VSRS Sklep I Ips 5970/2010-113

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je v kazenskem postopku zoper obtoženega A. M. zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) zavrnilo predlog zagovornika obtoženega za izločitev dokazov, in sicer „listin, obvestil in ostalih dokazov, odredbe za hišno preiskavo in vse kar temelji na nezakoniti hišni preiskavi...“. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obtoženčevega zagovornika zoper ta sklep ugodilo, ga s sklepom z dne 24. 7. 2013 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2Zagovornik obtoženega je zoper navedeni sklep sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri napada obrazložitev tega sklepa v zvezi z zavzetim stališčem o dokaznem standardu, ki naj bi bil potreben za zakonito odreditev hišne preiskave. Predlaga, da se „napačno premiso Višjega sodišča“ glede dokaznega standarda „nižje kvalitete, prekvalificira za nazaj v dokazni standard višje kvalitete“ ter na ta način popravi obrazložitev napadenega sklepa.

3Iz podatkov kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 5970/2010 je razvidno, da je zoper obtoženca kazenski postopek v fazi po opravljenem predobravnavnem naroku (dne 7. 5. 2013), kjer je obtoženec izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava in bo torej v zadevi razpisana glavna obravnava. To pomeni, da kazenski postopek, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, še ni pravnomočno končan. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodne odločbe šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Edina izjema je določena v četrtem odstavku navedenega člena, po kateri je mogoče pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o priporu v primerih, naštetih v navedeni določbi. Zahteva za varstvo zakonitosti je zato nedovoljena že glede na navedene razloge.

4Poleg tega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi zahteva za varstvo zakonitosti vložena celo zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, s katerim je sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo in s pritožbo napadeni sklep razveljavilo; iz vsebine zahteve pa je razvidno, da se z njo niti ne napada odločitev sodišča, ki je torej v korist obtoženca, temveč le obrazložitev te odločitve, kar tudi kaže na nedovoljenost zahteve. Glede na vse navedeno, ko zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavrglo.