o finančnem leasingu, ki jo je sklenila s tožečo stranko.

Svojo presojo, da je bila tožena stranka ravno v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, je prvostopno sodišče oprlo na sledeča neizpodbijana pravno relevantna dejstva: (1), da je vlogo za odobritev financiranja najema, ki vsebuje splošne pogoje tožeče stranke (A 5) podpisala tožena stranka (njen takratni direktor) po tistem, ko je pri dobavitelju vozil družbi Y. d.o.o. plačala polog v višini zahtevanih 465.793,00 ATS, (2) da se je zavezala plačati 36 obrokov po 40.408,00 ATS, (3) da je bila dobavitelj petih osebnih avtomobilov znamke Mazda družba Y. d.o.o., (4) da je tožena stranka, ko je vozila prevzela in zavarovala, zavarovanje vozil vinkulirala v korist tožeče stranke in (5) da iz 4. točke splošnih poslovnih pogojev A 5 izhaja, da ima najemodajalec pravico (ne dolžnost) na dokumentih, ki sodijo k predmetu najema, označiti svoje lastništvo. Zato je presodilo, da prometna dovoljenja, v katerih je bila navedena družba Y. d.o.o. kot lastnik vozil, ne dokazujejo, da je bila ta družba v resnici njihov lastnik.

2.1.Glede na navedeno tudi če drži pritožbena navedba, da najemnine za vozila tožena stranka nikoli ni plačevala tožeči stranki, to ne pomeni, da ni njen dolžnik in da leasing pogodbe, sklenjene s tožečo stranko (vsaj posredno) ni niti delno izpolnila. Po določilu 1. odstavka 296. člena ZOR lahko namreč obveznost izpolni ne le dolžnik, ampak tudi kdo tretji. Res je v pogodbi (pravilno računu) št. 91111 z dne 7.11.1994 (ki je napisan na poslovnem papirju tožeče stranke (A 42) navedeno, da je predmet nakupa (torej omenjenih petih osebnih avtomobilov) last najemodajalca, dokler kupnina v celoti ni plačana. Ker pa že omenjena 4. točka splošnih pogojev tožeče stranke A 5 predpisuje, da ostaja predmet najema last najemodajalca, v vlogi, ki je sestavni del teh pogojev, pa je ona navedena kot najemodajalec, omenjena pritožbena navedba ne govori v prid stališču tožene stranke, da ni bila v pravnem razmerju s tožečo stranko kot najemodajalko.

2.2.Pritožbene navedbe (1) da bi tožeča stranka lahko zahtevala plačilo vseh obrokov, čim je prišlo do zamude s plačilom prvih dveh (11. točka pogojev), pa tega ni storila, (2) da je tožena stranka šele ob prejemu sklepa o izvršbi izvedela za terjatev tožeče stranke in (3) da tožeča stranka ni poslala toženi stranki nobenega opomina po izteku pogodbe leta 1997, (4) niti ni zahtevala plačila odkupnega obroka ali vračila avtomobilov, ne morejo omajati pravilnosti prvostopne presoje, da je pogodba o finančnem leasingu med pravdnima strankama bila sklenjena.

3Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bila nad toženo stranko dvakrat potrjena prisilna poravnava in sicer prvič dne 23.3.1998 s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 42/1997 (B 2 ) in drugič dne 9.2.2004 s sklepom istega sodišča St 145/2003 (B 22). Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka svojo terjatev do tožene stranke prijavila le v drugem postopku prisilne poravnave. S tem, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo le pod pogoji druge prisilne poravnave, pa ni napačno uporabilo materialnega prava, kot zmotno zatrjuje pritožnica. Po določilu 1. odstavka 71. člena ZPPSL se v postopku prisilne poravnave smiselno uporabljajo tista določila zakona, ki urejajo stečajni postopek. Po določilu 4. odstavka 66. člena ZPPSL pa upniki, ki niti delno niso bili poplačani v postopku prisilne poravnave, v stečajnem postopku, ki sledi postopku prisilne poravnave, svojo terjatev prijavijo v polnem znesku. To pomeni, da tudi v postopku prisilne poravnave, ki sledi končanemu postopku prve prisilne poravnave, upniki, ki niti delno niso bili poplačani v prvem postopku, svojo terjatev prijavijo v polnem znesku. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka v prvem postopku prisilne poravnave svoje terjatve ni niti prijavila, niti se ta terjatev v prvem postopku prisilne poravnave ni upoštevala. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo le pod pogoji druge izglasovane prisilne poravnave.

4Iz dosedanje obrazložitve je razvidno, da je bila tožena stranka v pravnem razmerju s tožečo stranko. Zato za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno, da je poravnala vse obveznosti iz pogodbe o dolgoročnem najemu vozil št. 177/94, ki jo je sklenila z družbo Y. d.o.o.. S temi navedbami bi se razbremenila svojih obveznosti do tožeče stranke npr. v primeru, če bi dokazala, da je prišlo do spremembe upnika pogodbe o finančnem leasingu tako, da je ta upnik postala družba Y. d.o.o.. Kaj takega pa niti zatrjevala ni.

5Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobene kršitve iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

6Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo 1. odstavka 165.

člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.