VSC sodba Cp 427/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 32594/2012 z dne 16. 3. 2012, ostane v veljavi v dajatvenem delu, kjer je toženi stranki naloženo plačati tožeči stranki skupni znesek glavnice 13.208,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zapadlih zneskov, v plačilo. Prav tako je vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi v stroškovnem delu, odločilo pa je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v času poslovanja, kot samostojni podjetnik ostala dolžna plačati tožeči stranki z njene strani dobavljeno blago, nato pa računov ni poravnala. Toženec je prenehal opravljati poslovno dejavnost, oziroma je prenehal obstajati kot poslovni subjekt K., izdelava nagrobnih spomenikov F. D. s.p., s sedežem T. ... c z dnem 28. 2. 2011. Njegov sin J. D. pa je pričel opravljati poslovno dejavnost, kot podjetnik posameznik K. J. D. s.p. s sedežem T. ..., T. in sicer z dnem 1. 3. 2011. Vsi vtoževani računi so bili izdani na ime F. D. s.p.. J. D. je bil le prokurist toženca F. D. s.p.. Ker pa je bilo med pravdnima strankama sporno vprašanje pasivne legitimacije toženca v tem pravdnem postopku glede na ugovor tožene stranke, da je pravni naslednik njegov sin J. D. s.p., je sodišče prve stopnje odločilo tudi o tem vprašanju. Pri tem pa je ugotovilo, da je toženec dolžan plačati izterjevane zneske, ker kot podjetnik ni izpolnil obveznosti v celoti, kot je bilo dogovorjeno, zato podjetnik in družba odgovarjata za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem po določbi prvega odstavka 7. člena ZGD-1. Prav tako je odgovornost toženca subsidiarna, solidarna ter neomejena, tudi v primeru, v kolikor bi prišlo do prenosa podjetja na novo kapitalsko družbo, ki se ustanovi zaradi prenosa podjetnikovega podjetja na družbo. V takšnem primeru pa gre za sistem kontinuirane odgovornosti za obveznosti, zaradi katere odgovarja fizična oseba za poslovne obveznosti tudi po vpisu prenosa podjetja v sodni register, kar naj bi torej omogočilo, da bi obstoječi upniki zaradi prenosa podjetja ne prišli v slabši položaj, kot če podjetja ne bi bilo, saj lahko za izpolnitev terjatve še vedno posežejo po v seštevku enakem premoženju (premoženju družbe in premoženje družbenika ter družbe), torej po premoženju nekdanjega samostojnega podjetnika. Zaključilo je še, da tudi J. D. s.p., T. … ni poravnal, kljub pozivu s strani tožene stranke, izdanih faktur. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da toženec v pravdnem postopku ni uspel dokazati, da je pogodbo o dolžniško - upniškem razmerju z dne 28. junija 2011 podpisal J. D., kot odgovorna oseba za K. J. D. s.p. Toženec podpisa te pogodbe s strani J. D. ni uspel dokazati, bodisi s predložitvijo izvoda pogodbe, ki bi jo podpisal J. D., bodisi z drugimi dokazi, ki so bili izvedeni v tem postopku. Prav tako J. D. s.p. ni podpisal izvoda pogodbe z dne 28. 6. 2011. Toženec tako v tem pravdnem postopku ni uspel dokazati, da je prišlo do pristopa k dolgu, oziroma da je J. D. K. J. J. D. s.p. dal soglasje za sklenitev obeh pogodb, ki jih je toženec predložil, zato tudi ne pride v poštev določilo četrtega odstavka 57. člena OZ, ki ureja sklenitev dvostranske pogodbe na takšen način, da stranki pogodbe podpišeta eno listino, oziroma da vsaka podpiše izvod listine, ki je namenjena drugi stranki. Ker so bile vse fakture izdane na ime toženca kot samostojnega podjetnika F. D. s.p., zato toženec odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem in je tako izbira prokurista ter tudi pooblastila, ki so mu dana, riziko, ki ga nosi sam samostojni podjetnik, kot nosilec dejavnosti, ki tudi odgovarja za vse obveznosti, ki iz dejavnosti izvirajo. Pasivna legitimacija je zato podana, zahtevek pa je utemeljen tudi po višini. Zato je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi v kondemnatornem delu, kakor tudi v stroškovnem delu. O pravdnih stroških, nastalih v tej pravdi, pa je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in je v posledici sodišče izdalo, po mnenju pritožbe, nepravilno sodno odločbo. Tožena stranka je namreč ves čas postopka zatrjevala, da je v danem primeru šlo za univerzalno pravno nasledstvo, da je bil J. D. univerzalni naslednik F. D., da je torej šlo za prenos podjetniškega premoženja, tako aktive kot pasive. Te trditve je tožena stranka dokazovala z računovodskimi listinami, ki izkazujejo, da je J. D. prevzel otvoritveni debet, kot otvoritveni kredit za svojo dejavnost. Dejstvo ali je šlo pri prenosu dejavnosti iz toženca na J. D. za pravno nasledstvo in univerzalno pravno nasledstvo, je za to pravdo odločilno dejstvo. Sodišče se s to trditvijo ni ukvarjalo. Če bi sodišče dokazno ocenilo računovodske listine, ki jih je predložila tožena stranka, bi ugotovilo, da sta prenosnik in prevzemnik dejansko ravnala tako, kot sedaj veleva zakon, edino notarskega zapisa o prenosu premoženja nista sestavila. Pravno praznino v tej zvezi pa je sodišče zapolnilo tako, da se je sklicevalo na določila ZGD-1, ki se nanašajo na statusno preoblikovanje samostojnega podjetnika v kapitalsko družbo in pri tem zavzelo stališče, da gre za neomejeno subsidiarno in solidarno odgovornost prenosnika podjetniškega premoženja. Pri tem pa si je pojem subsidiarne odgovornosti sodišče povsem napačno razlagalo. V danem primeru je namreč tožeča stranka, brez da bi prej poskušala izterjati dolg od glavnega dolžnika, to je prevzemnika podjetja, terjala dolg od subsidiarnega dolžnika. Iz izpovedi priče je razvidno, da J. D. pred tem niso pisno opominjali, pa tudi nobenega dokaza o kakršnem koli pisnem opominu tožeča stranka ni predložila v spis, da bi ustno opominjala toženo stranko. Tožeča stranka ni poskušala spornih terjatev uveljaviti niti od dedičev J. D., niti jih ni priglasila v zapuščinski postopek. Zato bi moralo sodišče ugotoviti ali so sploh izpolnjene predpostavke nastopa subsidiarne odgovornosti toženca, torej ugotoviti ali je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe pisno zahtevala izpolnitev obveznosti od prevzemnika J. D. Teh predpostavk za nastop subsidiarne odgovornosti, pa sodišče sploh ni ugotavljalo, ravnalo je, kot da gre za solidarno odgovornost. Obstoj predpostavke subsidiarne odgovornosti, pa kot že pojasnjeno sodišče ni ugotavljalo, če bi jo, bi ugotovilo, da ni podana, saj vsi izvedeni dokazi dokazujejo to, da je tožeča stranka takoj brez upoštevanja vrstnega reda, ki velja za subsidiarno odgovornost za dolgove, vložila tožbo zoper toženo stranko. Sodišče je tudi napačno presojalo, ali gre za pristop k dolgu ali pa gre za prenos dolga iz F. D. na J. D. Tožnik je vedel za prenos dejavnosti in je tudi štel za svojega dolžnika J. D. in ne F. D.. To izhaja tudi iz njegovega pričevanja in pričevanja M. D. V danem primeru zato ne more iti za pristop k dolgu, kot napačno ugotavlja sodišče, pač pa bi kvečjemu lahko šlo za prevzem dolga, v kar je upnik privolil. Toženec je torej s prenosom podjetniškega premoženja prenesel celotno premoženje, vključno z obveznostjo na J. D., ki je s tem postal njegov univerzalni pravni naslednik in zavezanec za plačilo neporavnanih terjatev, tudi tistih, ki segajo v obdobje, ko je bil nosilec dejavnosti toženec. Toženec bi lahko odgovarjal edino kot subsidiarni dolžnik, vendar predpostavke nastopa subsidiarne odgovornosti niso podane. Zato pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in razveljavi sklep o dovolitvi izvršbe tudi v dajatvenem delu in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru, je bistveno za pravilno odločitev v tem primeru ugotovljeno dejstvo, da so vsi računi bili izdani v času poslovanja F. D., kot samostojnega podjetnika. Le-ta je prenehal z opravljanjem samostojnega podjetništva dne 28. 2. 2011. Šele z dnem 1. 3. 2011 je pričel podobno dejavnost opravljati tudi J. D. in sicer, poslovno dejavnost, kot podjetnik posameznik K. J. D. s.p., s sedežem v T. ..., T. Vsi računi so bili izdani v letu 2009 in 2010, del pa tudi v letu 2011, ko je še opravljal poslovno dejavnost toženec, to je D. F. s.p., s sedežem T. ..., T. in tudi vsi računi, ki jih tožeča stranka vtožuje, so izdani na njegovo ime. Iz izpiskov A. pa ni mogoče zaključiti, da gre za kakršnokoli pravno nasledstvo med F. D. s.p. in J. D. s.p., saj je dobil vsak izmed njiju novo in samostojno številko samostojnega podjetnika, kakor tudi svojo davčno številko. Nikjer v sklepu, bodisi o izbrisu iz poslovnega registra za F. D., niti v sklepu o vpisu v poslovni register Slovenije za K. J. J. D. s.p., ni mogoče zaslediti kakršnokoli pravno nasledstvo med tema dvema samostojnima podjetnikoma. Eden je prenehal z opravljanjem dejavnosti in to je dolžnik - sedanja tožena stranka, drugi samostojni podjetnik pa je, neodvisno od njega pričel opravljati delo samostojnega podjetnika. Tožeča stranka sama v pritožbi priznava, da o prevzemu ni bila sestavljena zahtevana pogodba, sestavljena v notarskem zapisu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ki ga pritožba sicer tudi ne izpodbija, ko je odločilo na podlagi prvega odstavka 7. člena ZGD-1 in ki določa, da podjetnik in družba odgovarjata za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Odgovornost F. D. je tako podana, fakture niso bile plačane niti s strani F. D., niti s strani J. D. in zato je nastopila osebna odgovornost F. D. za dolgove, katere je povzročil v času opravljanja samostojnega podjetništva. Tako je podana materialnopravna podlaga za odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je te fakture bil dolžan plačati F. D., kot samostojni podjetnik in da ni prišlo do pravnega nasledstva med obema podjetnikoma. Zato za dolgove samostojnega podjetnika odgovarja F. D. kot fizična oseba. Takšne odločitve, pritožba ne izpodbija. Pritožba izpodbija tisti del odločitve, v katerem je sodišče prve stopnje zaključilo, da tudi, če gre za pravno nasledstvo med F. D. s. p. in J. D. s. p., kljub temu odgovarja še vedno F. D. za dolgove, saj je njegova odgovornost subsidiarna, solidarna in neomejena. Upnik bi torej lahko imel izbiro, da terja dolgove, od katerega koli izmed njiju. Vendar pa v konkretnem primeru ne moremo govoriti o tem, da je prišlo do prenosa premoženja samostojnega podjetnika v podjetje, ni šlo za nikakršno statusno preoblikovanje podjetnika, s prenosom podjetja na novo kapitalsko družbo, ki naj bi se ustanovila zaradi prenosa podjetnikovega podjetja in po katerem preidejo na družbo, to je podjetje podjetnika vse pravice in obveznosti podjetnika, v zvezi s podjetjem. V konkretnem primeru ni bila ustanovljena nobena kapitalska družba, v smislu določil ZGD-1. Pritožba torej glede pasivne legitimacije toženca in s tem njegove odgovornosti za dolgove samostojnega podjetnika, ni utemeljena.

Prav tako se neutemeljeno sklicuje tožena stranka na pogodbo z dne 28. junija 2011, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da je bila pogodba veljavno sklenjena, oziroma da je pogodbo sklenil tudi K. J. J. D. s.p. oziroma, da jo je podpisala zanj odgovorna oseba, to je J. D. Toženec v tem pravdnem postopku ni uspel dokazati, da je pogodbo o dolžniško upniškem razmerju z dne 28. junija 2011 podpisal J. D., kot odgovorna oseba za K. J. D. s.p.. Pritožba te dejanske ugotovitve ne izpodbija, zato v nadaljevanju, neutemeljeno zahteva drugačno presojo te pogodbe. Ker pogodba ni bila veljavno sklenjena, ne učinkuje med obema samostojnima podjetnikoma, niti proti tretjim.

Ker je tako podana odgovornost tožene stranke kot fizične osebe za dolgove samostojnega podjetnika, po določbi prvega odstavka 7. člena ZGD-1, ki določa, da podjetnik in družba odgovarjata za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa je v celoti neutemeljena. Dolgovi tako niso prešli na J. D. s. p. in zanje zato odgovarja F. D. kot fizična oseba, ki odgovarja za neporavnane dolgove samostojnega podjetnika in je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija toženca v tem pravdnem postopku in, da je zahtevek tožeče stranke po temelju, v celoti utemeljen. Glede same višine, pa se pritožba ne podaja.

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo, s strani sodišča druge stopnje citirano materialno pravo (vse po drugem odstavku 350. člena ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).