VSRS Sodba X Ips 29/2013

I. Reviziji se zavrneta.
II. Prvi in drugi tožnik sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v skupno obravnavanje in odločanje združilo zadevi I U 1963/2011 in I U 2006/2011 tako, da se zadeva naprej vodi kot I U 1963/2011 (I. točka izreka sodbe in sklepa); zavrnilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 4903-19/2007/22 z dne 14. 10. 2011, v zvezi z odločbo Upravne enote v Ljubljani, št. 362-14/1993-175 z dne 30. 5. 2011 (II. točka izreka sodbe in sklepa) in odločilo o stroških postopka (III. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD), odpravila del 1. točke izreka odločbe prvostopenjskega organa, ki se glasi: „1.160.834,88 DEM“, in ga nadomestila z novim besedilom, ki se glasi: „466.753,48 DEM“, ter odločila, da v ostalem delu ostane izrek odločbe prvostopenjskega organa nespremenjen. Prvostopenjski organ je z navedeno odločbo sicer odločil, da se upravičencu A. A. vrne del poslovne zgradbe v Ljubljani, na naslovu B., v času podržavljenja stoječa na parc. št. 2, ki se je po delilnem načrtu in naznanilnem listu z dne 5. 5. 1963 prenumerirala v parc. št. 19 tovarna v izmeri 656 m² in dvorišče v izmeri 439 m², vse k. o. ..., v obliki odškodnine v obveznicah SOD v višini 1.160.834,88 DEM (1. točka izreka odločbe), določil zavezanca, rok vračila, skrbnika za poseben primer in druge pogoje vračanja (2. točka izreka odločbe), zavrnil zahtevo za denacionalizacijo pisarniških prostorov na naslovu B. - tri sobe v pritličju stavbe v izmeri 60 m² (3. točka izreka odločbe) ter odločil o stroških postopka (4. točka izreka odločbe).

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v tej zadevi sporno, ali je treba obravnavne nepremičnine ovrednotiti po točkovni metodi (kot je to storil prvostopenjski organ) ali po volumenski metodi (kot je nepremičnino vrednotila tožena stranka). Glede na to, da je tožena stranka presodila, da obravnavanega objekta ni mogoče ovrednotiti po določbi drugega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki napotuje na vrednotenje na podlagi Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik), je upoštevaje določbo šestega odstavka 44. člena ZDen na podlagi določb Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) uporabila volumensko metodo. Pri ugotavljanju prevladujočih značilnostih objekta je treba izhajati iz namena, kateremu je bil objekt kot celota namenjen. Na ta namen kaže narava glavne dejavnosti, ki se je v prostorih izvajala in kateri so bile ostale dejavnosti podrejene oziroma se jih brez glavne dejavnosti v teh prostorih sploh ne bi izvajalo. V obravnavnem objektu (pri čemer ni spora o tem, da je šlo za en sam objekt) pa je glavna proizvodna dejavnost. Čim pa je tako, je odločitev tožene stranke pravilna, saj vrednosti tovarne s pomočjo Pravilnika ni mogoče ugotoviti. Kateri podzakonski predpis je v tej zadevi treba uporabiti, je pravno vprašanje.

3Prvi tožnik dovoljenost revizije utemeljuje z razlogi iz vseh treh točk drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Izpodbijana sodba se ne da preizkusiti, saj se sklicuje na razloge v odločbi tožene stranke, to pa ni dokaz, na katerega bi sodišče lahko oprlo svojo sodbo. V tej zadevi je sporen način vrednotenja podržavljene nepremičnine in strokovna opredelitev značilnosti objekta s strani izvedenca. Prvostopenjski organ je sledil navodilom sodišča prve stopnje iz prejšnjega odločanja sodišča v tej zadevi in pridobil mnenje izvedenca gradbene stroke, ki pa ga tožena stranka in sodišče prve stopnje nista upoštevala. Izvedenec je ugotovil, da gre za objekt, ki je v gradbenem smislu in po funkciji iz več delov; da so v njem prostori, ki jih je mogoče oceniti po Pravilniku in da so ti prostori prevladujoči. Po določbah 44. člena ZDen je primarno treba uporabiti Pravilnik. Tudi če bi bilo treba uporabiti Navodilo, ta v 24. členu za objekt, ki ima pretežne značilnosti po Pravilniku, določa, da se vrednoti po Pravilniku. Tožena stranka in sodišče sta presegla svoje kompetence, ko sta kljub drugačnemu mnenju izvedenca štela, da gre nesporno za samostojen objekt. Enako velja za vprašanje, katere dejavnosti v objektu so prevladujoče. S tem je bilo v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poseženo v izvedenčevo strokovno mnenje. Posledica tega je zmotna uporaba materialnega prava.

4Druga tožnica utemeljuje dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je zmotno pravno naziranje, po katerem je uporaba Pravilnika ali Navodila odvisna od prevladujočih značilnosti objekta glede na namen, kateremu je objekt kot celota namenjen. Takšnega kriterija drugi odstavek 44. člena ZDen ne vsebuje. Navodilo se uporabi le v primerih, ko Pravilnika ni mogoče uporabiti. Pri tem pa ni mogoče izhajati iz kriterijev Navodila. Uporaba podzakonskega predpisa ni zgolj pravno vprašanje, saj je odvisno tudi od strokovnega mnenja izvedenca. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo v tem primeru za tovarniško proizvodnjo. Iz listinskih dokazov izhaja, da je imela dejavnost v objektu obrtno naravo.

5Tretji tožnik se v odgovoru na revizijo pridružuje navedbam v obeh revizijah in predlaga, da jima Vrhovno sodišče ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke.

6Stranka z interesom SOD v odgovoru na revizijo smiselno predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

7Reviziji nista utemeljeni.

8Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

9Po presoji Vrhovnega sodišča je v tem primeru podan uveljavljani razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Razlika med odškodnino v obveznicah SOD, priznano z odpravljenim delom prvostopenjske upravne odločbe, in odškodnino, priznano z drugostopenjsko odločbo, presega 20.000 EUR. Ker je zato revizija dovoljena že na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče ni presojalo drugih uveljavljanih razlogov za dovoljenost revizije.

10Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po 86. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

11Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče zato ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi revidenti uveljavljajo to kršitev.

12V tej zadevi je sporen način vrednotenja nepremičnine, ki je v obliki obveznic SOD denacionalizacijskemu upravičencu vrnjena z obravnavano odločbo o denacionalizaciji. Gre za del poslovne zgradbe v Ljubljani, na naslovu B., v času podržavljenja stoječa na parc. št. 2, ki se je po delilnem načrtu in naznanilnem listu z dne 5. 5. 1963 prenumerirala v parc. št. 19 tovarna v izmeri 656 m² in dvorišče v izmeri 439 m², vse k. o. ...

13Prvostopenjski organ je upoštevaje ugotovitve v upravnem postopku imenovanega izvedenca uporabil točkovno metodo po Pravilniku, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi uporabila volumensko metodo po Navodilu.

14Po določbi drugega odstavka 44. člena ZDen se vrednost stanovanja, stanovanjske hiše oziroma poslovnega prostora ali poslovne stavbe ugotovi na način, ki je predpisan s Pravilnikom. Po določbi šestega odstavka 44. člena ZDen se v primeru, ko sedanje vrednosti premoženja iz prejšnjih odstavkov ni mogoče ugotoviti, ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz prvega odstavka 85. člena ZDen, če ZDen ne določa drugače. Predpis iz navedene določbe ZDen je Navodilo.

15V prvem odstavku 1. člena Pravilnika so določena merila in način za ugotavljanje vrednosti stanovanj, poslovnih prostorov v stanovanjski hiši ter stanovanjskih hiš in sistem točkovanja. Pravilnik je torej prvenstveno namenjen le vrednotenju stanovanjskih hiš, stanovanj ter tistih poslovnih prostorov, ki so v stanovanjskih hišah. Njegovo širšo uporabo pri vrednotenju v postopkih denacionalizacije določa drugi odstavek 44. člena ZDen, po katerem se Pravilnik uporablja tudi za poslovne prostore v poslovnih stavbah. Prvi in drugi odstavek 16. člena Navodila pa določata, da se po Pravilniku ugotavlja vrednost stanovanjske hiše, stanovanja, poslovne stavbe, poslovnega prostora, kmetijskih stanovanjskih objektov, večjih bivalnih domov, licejev ter poslovnih prostorov, ki so v stanovanjskih objektih.

16Glede na določbo prvega odstavka 17. člena Navodila v zvezi s šestim odstavkom 44. člena ZDen se drugi objekti vrednotijo po določbah Navodila, in sicer upoštevaje njihovo namembnost, način izgradnje in vrsto finalne obdelave ter pomembnost. Po določbi prve alineje 18. člena Navodila glede na namembnost med objekte, ki se vrednotijo po Navodilu, spadajo tudi industrijski in obrtno proizvodni objekti (proizvodne hale, tovarniški obrati, strojne in servisne delavnice, mehanične delavnice, opekarne, livarne, skladišča, žage, mlini itd).

17Odločba prvostopenjskega organa, ki je bila z odločbo tožene stranke deloma odpravljena, se pri presoji vprašanja, ali gre v tej zadevi za objekt, ki se vrednoti po Pravilniku, opira na mnenje izvedenca, da so tudi med strankami upravnega postopka sporni prostori (delavnice obrtnih in drugih dejavnosti) navedeni v Pravilniku. Vrhovno sodišče opozarja, da besedilo, na katerega se s tem v zvezi v dopolnitvi izvedeniškega mnenja sklicuje izvedenec, ni vzeto iz določb samega Pravilnika, temveč iz Pripomočka za ugotavljanje vrednosti stanovanj, stanovanjskih hiš in poslovnih prostorov po metodah točkovanja (v nadaljevanju Pripomoček). Ta se na podlagi navodil za izpolnjevanje obrazcev VS-1 ZDen in VS-1 ZDen, ki sta na hrbtni strani teh obrazcev, uporablja tudi v postopkih denacionalizacije. Ne glede na to, da so obrazci in navodila na njihovi hrbtni strani, ki se sklicujejo na Pripomoček, sestavni del Pravilnika (četrti odstavek 1. člena Pravilnika), pa vsebine Pripomočka ni mogoče razlagati na način, ki bi širil materialnopravni nabor objektov, ki se na podlagi določb drugega odstavka 44. člena ZDen oziroma prvega odstavka 1. člena Pravilnika ter prvega in drugega odstavka 16. člena Navodila lahko vrednotijo po Pravilniku. Gre namreč za navodila za izpolnjevanje navedenih obrazcev, ki s podrobnejšimi pojasnili olajšujejo postopek vrednotenja po Pravilniku. Besedilo Pripomočka, iz katerega je črpal izvedenec, je zato mogoče uporabiti le za tiste prostore in objekte, ki se že na podlagi navedenih določb Pravilnika in Navodila lahko vrednotijo po Pravilniku. Povedano drugače, po Pravilniku se vrednotijo le tiste delavnice obrtnih in drugih dejavnosti (oziroma drugi prostori, ki jih navaja v prvostopenjski odločbi citirani del Pripomočka), ki se že na podlagi določb prvega odstavka 1. člena Pravilnika ter prvega in drugega odstavka 16. člena Navodila lahko vrednotijo po Pravilniku.

18Za primer, da ima posamezen objekt hkrati značilnosti objektov iz prvega in drugega odstavka 16. člena (ki se vrednotijo po Pravilniku) ter 17. člena Navodila, pa 24. člen Navodila določa, da se tak objekt v celoti vrednoti po njegovih prevladujočih značilnostih.

19Iz dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana sodba in na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da so bili v tem objektu (Tovarna ...) obrtno proizvodni prostori, skladišče, pisarne, kuhinja, sanitarije in drugi prostori, zaradi česar je imel obravnavni objekt v času podržavljenja tako značilnosti objektov iz prvega in drugega odstavka 16. člena Navodila (poslovni prostori) kot tudi iz 17. člena Navodila (obrtno proizvodni prostori). To pomeni, da gre v tem primeru za situacijo iz 24. člena Navodila, zato je v skladu s to določbo treba ta objekt v celoti vrednotiti po njegovih prevladujočih značilnostih.

20Niso utemeljeni revizijski ugovori o zmotni uporabi določb 44. člena ZDen. Navodilo se po določbi šestega odstavka 44. člena ZDen sicer res uporabi le v primeru, če vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti po Pravilniku iz drugega odstavka 44. člena ZDen. Ker pa je tožena stranka ugotovila, da obravnavani objekt nima le značilnosti objekta, ki se vrednoti po določbah Pravilnika, temveč tudi značilnosti drugih objektov, ki jih po Pravilniku ni mogoče vrednotiti, je bila dolžna uporabiti določbo 24. člena Navodila in objekt ovrednotiti po njegovih prevladujočih značilnostih.

21Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pri razlagi prevladujočih značilnosti treba izhajati iz namena, kateremu je objekt kot celota namenjen. Na ta namen pa, kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje, kaže narava glavne dejavnosti, ki se v objektu izvaja in katere so ostale dejavnosti, ki se še izvajajo v objektu, podrejene oziroma ki se jih ob odsotnosti glavne dejavnosti v tem objektu sicer ne bi izvajalo. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je v obravnavanem objektu takšna glavna dejavnost proizvodnja pohištva, je pravilen sklep, da se v tej zadevi pri vrednotenju objekta uporabijo določbe Navodila o vrednotenju po volumenski metodi.

22Mnenje v postopku imenovanega izvedenca o prevladujočih značilnostih objekta temelji na drugačni razlagi določbe 24. člena Navodila, saj je izvedenec prevladujoče značilnosti ugotavljal glede na površino posameznih prostorov v objektu. Gre torej za vprašanje pravilne razlage predpisa, to pa je v upravnem postopku pridržana organu, ki odloča v posamezni zadevi. Ker gre za razlago prava, so neutemeljene revizijske navedbe o tem, da je tožena stranka v tem delu posegla v izvedenčevo strokovno mnenje.

23Vrhovno sodišče v zvezi z vprašanjem prevladujoče dejavnosti v objektu v smislu 24. člena Navodila in vprašanjem, ali gre v obravnavni zadevi za en ali dva objekta, še dodaja, da je izvid in mnenje izvedenca del dokazovanja v upravnem postopku. Če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga uradna oseba, ki vodi postopek, se po določbi 183. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86, ki se v denacionalizacijskih postopkih uporablja na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDen) opravi dokaz z izvedenci. Skladno z določbo 9. člena ZUP/86 o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazni oceni sta podvržena tudi izvid in mnenje izvedenca. Organ zato nanju ni vezan, temveč ju je dolžan presoditi skladno z določbo 9. člena ZUP/86. Vrhovno sodišče še opozarja, da je izpodbijanje pravilnosti dokazne ocene ugovor zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v reviziji ni dopusten (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

24V zvezi s trditvami, da je tožena stranka kljub drugačnemu mnenju izvedenca ugotovila, da gre v obravnavani zadevi za en objekt, pa revidenti ne morejo uspeti niti z revizijskim očitkom o kršitvi določb postopka v upravnem sporu. To kršitev prvi tožnik utemeljuje s sklicevanjem na določbe 243. in 254. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Te določbe v obravnavani zadevi ne pridejo v poštev. ZPP se namreč skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka v upravnem sporu, ki niso urejena z ZUS-1. V obravnavani zadevi pa je bil dokaz z izvedencem izveden v upravnem postopku na podlagi določb ZUP/86. Določbe 183. člena in prvega odstavka 191. člena(1) ZUP/86 so v bistvenem vsebinsko podobne ureditvi v določbah 243. in 254. člena ZPP, na katere se sklicuje revizija. Kršitev, ki jo tako revizija očita sodišču prve stopnje, je zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. To pa je razlog, ki ga v reviziji ni mogoče uveljavljati, saj določba prvega odstavka 85. člena ZUS-1 med razlogi za revizijo ne določa zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče še dodaja, da prvi tožnik v temu delu sicer tudi ni izkoristil pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, saj tega ugovora v tožbi sploh ni uveljavljal (materialno izčrpanje pravnih sredstev, prim. sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 999/2004, X Ips 346/2009, X Ips 488/2012).

25V obravnavani zadevi tudi ni podana zatrjevana kršitev določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da izpodbijane sodbe v delu, v katerem se sklicuje na izpodbijano odločbo tožene stranke, ni mogoče preizkusiti. Sodišču prve stopnje ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Podlago za to ima v drugem odstavku 71. člena ZUS-1.

26Vrhovno sodišče je na podlagi 92. člena ZUS-1 reviziji kot neutemeljeni zavrnilo, saj niso utemeljeni razlogi, ki jih uveljavljata reviziji, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka:

27Ker revidenta z revizijama nista uspela, na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.

----

Op. št. (1): Prvi odstavek 191. člena ZUP/86: Če izvid in mnenje izvedenca nista jasna ali nista popolna ali se izvidi in mnenja izvedencev bistveno razlikujejo, če mnenje ni zadosti obrazloženo ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ne morejo odpraviti niti s ponovnim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci; lahko pa se zahteva tudi mnenje kakšnega znanstvenega ali strokovnega zavoda.