VSL sodba I Cpg 226/2011

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0006 Ig 2004/00638 z dne 2.7.2004 razveljavilo v I. in III. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 3.107,64 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, pravilno ugotovilo dejansko stanje, ni pa podana tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na sklenjeni prodajni pogodbi št. 2/03-SB z dne 6.3.2002 (priloga B3), na podlagi katere je bilo dobavljeno toženi stranki blago – bela in rumena barva za barvanje cestišč V., kristali Vx in razredčilo. Sama dobava blaga in količina ni bila sporna, pač pa je bilo sporno ali je imelo dobavljeno blago res napake in če je te napake tožena stranka pravilno in pravočasno grajala.

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopnega sodišča, da je bila tožeča stranka seznanjena, da je blago namenjeno za nadaljnjo prodajo na Hrvaškem, saj izhaja takšna ugotovitev na podlagi zaslišanih prič Z. P., P. D. in A. Ž.. Tudi okoliščine, kako je potekala sama reklamacija blaga vodijo v enak zaključek. Zato na drugačno oceno ne more vplivati dejstvo, da se predstavnik tožeče stranke B. S. te okoliščine ni spomnil. Sicer pa je povedal, da ga ni zanimalo, komu je barva za barvanje cestišč namenjena, ampak zgolj to, kdo jo bo plačal. Zato pritožba tožeče stranke v zvezi s tem neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da izdobavljeno blago ni imelo nobenih napak. Predložena dokumentacija tožene stranke potrjuje, da dobavljeno blago ni bilo ustrezno. Tožena stranka je namreč predložila mnenje Zavoda za prometno signalizacijo (IGH), iz katerega izhaja, da je nočna vidljivost oznak na cestišču, ki so bile pobarvane z dobavljeno barvo, nezadovoljiva (priloga B26). Neustreznost blaga potrjujejo tudi predloženi dopisi oziroma reklamacije s strani C. d.o.o.. Iz listinskih dokazov je tudi razvidno, da so potekali med strankama razgovori o možnih načinih za sporazumno rešitev spora in da je prejela tožeča stranka ravno zaradi neustreznih barv del blaga tudi vrnjenega. Zato ni mogoč zaključek, ki ga ponuja v pritožbi tožeča stranka, da je bilo blago ustrezno in da je bila barva s strani uporabnikov zgolj neustrezno aplicirana, zaradi česar so bile pobarvane površine nezadovoljive. Tega dejstva tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče ni izkazala. Iz listinskih dokazov je izkazano zgolj dejstvo, da so bile pobarvane površine na cesti z barvo tožeče stranke nezadovoljive.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka napake grajala pravočasno, saj ne gre za očitne napake, ampak za skrite napake. Pravilen je zaključek, da je bilo možno napake na barvi ugotoviti šele s posebnimi pregledi, ne pa z običajnim pregledom. Same odsevnosti barve ni bilo mogoče preveriti pri prevzemu barve. To se je pokazalo šele pri uporabi barve na posameznem cestišču. Iz predloženih listin pa tudi izhaja, da je tožena stranka grajala napake takoj naslednji dan, ko jo je hrvaško podjetje C. opozorilo na napake pri dobavljenem blagu. Tako medsebojna pogodba kot določbe OZ o skritih napakah (462. člen) določajo, da mora v takem primeru kupec obvestiti o napaki prodajalca pri gospodarskih pogodbah nemudoma oziroma v roku šest mesecev od dobave blaga. Tožena stranka je grajala skrito napako takoj naslednji dan, ko je bila barva nameščena na cestišče in tudi v objektivnem roku dveh oziroma treh mesecev od dobave blaga, torej pravočasno. Ni namreč mogoče slediti pritožbenim navedbam, da napake niso skrite, zaradi česar je bilo grajanje nepravočasno. Da pa je blago dejansko imelo napake, pa je, kot je bilo že povedano, razvidno iz mnenja IGH. Zato stališče tožeče stranke v pritožbi, da je bilo blago brezhibno, ni sprejemljivo. Iz priloženih reklamacijskih zapisnikov, ki so bili dostavljeni tožeči stranki, pa je tudi točno razvidno, katero blago in v kolikšni količini glede na posamezno dobavo je bilo reklamirano. Tožeči stranki je bilo tako znano, katero dobavljeno blago se reklamira.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo pritožbo tožeče stranke treba zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo po 353. členu ZPP potrditi.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.